Avtor: Janko Maček

stran: 060

Ko na letošnjo državno proslavo ob prazniku državnosti in osamosvojitve Slovenije niso bile povabljene zastave z rdečo zvezdo, je nastal orkestriran vihar, češ da odpiranje te in podobnih ideoloških tem pomeni novo delitev že itak razdvojenega naroda, in to v času, ko nam je zaradi gospodarske in finančne krize potrebna čim večja enotnost. Žal, dirigenti protestnega viharja niso niti pomislili, kako veliko in usodno delitev naroda pomenijo nepokopane kosti širom slovenske zemlje, kosti žrtev, ki so jih metali v kraška brezna in opuščene rudniške jaške v času največjega zmagoslavja rdeče zvezde, in se potem o njih dolga desetletja ni smelo govoriti, kaj šele ob njihovih grobiščih prižigati svečke spomina.
Ali je kaj čudnega, če se ob tem spomnimo na začetek rdeče zastave in drugih simbolov komunizma pri nas, ki se nam danes predstavljajo kot znamenja naše osvoboditve izpod okupatorja, kot znamenja svobode in demokracije? V knjigi Najboljši so padli nekdanji španski borec in kasnejši partizan Stane Semič-Daki opisuje dogodek iz prelomnega leta 1942: 27. maja je s svojo enoto »osvobodil« Sodražico, nato pa se je nekaj časa zadrževal na Zapotoku. Tu jih je nekega dne nepričakovano obiskal Aleš Bebler, Dakijev znanec iz Španije, ki jim je sporočil, da so Italijani 21. maja v Gramozni jami v Ljubljani ustrelili Toneta Tomšiča, sekretarja komunistične partije Slovenije, naročil, naj se takoj ustanovi nov bataljon z imenom Prvi proletarski bataljon Toneta Tomšiča, in pozval: »maščevati moramo Toneta Tomšiča!« Daki piše, da se je ob tem osvestil in nenadoma začutil, da bo parola: maščujmo Toneta Tomšiča – postala gibalo in trdna opora novega bataljona. Bebler je tedaj tudi ukazal, naj se bataljon takoj po formiranju premankne na sektor Druge grupe odredov, to je na položaje pri Muljavi in Polževem, in dodal še sledeče: »Bataljon bo imel na kapah rdečo peterokrako, na njej pa srp in kladivo; tudi zastava naj bo rdeča z v kotu všito peterokrako s srpom in kladivom.« Daki in njegov politkomisar sta temu ukazu z veseljem pritrdila; »saj bomo odslej tudi na zunaj kazali, da smo slovenska osvobodilna vojska; z dekleti – skojevkami na Zapotoku smo se dogovorili, da nam bodo naredile titovke, da bodo nanje našile peterokrako, srp in kladivo in izdelale tudi zastavo. Ko smo se 14. junija 1942 pred odhodom proti Muljavi prvič postrojili, smo bili pokriti z novimi titovkami in tudi zastava je plapolala pred nami. Bila je res lepa; po rdeče blago zanjo je ena od deklet odšla v Ljubljano, čeprav je vedela, kaj bi se zgodilo, če bi jo ujeli Italijani. (S.Semič, Najboljši so padli, str. 275-276)
Težko razumemo, kako sta Daki in njegov politkomisar mogla misliti, da so boljševiški simboli znak slovensta, da z njimi dokazujejo, da so slovenska vojska, da bodo z njimi pritegnili Krčane in Suhokrajince. Ko so potem možje z rdečo zvezdo in srpom ter kladivom na svojih kapah začeli dokazovati svoje slovenstvo z nasiljem, so se jim tudi v dolini Krke in v Suhi krajini uprli in zato plačali visoko ceno. Od leta 1942, ko je Proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča z vsemi svojimi simboli prišel v te kraje, da bi zapolnil vrzel ob odhodu Druge grupe odredov, je preteklo sedem desetletij, zato se ne smemo čuditi, če imamo težave pri sestavljanju mozaika tistega časa. Marsikateri kamenček, ki bi naši podobi dal pomen in vsebino, je izgubljen ali poškodovan in brez barve, pa vendar ni težko ugotoviti, da je resnična podoba bistveno različna od tiste, ki so jo pred nas postavili Stane Semič, Radko Polič, Franček Saje in drugi z zagotovilom, da je to naša zgodovina, ki se je ne da spreminjati.
Vemo, da bo tale Kako se je začelo nepopoln, saj so bile razmere v vaseh ob Krki in Suhi krajini tako raznolike, da jih v kratki razpravi ni mogoče zajeti in razložiti, pa vendar se jim skušajmo vsaj približati in pokazati spoštovanje do ljudi, ki so kljub tolikim preizkušnjam in trpljenju vztrajali in ostali zvesti svoji zemlji in izročilu prednikov.

Leto 1942 v dolini Desetega brata

Večkrat slišimo, da je bila Krka z okolico v času med obema vojnama liberalna. Kot dokaz za to naj bi bil med drugim domnevni izstop znanega krškega gostilničarja Borštnika iz Katoliške cerkve. Kako je bilo s tem? Borštnik, ki se je imel za liberalca, je kljub temu vsaj ob večjih praznikih šel v cerkev in imel tudi svojo klop na koru. Ko so v veliki farni cerkvi sv. Kozma in Damijana preuredili kor, da bi bilo več prostora za cerkvene pevce, se je število klopi zmanjšalo in gostilničar je izgubil svoj sedež. Seveda je nastala velika zamera. Borštnik uradno sicer ni izstopil iz Cerkve, kajti to v tistem času ni bilo enostavno, ji je pa do konca življenja nasprotoval in se pritoževal zaradi njenega ravnanja. Ne mislimo ugotavljati, koliko je to pripomoglo k odločitvi Krčanov za Partijo in OF, je pa gotovo pri nekaterih zmanjšalo zaupanje v Cerkev in jih naredilo bolj dovzetne za načrte in navodila njenih nasprotnikov, ki so po aprilu 1941 postajali vse bolj glasni.

stran: 061

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Farna cerkev sv. Kozma in Damjana na Krki Andrej Zgonc

Po zunanjem videzu sodeč bi sklepali, da temu ne bo tako, saj se je z okupacijo število duhovnikov v dolini povečalo; na Krki se je na primer domačemu župniku Francu Jeraši pridružil še Matej Tavčar, ki so ga Nemci pregnali iz njegove fare v Poljanah pri Škofji Loki. Tako Jeraša kot Tavčar sta bila doma pri sv. Lenartu nad Škofjo Loko in sta se že prej poznala. Pravzaprav je bil Tavčar pri Jeraši v gosteh, mu je pa po potrebi pomagal pri delu. Enako bi lahko rekli tudi za Janeza Opeko, ki je na Krko pribežal iz Tuhinja in stanoval pri krškem županu Javorniku. V knjigi Milene Vrenčur V navzkrižnem ognju, str. 117 piše, da je bil župnik Opeka izrazit nasprotnik nemškega in italijanskega okupatorja. Za razumevanje takratnih razmer se nam zdi prav, da povemo nekaj več o župniku Tavčarju in njegovi fari. Vrenčurjeva omenja, da se je zavzemal za ljudi tudi v nekaterih zelo kočljivih primerih. Medtem ko je bil na Krki v izgnanstvu, so Nemci poljansko cerkev sv. Martina in župnišče spremenili v postojanko nemških žandarjev. 28. oktobra 1944 so partizani požgali župnišče, nato pa v noči z 12. na 13. november minirali še cerkev. Pri tem je bil popolnoma porušen zvonik, velik del prezbiterija skupaj z glavnim oltarjem in velik del svoda in strehe nad cerkveno ladjo. Uničena je bila tudi večina notranje opreme.
Po koncu vojne so se začela prizadevanja za obnovo poškodovane cerkve. Krajani so z udarniškim delom pripravljali gradbeni material, župnik Matej Tavčar pa se je začel ukvarjati z dolgotrajno papirno vojno za pridobitev dovoljenja za obnovo. Že leta 1946 si je poškodovano cerkev ogledal dr. France Stele in menil, da bi jo bilo treba obnoviti. Ing. arh. Janez Valentinčič je nato pripravil načrte za obnovo in tehnično poročilo o stanju objekta. Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani je sicer predlog odobril, toda vlogo odstopil posebni komisiji za revizijo projektov, ki pa ga je zavrnila. Zaradi pritožbe je posebna komisija Izvršnega sveta LRS leta 1953 opravila ogled na kraju samem in ugotovila, da je treba objekt porušiti do temeljev. »Obnova poslopja je neizvedljiva, ker bo z obnovo nastala novogradnja, ki pa je na tem mestu ni mogoče dovoliti.«

stran: 062

Na prošnjo Zavoda za spomeniško varstvo sta univ. profesorja in arhitekta M. Mušič in Edo Ravnikar v spremstvu ravnatelja Eda Turnherja 16. maja 1953 obiskala Poljane in po ogledu cerkve podala naslednje poročilo: »Po svoji legi je cerkev urbanistično nepomembna in celo neskladna s krajevnim okoljem … Pretirano velika gmota cerkve onemogoča, da bi se naravni elementi (npr. pogledi na Škofjeloško hribovje) mogli uveljaviti … Arhitektura je poznobaročna z večjimi naknadnimi prezidavami, ni tipična in ne kvalitetna … Notranjščina z opremo je povsem brez vrednosti …«
S tem je postalo jasno, da so cerkvi sv. Martina šteti dnevi. Da bi jo kljub vsemu zaščitili so v skupni izjavi proti rušenju nastopile nekatere izbrane kulturne in moralne avtoritete tistega časa: pisatelj Fran Saleški Finžgar, arhitekt Jože Plečnik, dr. Stanko Cajnkar in prof. dr. Maks Miklavčič. Istega dne se je župnjiski urad Poljane po posvetovanju s škofom Vovkom obrnil na maršala Tita s prošnjo za zaščito cerkve in dobil 13. septembra 1953 sledeč odgovor: »Tovariš predsednik republike smatra, da je Izvršni svet republike Slovenije postopal popolnoma v okviru svoje pristojnosti in zato ni mogel vzeti v pretres vaše prošnje.« čeprav je župnik Tavčar s pritožbami na državne organe in celo na Vrhovno sodišče še skušal rešiti cerkev, je odsek za notranje zadeve OLO Kranj 11. februarja 1954 izdal nalog za popolno porušitev. Dela so bila zakjlučena do konca maja istega leta in mogočna baročna cerkev sv. Martina je tako za vedno izginila. (Loški razgledi, št.⁵⁸⁄₂₀₁₁, str. 34 – 36)
Tistemu, ki bo pomislil, da gornje vrstice o usodi poljanske cerkve ne spadajo v tale Kako se je začelo, naj povemo, da se nam je zdelo potrebno pokazati, kakšni so bili ljudje, ki so jih obdolžili, da so se leta 1942 v dolini Desetega brata pridružili fašističnemu okupatorju in vsaj posredno sodelovali pri ustanovitvi vaških straž. Poglejmo v zvezi s tem še odstavek iz knjige V navzkrižnem ognju. »čeprav je KPS v začetku organiziranja potisnila ideološke zadržke v ozadje in se proglasila za predstavnico slovenskega naroda, pa že takrat ni predvidela širšega sodelovanja z nekaterimi skupinami iz vrst meščanstva oziroma izobražencev, ki so bili na tak ali drugačen način povezani s predvojnimi oblastmi, ne glede na to, iz katerega tabora so bili: iz katoliškega ali liberalnega. Večina teh pa tudi ni bila pripravljena sodelovati z OF, ker so bili v njej komunisti. Voditelji predvojnih krščanskih strank in nekateri duhovniki so člane KPS označevali kot nasprotnike vere in zasebnega premoženja. Člani KPS so imeli do izobražencev neprimerno ostrejši odnos kot do vseh drugih, ki so jih šteli za nasprotnike. Slovenska katoliška duhovščina je že po idejni plati nasprotovala komunizmu in zato je bila najdlje od meril KPS za sodelovanje v začetku ustanavljanja OF. Tako so bili duhovniki tudi na osvobojenem ozemlju najbolj izpostavljeni terorju KPS in bili tudi med prvimi žrtvami. V času do kapitulacije Italije sta bila na obravnavanem področju (mišljeno je grosupeljsko in stiško okrožje) ubita Henrik Novak, kaplan v Hinjah – 7. junija 1942 in Anton Hočevar, kaplan iz Male Stare vasi pri Grosupljem – oktobra 1942. čeprav so bili med duhovniki in izobraženci (za to trditev avtorica ne navaja nobenih dokazov) tudi taki, ki so italijanskemu okupatorju ovajali pripadnike OF, ostaja dejstvo, da so tedaj med komunisti kot merilo presoje, kdo je neposreden nasprotnik-izdajalec, veljali predvsem razredni in idejni kriteriji. (V navzkrižnem ognju, str. 82)
O učiteljih Vrenčurjeva posebej ne razpravlja, pa vendar jih je bilo na obravnavanem teritoriju skoraj toliko – če ne več – kot duhovnikov in nekateri so se zelo hitro povzpeli na lestvici partijske hierarhije. Na primer Edo Turnher, učitelj in sokolski voditelj v Višnji Gori, se je že 15. julija 1941 udeležil srečanja aktivistov OF na Polževem, ki so mu s svojo prisotnostjo in besedo dali poudarek tudi Boris in Zdenka Kidrič, Jože Rus in Boris Ziherl. 14. septembra 1941 je bil na Kravjeku nad Muljavo ustanovni sestanek stiškega okrožnega odbora in udeležil se ga je tudi učitelj Turnher. Že spomladi 1942 je odšel v partizane in odpeljal s seboj tudi sina Toneta, ki je potem maja 1945 bil med poveljniki teharskega taborišča. Oktobra 1943 je bil učitelj Turnher na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOO, po vojni pa je kot ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo LRS odločal o usodi župnijske cerkve v Poljanah; Lado Ambrožič-Novljan je bil ob partizanskem napadu na Ajdovec komandant Gubčeve brigade itn.
Toda prav nad učitelji oziroma učiteljicami se je kmalu pokazal izredno krut boljševiški teror. Ivanko Škrabec Novak so že prvi dan po zasedbi Sodražice poklicali pred ljudsko sodišče, kjer jo je zaslišal Jernej Stante-Skala. Kljub visoki nosečnosti so jo nekaj dni kasneje sredi noči odpeljali v gozd in umorili. Z njo je moral umreti tudi nerojeni otrok. Škrabčevi prav gotovo niso dokazali, da je sodelovala z okupatorjem in ustanavljala vaške straže. Njena krivda je bila v tem, da je bil njen mož član akademskega kluba Straža, da ju je poročil dr. Lambert Ehrlich, ki so ga vosovci sredi Ljubljane ustrelili 26. maja 1942, da je bila zato neprimerna za osvobodilno gibanje. Darinko čebulj, upraviteljico osnovne šole v Hinjah, so odpeljali hkrati s kaplanom Novakom. Čeprav so vrabci po hinjskih strehah čivkali, da ni res, da sta obveščala Italijane o premikih partizanskih enot, kot je kasneje pisal Smrke, so ju po hudem mučenju umorili. So pač ocenili, da ju ne bo mogoče pridobiti za Partijo in OF in zato sta bila obsojena na smrt.

stran: 063

Ko smo v 84. številki Zaveze v članku Polica v viharju komunistične revolucije razmišljali o vzrokih protikomunističnega odpora na Polici, smo prišli do ugotovitve, da so bili eden glavnih vzrokov prav poboji nedolžnih ljudi. Nekaj podobnega je začutil tudi Kocbek, ko je nekaj dni po aretaciji kaplana Novaka in učiteljice čebuljeve stal v Hinjah v krogu mož, ki so jih po nedeljski maši zadržali, in iskal primerne besede, da bi se jim približal. Na očeh in obrazih jim je videl, da se mu ni posrečilo vzpostaviti stika, da med njim in njimi zija prepad. Seveda pri sebi ni bil prepričan, da sta bila kaplan in učiteljica nedolžna, da njihove zadržanosti ne bi smel pripisovati samo kmečki zaprtosti, ampak bi jo lahko imel za upravičeno.
Še en dogodek, ki se nam zdi povezan z gornjim vprašanjem, bomo tu omenili. Sreda, 13. maja 1942 je bil lep pomladni dan. V Šentvidu in Stični so se že zjutraj nekateri udeležili maše in prošnje procesije, da bi prosili za blagoslov na polju in za odvrnitev vsega hudega. Pred praznikom vnebohoda so vedno bili trije prošnji dnevi, ki smo jim rekli križevi dnevi, procesijam pa križeve procesije. Baje je tisto križevo sredo proti večeru zapihal močan veter in nebo nad Stično so prekrili temni oblaki. Skozi tisto temo in veter se je bližala kolona partizanov s Kremenjeka; spotoma se jim je pridružilo še nekaj pripadnikov narodne zaščite in z njimi je bil tudi sekretar stiškega partijskega okrožja Radko Polič. V štabu Druge grupe odredov so že prejšnji dan določili program tega pohoda in ga poimenovali »Matilda«. Prva postaja nočnih pohodnikov je bila hiša Urbančičevih na robu Šentvida, kjer so vzeli s seboj 20-letno hčerko Marijo, uslužbenko šentviške občine in cerkveno pevko. Šele jeseni so potem domači zvedeli za njen grob in jo v beli krsti pripeljali domov. Toda vrnimo se h koloni, ki se je 13. maja zvečer kljub italijanskim stražam nemoteno gibala okrog Stične. Pri Hrenovih so kar na postelji ustrelili očeta, sinova Franceta in Stanka pa odgnali s seboj in umorili v gozdu. Pri Janežičevih so v kuhinji vpričo domačih ustrelili najstarejšega od dvanajstih otrok, 22-letnega Lojzeta, ki je delal na železnici v Ljubljani, bil pa je tudi cerkveni pevec in član fantovskega odseka. čeprav bi še lahko naštevali, naj bo dovolj. Poglejmo samo še, kaj o »Matildi« v knjigi čudežna pomlad piše Radko Polič, ki je bil do odhoda k partizanom oziroma v ilegalo, študent prava: »Drugi dan je bilo po vsem okrožju, tam od Višnje Gore do Temenice, pa po Krški dolini nenavadno tiho. Ljudi to nedeljo skoraj ni bilo na cestah, gostilne so bile prazne, le tu pa tam je hitela italijanska patrulja, pa še ta se je podvizala v okrilje bunkerjev. ‘Matilda’ je za nekaj časa vlila strah v kosti belih organizatorjev: nekateri so na vrat na nos zbežali v Ljubljano, drugi so se poskrili, večji del pa so se potuhnili in postali nenavadno prijazni do pristašev OF. To Matildino noč smo v okrožju usmrtili ali prijeli okrog petnajst izpričanih okupatorskih oziroma belogardističnih zaupnikov in ovaduhov.« (R.Polič, čudežna pomlad, str.90-92)

stran: 064

Opis slike: Krški vaški stražarji

Naj ponovimo, da je bila »Matildina noč« 13. maja 1942, več kot dva meseca pred ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom. Zaščitniki, ki so bili v njo vključeni, najbrž niso kaj prida vedeli, pri kakšni akciji sodelujejo, toda vse jim ni moglo ostati prikrito. Kako se je drugi dan počutil tisti, ki je vsaj slutil, kaj se dogaja? Je mogel ostati ravnodušen, ko so mu znova in znova stopali pred oči obrisi 20-letne Marije Urbančič, ki jo je pomagal stražiti? Mar se ni prav zato v njem prebujalo spoznanje, da pri takem osvobodilnem boju ne more sodelovati, spoznanje, ki je bilo močnejše kot kakšna kaplanova beseda proti komunizmu, ki jo je tu in tam slišal v cerkvi? V vaseh Krške doline in v okolici je spomladi 1942 imela močan vpliv Druga grupa odredov; pod njeno zaščito in tudi prisilo je bila organizirana narodna zaščita in odhod mož in fantov v partizanske enote, so bile izvedene volitve v narodno osvobodilne odbore, pa tudi nekatere razlastitve in delitve zemlje in govorilo se je celo o ustanavljanju kolhoza, kar je povzročilo med ljudmi še dodatni strah in negotovost. Razumljivo je, da so bile pri tem nekatere vasi in posamezniki iz različnih razlogov bolj angažirani kot drugi. Vse to tudi ni moglo ostati skrito Italijanom, ki so nad prebivalci izvajali represalije: požige domačij in celih vasi, streljanje talcev in internacije, pa ni bilo treba za to nobenih seznamov, ki naj bi jih pripravljali duhovniki in drugi »domači izdajalci«, kot razlagajo partizanski pisci in celo zgodovinarji. Prav gotovo pa so največjo vlogo pri tako imenovani diferenciaciji odigrali poboji, kot na primer »Matilda« v Stični in okolici. Naštejmo še nekaj primerov, ki potrjujejo našo trditev, saj so se zgodili leta 1942 pred začetkom vaških straž v teh krajih. Iz Marinče vasi je bil doma Benedikt Koželj, klicali so ga Beno. Izučil se je za čevljarja in se poročil v Višnjo Goro. Za binkošti 1942 je prišel na krajši obisk k staršem. Ko se je vračal v Višnjo Goro, so ga prijeli, obsodili na smrt, češ da je jemal zase, ko je delal za partizane, in vrgli v Poljančevo jamo. Ko so starši to zvedeli, so ga šli iskat in pokopali v blagoslovljeno zemljo na Krki. Žena mu je dala postaviti spomenik z napisom: Bil si mož in življenje ti je bilo boj, zdaj spavaj mirno, soprog moj.
Poljančeva jama pri Oslici je že leta 1942 postala grobišče žrtev komunističnega nasilja, vendar o njej vemo precej manj kot na primer o Krimski jami. Poljančeva jama leži nedaleč od vasice Oslica pri Muljavi. Z njo povezujejo tudi Vinka Vencajza, ki naj bi tu opravljal rabeljsko službo. V ljudskem spominu je ohranjena zgodba natakarice Anice Hribar, ki je delala v gostilni na Muljavi. Bila je čedno, prijazno dekle in ni bila skrivnost, da sta se rada videla z Markotovim Jožetom z Vrhov, kar pa menda ni bilo po volji nekaterim domačim revolucionarjem. Milan Muhič v knjigi Zamolčane žrtve druge svetovne vojne v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec takole opisuje Aničino smrt: »Hribar Anica, roj. 1921, begunka iz okolice Vipave, samska. Delala je kot točajka v gostilni na Preži pri Muljavi. Nekega večera so jo odpeljali na domačijo enega od »herojev OF«, kjer so jo več dni duševno in telesno trpinčili. Do onemoglosti ponižano in oskrunjeno so jo nekega popoldneva odpeljali do znamenite Poljančeve jame (vodenica), kamor so jo vrgli na pol umorjeno. Ta jama, iz katere so domobranci leta 1944 pobrali veliko človeških kosti, je bila strah in trepet prenekateremu okoličanu v takratnem obdobju.« (M. Muhič, Zamolčane žrtve, str. 60). O Aničinem prijatelju Jožetu pa isti avtor takole piše: »Šušteršič Jože (Markotov), roj. 20.1.1916, samski. Tudi on je bil očitno umorjen v znamenju OF. Leta 1942 so prišli na domačijo Markotovih in sporočili Jožetu, da mora z njimi v mobilizacijo. Eden od bratov mu je dal svoje hlače, mati pa suho meso za popotnico. Jožeta domači niso nikoli več videli. Verjetno je njegova usoda povezana z mučenjem Anice Hribar, kakor vedo povedati domačini. Vaščani pa se spominjajo pripovedi Jožetovega brata Alojza, ki je bil spomladi 1942 v internaciji na Rabu, da je videl morilčevega očeta, oblečenega v Jožetove hlače … V istem obdobju kot Jože je bila umorjena tudi Anica Hribar, točajka na Preži pri Muljavi, begunka, ki je rada pogledovala za umorjenim Jožetom. Kot piše v knjigi V znamenju OF, so Italijani na morilčevi domačiji našli 25 različnih oblek njegovih žrtev. Tudi Jožeta so po vojni napisali na krški partizanski spomenik.« (M.Muhič, Zamolčane žrtve, str. 57) Pa še ljudski glas o Jožetovi smrti, ki pravi, da so ga nabodli na kolec in da je umrl v strašnih mukah.

stran: 065

Opis slike: Jože Škufca, Strojinov, Velike Vrhe, poročen in oče štirih otrok. Leta 1942 je bil vaški stražar. Pri delu na domači senožeti so ga prijeli partizani in umorili v Prestranskem gozdu

Nobenega dokaza nimamo, da so bile tudi akcije pri Poljančevi jami načrtovane v štabu Druge grupe na Kremenjku ali na komandi Proletarskega udarnega bataljona na Polževem, smemo pa si misliti, da bi jih tako prvi kot drugi lahko preprečila oziroma jih morala preprečiti. Ne vemo, kako je o njih sodilo okrožno vodstvo Partije, ki je »Matildo« odobravalo kot učinkovit način vlivanja strahu v kosti političnih nasprotnikov, verjamemo pa, da so bile od tam podprte in zaščitene. Iz knjige čudežna pomlad, ki jo je več let kasneje napisal Radko Polič, nekdanji sekretar stiškega partijskega okrožja, vemo, da je »vlivanje strahu v kosti belčkov« odobraval, saj je bil zadovoljen, ko je po Matildini noči opazoval prestrašene ljudi na svojem področju. Ali res ni začutil, da sta zločin in strah slaba temelja »ljudske oblasti«, ki jo je pomagal ustvarjati. V pogovoru z ljudmi teh krajev, ki so bili med vojno še skoraj otroci, večkrat slišimo stavek kot: in odgnali so ga na Kremenjek ali prišli so ponj s Polževega in ni ga bilo več nazaj. Zdi se, da se je v njihovi govorici ime kraja spremenilo v pojem, za katerega so se skrile tragične zgodbe, o katerih je bilo cela desetletja nevarno govoriti. Na to kaže tudi sledeči primer. Na Muljavo so po nemški zasedbi Gorenjske leta 1941 pribežali Koprivškovi od sv. Ožbolta. Pavle Koprivšek je bil potem na Muljavi organist in pevovodja. Leta 1944 je pristopil k domobrancem, šel z njimi na Koroško in bil vrnjen. Njegova pot se je verjetno končala v Kočevskem rogu. Njegovega brata Rudija so pa umorili že prej, vendar iz kratke povedi, da so ga odpeljali na Kremenjek ostane njegova usoda zastrta v meglo.

Opis slike: Janez Škufca, rojen 1921, Velike Vrhe. Bil je med branilci Turjaka in potem umorjen v Jelendolu

Slovenski dom je 8. aprila 1944 objavil članek Ali naj res vse to pozabimo in odpustimo? Za nas je važen tisti del članka, ki pripoveduje o grobovih na Polževem: »Meseca novembra so stiški fantje iskali trupli Globokar Marije in Koprivc Ludvika iz Žalne, ki so ju bili komunisti odvedli in pokopali nekje pri Polževem. Med iskanjem je fante pot zanesla tudi v Jakobčevo dolino, kjer so res našli grob, vendar ne tistega, ki so ga iskali. Našli so grob dveh stark iz Gorenje vasi pri Stični. To sta bili sestri: 71-letna Francka Žnidaršič in 68-letna Julka Žnidaršič. Ko se je kmalu po začetku odkopavanja pokazal obnošen ženski čevelj in nato še del trupa v modri črtasti obleki, je nečakinja na prvi pogled prepoznala svojo teto Francko. Ker je od dneva, ko je bil storjen zločin, do izkopa preteklo komaj dva meseca in pol, sta bili trupli obeh sester še kar dobro ohranjeni in ni bilo težko ugotoviti, kako so ju umorili in da so ju mučili. Nedaleč od njunega groba so našli še en grob in tudi v njem dve trupli, ki sta ležali drugo na drugem. Domačini so v gornjem prepoznali Antona Hribarja z Mevc št. 1, v spodnjem pa njegovo 65-letno ženo Alojzijo. Oba so odpeljali od doma 17. avgusta 1942 ponoči. Alojzija je menda bila v zadnjem stadiju tuberkoloze in zato tako drobna in mršava, da je je bilo komaj za otroški okostnjak. Pokojna Anton in Alojzija zapuščata dve hčerki v starosti 6 in 7 let.« Tako Slovenski dom. Milena Vrenčur ta dogodek zelo na kratko omenja v knjigi V navzkrižnem ognju: »Novembra 1942 so pripadniki MVAC v Jakobčevi dolini pri Polževem našli trupli Francke in Julke Žnidaršič iz Gorenje vasi pri Stični ter trupli Antona in Alojzije Hribar, ki so ju iz Mevc odpeljali 17. avgusta 1942. Iskali so namreč trupli Zofije Globokar in Ludvika Koprivca iz Žalne.« Nekoliko bolj zgovoren je pri svojem opisu Milan Muhič v knjigi Zamolčane žrtve druge svetovne vojne v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec. Takole piše: »Hribar Anton (Mevčanov), roj. 1899, ubit skupaj z ženo na Velikih Vrheh, leta 1942. Bil je poročen in zapustil je dve hčerki, stari 7 in 9 let. Ubit je bil s krampom. Hribar Alojzija (Mevčanova), roj. 1910 Male Vrhe, župnija Krka. Bila je poročena s Hribar Antonom. Umorjena sta bila v bližini cerkve sv. Duha pri Vrheh nad Polževim in vržena v plitvo jamo. Terenca Jabčev Nande iz Višnje Gore in eden iz Potoka sta prišla na kraj umora, da bi preprečila najhujše, vendar sta prišla prepozno, saj sta Hribarjeva že bila v grobu. Ko so ju domačini čez čas odkopali, so na truplih našli znake mučenja. Iznakaženi trupli so zavili v rjuho in ju odnesli na pokopališče sv. Janeza Krstnika na Kravjek. Eden od domačih morilcev se je kasneje ponašal, da tako »kumrnih« ljudi še ni nikoli ubijal. Partizanski heroj Daki pa je njuni hčeri Rozalko in Marijo pripeljal Francetu Koželju v rejništvo in mu zagrozil, da mora lepo skrbeti zanju.« (M.Muhič, Zamolčane žrtve, str. 57)

stran: 066

Opis slike: Muljavski cerkveni pevci okrog leta 1941: v sredini župnik Pavel Perko, desno od njega organist Pavel Koprivšek in Ana Zajc, drugi z desne zadaj oče Ciril Zajc.

Ko se v vročem poletnem dnevu ustavimo na Kravjeku, v cerkvi sv. Janeza Krstnika ravno zvoni poldne. Kljub vročini se sprehodimo po malem pokopališču ob cerkvi in na nagrobnikih zaman iščemo Antona in Alojzijo Hribar. Prijazna domačinka, ki je prinesla cvetje na grob svojih staršev, nam ne more pomagati, saj za nesrečne Hribarjeve ni slišala, je namreč premlada, ve pa za Mevce in razloži nam, da se tista prijazna planota okrog cerkve imenuje Podbenek. Po krajšem razgovoru z njo se potrudimo še k spomeniku, na katerega nas je opozorila in se hkrati opravičila, da ne ve ravno veliko o njem. Na spomeniku preberemo, da je bil 14. septembra 1941 na tem kraju ustanovljen okrožni odbor OF, vendar v nenavadni tihoti, ki nas tu obdaja, mislimo na Mevčanova – Antona in Alojzijo in na njun pogreb, ko so ju tistega – verjetno mračnega – novemberskega dne 1942 prinesli iz Jakobčeve doline nekje tam zgoraj. Ne da nam miru vprašanje, zakaj so ju tako kruto umorili. Bila sta revna, žena je poleg tega bila še bolna in imela sta dve nedorasli hčerki, ki sta po njuni smrti ostali siroti. Zakaj? Sicer pa: zakaj so tako kruto umorili Žnidaršičevi teti in toliko drugih, ki niso imeli kake otipljive zveze s protikomunizmom in še manj z okupatorjem, pri katerih ni bilo prav nobene možnosti, da bo kdo kaj dobil, saj so bili resnični reveži? Pa tudi, če bi kaj imeli? Ali je bil nekdo, ki je v dolini Desetega brata ali v slabo rodovitni Suhi krajini s trudom obdeloval nekaj zaplat zemlje, res tako nevaren nasprotnik, da ga je bilo treba uničiti?

stran: 067

Opis slike: Kuharski tečaj na Muljavi leta 1940 ali 1941. V sredini župnik in pisatelj Pavel Perko, za njim desno Ana Zajc, druga z leve v drugi vrsti Pepca Rogelj s Trebeža.

Nastanek vaških straž oziroma legije v Krški dolini in okolici

Nimamo možnosti, da bi obširneje razpravljali o nastanku vaških straž in legije v tem delu Dolenjske – ali kot jih dosledno imenuje avtorica knjige V navzkrižnem ognju: MVAC (Milizia volontaria anticomunista). čudno je, da tako pišejo zgodovinarji, od katerih bi po sedemdesetih letih zamolčanosti in potvarjanja dejstev pričakovali, da nam bodo konkretno pojasnili nekatere dogodke in odločitve. Upamo si trditi, da prav nobena vaška straža ni nastala zato, da bi italijanskim fašistom pomagala preganjati partizane v njihovem boju za osvoboditev domovine. Stalno nam očitajo, da zagovarjamo in opravičujemo kolaboracijo, ne morejo ali nočejo pa videti, da sami zagovarjajo najpodlejše zločine nad domačini ljudmi, ki se jih je posluževala Partija v času velike narodove nesreče – sovražne okupacije – za vzpon na oblast, za uvedbo svojega totalitarizma. Vaške straže so nastale zaradi hude stiske, zaradi nevzdržnih razmer, v katerih so se znašle posamezne vasi, ki so ječale pod komunističnim nasiljem in italijanskimi represalijami. Ko so se možje in fantje neke vasi odločili, da »se ne bodo dali kar tako pobiti«, da se bodo branili, so mislili na samoobrambo za ohranitev življenja in premoženja, ne pa na to, kako imenitno bo, ko bodo sprejeti v MVAC. Povezava z okupatorjem, ki ga niso marali, je bila zanje boleča, vendar brez nje samoobramba ni bila možna. V tej povezavi, ki jim je bila vsiljena, so videli edino možnost za izhod iz stiske. Imena MVAC si niso želeli in si ga niso dali sami, ampak so o njem odločali Italijani, podobno kot so o imenu bela garda – belogardisti odločali partizani oziroma Partija.

stran: 068

Zaradi razumevanja čisto na kratko o pomenu besed vaška straža in legija. Vaške straže so bile po vaseh, maloštevilne, v glavnem neorganizirane in tudi slabo oborožene. Večina teh stražarjev je bila spomladi 1942 pri narodni zaščiti, ki je bila zaradi prisotnosti in vpliva Druge grupe odredov dobro organizirana. Legija – njeni pripadniki so bili legisti – je bila bolje organizirana vaška straža, ki je imela določeno postojanko, poveljnika in tudi nekaj več orožja. O začetkih teh samoobrambnih postojank v Krški dolini vemo razmeroma malo. Po osamosvojitvi in padcu totalitarizma so ljudje dali prednost zbiranju podatkov o zamolčanih žrtvah in postavitvi farnih spominskih plošč, za drugo je pa zmanjkalo časa in včasih tudi volje, saj se je vedno govorilo proti rehabilitaciji nasprotnikov osvobodilnega gibanja. Ponekod, na primer Zagradec, je to veljajo celo za farno spominsko ploščo, ki so jo prav kmalu po blagoslovitvi razbili.
Vrenčurjeva piše, da se »je 19. avgusta 1942 v Ambrusu zbralo 86 žensk iz Ambrusa, Primče vasi, Kala, Kamnega Vrha in Višenj, ki so odšle na italijansko poveljstvo v Zagradec, povedale, kdo sodeluje z OF« in prosile za zaščito. Čez dva dni je v Zagradec prišlo 108 mož in fantov, da bi dobili orožje; nato se je ena skupina utrdila v Ambrusu pod vodstvom Jožeta Mikliča, druga pa na Korinju pod vodstvom Pavla Perka. Posadka v Ambrusu naj bi v začetku leta 1943 štela 69 mož, na Korinju in v Zagradcu pa 30. (M.Vrenčur, V navzkrižnem ognju, str.116)
28. septembra 1942 se je na Krki zbralo 50 mož; Italijani so jih vojaško urili, da bi jih potem oborožili in poslali na Korinj. To možem ni bilo všeč, saj bi raje ostali v domačem kraju, zato se je vaška straža razšla. Obnovila se je 27. januarja 1942 in se sredi februarja preselila v Hočevje. Poročilo OK KPS Stične (Radko Polič) pa pravi, da se je 15. decembra 1942 vaška straža naselila v Piškurjevi hiši na križišču med Gabrovčcem, Krško vasjo in Krko in tam ostala do božiča 1942, nato pa odšla v Hočevje, kjer je varovala cesto Zdenska vas - Krka in onemogočala prehod kurirjem ter partizanskim enotam od Korinja proti Ilovi Gori. Hočevska posadka je štela 60 mož. (Vrenčur, V navzkrižnem ognju, str.117-118) Milan Muhič omenja, da je bil poveljnik vaške straže na Krki Anton Rogelj, roj. 4. 1. 1916, Trebež 1; v marcu 1943 – ob napadu partizanskih brigad na Ambrus, Korinj in Hočevje – je bil Rogelj poveljnik v Hočevju. Ob kapitulaciji Italije je šel s svojimi fanti na Turjak; po padcu Turjaka so ga z drugimi ujetniki, ki jim je bila obljubljena amnestija, odpeljali v Velike Lašče in potem je bil med tistimi, ki so jih že v ponedeljek 20. septembra zvečer postrelili na dvorišču Perharjeve domačije blizu velikolaške železniške postaje. Med turjaškimi branilci in kasneje ujetniki je bil tudi organizator in poveljnik vaške straže v Ambrusu, ki so ga prav tako ustrelili z drugimi v ponedeljek 20. septembra zvečer, medtem ko so Jožeta Perka, ki je vodil vaško stražo na Korinju in jim je tudi prišel v roke na Turjaku, umorili nekoliko kasneje pri Velikem černelem.
Zdi se, da so se hoteli nad temi poveljniki še posebej maščevati, ker so v marcu 1943 kljub maloštevilnim posadkam uspešno branili svoje postojanke, ko so jih napadle brigade z veliko premočjo. Zakaj je tedaj »osvobodilna vojska« usmerila vse svoje sile proti postojankam vaških straž, kjer ni bilo Italijanov? Očitno je v njih videla nevarnejšega nasprotnika. Tudi po kapitulaciji Italije se ni obrnila proti okupatorju, ampak je celo s pomočjo italijanskega topništva napadla Grčarice, Turjak in druge protirevolucionarne postojanke. Ali je bil to osvobodilni boj? Ali ni bila to kolaboracija za uničenje domačih političnih in idejnih nasprotnikov?

Težka jesen 1943

Po 8. septembru 1943 so vaške straže iz Zagradca, Ambrusa, Korinja in Hočevja najprej odšle v Dobrepoljsko dolino in nato na Turjak. Nekateri možje in fantje so že tedaj ostali doma; čim so odšli Italijani, se je začela uveljavljati nova »ljudska« oblast. Na Krki in po celi dolini in okolici so volili poslance za kočevski zbor. Nekatere može in fante, ki so bili nekaj časa pri vaški straži oziroma legiji, pa so po 8. septembru ostali doma, so kmalu prijeli in odpeljali v Novo mesto, drugi so se šli sami javit, spet drugi so se poskrili. Tudi usode tistih, ki so odšli na Turjak, so bile različne: nekaj jih je kljub vsemu hudemu preživelo in so kasneje šli k domobrancem, nekaj branilcev Turjaka in nekaj tistih, ki so jih našli doma so »osvoboditelji« vključili v svoje enote in postali so – hočeš, nočeš – partizani; od tistih, ki so jih odpeljali v Novo mesto ali pa so se šli sami javit, so nekatere izpustili, toda domov so se vrnili samo nekateri, druge so na poti počakali domači terenci in jih pobili. Na Notranjskem in v okolici Ljubljane se nam zdi to nekoliko nenavadno saj smo takih slučajev vajeni šele v letu 1945, ko so na poti domov prestrezali domobrance, ki so bili odpuščeni iz Teharij ali Šentvida. Iz tega dokaj pestrega dogajanja pa vendar izstopa zgodba dvanajstih mobilizirancev – nekdanjih legistov: deset jih je menda bilo Krčanov, dva pa z Orlake oziroma od Sela – Šumberk. Bili so vključeni v Levstikovo brigado, ki se je okrog 1. novembra 1943 pred nemško ofenzivo zatekla v gozdove Mokerca. Vse je izgledalo, da brigada razpada in da se bodo morda le posamezniki rešili, zato so fantje, ki s srcem nikoli niso bili partizani, odvrgli orožje, misleč, da bodo tako bolj varni, če jih zajamejo Nemci. Več dni so vsi prestrašeni tičali v neki grapi, nazadnje pa jih je lakota prisilila, da so se spustili v Škrilje in plašno potrkali na vrata neke hiše na robu gozda. Gospodinja je bila takoj za to, da jim skuha žgance, toda še preden so izpraznili skledo in potešili glad, so v hiši že bili partizani in prijeli dezerterje. Odgnali so jih v Sive doline in zaradi previdnosti, da jih ne bi odkrili Nemci, pobili z noži in drugim hladnim orožjem.

stran: 069

Ko so na Vrheh, odkoder je bila večina mobilizirancev, zvedeli, kaj se je zgodilo, so štiri domačinke najprej šle v Želimlje in vse natančno poizvedele, nato pa so odšli po stranskih poteh z vozmi in devetimi krstami, da bi trupla pobitih prepeljali na domače pokopališče. Ko so trupla že polagali v krste, so se od nekod pojavili partizani in zahtevali, da jih položijo nazaj v jamo. Ni dosti manjkalo, da bi v isti jami končali tudi ljudje z Vrhov, ki so nameravali svojce odpeljati domov, toda od nekod je prišel poznan partizan in to preprečil. Vrhovci so se vrnili s praznimi krstami in potem je devet krst skoraj dve leti čakalo na Mahnetovem oziroma Ribčevem skednju na Vrheh. Konec oktobra 1945 so končno le dobili ustrezno dovoljenje in trupla pobitih pripeljali na pokopališče na Krki.
Pri pogrebu na krškem pokopališču pa so bili ljudje presenečeni, ko se je nepričakovano pojavila partizanska četa in uprizorila »časten pogreb s salvami«, čeprav so svojci in verjetno tudi predstavniki takratne oblasti dobro vedeli, kako so ti fantje umrli. Seveda o tem tedaj ni bilo mogoče javno govoriti. V tisti napetosti, ki je na ljudi pritiskala med pogrebom, se je oglasilo 14-letno dekle z vprašanjem: »Le zakaj to počnejo, ko so jih pa sami pobili,« vendar so njene besede ujeli le nekateri pogrebci, ker sta ji dve ženski takoj zatisnili usta in jo odpeljali s pokopališča.

Opis slike: Jože Zavodnik. Najstarejši od Zavodnikovih, ki so šli skozi Teharje.

Ko so leta 1960 na Krki postavili spomenik padlim partizanom, so nanj napisali tudi te fante, ki so jih sami pobili in potem krivdo prevalili na Nemce. Na farni spominski plošči pa niso napisani, čeprav so domačini prepričani, da spadajo tja. (Povzeto po knjigi Zamolčane žrtve … in izpovedih domačinov).

Konec druge svetovne vojne ni prinesel svobode in miru

Kot marsikje v Sloveniji so maja 1945 tudi v Krški dolini eni bučno praznovali zmago, drugi pa živeli v negotovosti in v skrbeh, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan. Skoraj iz vsake vasi, če ne iz vsake hiše, je bilo nekaj fantov pri domobrancih in večinoma vsi so z njimi šli na Koroško. Kmalu se je začelo šušljati, da jih vračajo in da se jim slabo piše. Ko so prišli domov tisti redki, ki jim je uspelo pobegniti in so povedali, kaj se v resnici dogaja, se je skrbem pridružila še žalost, ki pa so jo morali skrivati v sebi. Naučili so se v javnosti kazati drugačen obraz, kot so ga imeli doma za zaprtimi vrati. Še posebne skrbi in težave so imele tiste hiše, kjer se je kdo skrival, kajti ob vsakem času je lahko prišla milica ali Ozna, pa tudi sovaščani in sosedi so bili nevarni; večkrat za skrivače niti vsi domači niso smeli vedeti, kajti bilo je bilo nevarno, da kdo ne bi vzdržal, če bi ga zaprli in zasliševali.

stran: 070

Pretresljiva je zgodba Jožeta Zajca, Kmčevega z Malega Korinja. Že leta 1945 je bil pri vaški straži, kasneje pa pri domobrancih in z njimi je maja 1945 šel na Koroško. Bil je med tistimi, ki so bili vrnjeni, toda na poti v Teharje je pobegnil in prišel domov. Skrivališče si je uredil pod skednjem. Večkrat so ga iskali; na razne načine so pritiskali na 80-letnega Jožetovega očeta, da bi izdal, kje se skriva. Ko so nekega dne spet prišli, je moral oče vzeti vrv in odpeljali so ga k cerkvi. Tam so vtaknili vrv skozi železno rešetko pri oknu, jo dali očetu okrog vratu in vlekli da bi ga obesili, zraven pa kričali, naj pove, kje je sin. Starček je bil že čisto izčrpan, sina pa vendar ni izdal.
Ko je sin zbolel, se oče ni upal poklicati zdravnika in leta 1949 je sin v skrivališču umrl. Kar tam pod podom ga je pokopal. Ko je nekaj let za sinom umrla mati Kmčevka, je naročil, naj dlje zvoni kot navadno, dal narediti večjo krsto in potem so v njo poleg matere položili še sina in oba pokopali na pokopališču na Krki. (Po zapisu v knjigi Zamolčane žrtve in izpovedi domačinov).
Medtem ko so v Krški dolini nekateri proslavljali, drugi pa trepetali za svoja življenja, medtem ko je večina krških domobrancev že ležala v breznih Kočevskega roga ali opuščenih jaških Hrastniškega hriba, so nekateri mladoletniki še čakali svoje usode v veliki sobi teharske barake. Justin Stanovnik, tudi sam teharski zapornik, je njihovo zgodbo povedal v 46. številki Zaveze pod naslovom Množična morija mladoletnih domobrancev na Teharjah. Iz naslova je razvidno, da je bil njegov namen obelodaniti pomor mladoletnih domobrancev, ki se je zgodil malo pred amnestijo, vendar je dovolil, da iz nje povzamemo nekaj odlomkov o fantih iz Krške doline, ki so tedaj tudi bili v tisti sobi: Trije iz Trebnje Gorice, Jože Koželj, Metod in Ciril Zavodnik; trije iz Podbukovja, Lojze Zaletel, Nace Miklavčič in Tone Miklavčič; France Slana je bil iz Les. Zavodnika sta bila brata dvojčka, Miklavčiča pa bratranca. Jože Koželj je bil dijak in se je veliko predajal premišljevanju, zanemarjal pa boj z ušmi, »ki si jih moral pokončati vsaj nekaj sto na dan, če si hotel znosno preživeti svoj dan in svojo noč.« Prvo besedo v skupinici je imel Tone Miklavčič, ki so ga vsi imeli za pogumnega in prisebnega. Poleg dvojčkov Cirila in Metoda sta bila od Zavodnikovih v Teharjah še Jože (1922) in Ivan (1926), ki pa sta bila razporejena v skupino C in tako od vsega začetka določena za smrt. Prve domobrance skupine C so odpeljali že v noči od 1. na 2. junij. Vsak večer je prišlo sedem ali osem tovornjakov in odpeljalo po nekaj sto domobrancev. 8. junija so morali kamioni v Ljubljano zaradi kongresa AFŽ, zato je bilo odvažanje za nekaj časa prekinjeno. Zavodnikova Ivan in Jože sta odšla v zadnji skupini v noči od 24. na 25. junij, ko je bilo dvorišče že skoraj prazno. Zvečer pred odhodom je prišel Jože pod okno barake, kjer sta bila mlajša brata in se takole poslovil: »Midva greva nocoj naprej. Če bosta kdaj prišla domov, povejta, da sva vse pozdravila. Če pa se na tem svetu ne vidimo, se bomo na onem.«
In kaj je bilo potem s preostalimi fanti – Krčani? Toneta Miklavčiča so okrog 10. julija s prvo skupino mladoletnikov odpeljali »na delo« v Dolino zvončkov. Zavodnikova dvojčka sta šla med prvimi domov – menda 8. avgusta. Ker je France Slana iz Les tedaj ležal v ambulanti, bil pa tudi določen za izpustitev, ga je Ciril Zavodnik odnesel na postajo v Celje. Podbukovčana Nace Miklavčič in Lojze Zaletel sta bila izpuščena na dan sv. Roka, 16. avgusta. Ko sta izstopila iz vlaka v Grosupljem, sta imela še 16 kilometrov poti do Krke. Ker ju je nekdo opozoril, da je po cesti nevarno hoditi, sta se bolj vlekla kot šla po gozdnih stezah in srečno prišla do križišča nad Krško vasjo. Nista vedela, da ju je tam iz grmovja opazoval oborožen terenec, ki je pozneje sam pripovedoval: »Videl sem ju prihajati iz gozda in takoj vedel, kdo sta. Dvignil sem brzostrelko, potem pa opazil, kako sta revna in si mislil: ‘Ta dva ne bosta dolgo,’ pa nisem.« Baje mu je bilo kasneje žal, »da ni«. Stanovnik k temu dodaja še svojo misel: »A vprašanje je, če je bilo to zares iskreno. Pa tudi, če je bilo, ne verjamemo, da se ni kdaj v trenutku nepredvidenega spomina zahvalil Bogu, na kakršenkoli način že, ‘da ni’. Tudi ne dvomimo, da bi mnogi, ‘ ki so’, če bi poznali to zgodbo, veliko dali, da bi bili na njegovem mestu.«

stran: 071

Po desetletjih laži in gorja prihaja resnica

Pod tem naslovom je Družina (Dr. Janez Gril) 20. junija 1993 poročala o slovesnosti, s katero so se na Krki v nedeljo 13. junija »spomnili svojih 176 rojakov, domobrancev in drugih, ki so med zadnjo svetovno vojno in revolucijo, zlasti pa po njej, izgubili mlada življenja in počivajo neznano kje. Tedanja totalitarna oblast jim ni dala pravice do imen, groba in krščanskega pogreba, celo njihov spomin je hotela izbrisati in zavesti ljudi. Zamolčani so se po 48 letih vrnili v svoj kraj in med svoje in bodo za naprej med njimi v miru počivali.« V imenu svojcev in domačih faranov je spregovorila Marija Zgonc: »Koliko bolečine, neizmerne in nepopisne, ki je svet ni videl, ki je nismo smeli pokazati navzven. Vsak ima svojo zgodbo in vsak zase jo nosi skozi življenje. Po desetletjih gorja, krivic, laži in teme prihaja med nas boječe in previdno, Resnica.«
Poročilo se zaključuje približno takole: »Kdor bo odslej poromal k cerkvi na Krko, ga bosta na prostoru pred cerkvijo pozdravila dva spomenika: partizanski na desni in domobranski na levi z imeni padlih in pobitih. Med njima je le pot, ki pelje v cerkev. Po njej so obojni hodili in upajmo, da sedaj počivajo v miru.«
Spomenik na levi strani poti, ki pelje v cerkev svetih Kozma in Damijana, ki je v gornjem poročilu omenjen kot domobranski, je bil postavljen 33 let kasneje kot oni spomenik na desni, ki mu rečejo partizanski spomenik. Ko so ga postavljali Krčani ene strani, je bilo o žrtvah druge še prepovedano govoriti in marsikatera mati ni upala nositi črne rute za svojimi sinovi. 33 let kasneje so mnoge od teh mater že počivale na pokopališču pri krški cerkvi in od tam spremljale blagoslovitev farne spominske plošče in simbolni pogreb svojih mož in sinov. Govorijo pa, če niso to samo čenče, da se je tedaj neka žena pritožila, zakaj je njen oče napisan na spomeniku iz leta 1960, ko je vendar znano, kje je bil in bi spadal na farno spominsko ploščo, druga pa naj bi ji ironično odgovorila, naj najprej vrne borčevsko pokojnino. - Žalostno, vendar resnično je, da jim niso vzeli samo življenja in pravice do groba, ampak tudi dobro ime in človeško dostojanstvo – in to drugo je bil tudi zločin, nič manjši od prvega.

Zaključek

Že ob začetku tega pisanja smo imeli občutek, da smo se lotili težke naloge, sedaj pa vemo, da se nekaterih dogodkov, na primer izgona družin iz Krške doline jeseni 1944, nismo niti dotaknili, da smo druge komaj omenili, da smo tudi o ljudeh in njihovem trpljenju premalo povedali. Morda bomo v kateri naslednjih številk to popravili.

stran: 072