Avtor: Jože Pavlič

stran: 094

Dragi prijatelji, dragi rojaki, bodite iskreno pozdravljeni!
Hvala vam, da ste kot romarji prišli na ta kraj in se udeležujete naše slovesnosti v spomin na naše žrtve – pomorjene slovenske domobrance in pripadnike Slovenske narodne vojske. Vi ste tisti, ki nosite v svojih srcih dragocen in verodostojen spomin nanje, spomin, ki ga ni uspelo umazati blatenju in lažem.
Pred dobrima dvema desetletjema nas je prišlo sem na Rog še 30 000, danes nas je mnogo manj in mi smo tisti, ki nosimo spomin naprej še bolj odločno in zvesto.
Tu pod Krenom, ob enem velikih grobišč, na mestu množičnega morišča stojimo danes, da bi se jih spominjali takih, kot so zares bili in so nam ostali dragi. Žalosti nas njihova kruta in nerazumljiva usoda in sprašujemo se, kako se je moglo zgoditi to, kar se je. Navdaja nas sočutje do njih in njihovih svojcev. Spominjamo se tudi tistih od njih, ki jih ni več in so se že pridružili svojim pobitim. Predstavljamo si, kaj so preživeli eni in drugi. Prvi mučeniško smrt, drugim je ostalo mučeniško življenje. Eni so odšli v večnost takoj, že takrat, drugi so šli za njimi večinoma kasneje. Prvi počivajo tukaj zasuti pod težo razstreljenih skal in zemlje, drugi na domačih pokopališčih v posvečeni zemlji. Tako eni in drugi čakajo vstajenja in plačila za svojo veliko žrtev. Mi, ki stojimo tu nad temi kamni ob morišču in grobišču, pa se jih lahko le ljubeče spominjamo in molimo zanje. Tudi prosimo jih lahko, da svoje žrtvovanje in trpljenje obrnejo v dobro pri Bogu v prid našega razdeljenega in težkim preizkušnjam izpostavljenega naroda. Obljubimo jim, da se bomo borili do konca za resnico in njihovo pravico! Stiska nas boleča misel, da jim niso privoščili niti groba. Po vsem zaničevanju, poniževanju in mučenju jim po smrti tudi groba niso dovolili. Zavrgli so jih kot smeti. Sprašujemo se, kakšni so bili ljudje, ki so z njimi to počeli, in kakšno sovraštvo jih je gnalo v taka nezaslišana in nesmiselna dejanja. Prizadeli pa niso le tistih pomorjenih, ampak so skoraj še huje prizadeli njihove svojce, ki jim niso pustili niti žalovati. Morišča, kot je tole pod Krenom, in še številna druga drugod po naši lepi, z mučeniško krvjo napojeni slovenski deželi, govorijo sama zase. Vseeno je čudno, da te govorice mnogi od slovenskih ljudi ne slišijo ali ne razumejo. Umrlo je toliko naših bratov, dobrih sinov, dobrih slovenskih staršev, poštenih zakonskih mož in ljubečih očetov, izobražencev, delavcev in kmetov, samih mladih mož, polnih moči, z ljubeznijo in vero zazrtih v prihodnost, pripravljenih na ustvarjalno in požrtvovalno delo za svoje najbližje in za domovino – bili so vendar cvet naroda in njegova bodočnost. Kakšna škoda in kakšna izguba! Kakšna rana za tako majhen in delaven narod!

stran: 095

Avtor slike: Tatjana Splichal

Opis slike: Jože Pavlič Tatjana Splichal

Nasilje in interes revolucije sta pahnila tako velik del naroda organizirano v strašno smrt, v brezna in jame, ter jih tako poskušala izbrisati iz našega občestva, jih narediti neobstoječe in nevredne, izbrisane iz zgodovine. Da bi to dosegli, so se zgodila vsa ta sramotna in zločinska dejanja, ki pa se še niso končala ali poskušala kako popraviti, ampak s svojimi posledicami še kar trajajo: ni obžalovanja in pripravljenosti na spravo. Načrtno se vzdržuje sovraštvo in opravičuje zločin, da bi storilci zločinov lahko obstali in uživali sadove svoje krvave rabote.
človek se sprašuje, kako je možno, da se je vse to zgodilo. Kakšni ljudje so bili med nami, ki so to počeli ali dopustili? In so še danes! Postavlja se vprašanje, kaj je pravzaprav človek. Kakšni besi se morejo v njem sprostiti, ko se odpove božjim zapovedim in da prosto pot zlu, svojim blodnim strastem in iztirjenemu umu. Človek v svoji domišljavosti in notranji slepoti pozabi, kako majhen je, odvisen, omejen, ranljiv in umrljiv, pa dvigne roko nad naravo, sočloveka in hoče biti bog, vsemogočni človek, ki je sam merilo sebi in vsemu. Noče, da bi bil komu pokoren in odgovoren. Kot tak je nevaren samemu sebi in družbi, saj ta že ima svoja merila, svoje zakone kakor narava, ki se jih ne sme prekoračiti. V tkivo človeške družbe so vendar tudi vkodirani prastari naravni zakoni, ki so dani od Stvaritelja vesolja in vsega živega. Z razvojem družbe pa so se pojavljale nove božje in človeške postave. Te so človeku in človeški družbi zagotavljale obstoj in razvoj. Če so bile kršene ali nespoštovane, so nastale posledice – navadno razkroj in propad. Brez vrednot, moralnih zakonov in pravil, ki jih določa tudi človekov razum, urejene in za življenje sposobne človeške družbe ne more biti. Iztiri se v zločin in propad.
Tukaj smo pri morišču in grobišču, na kraju, kjer je bil storjen zločin, velik zločin, in tu se je zlo revolucije bohotilo v mejah presežnosti. Šlo je za mučenje in pobijanje idejnih nasprotnikov. Žival, če pobija, dela to nagonsko v obrambi in iz potrebe po hrani. Navadno ne ubija pripadnikov svoje vrste. Tudi človek ubija živali za hrano, a človeka po božji zapovedi ne bi smel. Morda sme kdaj, če je napaden in se brani. A še to mu je težko storiti, če nosi v sebi svarilo zapovedi »ne ubijaj!«. Zločinci to naredijo in delajo iz neke pokvarjene sle, iz zlobe in ob preziranju vseh človeških vrednot ali moralnih zapovedi, v največji sebičnosti in dandanašnji v strahotnem obsegu, kar jim omogoča sodobna tehnologija. Tako ob namernem umoru človeka govorimo o zločinu ali zločinskem dejanju, ki ga pravo sankcionira kot zločin, ob načrtnem pomoru več ljudi ali skupin ljudi pa lahko govorimo o velezločinu ali celo genocidu, politocidu ali holokavstu. Partizanska slovenska morišča so tako strašljiva po izvedbi in ogromna po številu žrtev, da so si zaslužila ime velezločina, to je genocida, imajo pa še specifično obeležje bratomora s kajnovskim svetopisemskim sindromom.
Vse to se je dogajalo v tistem neznosnem času na Rogu itn., pri breznih pod Krenom, na Macesnovi gorici pa pri Ušivi jami in še kod … na Teharjah, Hrastniškem hribu, Žančanih, Krimu in Mokrcu, v Hudi jami, Podutiku, v breznih pri Konfinu in v Dolini zvončkov. Da ne naštevamo dalje še vseh drugih in tistih še izza časa vojne, kot Turjak, Vel. Lašče, Mozelj itn. Na stotine je grobišč in morišč in na tisoče je žrtev. Tako so komunistični partizani z zločinsko prelito krvjo in morišči zaznamovali geografijo naše Slovenije in jo potem v času svoje oblasti tudi duhovno pohabili.

stran: 096

Ko danes pogledamo, kaj smo Slovenci in naša postkomunistična oblast storili, da bi to deželo ozdravili takih in drugačnih ran, vidimo, da skoraj nič. Morali so nam sicer dopustiti dostop do grobišč, a kaj dosti več ne. So pa še skrite jame in prav malo je bilo narejeno za to, da se vse žrtve poiščejo, izkopljejo iz brezen in prekopljejo v posvečeno zemljo ali na primerne kraje, kjer jim bo vrnjeno človeško dostojanstvo s pravico do groba in kjer bodo enakovredne vsem drugim mrtvim, ki čakajo na vstajenje. Ne samo žrtve in njihovi svojci, tudi narava nam bo hvaležna, če jo razbremenimo te neznosne teže prikrivanja strahot in zločinov.
Ne bom vas več zadrževal z naštevanjem tega, kaj ni bilo storjeno in bi v zdravi družbi moralo biti. Preveč je vsega tega. Vse to samo povečuje našo bolečino, jezo in obup. Vprašujemo se: je možno, da so bili med nami ljudje, ki so to počeli. O pač, so bili, in takih je veliko še danes! Še bi streljali in metali v jame! Takšni nastopajo celo v naših medijih.
Kako naj se torej kot družbena skupnost počutimo mirne in varne, če je možno, da se iz človeka nenadoma porodi zver? če tisočletja civilizacije in kulture tega niso mogla preprečiti! če človeka nobena izkušnja ne izuči in se kar naprej igra z utvarami in neodgovorno upira božjim in človeškim postavam!
Sami se prav dobro zavedamo in čutimo, kako se izvaja še v tem času nasilje nad nami – nad tistimi, ki smo zavrnili in zavračamo nasilno ideologijo komunizma in si želimo pravo demokracijo. Neprestano nas žalijo in imajo za neumne, manjvredne, še naprej prezirajo naše žrtve in nas ovirajo, da bi jih dostojno pokopali, se iz nas norčujejo kot nekoč. Polastili so se tiska, ki nam ne da do besede, njim pa služi kot prej pod diktaturo. Političnim nasprotnikom grozijo javno in prikrito, nesramno se polaščajo skupnega premoženja, poslužujejo se laži in obrekovanja proti vsem, ki se jim zoperstavijo, izpodbijajo vse predloge nasprotne strani in jo ovirajo v delovanju, predvsem pa razbijajo institucije in uničujejo državo, ki smo si jo s težavo in srečno postavili.
Ljudje iz bivšega režima, dediči nekdanje komunistične diktature, delajo in naredijo vse, da ustvarjajo nekakšno latentno stanje državljanske vojne in kaos. V kaosu se teroristi in revolucionarji dobro znajdejo in skoraj vedno, uporabljajoč kakršnakoli sredstva, tudi preživijo in uspevajo. Z ideološkimi temami in strahom mobilizirajo svoje ljudi ter plašijo omahljivce v nasprotnem taboru. Za sedaj moramo reči, da kar dobro uspevajo. Mahinacije jim rojevajo sadove. V kalnem znajo uspešno ribariti. Do kdaj in kako še, je vprašanje. Svetovna in domača kriza se zgrinja tudi nanje in nad vse nas. Težko je ugibati, kakšne bodo posledice. Nihče ne more predvideti, kaj se bo dogajalo.
Eno je gotovo: zgodovina je komunizem obsodila in ga poslala na smetišče zgodovine, kot pravimo. Večini držav v svetu, kjer je vladal, se ga je uspelo rešiti in tak, kakršen je bil, se ne bo mogel več povrniti. Vstaja nov in drugačen svet. Bo Slovencem sreča mila, da se ga bomo znebili tudi mi in našli pravo pot v prihodnost? To je odvisno od naše pameti in prisebnosti. Tudi odgovornosti in seveda tudi nekaj sreče. Breme, ki ga nosimo s seboj, je veliko in težko. Nekako ga bomo morali obvladati ali se ga znebiti. S pametnim dogovorom med sprtimi stranmi skoraj ne bo šlo. Če je ena stran – tista, ki je bila v revoluciji po čudnem spletu okoliščin popolnoma premagana v fizičnem pomenu besede, je pa danes zgodovinsko vseeno moralna zmagovalka – pripravljena na dogovor in spravo v duhu resnice in pravičnosti, smo prepričani, da druga na to ni in ne bo. Kljub zgodovinskim dejstvom, dokumentom in argumentom se z lažmi rešuje in sklicuje na mit NOB-eja. Od nas Slovencev, nas volivcev bo odvisno, katera politična stran bo dobila dovolj politične teže – takšno težo, da bo spor in spravo lahko rešila politično in po svoje, vendar modro in pravično v sozvočju z resnico in pravičnostjo.
Torej ljudje so tisti, ki bodo odločili, kaj bo z našo Slovenijo. Potrebno jih je poučiti o resnici in jim predočiti njihovo odgovornost!
Po končani slovesnosti se tam spodaj na cesti, kjer NSZ prodaja zadnjo številko svoje revije in knjigo Resnica o domobranstvu, zaustavite za trenutek, žrtvujte kak evro in ponesite kaj od tega tiska med ljudi, med tiste, ki ne vedo ali dvomijo ali nočejo vedeti, kaj se je v Sloveniji resnično zgodilo! Naj se o tem poučijo in prevzamejo svoj del odgovornosti za slovensko prihodnost. Hvala, ker ste me poslušali in hvala tudi za vse, kar boste še dobrega naredili za naše žrtve, za njihovo stvar in dobro naše nesrečne domovine! Hvala za vašo zvestobo in čuvanje spomina na naše mrtve!

stran: 097