Avtor: Justin Stanovnik
stran: 031
Znano je, da je levičarska vlada, ki se je sestavila po volitvah 21. septembra 2008, sklenila na novo aktualizirati tako imenovane vojne zakone: zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih grobiščih itd. Če bi sklepali po besedah tedanjih koalicijskih strank, jim je bilo mnogo do tega, da uredijo še nerešena vprašanja prizadetih ljudi: izgnancev, mobilizirancev, zlasti pa jih bolijo krivice, ki so jih morali prenašati »ničesar krivi otroci«. Skratka: vse plemenito, vse v skladu s »človekovimi pravicami«. Tako so stvari videti v perspektivi postboljševiške novolevičarske retorike. Ko pa to perspektivo pogledamo še drugič ali tretjič, se začne lomiti in pokati.
S to perspektivo je nekaj narobe zato, ker jo določajo elementi, ki si ne sledijo po logičnem ali organskem redu. Takšno napačno zaporedje bi lahko ponazorili z angleško frazo: postavljati voz pred konja. Če hočemo kako reč kam prepeljati, postavimo konja pred voz, če pa kdo dela obratno, takoj vidimo, da se je lotil stvari z napačnega konca. Z ozirom na kaj je postavljanje vojnih zakonov podobno postavljanju voza pred konja ali lotevanju stvari z napačnega konca? Vzemimo primer. Politično in pravno strukturo države določajo ustava in zakoni. Toda če bi ljudje, ki bi se odločili, da si postavijo državo, najprej formulirali in izglasovali zakone in šele potem napisali in sprejeli ustavo, bi zanje upravičeno rekli, da ravnajo tako kakor tisti, ki postavlja voz pred konja. Britanski kolonisti v Ameriki so 4. julija 1776 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti, potem pa šele, na podlagi tega dokumenta, adaptirali stare angleške zakone ali pa, če ti niso ustrezali duhu Deklaracije, pisali in sprejemali nove. Deklaracija je predstavljala nekakšen pravni in politični prostor, ki je določal, ali kak zakon ustreza ali ne.
Slovenska tranzicijska levica pa v tem oziru ni posnemala Američanov – pa tudi desnica ne, čeprav iz drugih razlogov – in se je raje odločila za varianto z vozom pred konjem. Zakaj? Zato, ker je ta izbira – ki je še nihče ni ocenil in povedal, kaj v sebi skriva – nudila kolosalne možnosti za velikopotezno politično manipulacijo. Levica je tako dobila možnost, da izdela konkretne zakone, ki, razen ohlapnih mednarodnih norm, ne bodo vezani na nič, ne bo se jim treba ozirati na nobeno višjo stvarno ali politično matrico. Niti tega se ne ve, po katerih dogodkih povzročeno stanje naj bi ti zakoni urejevali. Slovenija je bila namreč istočasno vpletena v dve vojni, v mednarodno ali zunanjo vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Mednarodna ali zunanja vojna je nad Slovence prišla kot ujma in nismo imeli nič pri njej, razen tega, da nam je naložila moralno dolžnost, da v oporo ponižanemu narodu organiziramo rezistenco v okviru evropskih uzanc. Notranja ali državljanska vojna pa je bila v celoti odvisna od Slovencev in je ne bi bilo, ko ne bi Slovenci, organizirani v boljševiško komunistično partijo, sprožili agresivne vojne proti ostalim Slovencem z namenom, da se jih politično polastijo in jim vsilijo totalitarni ideološki projekt. Pri tem pa so se vedli tako, da so se obremenili z vsemi zločini, zaradi katerih so mednarodna vojna sodišča po vojni obsojala agresorje v zunanji ali mednarodni vojni: z zločinom zoper mir; z zločini, povezanimi z vodenjem vojne ali vojnimi zločini; in zločini zoper človečnost.
Boljševiki, ki, kakor smo rekli, nočejo priznati zgodovinskega poraza, ki ga je doživel njihov projekt, boljševiki imajo vse razloge, da vztrajajo zgolj na formulaciji parcialnih zakonov in molčijo o strukturi prostora, na katerega naj bi se ti zakoni nanašali. Posledica je ta, da ni jasno, ali se ti zakoni nanašajo na zgodovinski ali resnični prostor ali pa na fiktivni ali mitski prostor. Boljševiki namreč arbitrarno določajo, kakšen je ta prostor bil. V tem je jedro boljševiške manipulacije z zgodovino – v Sloveniji na začetku tretjega tisočletja. In nihče, se zdi, ne pomisli, kaj to pomeni, da vstopamo v novo veliko dobo s hipoteko deformirane zgodovinske zavesti. Z maskami na obrazu gremo in nikogar ni, ki bi zakričal, naj jih snamemo in si končno povejmo, kaj smo. Tudi v Sloveniji imamo stranke, ki so si postavile za cilj, da trasirajo narodovo pot iz totalitarnega somraka v podnebje evropske politične normalnosti, toda ali je katera od njih, ko je tedaj vladajoča levica začela z vojnimi zakoni, ali je ena sama od njih jasno povedala, da se te igre ne gre, dokler ne bo sestavljena in podpisana pogodba po državljanski vojni? Nobena od njih ni bila iz duhovne snovi, ki bi ji sporočila, da je absurdno sprejemati zakone, če se ne ve, na kaj se nanašajo. Kakor da bi vse to bilo nekaj najbolj naravnega in razumnega, so se tudi te stranke prizadevno vključile v prekladanje črk v stavkih, ki so jim bili ponujeni.
stran: 032
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenija Stanko Klinar
stran: 033
Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda
(Včasih je treba stopiti iz konvencionalne igre in biti preprosto resničen. Ko je po volitvah aprila 1990 Jože Pučnik videl, da ga je premagal Milan Kučan, smo se spraševali, kako sploh more prenesti to absurdno stanje, a smo – ne takrat, seveda, ampak pozneje – tudi obžalovali, da ni ob tem pripomnil, da kot demokrat volilni izid sicer sprejema, da pa ne more kaj, da v njem ne bi videl ominoznega znamenja za slovensko politično prihodnost. In ko je Zoran Jankovič v županski tekmi s Francetom Arharjem zmagal, temu potem ne bi bilo treba reči, »da imajo volivci vedno prav«, zakaj volivci nimajo vedno prav. Ko so Nemci 1933 s 40 % izvolili Hitlerjevo NSDAP, niso imeli prav; in ko so čehi 1946 s prav tolikšnim odstotkom izvolili komunistično partijo, tudi, kot so pozneje sami spoznali, niso imeli prav. In ko je Janez Janša zvečer 21. septembra 2008 videl, da je izgubil, kljub superiornim dosežkom svoje administracije in kljub finski intrigi, ki bi po vseh pravilih morala delovati njemu v prid, smo se tudi zanj spraševali, kako to sploh prenaša, a vseeno ne bi nikomur nič škodilo, tudi Janši ne, če bi ob tem rekel, da je v Sloveniji odslej v nevarnosti racionalnost politične igre. Ko je namreč že vse kazalo na Janšev uspeh, je v zadnjem hipu na forumu počil bič in čez slovenske hrbte je šel neki že skoraj na pol pozabljeni spomin (podobno kot v Peterletovem primeru leto prej).
Nekoč po letu 1990 je boljševiška kontinuiteta, ki preobrata nikoli ni brez pridržkov sprejela, ugotovila, da bi ji tako imenovani vojni zakoni lahko koristili na njeni posebni poti skozi potencialno nevarno pokrajino demokracije. Spoznala je, da ji ne samo ne morejo škoditi, ampak ji lahko celo zelo koristijo, če bo z njimi le z občutkom ravnala. Lahko bi se uporabili za dimno zaveso pred neprijetno preteklostjo, hkrati pa bi se pri hitro in z malim zadovoljni publiki ustvaril vtis, da se končno nekaj dela, da se nazadnje le nekaj premika – skratka, dalo bi se jih prodati za resnično stvar. Obenem pa bi dosegli, da bi ona druga resnična stvar – zločini, ki jih je partija zagrešila nad ljudmi – imela za nekaj časa spet mir.
Videti je, da imajo vojni zakoni to v sebi, da bodo še za nekaj časa odložili debato o poglavitni stvari: kako se je moglo zgoditi, da je boljševikom ravno v Sloveniji, ki je bila gojeni vrt evropske kulture, uspelo dvigniti čudaško vstajo, ki je, združujoč elemente paleolita in moderne, opustošila deželo in duhovno poškodovala njene prebivalce za dobo, ki ji ni videti konca.
stran: 034
Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP črni Vrh nad Idrijo
stran: 035