Avtor: Jože Pavlič

stran: 0116

Tistim, ki berejo revijo Zaveza, še manj pa tistim, ki so se 8. julija letos udeležili proslave sedemdesetletnice ustanovitve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom, ni potrebno razlagati, kaj pomeni ta obletnica in proslava le-te. Najbrž tudi ne vsem tistim, ki so na strani napadenih doživeli čase partizanstva in boljševiške revolucije v Sloveniji. Končno tudi ne tistim, ki so odgovorni, razmišljajoči, osveščeni ljudje, sposobni premišljene ocene razmer in zmorejo kritično razmišljati ali pa se po potrebi znajo in dajo o dejstvih poučiti na tak ali drugačen način. Potreba po vedenju, po jasnosti in resnici je vendar eden od bistvenih vzgibov človeškega duha in vedno tudi razlog duhovnega napredka ter znak in odlika človeka. Danes bi lahko vsi resnicoljubni in normalno prosvetljeni Slovenci vedeli, kaj je bila in kaj pomeni v slovenski zgodovini ustanovitev prve vaške straže. Ne pomeni le vrha nasilja nad slovenskim prebivalstvom, ampak pomeni tudi ljubezen do doma in do domovine. Ko so stražarji branili svojo vas, so branili tudi svojo slovensko domovino.
če Šentjošt in njegovi pošteni ljudje, ki proslavljajo obletnico ustanovitve vaške straže, danes mnoge motijo, tako da se oglašajo po medijih in drugod, zgražajo, sprenevedajo in spakujejo na ta račun, je to zato, ker jih moti in boli resnica ali so indoktrinirani in se ne pustijo poučiti. Še večkrat pa je razlog tega čisti materialni in osebni interes. A vedeti je treba, da so Šentjoščani ljudje z zdravo pametjo in dobrim spominom, ki so zvesti in samozavestni, s častjo in ponosom, so ljudje, ki hočejo biti pošteni in živeti v resnici. Dejansko tudi živijo v resnici spominov in sedanjega časa. Prav dobro se spominjajo vsega, kar so sami in njihovi predniki doživeli in preživeli že včasih pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej vse do današnjih dni. Zdrava pamet in prava presoja stvari jim nista dovolili, da bi pozabili na odgovornost do sebe in naroda. Slišali so podpihovanje in vabila na neznane krive poti, a se niso dali preslepiti.
Njihov prav je bil vreden, trden in jasen. Toliko so morali žrtvovati zanj sami ali njihovi predniki: tega se spominjajo hvaležni tistim, ki so kakorkoli trpeli za ta prav, zanj umirali in ničesar krivi žrtvovali vse. Za ta resnični prav so vztrajali in še vztrajajo tudi za ceno žrtev vse do današnjih dni. In bodo še vztrajali. V spoštovanju žrtev in v zvestobi njihovim vrednotam, ki so tudi njihove vrednote, se danes sicer z bolečino in veliko žalostjo spominjajo tragične in boleče preteklosti, trpijo tudi zaradi nevesele in zmedene sedanjosti, a vseeno so ponosni in dobro se zavedajo, da so imeli in imajo prav. Ti so tudi proslavili obletnico tiste prve vaške straže na Slovenskem, ki se je uprla komunizmu in njihovim revolucionarnim napadalcem.
Šentjoščani in tudi drugi slovenski katoličani so se med drugo svetovno vojno uprli komunizmu, saj niso imeli izbire – ne glede na ceno, ki jo je bilo treba plačati – za ceno tolikih nedolžnih smrti in najhujše moralne diskvalifikacije. Zvesti in zavedni Slovenci so zato morali postati »izdajalci« slovenskega naroda, »okupatorjevi sodelavci« in kot taki potem primerna tarča za vse mogoče nasilje, ki ga je omogočilo sosledje dogodkov zgodovine. Še danes je veliko tistih in takih, ki bi še kar izvajali nasilje nad njimi in jih zmerjali z izdajalci kar tako in obsojali na kdo ve kaj. A čas se je dopolnil in zgodil se je splošen poraz komunizma, sesule so se vezi nasilne moči in suženjske podrejenosti. Čuvaji, hlapci in izkoriščevalci suženjsko-proletarskega družbenega reda ne morejo razumeti, da so ostali brez oblasti in moči. Komunistom, povzročiteljem revolucije in njihovim pristašem ne gre v glavo, da se jim je pred očmi podrl svet, ki so ga gradili s tako silovitostjo in vztrajanjem. Še si želijo, da bi sej jih ljudje bali, jih častili in jim služili. Še naprej hočejo izkoriščati ljudstvo za svojo dobrobit ne glede na to, kaj bo s tem ljudstvom, s tem razbitim narodom; še kar si lastijo pravico do ukazovanja in še kar naprej sramotijo tiste, ki so jih že davno spregledali in se jim uprli. Mit komunizma zavijajo v nova oblačila, prekrivajo z novimi transparenti in njegove strašne posledice – zločine – skrivajo ali spreminjajo v napake, za katere pa seveda najdejo opravičila in upravičene razloge. Žrtve, ki so jih zavestno in neodgovorno povzročili jih sploh ne zanimajo. Pomembno jim je le, da bi ostali na oblasti. Tako tistim, ki so v revoluciji sodelovali in so še tu, kot tistim, ki so jih nasledili in žanjejo bogate, a krivične sadove za njimi.
Kaj vse pisunijo hlapci in častilci zločinske ideje in propadlega mita! Sprenevedajo se v svojih pisarijah, ki papagajsko ponavljajo stare agitpropovske klišeje, se zgražajo, omalovažujejo in zmerjajo. Ne morejo iz svoje kože. V medijih pa kar čakajo na pisarije take vrste, saj so še vedno v službi starih sil, da bi zameglili prava dejstva in zavarovali dosežke krvave in krivic polne preteklosti. Sploh nočejo videti resnice. Človek se lahko le čudi temu, da toliko ljudi še vztraja pri rečeh, ki jih je obsodil svet in zavrgla zgodovina. Pogon temu daje le strah in sebičnost, ki gresta mimo vsega in čez vse.

stran: 0117

V različnih medijih se oglašajo nosilci ali zavestni in podzavestni hlapci nekdanjega režima, ki so ga pomagali vzpostavljati in imeli ali še imajo od njega koristi. Poskušajo jih ohranjati ter vleči čim dlje v prihodnost sladkosti izgubljenega boljševističnega raja. Oglašajo se kot zaslužneži, moralne avtoritete, ugledneži, pisci, novinarji, umetniki, intelektualci, delovni ljudje, razočarani upokojenci … z ogorčenjem, zgražanjem, podcenjevanjem, zaničevanjem ali prezirom, vzvišeno in zafrkljivo, pišejo o sramoti, o truplih, ki se obračajo v grobu, neokusno duhovičijo o stvareh, ki v svoji duhovni praznini zanje niso pristojni. Kot nekdanji fevdalni upravičenci do oblasti in privilegijev se obnašajo vzvišeno do tistega ljudstva, ki jim nasprotuje in je po njihovem reakcionarno, neuko in zaslepljeno. Danes, ko smo v Združeni Evropi, prihajajo še z očitki o fašizmu, nacifašizmu, kolaboraciji, izdajalstvu. Tako radi se v teh medijskih prispevkih sklicujejo na svoje zavezništvo v koaliciji protinacističnih sil, ko so bili Zavezniki prisiljeni zaradi svojih interesov sodelovati s SZ oziroma komunizmom, pozabljajo pa, kako so komunisti sami že prej vse do 22. junija 1941 kolaborirali z nacistično Nemčijo in Hitlerjem, potem pa seveda tudi v nasprotju s svojo idejo komunizma z osovraženimi imperialisti in kapitalisti, kar sta Amerika in Angliji vendar bili. Lokalno – vzemimo Slovenijo – pa je bila situacija še mnogo bolj pestra. Partizanom – »borcem za svobodo in borcem proti fašizmu« – ni bilo težko in prav nič pod častjo sodelovati z Nemci ali Italijani, če je šlo za preganjanje ali uničevanje domačih ljudi, ki so se jim uprli. Tudi to je že več ali manj znano in marsikaj bo še prišlo na dan, ko bodo zgodovinarji zares prijeli stvari v roke in poiskali prave vire.
Po mednarodnih konvencijah legalno dopustno, nujno in normalno sodelovanje stare prej legalne oblasti z okupacijsko oblastjo mimo in izven OF je bilo naenkrat za nove komunistične pretendente na oblast nekaj tako strašnega in nedopustnega, da so to brez pravne osnove razglasili za zločin in kot uzurpatorji oblasti to sankcionirali s smrtjo. Čeprav je bilo to sodelovanje torej normalno, po konvencijah možno in nujno, je postalo zaradi agresivne in zločinske napadalnosti partizanov tudi pogoj za samoohranitev, edini način za preživetje tako posameznikov kot naroda. V neki obliki pa je sodelovanje z okupacijskimi oblastmi itak vedno nujno in potrebno, če je država kapitulirala celo obvezno, ne da bi to bila kakršnakoli kolaboracija tipa Quisling ali Petain. Bilo pa je tisto sodelovanje komunističnih nasprotnikov z okupatorjem v pravem pomenu besede še izsiljeno in povzročeno s partizanskim nasiljem in okupatorjevimi represalijami. Do 8.julija 1942 ni bilo še nikjer nobenega vaškega stražarja. Partizani in komunisti pa so že govorili o beli gardi in dotlej pobili že neznano število ljudi, vsekakor več kot tisoč. Gorele so vasi, pobiti so bili ugledni ljudje, cele družine z otroki vred in polnila so se koncentracijska taborišča. Bilo je jasno, da ne gre za osvobodilni boj – ta naj bi bil in je bil zgolj pretveza – šlo je za revolucijo in polastitev oblasti. Partizanske akcije so imele namen le dražiti in spodbujati okupatorja k nasilju in uničevanju: ustvarjale so le zmedo, dezorientiranost in izzivale okupatorjevo maščevanje, ki pa se je obračalo proti nič krivemu civilnemu prebivalstvu. Komunistični partizani pa so ob tem z ustvarjanjem sovraštva in strahu, s pobijanjem in mučenjem ljudi uspešno uničevali stare oblastne strukture, duhovne, politične ali vojaške voditelje naroda, ki bi lahko nekaj pomenili v pravem in odgovornem narodnem vodenju in odporu. V kaosu in zbeganosti ljudstva so potem sami nasilno lažje postavljali svojo novo ilegalno »ljudsko« oblast.
Vsem tistim pa, ki še danes ne vedo, kaj se je takrat pred 8. julijem 1942 v Šentjoštu dogajalo, bi lahko svetovali nekoliko več zadržanosti in obzirnosti: naj vzamejo v roke knjige pravih, ne udinjanih zgodovinarjev in biografov, ki so v grobem že opisali dogajanja in resničen potek dogodkov v Sloveniji v času druge svetovne vojne, ne pa pisarij dvornih zgodovinarjev komunističnega režima in partizanstva. O Šentjoštu je vredno prebrati tudi pripovedi ljudi, ki so Šentjošt poznali še z druge strani in njegovo zgodbo verodostojno in živo opisali. Tako pripoved bo mogoče najti v reviji Zaveza ali pa tudi v knjigi Janka Mačka z naslovom Kako se je začelo. Potrebno bo le malo kritičnosti in razumevanja pa bo lažje razumeti, od kod in zakaj letos ob 70-letnici tega datuma proslava ustanovitve vaške straže v Šentjoštu. Kot demokratom, komunistom, ki nas učijo demokracije, to ne bi smelo biti težko razumeti in dopustiti.

stran: 0118

Tako so hoteli in hočejo pošteni in samozavestni Šentjoščani, ki zgodovine svojega kraja niso pozabili. Sami so se odločili. Morali so se tako odločiti takrat leta 1942 kot zdaj leta 2012 po dolgih sedemdesetih letih čakanja na to pravico. Verjeli in upali so, da bo nekoč do tega v demokraciji lahko prišlo in bo mogoče spregovoriti o resnici. Vedeli so in vedo, da so imeli prav, da je bila resnica in pravica na njihovi strani. Uprli so se partizanskemu nasilju, krajam in pobijanju poštenih rojakov, mož, žena in otrok v svojem kraju in v vaseh po okolici. Niso rekli: »Nočemo partizanov, ki branijo Slovenijo; napadli jih bomo in uničili,« temveč samo: »Branili se bomo, ker nas ogrožajo: pobijajo, ropajo in pehajo pred puške okupatorja.«
Preprosti ljudje, ki so vedeli, kaj je pravičnost in resnica, kaj je dopustno in kaj ni dopustno, kaj je odgovorno in kaj ni, kaj se more in česa se ne sme delati, so sklenili – in to velja tako za Šentjošt kot kmalu za tem tudi za druge kraje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini kot potem kasneje, a manj, na drugih področjih Slovenije – da tako ne more iti naprej in da se bodo branili. Prisiljeni so bili braniti se sami, ker okupator, čeprav je bil kot tak po mednarodnem pravu dolžan zaščititi civilno prebivalstvo, tega ni počel, ampak je nasprotno še sam, kot da mu to tudi ustreza, izvajal nasilje nad njimi: razmere za civilno prebivalstvo so postale nevzdržne in sami so si morali začeti pomagati. Položaj je postal tako neznosen, da so razumni ljudje, kot so Šentjoščani bili, ocenili, da jim večja nevarnost preti od domačega napadalca in revolucionarnega terorista kot od okupatorja. Ta zadnji je končno le bil oblast in obvezan po mednarodnem pravu, da v okupirani deželi vzdržuje red in ščiti civilno prebivalstvo. Ker tega ni zmogel ali hotel, so nazadnje le bili prisiljeni zahtevati od njega vsaj pomoč v orožju, pa kolikor je bila ta prošnja za njihov ponos kot zavedne Slovence mučna, so se morali z njo sprijazniti in jo vzeti nase. S tem pa so prevzeli nase del okupatorjevih dolžnosti in si tako sami ubranili domove ter zagotovili red in mir pred vsiljivimi revolucionarji in napadalci. Tako je potem bilo v rokah slovenskega človeka, ki se ni strinjal s partizanskim nasiljem in komunistično revolucijo vsaj nekaj možnosti za preživetje. Brez tega sodelovanja bi prišlo do nezaslišenega uničevanja tako s strani okupatorja kot partizanov. Kaj je to pomenilo komunistom in njihovi partizanski vojski, se vidi iz njihovih reakcij. Takoj in z vsemi silami so se vrgli na vaške stražarje in njihovo postojanko v Šentjoštu. Na vsak način so jo hoteli uničiti. Napadli so jo že takoj po njeni ustanovitvi, a jim je vendar ni uspelo uničiti, čeprav je bila posadka maloštevilna in slabo oborožena. Vzdržala je, čeprav je ostala skoraj brez municije in tudi Italijani ji niso prišli na pomoč. Vaški stražarji so vedeli, s kom imajo opravka in še posebej so vedeli, da se lahko zanesejo le nase in svojo odločenost. Šentjoščani vse to vedo. Ponosni so bili in so še na svoje stražarje in hvaležni so jim za njihovo varstvo. Zato so se tudi odločili, da bodo letos v samostojni in demokratični Sloveniji, kakršno hočejo mimogrede tudi imeti, proslavili sedemdeseto obletnico ustanovitve vaške straže v Šentjoštu. Kaj naj bi s tem zagrešili in koga ogrožajo? Nasilje se godi nad njimi in vsemi drugimi na njihovi strani, ko se jih še vedno zmerja z izdajalci in belogardisti, ko se njihovo plemenito in kulturno dejanje označuje za sramotno Ogrožajo in žalijo jih pisuni, ki jim jemljejo pravico do spomina in žalovanja.
Zakaj tako malo želje po spoznanju resnice, tako malo strpnosti do drugega in tako malo razumevanja za potrebe bližnjega? Zakaj ni posluha za pravičnost in enakopravnost, za spoštovanje človeka, rojaka in sonarodnjaka? Kje je složnost in pripravljenost na sožitje Slovencev? Kje je nacionalna enotnost in sloga? Kaj bo z državo brez državljanske zavesti in vrednot, ki vežejo skupnost in jo delajo uspešno? Koga naj bi zanimala dejstva in resnica, če nam neodgovorni ustvarjalci javnega mnenja in pisuni po sili razmer ob stalnem ponavljanju istih agitpropovskih klišejev cinično polagajo v ušesa, ob vsem pomanjkanju pravih vrednot, kaos in razkroj besede o šentjoški sramoti, o obračanju trupel partizanov v grobovih, o psihopatskosti takšnih proslav in podobne! če smo že pri sramoti, lepo vas prosimo, čigava je večja kot tistega, ki danes ob vseh dokazih o zločinskosti in propadu komunizma ni zmožen doumeti resnice in nemočen vztraja v zmoti? Ali še večja tistega, ki ve za resnico pa jo z lažjo prikriva in brani svoje na zločinu in prevari pridobljene koristi? Enako je moralno vsega obsojanja vredno nedostojno pisanje o tako silni izgubi posameznikov in naroda v revoluciji med drugo svetovno vojno, o tako silnem trpljenju in tako velikih zločinih kot o nečem nepomembnem, irelevantnem za sedanjost in prihodnost nas vseh skupaj. Ni le pobalinsko – je podlo in kaže na duha in senzibiliteto avtorja.
Za takšne razmere in odnose med nami pravega dogovora v javnosti skoraj ni. Vsaj ni ga slišati. Zaman so naše socialistične šole vzgojile toliko filizofov, sociologov in drugih intelektualcev! O čem premišljujejo? Kakšna znamenja nam ob vsem tem, kar se godi, pošiljajo? Kje so njihovi dobri napotki narodu, ki obupuje in medli v zmedi ideologij, slabih zgledov in manipulacije? Naš slovenski svet je v veliki meri zmanipuliran, zapeljan, nepovezan in razbit, neustvarjalen in brez idealov, prepuščen stihiji osebnih in materialnih koristi. Komunizem je ljudem uničil vrednote, vzel zaupanje, razvrednotil ideale, zatrl je smisel za dobro in sočutje, ustoličil je osebno korist in prakso »znajdi se« ali po nekaterih usmerjevalcih, ki jih imamo v mislih, »get a life«, torej pridi po čim lažji poti do vsega, kar ti koristi, uživaj življenje. V ljudeh se je zakoreninil materializem in nesramna sebičnost, ki blokirata skupnost in napredek. To stanje duha ob vsem tem pa še posebej globoko prizadene državo. Koristoljubje in nezanimanje za bližnjega razkrajata smisel za narodnost. K temu se pridružuje zločesta tvorba politične razklanosti in nestrpnosti, ki nimata prav nič skupnega z demokracijo in ustvarjalnostjo. Demokracija spoštuje osebnost, dopušča različnost, sploh pa nasprotniki v mišljenju tekmujejo med seboj in se ne sovražijo, kar se je dogajalo pri nas v najhujši obliki v času državljanske vojne in po njej v času starega komunističnega režima. Žal se to dogaja še danes in nič manj, ko bi vendar že morali živeti v demokraciji in miru. Desni politični pol naj bi bil za staro in mlado komunistično gardo manjvreden in nanj se še vedno lepi »izdajništvo«, nazadnjaštvo in nesposobnost. Podcenjevanje na vsakem koraku.

stran: 0119

Nenavadno je, da je toliko sovraštva in brezbrižnosti še povsod, tudi v mladih, da se sovraštvo še kar naprej podžiga in ohranja, ker le-to razdvaja in pomaga ohranjati mit o narodnoosvobodilnem boju. Osovražena je Cerkev in njeni člani. Cerkev, kot prvega in najresnejšega idejnega nasprotnika, se črni na vse mogoče načine in onemogoča. Če vse to ne bi bilo iracionalno in žalostno, bi se smejali, ko poslušamo: Janša in Cerkev sta kriva za vse. Fiasko v slovenski bližnji in daljni zgodovini tako na političnem kot na gospodarskem, kulturnem in moralnem področju poskušajo prevaliti kar nanju. Vse to vsiljevanje in vsa ta gonja proti desnemu taboru pa prihaja kot v tistih dobrih časih komunizma javno zdaj v drugih časih pa iz nekega skritega ozadja »avantgarde« preteklega in sedanjega časa. Kakorkoli smo Slovenci danes v krču in brezizhodnosti, bomo še naprej, če bo ta »avantgarda« obstajala in vztrajala v svoji gonji in boju za zadržanje moči in oblasti – ta podtalna in rušilna zla sila nasilne preteklosti. Še več. Izkazali se bomo ponovno kot ljudstvo, ki ni sposobno imeti svoje države, kot pastirji tujih čred in hlapci tujih gospodarjev. Tisti, ki so imeli na ustih toliko lepih besed o svobodoljubju in samostojnosti, so se prvi udinjali tujemu gospodarju – tiranu Stalinu – in mu brezkompromisno služili, sedaj pa pehajo v odvisnost tudi nas in ves slovenski narod, ker ga pehajo v revščino in kaos in posledično v politični in nacionalni samomor. Prav tega se danes lahko bojijo pošteni Šentjoščani in z njimi vsi zavedni in odgovorni Slovenci. To je danes še kako realna grožnja, ki zadeva Šentjoščane in nas vse. Končno tudi tiste, ki se s svojimi pisanji in dejanji danes obračajo proti Šentjoščanom in nam vsem drugače mislečim, ki nam slovenska država veliko pomeni. Človek bi vseeno pričakoval, da bo prevladala zdrava pamet in se bo razdiralni duh nekega dela naše skupnosti nekako streznil in umaknil. Kakšna norost in politična nesposobnost je v teh naših delitvah in ločevanju! Saj vse skupaj kaže na politični samomor naroda, ki ne zna premagati razdorov. Kakšen narod bi vendar bili mi Slovenci, če naj bi nas veljalo polovica za izdajalce. Šentjoščani skoraj v celoti! Kakšna neumnost in pretiravanje! Tako majhen narod pa tako sprt med seboj! Si je razumsko to mogoče predstavljati? Nekaj bolnega je v tem. Bi bilo na tak narod sploh možno računati, ga jemati resno? Takšno neumnost in pretiravanje s ciljem ustvarjanja revolucije in novega družbenega reda si lahko izmisli le blodna glava internacionalca, ki mu nacionalna skupnost nič ne pomeni in noče biti njen član, saj bi mu sicer morala zdrava pamet narekovati, da sramoti samega sebe. Ali pa terorista, ki zanikajoč vse moralne norme hoče priti na oblast in gospodovati.
Sedemdeset let po tistem, ko so pogumni in pošteni Šentjoščani morali prijeti za orožje v smislu obrambe svoje pravice do obstoja in življenja v demokratski tradiciji, smo Slovenci tu, kjer smo. Majhni, razdvojeni, moralno in gospodarsko upropaščeni. To se je zgodilo, ker stran, ki se je uprla partizanstvu in komunizmu v neenakem boju, kljub pravični stvari, ki jo je branila, v konstelaciji mednarodnih razmer in vseh drugih okoliščin ni mogla in ni zmagala. To se je zgodilo in se dogaja, ker je bila demokratična stran, ki je vstala in poskrbela za osamosvojitev Slovencev, sama v sebi prešibka in neenotna – ni šla do dna in do konca ter poskrbela za odstranitev z oblasti vseh revolucionarjev starega režima in njihovih ideoloških naslednikov.
Zgodovina je že odpihnila meglene zastore laži in sprenevedanja, na ljudeh in politikih je, da bi to doumeli. Doumeti in razumeti bi morali vsi, kaj se je zgodilo z nami in našo deželo, potem pa že urediti to nazadujočo in izgubljajočo domovino. Zgodovinarji bi nam morali povedati, kaj se nam je zgodilo, če nočejo, da bodo v zgodovino zapisani kot hlapci nekega režima, pseudozgodovinarji, ponarejevalci in goljufi. Veliko pa imamo v naši državi sociologov. Veliko bi imeli dela, da nam opišejo stanje v naši slovenski družbi ter predlagajo izboljšave in rešitve. Kje so in kaj so? Videti so sterilni, nemočni, ker kljub svoji številnosti niso sposobni družbi ponuditi ogledala.

stran: 0120

Kljub vsej nedorečenosti na vseh področjih pri nas – političnem, sociološkem in predvsem gospodarskem – so se Šentjoščani spet oglasili in povedali svoje. Povedali so, da so imeli prav, ko so se kot prvi v okupirani Sloveniji in napadeni od mednarodnega komunističnega terorizma uprli in branili svojo svobodo in demokratične vrednote, s tem pa tudi zahodno civilizacijo in njene vrednote. Preprosti ljudje iz Šentjošta, ki so šli skozi kalvarijo revolucije, ki so svoj upor komunizmu drago … predrago plačali, vedo, da so imeli prav in zavedajo se, kaj so branili. Zato jih ni sram proslavljati te obletnice in bodo proslavljali še vse naslednje. Lahko so ponosni in samozavestni. S časom bosta njihova samozavest in ponos lahko samo še rasla, kakor bo rasel tudi pomen upora Slovencev proti terorizmu mednarodnega komunizma, ki jih je v času njihove največje stiske in ponižanja, v času trojne tuje okupacije, postavil v brezizhoden položaj – živeti ali umreti, jim naprtil vlogo izdajalcev in poskrbel z barantanjem za slovensko zemljo še za ominozno angleško izdajo, ki je omogočila slovenski genocid. Skrajni čas je, da se tega zavemo in krenemo na pot za Šentjoščani širom po Sloveniji. Komunistom in njihovim naslednikom moramo reči ne. Slovenci se moramo vrniti k svojim koreninam, vrniti se moramo nazaj v civilizacijo, ki smo jo s komunizmom zapustili! Šentjoščanom dajmo prav! Bodimo nanje ponosni in pustimo jim, da živijo, kot si želijo, zvesti svojim načelom – načelom svojih prednikov, načelom pravičnosti, miru in demokracije! Skozi stoletja so izkušnje na borni zemlji učile njihove prednike uporabljati svojo glavo in odgovarjati zase v solidarnosti s skupnostjo. Tako so zrasli in se ohranili; taki, kot so, so nam še kako potrebni v tem času zmede in površnosti. Če bomo Slovenci taki, kot so oni, nam bo kmalu bolje in »zjasnila se nam bodo vremena«, kot pravi naš pesnik in narodni buditelj.
Toliko k našemu današnjemu razmišljanju o Šentjoštu in posledično tudi o vseh naših vaških stražah v Ljubljanski pokrajini kakor tudi o kasneje na enakih temeljih in v enakih okoliščinah organiziranem Slovenskem domobranstvu. Prav tako k našemu razmišljanju o stanju v današnji Sloveniji. Nimamo ne časa ne prostora, da bi v tem smislu našo pripoved poglabljali in širili. Kaj več razmišljanja o teh, takih in drugačnih stvareh naše polpretekle zgodovine in pa tudi sedanjosti moramo prepustiti res pravim zgodovinarjem in pravim sociologom, ki bodo še bolj, kot smo poskušali mi, dognali znanstveno resnico o nas Slovencih v zadnjih sto letih in menda ne bodo iskali razlogov za revolucijo, komunistično tiranijo in genocid v naši deželi pri škofu Mahniču v devetnajstem stoletju!


stran: 085