Avtor: Janko Maček

stran: 035

Odkar je bila leta 1995 postavljena in blagoslovljena ta kapelica, se vsako leto zbiramo ob njej, da bi se z mašno daritvijo in molitvijo spomnili žrtev boljševiškega nasilja, ki so zapisane na ploščah v kapelici, da bi ob spominu nanje obnovili zvestobo njihovemu izročilu. Vedno znova nas pretrese, ko gledamo vitraž s Križanim, od katerega lijejo žarki usmiljenja in milosti na brezno, v katerem si lahko mislimo tudi naše najbližje, ob tem pa se nam zdi, da se velik del teh žarkov izgublja v nepregledni puščavi otopelosti in nerazumevanja.
če je naš veliki pesnik rekel, da mornar ob največjem dnevu »zmeri daljo in nebeško stran«, ali ne velja to še bolj za nas, ko nas skrbi, da igla na našem kompasu ne daje več prave orientacije. Ali ni ta naša obletnica kot naročena za tak razmislek. Zamislimo se torej v čas pred drugo svetovno vojno. Takratni Šentjoščani so iz prve roke vedeli za fašistično preganjanje primorskih Slovencev, saj sta na Goriškem delovala kar dva šentjoška rojaka: Ivan Košir, ki je bil 39 let župnik v Vedrijanu v Brdih, in Jože Gabrovšek, ki je leta 1931 umrl kot župnik v Vremah pri Divači, in tudi dolgoletni šentjoški župnik Jože Nagode je bil doma z Ravnika pri Hotedršici. Ko so okupatorske vojske aprila leta 1941 zasedle Slovenijo, je bila tudi naša fara razdeljena: večji del je prišel pod Italijo, manjši pa pod Nemčijo. Nemci so že prve tedne po zasedbi začeli preseljevati, zato so se v Šentjoštu pojavili begunci z one strani, v poletnih počitnicah 1941 pa je več gorenjskih bogoslovcev in študentov tu dobilo drugi dom. Tudi v času poljanske vstaje, decembra 1941, so nekateri možje in fantje pribežali na to stran in pri sorodnikih in znancih počakali, da se je vihar polegel. Verjetno tudi zato sestanek, ki ga je na novega leta dan 1942 v Šentjoštu organizirala vrhniška OF, ni uspel.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – Šentjoške sirote Andrej Zgonc

Domnevamo da so Šentjoščani komaj vedeli za Odlok o zaščiti slovenskega naroda, po katerem je bilo že septembra 1941 pod smrtno kaznijo prepovedano vsako organiziranje izven OF, ali pa se jim je zdel tako nerealen, da mu niso posvečali posebne pozornosti. Drugače pa je bilo po mitingu v Možinetovi gostilni 18. aprila 1942, kjer se je govorilo o beli gardi in grozilo s smrtjo vsakemu, ki bi z njo sodeloval. Rekvizicijam tistega večera so sledile še druge, sledila so zaslišanja in grožnje. Vsake toliko časa je pricurljala vest o kaki likvidaciji, posebno odmevne za Šentjošt so bile tiste na Brezovici in v Horjulu. Velik strah je bil tudi pred Italijani, ki so zaradi nepomembnih partizanskih diverzij požgali cele vasi, prebivalce pa odpeljali v internacijo, delno pa postrelili kot talce. Alojz Bastič iz Horjula, ki so mu partizani 14. junija 1942 na krut način umorili očeta in mater, je po njunem pogrebu rekel: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.« Tako so se tudi v Šentjoštu nekateri možje in fantje ob večerih začeli zbirati na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz aprila 1941. Za ustanovni dan šentjoške vaške straže se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov pri belem dnevu prišlo v vas in jo zastražilo. Dovoljenje za to in nekaj orožja so dali tudi Italijani.

stran: 036

stran: 037

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Slovenija Stanko Klinar

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Hotederšica

V noči na 25. julij 1942 je celoten Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot 200 mož, ob podpori okoliških enot narodne zaščite napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenih pogajanj, nobenega ultimata pred tem ni bilo. V postojanki tedaj ni bilo nobenega Italijana in nobena italijanska enota iz okolice ji ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je na svoji zastavi imel rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je mogoče napad na Šentjošt razložiti kot osvobodilni boj? Kdo je več prispeval k samostojni slovenski državi, šentjoški branilci, ki so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, ali njihovi napadalci, ki so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in oropana vas?
Ali je mogoče imenovati osvobodilni boj to, da sredi noči vlomijo v hišo, kjer živijo oče, mati in pet otrok v starosti od pet tednov do osem let; očeta ustrelijo že na hišnem pragu in potem nanj padajo ogorki goreče strehe, mater pa, ki pripravljena na beg drži v eni roki najmlajšega in v drugi hleb kruha – nekaj korakov od hiše. Pri sosedu ubijejo očeta in mater nekaj metrov od gorečega doma, v katerem je ostala dveletna hčerka. Za vedno bo ostala skrivnost, ali je mati v silnem strahu nanjo pozabila ali pa ji morda niso pustili, da bi jo vzela s seboj. Pri tem pa ne moremo mimo vprašanja, s čim so se ti ljudje zamerili »osvobodilni vojski«, da se je tako kruto znesla nad njimi. Njihovo življenje je bilo sila skromno, s trudom so obdelovali tiste strme bregove in niso imeli prav nobene zveze z vaško stražo in še manj z okupatorjem. – Na kmetijo na drugem koncu so prišli sredi sončnega dopoldneva: gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja so vzeli kar od dela na polju. Potem so v gozdu, komaj en km od domačije, predanili, ker se jim je podnevi zdelo nevarno iti v taborišče. Mati, ki je doma pustila štiri otroke, med njimi enoinpolmesečnega Tončka, je prosila, da bi ga šla nahranit, pa ji niso dovolili. Lahko si predstavljamo, kaj je ob tem pretrpela. Proti večeru so odšli v taborišče. Spotoma so pri sosedu Šelovsu vzeli očeta desetih otrok in ga potem kot deveto žrtev umorili ter zagrebli v skupen grob. S čim se je ta deveterica pregrešila proti Odloku o zaščiti slovenskega naroda? Oba gospodarja sta sicer bila kmeta, možje z rdečo zvezdo na kapah bi verjetno rekli – kulaka; kaj pa dekla, hlapca in dninarja? Sicer pa ni treba biti niti zgodovinar niti modrec, da razumeš, da omenjeni Odlok ni ščitil narodne osvoboditve, ampak boljševiško revolucijo.

stran: 038

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Stari trg

V nekaj stavkih ni mogoče opisati vsega nasilja, ki so ga častilci rdeče zvezde v imenu osvobodilnega boja izvajali v poletnih dneh in nočeh 1942, vendar se nam zdi prav, da povedanemu dodamo še nekaj primerov: Dober teden po tem, ko so od dela na polju odpeljali osem Možinetovih, med njimi dva dninarja – očeta in sina, so se pojavili na njunem domu in ustrelili še mater, hčerko pa samo ranili, saj v temi niso opazili, da je še živa. Že pred tem so sredi noči pobutali na vrata dveh hiš v Butajnovi, in ko so jim odprli, so pri obeh vpričo žene in otrok ustrelili očeta. Zakaj? Zakaj?
Zakaj toliko besed o nerazumljivem terorju nad preprostimi ljudmi šentjoške fare? Ali ne zato, ker je bil prav ta teror neposredni vzrok za ustanovitev vaške straže, za samoobrambo človeških življenj in premoženja. Kolikokrat smo že slišali, da so bile vaške straže po Notranjskem in Dolenjskem organizirane, da bi pomagale Italijanom pri zatiranju partizanskega osvobodilnega boja, da je bila z njihovo ustanovitvijo dokončno razbita enotnost slovenskega naroda za odpor proti okupatorju! Partizani naj bi bili zaradi zaščite osvobodilnega boja prisiljeni »eliminirati« nekaj največjih okupatorjevih sodelavcev, pri tem se je verjetno zgodila tudi kaka napaka, drugače pa so se partizani med vojno borili samo proti okupatorju. Po vojni je sicer prišlo do nepotrebnih izvensodnih pobojev, ki pa so bili v resnici skoraj neizogibna posledica medvojne kolaboracije. Zaradi takega potvarjanja naše zgodovine smo prisiljeni znova in znova ponavljati zgodbo o usodnih dogodkih, ki so pripeljali do ustanovitve prve vaške straže. Vaška straža 17. julija 1942 je nastala kot odpor in upor proti boljševiškemu nasilju v znamenju rdeče zvezde, zaradi samoobrambe pred tem nasiljem. Slovensko domobranstvo, v katerega se je po septembru 1943 vključila šentjoška vaška straža kot njegova 43. četa, je samo logično nadaljevanje te samoobrambe, ki je hkrati že od začetka bila tudi boj proti uvedbi komunističnega totalitarizma, za ohranitev krščanske kulture in demokracije. Žal je leta 1945 kljub temu v Sloveniji skoraj za pol stoletja nastopila doba komunističnega totalitarizma in večina mož šentjoške 43. čete, ki so bili tedaj že pripadniki Slovenske narodne vojske, je bila vrnjena na Teharje; letnica smrti ob večini imen na ploščah te kapelice nemo priča, da se je njihova pot končala na Hrastniškem hribu ali morda celo v Barbarinem rovu. Kljub temu, da so pred nekaj leti betonske pregrade Hude jame padle, še vedno ne vemo, čigave kosti so nakopičene v njej. Z najvišjega državnega vrha je bilo povedano, da je to drugorazredna tema, da čas ekonomske krize ni primeren za odpiranje ideoloških tem. Ko na nedavno državno proslavo niso bile povabljene zastave z rdečo zvezdo, je nastalo veliko vznemirjenje, da to pomeni novo delitev že itak razdvojenega naroda, ob tem pa ni bilo slišati glasu, kakšno delitev pomenijo nepokopane kosti širom slovenske zemlje, kosti žrtev, ki so padale v kraška brezna in opuščene rudniške jaške v času največjega zmagoslavja rdeče zvezde in se potem o njih dolga desetletja ni moglo govoriti. Betonske pregrade Hude jame so padle, čeprav so nekateri računali, da bodo vzdržale nekaj stoletij. Pregrade v glavah ljudi pa so hujše od železobetonskih in prav pregrade v glavah zapirajo pot k spravi, ki je je naš narod tako potreben.

stran: 039

stran: 040

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Rovte

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Sodražica

Ob 70. obletnici 17. julija 1942 nam ponovno stopajo pred oči naši možje in fantje, ki so se tedaj v nemogočih pogojih uprli nasilju. Bili so preprosti ljudje, vendar toliko pri sebi, kot je nekje zapisal Justin Stanovnik, da so »ohranili normalno človekovo mero. Čisto lahko bi jo bili izgubili – zaradi nevarnosti, ki se je zgoščevala po gozdovih naokoli, iz strahu, ki se je v nočeh plazil okoli njihovih bivališč, pa tudi zaradi obljub, ki so se usipale iz ust agentov novega sveta. A je niso, ampak so v nekem nenormalnem času ohranili normalnost. Ko so iz doline začele prihajati novice, da partizanski teroristi morijo krščanske ljudi, so te novice sprejeli, kakor da bi bili napadeni sami. Ko je polovica Ljubljane ploskala umorom, ki so se dogajali po ulicah tega mesta, so vedeli, da so to prvi politični umori v slovenski zgodovini, da je napadena njihova kultura, da se je treba upreti. To so vedeli domala vsi: gospodarji, gospodinje, hlapci, dekle, pastirji – vsi. Šentjošt se ni delil kot nekateri drugi kraji po Sloveniji … « Justin Stanovnik ugotavlja, da se je Šentjošt, ki je bil nekoč ime za kraj, razvil v pojem, ki je nosil v sebi važna sporočila za širši svet: domači in tuji. Tudi nam je danes na tem kraju namenjeno marsikatero sporočilo prav za naš čas. Prisluhnimo jim in potrudimo se za njihovo uresničenje vsak na svojem področju! Ne zanašajmo se, da bodo namesto nas to delo opravili drugi! In pri tem zaupajmo v pomoč in podporo naših mučencev!

stran: 041