Avtor: Majda Pučnik Rudl

stran: 047

Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: Komisija) je 2. julija 2012 podala pobudo Vladi RS in Državnemu zboru, da politično obsodita komunistični totalitarni režim in njegove zločine v Sloveniji.
Komisija se je za pobudo odločila, saj se pri svojem delu že od ustanovitve leta 1996 seznanja z mnogimi kršitvami človekovih pravic: s povojnimi izvensodnimi in protipravnimi množičnimi poboji, likvidacijami, montiranimi sodnimi procesi in administrativnimi odločitvami o odvzemu osebne svobode in premoženja ter drugimi tovrstnimi kršitvami temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Vloge upravičencev do statusa in pravic po Zakonu o popravi krivic, priložena dokazila in izjave prič dokazujejo, da je bil komunizem do skrajnosti brezobziren in zločinski totalitarni sistem. Načrtoval in omogočil je množične protipravne odvzeme življenja, likvidacije, mučenje, zapiranje, izvensodne in montirane sodne ter administrativne procese, prisilno delo, izseljevanje, odvzeme premoženja, nerazumno visoke obvezne oddaje in davke, nadzor in poseganje v zasebnost ljudi, zlorabe …, vse brez pravice do pravnega varstva. Vsi našteti ukrepi in drugi »produkti« komunizma so bili povečini povezani s poniževanjem in mučenjem, žrtvam so odvzeli vse človekovo dostojanstvo ter jih diskreditirali kot zločince in narodne izdajalce. Tako so obravnavali tudi žrtve, ki se politično niso udejstvovale, a so uživale ugled ali so imele premoženje, ter svojce vseh žrtev, tudi otroke.
Najhujša komunistična kršenja človekovih pravic so povzročala trpljenje mnogih vrst in dimenzij. Družinam, ki so nekdaj dostojno živele in se preživljale, so zaprli ali ubili očeta ali mater ali brata ali sestro ali več družinskih članov, preživelim so odvzeli zemljo ali druge vire preživljanja. Otroci so postali sirote, hlapci. V okolju, kjer so živeli, kjer so se šolali, so bili pogosto šikanirani, prikrajšani so bili za pokojnino, socialne pomoči, ustrezno šolanje in zaposlitev. Kršenje človekovih pravic, diskriminiranje, šikaniranje in mnogi drugi načini onemogočanja, izločanje in zlorabljanje otrok ter drugih družinskih članov in sorodnikov pobitih ali zaprtih ali pobeglih so se prav tako izvajali v okviru ali kot posledica zločinskega koncepta načrtovanega revanšizma proti tako imenovanim razrednim sovražnikom. Komunistični sistem je še mnoga leta po vojni nadziral, ustrahoval in diskriminiral vsakogar, ki se ni hotel podrediti ali prilagoditi.

stran: 048

stran: 049

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Slovenija Stanko Klinar

Zločini komunizma proti človeštvu v Sloveniji so mnoge zgodbe tragičnih človeških usod, neznosnega teptanja človeškega dostojanstva, strahotnih zlorab tako žrtev kot njihovih rabljev, strahotnega trpljenja, strahu pred smrtjo in uničenjem, žalosti, nemih krikov, molka in bolečin. Tragične življenjske zgodbe vseh po krivem trpečih zaslužijo globoko sočutje.
Svojci še sedaj večinoma ne vedo, kje in kako so bili pobiti njihovi dragi in kje je njihov grob. Mnoge žrtve in njihovi svojci ne vedo za vsebine in dejanske okoliščine krivičnih obsodb ter za razloge diskriminiranja in zaznamovanja njihovih družin, kar se v občutkih in stvarni prikrajšanosti prenaša skozi generacije. Rablji so še sedaj zavezani molku, mnoge žrtve se še vedno bojijo spregovoriti. Varovanje vseh teh osebnih skrivnosti ter nepredelanih bolečin in travm iz generacije v generacijo zavira pristno čustvovanje in komuniciranje, kar zapleteno travmatizira celoten družbeni prostor skozi generacije.
Komisija se seznanja tudi z raziskavami polpretekle zgodovine. Po do sedaj znanih podatkih (raziskava Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, Inštitut za novejšo zgodovino, junij 2012) je komunizem na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej povzročil 14.845 smrtnih žrtev, od tega 1.938 civilistov. Po nekaterih ocenah pa je bilo v Sloveniji pobitih do 18.000 slovenskih državljanov in najmanj 100.000 Hrvatov in oseb drugih narodnosti. Med pobitimi in umrlimi zaradi mučenja, lakote in žeje so bili tudi otroci, ženske in ostareli.
V ključnih prizadevanjih Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ter kriminalistične akcije Sprava je bilo v Sloveniji evidentiranih več kot 600 prikritih grobišč.
Kljub temu, da smo tudi v Sloveniji že veliko naredili, je stališče Komisije, da je ključno še pred nami. Prepričanje Komisije je, da moramo spoštovati zaveze in civilizacijska sporočila mednarodnih institucij, kot so Resolucija 1096 o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov (Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, 1996), Resolucija 1481 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov (Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, 2006) ter Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009, ter ustvarjati možnosti in priložnosti za razvoj na področju varovanja človekovih pravic in svoboščin. Posebej poudarja pomen upoštevanja Deklaracije Evropskega parlamenta o razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma iz leta 2008, kajti med podpisniki so bili evropski poslanci dr. Romana Jordan, Jelko Kacin, Borut Pahor in Alojz Peterle. Na to deklaracijo se sklicuje tudi Deklaracija Organizacije za varnost in sodelovanje Evrope OVSE iz Vilniusa leta 2009, in sicer v priporočilih o potrebi po napredku na področju človekovih pravic in svoboščin. Deklaracijo iz Vilniusa je podprlo okoli 300 držav. Pomen in posebnost deklaracij je prav v tem, da zberejo zadosti predlagateljev ali soglasij vseh »barv«.





V Evropskih napotilih in priporočilih ter v pobudi Komisije, da se problemi, ki so jih povzročili totalitarizmi, obravnavajo in rešujejo, je jasno, da gre za spodbujanje razvoja pravne države, človekovih pravic in svoboščin, iniciative za uvajanje civilizacijskega odnosa do reševanja posledic diskriminacije in krivic, za omogočanje dialoga, priznanja, kesanja in sočutja, za omogočanje varnih ter k pozitivnemu razvoju naravnanih korakov v smeri bolj demokratične ter varne in stabilne prihodnosti. Kajti o delitvah lahko govorimo le , če ne obsodimo totalitarnih zločinov, če zatiskamo oči pred storjenimi krivicami in molčimo, če ne obsodimo totalitarnega sistema, ki je mnogim neposredno, vsem pa sistemsko, sinergijsko in dolgoročno storil toliko hudega in pogubnega, ki je povzročil pravi moralni razkroj naše družbe . Kajti v totalitarnih sistemih so kršenja človekovih pravic praviloma uperjena le proti določenim skupinam prebivalstva, vse državljanke in državljani pa imamo enako pravico do enake obravnave, enako pravico do temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter enako pravico do varnosti in svobode .




stran: 050

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Vrzdenec

Ob tem je enako pomembno dojeti, razumeti in obeležiti požrtvovalne človeške napore, pogum in hrabrost tistih dobro in daljnosežno mislečih državljank in državljanov, ki so, kot navaja Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, »dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe (…)«.
Slovenija je edina članica Evropske unije, ki so jo v 20. stoletju prizadeli vsi trije totalitarni sistemi: fašizem, nacizem in komunizem. Tako smo na lastni koži občutili nepredvidljivost, škodljivost in pogubnost totalitarizmov. Dr. Tamara Griesser Pečar pravi (Planet Siol.net, 23. 8. 2012), da sta Hitler in Stalin triindvajsetega avgusta 1939 podpisala pogodbo o nenapadanju, v tajnem protokolu pa sta si razdelila baltske države in Poljsko, torej velik del Evrope, in da je bilo (prav tam) »v imenu komunizma pobitih skoraj 100 milijonov ljudi, v imenu nacizma pa skoraj 25 milijonov. Na začetku vojne sta ta dva totalitarna sistema stala na isti strani.« V Komisiji smo prepričani, kot pravi dr. Lovro Šturm, da je zamolčanje zločinov proti človečnosti na prostoru nekdanje Jugoslavije eden izmed razlogov, da so se ob razpadu skupne države enaki zločini ponovili (http://www.scnr.si/naslovnica/okrogla-miza-pravo-in-prav-2/): »če ne bi imeli pred očmi takratnih vzorcev in če v zavest ne bi bila vtkana miselnost, da zmagovalci vojn ne morejo biti kaznovani, se Srebrenica ne bi zgodila.«
Mnogi v Sloveniji se zavedamo svoje odgovornosti tako do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, da je politično in civilizacijsko distanciranje od zločinskega sistema, kakršen je komunizem v Sloveniji nedvomno bil, temelj za »(…) stvarno razgradnjo totalitarnih struktur in praks« (dr. Andreja Valič Zver, Slovenski čas, št. 28, avgust 2012). Strinjamo se s prepričanjem (prav tam), »da je ohranjanje spomina na žrtve totalitarnih režimov še posebej pomembno v času krize, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bi nikoli več ponovili. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.« Demokracija se lahko svobodno razvija in udejanja le v enakopravnem dialogu in v demokratični politični kulturi.
Z odločitvijo, da se 23. avgust tudi v Sloveniji obeležuje kot dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, je vlada izpolnila napotila Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, kajti »z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo« (Resolucija EP, 2009). V Komisiji menimo, da ta obeležitev prispeva k ozaveščanju, in upamo, da pomeni krepitev pozitivnih družbenih razvojnih potencialov ter nov korak v smeri trajnostnega razvoja enakopravnosti in demokracije v Sloveniji!


stran: 051

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Borovnica

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Slovenija Stanko Klinar

stran: 052