Avtor: Jožica Friedrich

stran: 092

Kot vsako leto od 1990 dalje smo na prvo nedeljo v juniju poromali v Kočevski rog kot simbolni kraj za več kot 600 prikritih grobišč na ozemlju Slovenije, kjer leže ostanki žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej. Letos je bilo to 3. junija, na nedeljo Svete Trojice. V čarobnem okolju kraškega gozda ob breznu pod Krenom smo se udeležili spravne slovesnosti z mašo, da bi se tako spominjali pokojnih, se zavzemali za resnico ter molili za spravo in odpuščanje v našem narodu.
V zeleno gozdno katedralo pred kapelo Božjega usmiljenja – z umetniškim mozaikom p. Marka Rupnika, ki sporoča spravo in odrešenje za vse, ki prosijo odpuščanja – smo se spokojno zgrinjali tisoči romarjev vseh starosti iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Kot gostje so se slovesnosti udeležili visoki predstavniki družbeno-političnih organizacij. Pred začetkom smo se na dogodek pripravljali s skupno molitvijo ter prižiganjem sveč. Slovesnost se je začela s polaganjem vencev ob častni vojaški straži. Kot predstavnica vlade je venec položila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospa Ljudmila Novak. Sveto mašo je ob somaševanju vodil apostolski nuncij, gospod Juliusz Janusz. V pridigi je poudaril pomembnost priznavanja obstoja Boga, saj so ateistične ideologije pripeljale do množičnih pobojev drugače mislečih. Potrebno se je spominjati žrtev, zbrati pogum za soočenje s pravo zgodovino, odpustiti storilcem in z ljubeznijo obnoviti Slovenijo. Sveti maši je sledil kulturni program, ki ga je občuteno povezovala gospa Marija Zgonc. Veličastno in ganljivo je bilo pod drevesnimi krošnjami poslušati originalni posnetek pesmi Doberdob v izvedbi domobranskega pevskega zbora. Sledili so trije govorniki, gospodje Federico V. Potočnik, Jože Pavlič in Boštjan Zadnikar (njihove govore v celoti objavljamo v nadaljevanju). Prav posebno so slovesnost polepšali mladi pevci mešanega pevskega zbora San Justo iz Buenos Airesa, ki vključuje že tretjo in četrto generacijo argentinskih Slovencev.
S 23. spominske slovesnosti v Rogu smo se razšli v tihoti in pomirjenosti. Ob odhajanju tistih, ki so strašne dogodke naše preteklosti sami doživljali, že prihajajo mlajši, ki iščejo resnico in se trudijo za dostojen spomin na nepokopane žrtve, ki so jih hoteli nasilno izbrisati iz naše zavesti in narodove zgodovine.