Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 018

Spis KAKO KONčATI DRŽAVLJANSKO VOJNO se z nekaj primeri trudi razložiti, kaj je državljanska vojna, predvsem pa, kako se taka vojna konča. Če se konča z zmago tistih, ki so jo sprožili, vse zavisi od tega, ali je misel, ki jih je vodila, v stanju odpreti novo epoho zgodovine, ali pa mora zaradi svoje zgrešenosti objaviti bankrot. Tako se je zgodilo v Sloveniji: boljševiški državni projekt je že po dobrih štiridesetih letih bankrotiral. Ko ne bi za njim ostal boleč spomin, bi bilo, kakor da se ne bi nikoli nič zgodilo. Prvič ponižujoč spomin na boljševiško prevaro z nekakšnim narodnoosvobodilnim bojem in drugič spomin na boljševiško tekmovanje s fašističnimi in nacističnimi napadalci v izpolnjevanju vseh treh kategorij mednarodnih vojnih zločinov, ki jih je avgusta leta 1945 evidentirala Londonska listina. To sta dva spomina, je pa še tretja reč, ki pa ni spomin, ampak trdovratno dejstvo: totalitarna poškodovanost naroda, ki izhaja iz desetletne boljševiške okupacije in se najbolj usodno in pogubno kaže v degeneraciji demokratičnega političnega instinkta. Kje je izhod? Vse napore civilne in politične Slovenije usmeriti v to, da se uresničijo parlamentarne razmere, ki bodo na podlagi novega družbenega dogovora omogočile nov začetek. Če hoče Evropska zveza kaj storiti za nas, naj nam pomaga rešiti politični krč. Finančnega bomo potem rešili že sami.
Spis VOJNI ZAKONI – STRATEŠKA POSTAVA BOLJŠEVIŠKE MANIPULACUJE opozarja na evidentno dejstvo, da je sprejemljivost političnih zakonov odvisna od njihove usklajenosti z ustreznim normativnim prostorom. Če je ta prostor utemeljen na mitu, izgubi značaj objektivnosti in postane v celoti odvisen od volje vsakokratnih snovalcev mita. V takem prostoru je totalitarna Slovenija postavljala vojne zakone. Normativni cilj njihovih zakonodajalcev je bil afirmacija mita za vsakokratne potrebe. To je bil svet, v katerem so ustanove avtentične zgodovine, akreditirane pri boginji Clio, preusmerile svoje antene na oddajnike Centralnega komiteja. Kar so njeni uslužbenci izvedli brez težav z vestjo ali kako drugo podobno navlako.

Toda kako bomo postali državljani? Demokracija brez državljanov je namreč nemogoča reč. Nekakšna farsa.

Za USTANOVNI DAN ŠENTJOŠKE VAŠKE STRAŽE se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Dovoljenje za to in nekaj orožja so dali tudi Italijani. Že v noči na 25. julij 1942 je Dolomitski odred ob podpori okoliških enot narodne zaščite napadel komaj ustanovljeno postojanko, kjer tedaj ni bilo nobenega Italijana in tudi nobena italijanska enota iz okolice ni prišla oblegancem na pomoč.

Šentjoščani so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, medtem ko so njihovi napadalci ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas. Lojze Bastič iz Horjula, ki so mu partizani 14. junija 1942 na krut način umorili očeta in mater, je po njunem pogrebu rekel: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.« Šentjoška vaška straža je nastala kot odpor in upor proti boljševiškemu nasilju v znamenju rdeče zvezde, zaradi samoobrambe pred tem nasiljem.

Poročilo o postopku EVROPSKEGA SODIŠčA ZA čLOVEKOVE PRAVICE V STRASBOURGU V ZADEVI KONONOV PROTI LATVIJI in o sodbi, s katero je ruski partizan Vasilij Kononov, nosilec najvišjega sovjetskega odlikovanja, spoznan za vojnega zločinca, naj vzpodbudi nov, svoboden razmislek o zgodovini t. i. NOB-ja. Evropa je s to sodbo naredila preobrat v pogledih na drugo svetovno vojno, na partizanstvo, na kolaboracijo in »izdajo«. Od junaških partizanskih mitov in politike se je vrnila k resnici in pravu, k človečnosti. Konec je pravnega relativizma in sprenevedanja, da predpisi o vojnih zločinih, ki so veljali za naciste, ne veljajo za pripadnike protihitlerjevskega zavezništva in za junake, ki so morili na »pravi strani«. Legaliziran je vsak odpor proti partizanskemu nasilju, tudi oborožen in povezan z okupatorjem, »sodbe« partizanskih sodišč pa so nedvoumno kriminalizirane. Nič ne velja preštevanje, kdo je bil na strani zmagovalcev, pomembno je le, kaj je kdo delal in storil. Vsi umori in ropi brez sodbe zakonitega državnega sodišča so zločin, vsako nasprotovanje tem zločinom je zakonito in častno! Prepoved revizije NOB-ja je ostala samo še v glavah in dušah zagovornikov velikega zločina!

Posebno mesto pri moralnem in političnem ocenjevanju dogajanja v slovenskem 20. stoletju ima predlog, ki ga je VLADNA KOMISIJA ZA POPRAVO KRIVIC naslovila na vlado in državni zbor. Posebna vrednost tega predloga je v celosti ali integralnosti razumetja, ki ga je v sebi dosegla komisija s tem, da je vladi in državnemu zboru predlagala ne samo obsodbo komunističnega nasilja v slovenskem prostoru, ampak tudi potrebo po priznanju in spoštovanju tistih, ki so se temu nasilju uprli, ne glede na presunljivo tveganje. Prvič v samostojni Sloveniji se je zgodilo, da je dokument takega ranga pokazal tako celostno – lahko bi rekli tudi, tako pogumno – sliko in oceno tega, kar se je dogajalo v Sloveniji 20. stoletja. Ni mogoče dvomiti, da je tako dosežena odličnost komisiji že podelila mesto v zgodovini.


stran: 019

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija. Štirinajst svetih pomočnikov Lovro Stanovnik

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu z naslovom EVROPSKA ZAVEST IN TOLITARIZEM je pokazala, da se v osrednjem prostoru evropske politične misli zavedajo protislovnega dejstva evropske moderne, ki se je v 20. stoletju uresničilo s pojavom totalitarizma.

Resolucija oblikuje svoje misli o tej nezaslišani provokacija zgodovine v treh delih: v prvem delu spregovori o tem, kaj jo je gnalo k tej intervenciji; v drugem se trudi zagledati ukrepe za duhovno, moralno in politično restavracijo Evrope: v tretjem pa opozori na duhovne in moralne prvine obnovljene Evrope.

Kdor bo prebral izbrane odlomke iz knjige MREŽA LAŽNIVIH INFORMACIJ, ki jo je napisal angleški novinar David Martin, mu bo nekoliko bolj razumljivo, kako se je moglo zgoditi, da sta dva naroda z demokratskimi izročili, Srbi in Slovenci, mogli postati plen boljševiške totalitarne ideologije. To se ne bi bilo zgodilo, ko se ne bi Britanci, ki so jim Amerikanci prepustili vodstvo zavezniške politike na Balkanu, odločili, da politiko zamenjajo za intrigo.

Dve okoliščini posebej bremenita to britansko odločitev. Naredili je niso v času, ko so bili po umiku iz Francije junija 1940 nekaj mesecev povsem sami v spopadu s silami Osi, ampak jeseni leta 1943, ko že ni bilo več nobenega dvoma, da bodo zmagali zavezniki. In drugič, ne glede na to, da so jih vezale obljube, dane avgusta 1941 v Atlantski listini, kjer so skupaj z Amerikanci slovesno izjavili, »da bodo po vojni spoštovali pravice vseh narodov, da si izberejo takšno vladavino, pod kakršno hočejo živeti«, in da bodo »narodom vrnjene pravice in avtonomnost oblasti, ki jim je bila odvzeta«.


stran: 020

A tudi razumevanje teh dveh dejstev nam še ne bi dajalo pravice trditi, da vemo o Britancih vse, kar bi Slovenci morali vedeti o njih. Tu sta vsaj še dve stvari, ki nas potem, ko ju vsaj za silo razumemo, napolnita z grozo in moralnim gnevom. Prva je ta, da so z Londonsko pogodbo aprila 1915 kot antantski pogajalci plačali Italijanom udeležbo v svetovni vojni na njihovi strani z eno tretjino slovenskega ozemlja in 250.000 njegovih prebivalcev, ki so tako za dvajset let postali žrtve brutalnega in perfidnega nacionalnega zatiranja, obogatenega s fašistično ideologijo.

Status vojnega zločina pa dosega to, kar so Britanci naredili maja leta 1945, ko so azilantsko slovensko narodno vojsko izročili slovenskim komunistom, da so jo razoroženo v množičnih masakrih pokončali. Pokvarjenost tega dejanja je na obeh udeleženih straneh komaj mogoče razumeti. Z njim se je zgodilo to, da smo Slovenci s slovensko krvjo plačali izgubo ozemlja, zemlje, kjer je tekla zibelka naroda.

Štiri ključna besedila za razumevanje slovenske medvojne situacije

A. 4. junija leta 1942 so na Ljubgojni partizani pobili horjulskega župana Janeza Bastiča in ustrelili njegovo ženo Marjano. Ko je njun sin Lojz Bastič naslednjega dne stal pred krstama svojih staršev, je rekel: »JAZ SE BOM BRANIL.« Te besede je zapisala njegova sestra Marica. Verjetno pa se ne Lojz ne Marica nista zavedala njihovega pomena. V njih je izražena osnovna deklaracija slovenskega protikomunističnega upora. Gre za dejstvo, ki je pred vsem drugim in nad vsem drugim: Katoličani so se branili.

B. Kako so se branili? Dr. Peter Celestin Jelenc je v anketi Kaj sodim o komunizmu, ki jo je leta 1965 v Buenos Airesu organiziral Zbornik svobodne Slovenije, zapisal: »VSI SMO LJUDJE. TUDI NA NAŠI STRANI SE JE MED OKUPACIJO ZGODILO NEKAJ STVARI, O KATERIH BI RAJE VIDELI, DA SE NE BI BILE ZGODILE. RAZLIKA PA JE V TEM: KAR JE BILA NA NAŠI STRANI NELJUBA IZJEMA V PODIVJANEM čASU, JE BIL PRI KOMUNISTIH PREMIŠLJEN SISTEM. VSI SMO GREŠNI LJUDJE, KOMUNISTI PA SO HUDODELCI.«

C. In v kakšnih mednarodnih razmerah smo se branili? V Gabrovškovem dnevniku, 1941 – 1945, ki ga je v Studia Slovenica predstavil dr. Janez A. Arnež, so tudi znamenite besede, ki jih je ta politik zapisal v Ameriki februarja 1944: »ZDI SE SEDAJ, DA SMO MI, KI SMO BILI NAJBOLJ ZA ZAVEZNIKE, NEKAKO NA TEM, DA NAS SAMO ŠE TRPE NA SVOJIH TLEH. KOMUNISTI, KI SO V RESNICI PROTI NJIM, SO SEDAJ MODA. VELESRBI SO IZGUBILI SICER NA UGLEDU, A SO PRIZNANA VLADA. MI NISMO V VLADI IN NE Z VLADO, SMO PROTI KOMUNIZMU – TOREJ V OčEH AMERIKANCEV IN ANGLEŽEV – NIč. IN VENDAR SMO MI PROTI FAŠIZMU, ZA ZAVEZNIKE, IN VENDAR IMAMO MI VEčINO DOMA ZA SEBOJ. IN VENDAR IMAMO PRAV – TODA NISMO MODERNI. TEŽKA JE TA PREIZKUŠNJA.«

D. Ko se je v vetrinjskem taborišču razvedelo, da so Angleži slovensko narodno vojsko izročili partizanom, je med vozmi in konji in zasilnimi šotori zavladalo razpoloženje, ki ga ne bi poznali, ko ne bi bilo nekega preprostega dekleta, ki je izrekla naslednji stavek: »ALI NE BO ŽE SODNI DAN?« Zapisala ga je učiteljica Marica Bastič v svoji knjigi Ljubgojna, draga vas domača.

Nova Slovenska zaveza

Osnovna moralna in strukturna dejstva slovenskega protiboljševiškega upora

Vse štiri trditve, ki jih ta kratka zbirka vsebuje, imajo to prednost, da so nastale same od sebe, da jih nihče ni izdelal namenoma ali umetno. Njihova vrednost je v tem, da je bilo nemogoče, da v enem od tistih, ki so ta čas doživljali, nekoč ne bi nastale.

Zato so tako resnične, tako vseobsegajoče, tako monumentalne. Preberite jih večkrat, v vsaki od njih je veliko življenje; preberite jih večkrat, da boste od njih nagrajeni. Z resnico!


stran: 021

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija. Megla v dolini Lovro Stanovnik