Avtor: David Martin

stran: 057

Ironija zgodovine je, da je Tito stvaritev kapitalističnih demokracij, Velike Britanije in Združenih držav.
Njegovo gibanje je bilo celo na svojem vrhuncu manjšinsko, ki so mu aktivno nasprotovale množice Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z oboroževanjem tega gibanja, z nudenjem uslug BBC-ja in ameriškega radia, s spreminjanjem demokratičnega tiska v propagandno agencijo zanj, s pošiljanjem zavezniških častnikov v Jugoslavijo, da bi kot razstavni eksponati pripomogli k novačenju pripadnikov, in končno s prikrivanjem tega gibanja pod svojo ogromno moralno avtoriteto so se Velika Britanija in Združene države napravile neposredno odgovorne za Titov vzpon na oblast.

Ali bi zavezniki lahko uveljavili kompromis?

Dober razlog imamo za prepričanje, da bi z vodenjem drugačne politike zavezniki lahko izsilili premirje v državljanski vojni v Jugoslaviji in nato uveljavili pogoje, ki bi po osvoboditvi zagotovili demokratične volitve.
Jeseni 1943 je bil Mihailović bolj kot kadarkoli pripravljen na kompromis. Decembra 1943 se je obrnil na brigadirja Armstronga, šefa britanske vojaške misije, s prošnjo, da bi nekje v Sandžaku uredil sestanek med njegovimi in Titovimi delegati, da bi končali sovražnosti in uredili sodelovanje med obema gibanjema. Januarja 1943, po kongresu v vasi Ba, je dr. Živko Topalović, novi predsednik Mihailovićevega Osrednjega narodnega odbora, na zavezniške oblasti naslovil prepričljivo utemeljen memorandum, v katerem se je zavzemal za ločeni operacijski coni, v katerih bi delovali Mihailovićeva in Titova armada. Dejal je, da je dolžnost zaveznikov uveljaviti tak sporazum. Ko bi bil podpisan, bi se sporazum lahko razširil v splošni načrt delovanja na Balkanu.
Povedati moramo, da so se priporočila tako britanske kot ameriške vojaške misije pri Mihailoviću v bistvu strinjala s Topalovićevimi predlogi. Britanski in ameriški častniki so bili prepričani o izvedljivosti predlogov. Če bi bili operacijski coni obeh armad, z vmesno nevtralno cono, določeni; če bi vsaki od armad dodelili dovolj veliko število opazovalcev, ki bi nadzorovali delovanje vseh večjih enot; če bi obema stranema povedali, da stran, ki bi prva povzročila sovražnosti, ne bo več dobivala zavezniške pomoči – potem bi zaveznikom lahko uspelo urediti jugoslovansko državljansko vojno. Ta položaj bi lahko kasneje še utrdili z dogovorom o skupni angleško-ameriško-ruski zasedbi za določeno dobo po osvoboditvi, ki bi se končala z državnimi volitvami pod nadzorstvom angleško-ameriško-ruske komisije. Taka rešitev seveda pred italijansko kapitulacijo logistično ne bi bila mogoča. Toda potem, oktobra in novembra 1943, so imeli zavezniki možnost, da bi poslali v Jugoslavijo zadostne skupine opazovalcev. Ko bi se bili resno potrudili za tako rešitev, bi se državljanska vojna lahko končala in Jugoslavija bi bila rešena za demokracijo. Velike sile pa so imele za primerno, da napravijo drugače.
Uveljavitev sporazuma bi pomenila za Angleže in Američane zelo težavna pogajanja, ampak takrat bi bilo trše stališče zaveznikov upravičeno, še več, takrat smo imeli sredstva, ki bi nam tako nepopustljivo stališče omogočila. Okno priložnosti pa se je praktično dokončno zaprlo, ko hitro eno za drugim nismo naredili ničesar proti sramotni moskovski izdaji varšavske vstaje; ničesar proti moskovski invaziji v Bolgarijo avgusta 1944, ko je Bolgarija že napovedala vojno silam osi; in ničesar, da bi v Jugoslaviji pomagali silam, ki so si prizadevale rešiti državo pred komunističnim prevzemom. Čeprav bi bili zaradi svoje pomoči upravičeni do večje besede v jugoslovanskih zadevah, smo suženjsko pokleknili pred Titom, prav ko je bilo njegovo gibanje močno oslabljeno po nacističnem zavzetju njegovega glavnega štaba v Drvarju.
Ampak vse to so izgubljene priložnosti, razmišljanja o stvareh, ki bi bile lahko narejene, pa iz raznih vzrokov niso bile. Churchillov spodrsljaj v Jugoslaviji je obsodil njene narode na več kot 45 let komunistične vladavine, ki je privedla samo do obubožanja, demoralizacije in okrepitve nasprotij med narodi. To je dejstvo, ki bi ga morala priznati večina okorelih protitovcev pri zahodnih narodih. Zares, Jugoslavijo je danes zajela ista vrsta hrupnih sprememb kot preostalo komunistično Evropo. Če bi bil Tito 1989 še živ, bi bil verjetno predmet take ljudske vstaje, kot je zrušila Ericha Honeckerja v Vzhodni Nemčiji in Nicolasa Ceausescuja v Romuniji.

stran: 058

Ne samo, da je jugoslovansko ljudstvo danes odkrito protikomunistično, zmeraj bolj postaja tudi protititovsko. Detitoizacija države je že močno napredovala. Posebno srbski mediji so neusmiljeni še do tistih malenkosti, ki so ostale od legende o Titu. Kritične članke piše armada »revizionistov«, vključno znane zgodovinarje, raziskovalne novinarje, bivše partijske in državne uradnike in celo Titove uradne biografe, kot je npr. Vladimir Dedijer. Predlagani so bili zakoni, ki bi retroaktivno napravili konec vsem oblikam kulta Titove osebnosti. Maloštevilni »branilci zvestobe«, ki so preostali, so brez dvoma v defenzivi. Skoraj s patosom zahtevajo, naj bodo vsi spori o življenju in delu Josipa Broza Tita sedaj prepuščeni sodbi zgodovinarjev – kot da skoraj petdeset let po dogodkih nismo v stanju sprejeti zgodovinskih sodb.
Ko razmišljamo o Mihailovićevi tragediji, nas gotovo tolaži zavest, da se je strahotna krivica, katere žrtev je bil, mnogo let po njegovi obsodbi in eksekuciji umaknila novemu vrednotenju častne vloge, ki jo je imel v drugi svetovni vojni.
Zadnji žebelj v Titovo zgodovinsko krsto pa je bil zabit doma na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki je zasedal v Beogradu od 20. do 22. januarja 1990. Deset let po njegovi smrti je zborovanje nekoč monolitne partije, ki jo je zapustil svoji državi, razpadlo v popolnem neredu. Zbor se je klavrno razšel in je pustil neodgovorjeno vprašanje, ali se bo sploh še kdaj sestal. Uradni dnevnik Borba je na prvi strani napisal, da komunistična stranka Jugoslavije »ne obstaja več«.
Iz tragične zgodbe o generalu Mihailoviću se moramo naučiti naslednje: čeprav je mednarodni položaj, s katerim se soočamo danes, daleč manj grozeč kot v zadnjih nekaj desetletjih, še nihče ni omenil, da smo sedaj dosegli obljubljeno deželo in da lahko brezskrbno ukinemo vso notranjo varnost. Trdno upam, da bo ta zgodba o Klugmannovem delovanju v SOE Kairo privedla do obširne preiskave, ki bo ugotovila, kaj je bilo v legendi o Josipu Brozu Titu dejstvo in kaj je bil mit, koliko vpliva je Klugmann dejansko imel v SOE Kairo, katera poročila je pisal za druge, katere poglede je izražal v njih, kdo je z njim sodeloval in kako in ali je obstajala mednarodna usklajevalna mreža. Edino na ta način bomo lahko odstranili negotovosti in pripomogli k bodoči integriteti zahodnih obveščevalnih služb.
A tu se moramo naučiti še eno osnovno lekcijo. Ne more biti dvoma, da so zadnji dogodki v Jugoslaviji kot pepel v ustih mnogih inteligentnih in dobronamernih ljudi, ki so nekdaj podpirali Tita, ker so jih, tako kot Churchilla, zanesle zgodbe o vojaški hrabrosti. Vojaška hrabrost sama po sebi je nekaj zelo dobrega, a ne pove ničesar o naravi stvari, za katero se vojska bori. Nacisti so pri svojih napadih na zahodne države in na svojem dolgem umiku iz Sovjetske zveze pokazali veliko vojaških vrlin. Nihče pa ne bo dvomil, da so te služile globoko zlemu namenu.
Samo molimo lahko, da bo božja previdnost ščitila svobodne narode sveta pred tako vrsto koalicije med revolucionarnimi ekstremisti in konservativnimi utopisti, očaranimi nad vojaško hrabrostjo, ki je privedla do vsiljenja Titove diktature jugoslovanskim narodom.
(Iz David Martin: The Web of Disinformation. Churchill’s Yugoslav Blunder. San Diego, New York, London 1990, str. 282-285 .)


stran: 059

Opis slike: Josip Broz in Winston Churchill v Neaplju 13. Avgusta 1945. Borec 12, 1986

stran: 060