Avtor: Justin Stanovnik

1. Volitve

Kot se večkrat zgodi, tudi letošnje predsedniške volitve 11. novembra niso uspele ob prvem poskusu. Zato bomo 2. decembra znova poklicani na volišča. Takrat dobljeni rezultati bodo veljali, ne glede, kakšni bodo. Toda čeprav volilni čas še ni končan, nas številke, s katerimi so volilci opremili posamezne kandidate, zaposlujejo že vse od nedeljskega večera, ko so nam bile prvič sporočene. Čeprav, kot rečeno, niso dokončne, čutimo, da so nam povedale pomembne reči o družbi, v kateri živimo. O svetu, v katerem nam je bilo določeno živeti. V predvolilnem času so pred nas prihajali trije možje in pred nas polagali svoj svet, ki mu bodo pomagali do uresničenja, če jim bomo omogočili službo, za katero se potegujejo. Iz njihovih besednih nastopov, še bolj pa mogoče iz specifične zgodovine, ki je hodila za vsakim od njih (in tudi ni molčala), smo precej zanesljivo čutili, v koga bi smeli vložiti svoja pričakovanja. Omenjena reč je v zadevi, ki ji pravimo volitve, prvenstvena, a mi bi se raje še prej ozrli na nekatere splošne stvari, ki postavljajo okvir volitvam v specifični slovenski zgodovini.

2. Dvoje ljudi – dvoje volilcev

Najprej moramo nujno povedati, da so to bile sicer volitve v demokratičnem političnem okolju, za katerega ne moremo reči, da je brez tradicije, obenem pa tudi to, da je v preteklosti ta tradicija bila radikalno motena, še več, da je prišlo do njene polstoletne zatemnitve. V času tega somraka smemo – ali pa moramo – dopustiti, da se je zgodilo dvoje: ali so ljudje v tej temi na demokratične volitve sčasoma po malem pozabili ali pa so, nasprotno, začutili, da jim je z njihovo odsotnostjo vzeta ena od temeljnih človekovih pravic, ki je v tem, da vplivajo na življenje svoje države tudi, ali predvsem, preko demokratičnih, se pravi, svobodnih volitev.
Z obnovo demokracije leta 1990 se je pokazalo, da sta se, v različnem obsegu, uresničevali obe možnosti. Ena od okoliščin, ki so nakazovale količinsko razmerje enih in drugih, je bila in je volilna udeležba. Neudeležba na volitvah je sicer lahko tudi upravičen protest, a redko, redko. Večinoma je znamenje, da se je iz ljudi izselila tista misel ali vednost ali notranja obveščenost, ki postavlja integralnega človeka. Praznina, ki je v ljudeh s to izselitvijo nastala, je ena od oblik tega, čemur pravimo »totalitarna poškodovanost«. Ljudje, ki so v totalitarizmu boleče čutili omejevanje svojega dostojanstva, so čutili, da ne morejo svojega zadovoljstva, da se je svet odprl, izkazati bolj naravno in bolj pristno kot tako, da se udeležijo enega od temeljnih postopkov, ki ta svet omogočajo in vzdržujejo. Tisti pa, ki so na volitve, ko so bile še obvezen totalitarni ritual, ubogljivo hodili, danes pa, ko bi s potjo na volišče manifestirali svojo svobodo, ostajajo doma, pripovedujejo s tem o sebi več, kot bi želeli, da o njih vemo.

3. Stanje duha v postboljševiški Sloveniji

To je ena reč, druga – ne manj, temveč bolj pomembna – pa je naslednja. Volitve v državah, ki so desetletja in desetletja živele pod boljševiško diktaturo, stopajo pred volilce s povsem drugimi moralnimi in političnimi terjatvami kot pa volitve v etabliranih demokracijah. Poglavitni vzrok, da so se sedanje postboljševiške družbe – med njimi je tudi in mogoče predvsem Slovenija – znašle v negativnem in napornem političnem stanju, leži v tem, da so države prešle iz fašizma in nacizma radikalno drugače kot pa iz boljševizma. Italijanski fašizem in nemški nacizem sta bila poražena na bojiščih, se pravi, da sta bila odpravljena vojaško. Ločnica med vojno in mirom je dokončna in nedvoumna, mednarodno pravno regulirana: Stran, ki ne vidi več smisla v nadaljevanju vojskovanja, položi orožje, prosi za premirje in sede z nekdanjim nasprotnikom za mizo, da skupaj spišeta mirovno pogodbo in skleneta mir. Fašizem in nacizem sta s porazom Italije in Nemčije bila tudi sama vojaško poražena. Dokončno, v kolikor je sploh mogoče uporabljati to besedo, spričo nesolidnosti odločitev, ki jih sprejema svet. Nasprotno pa se nobeden od nosilcev boljševizma, ne Rusija oziroma Sovjetska zveza ne katera od srednjeevropskih ali vzhodnoevropskih držav ni vpletla, posamezno ali skupinsko, v vojno in zato tudi ni mogla biti premagana, ne v državnem ne v ideološkem smislu. Zato ne sovjetski boljševizem, pa tudi ne kateri koli drug evropski boljševizem ni končal na bojišču, ampak doma, vsak na svoj način sicer, a hkrati vsi iz istega razloga. Boljševizmi so odpovedovali drug za drugim, ker jih je koncipiral pohujšani prometejski um, ki je bit postavljal, namesto da bi jo spoznaval in sprejemal. Od tod izhaja njihova neustreznost spričo zahtev, ki jih postavljata zgodovina in življenje.

stran: 002

Vendar to umiranje le ni bilo tako spokojno, kot bi zgornja opažanja komu dajala misliti. boljševizem je bil namreč tudi v vojnem stanju: ne sicer s katero od neboljševiških držav zunaj, ampak z lastnim ljudstvom. Tako sta bili obe državi, ki so ju poganjale turbine fašizma in nacizma, zelo zadolženi pred državami, proti katerim sta vodili napadalno vojno, boljševizem pa takih zamer ni povzročal, sploh pa ne v taki meri. Njegova zadolženost ostaja znotraj države, katere se je z revolucijo polastil ali pa mu je bila dodeljena ob delitvi plena po drugi svetovni vojni, v vsakem primeru pa je arhivirana v spominu ljudstva, na katerem je preskušal svoj eksperiment.
To je ena reč. Druga pa je ta, da je začetni upor, ki je boljševike pognal v napad na lastno domovino, kakor se je zgodilo v Sloveniji, še tu, v svežini »prvega jutra«. Dokaz za to trditev izvajam iz svoje nepotešene začudenosti nad tem, da so potem, ko so jim bila prebrana poročila o njihovi uničevalni prisotnosti v tem narodu, mirno ostali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Da so z umitimi obrazi prihajali celo na forum in se tam potegovali za prva mesta. Tolika odsotnost sramu jim obeta dolgo življenje, če se zgodovina končno le ne bo česa domislila.
A vrnimo se k naši temi. Pravkar smo ugotovili, da postboljševiško stanje duha terja drugačno naravnanost do družbe, kot jo terjajo tradicionalne demokracije. Če velja trditev, da je boljševiška snov, čeprav zgodovinsko premagana, še vedno prisotna na način, ki ne skriva političnih ambicij, potem velja za vse družbene manifestacije, da jih je treba presojati po tem, koliko katera prispeva k duhovni in politični normalizaciji družbe. Vsako od družbenopolitičnih dejanj ima v sebi možnost, da se skupnost globlje zave, kaj jo v resnici nosi in katerih stranpoti se mora na vsak način izogibati. Volitve, posebej parlamentarne in predsedniške volitve imajo v sebi vzgib, ki posameznika in družbo sili k politični prizemljitvi.

4. Novembrske volitve in njihova civilizacijska vloga

To je čas, ko nikoli ni daleč misel, da je prebivanje v zgodovini lahko tudi nevarno in da lahkomiselni koraki narod ali državo utegnejo pripeljati na brezpotja, iz katerih se ne bo lahko rešiti, če sploh. Zato za vsake volitve, tudi letošnje, velja vprašanje, koliko so pripomogle k splošni streznitvi.
Nobeni računi, ne politični ne nobeni drugi, ne smejo biti tako impresivni, da bi zameglili prioriteto tega vprašanja: za koliko točk smo napredovali na premici, ki pelje k normalizaciji. Iz kakšne zadolženosti si moramo to vprašanje najprej postaviti in potem v vsej iskrenosti in natančnosti nanj odgovoriti? Zaradi sebe, zaradi svojih prijateljev, zaradi – naj se ne sliši patetično – zaradi slovenskega imena. Zato da bodo še živeli ljudje, ki bodo razumeli in hoteli razumeti besede, iz katerih je izdelana Cankarjeva Skodelica kave;ki jih bo še ustavila tiha slovesnost Murnove Pesmi o ajdi in brezkončnost Balantičevih Zasutih ust in pretresljiva tožba Sirote Jerice; da bo še koga ganilo, ko bo slišal, kako je slovenski vojak umiral na pobočjih Rombona ali kako je za zidovi Przemysla umirajoč klical ime svoje rodne vasi; da se bodo ponavljale in ponavljale besede, ki jih je slovenski fant povedal, potem ko je po treh mesecih pobegnil iz boljševiškega šolskega taborišča: To niso moji ljudje. Najpreprostejše in obenem največje besede, ki so bile izgovorjene v slovenskem dvajsetem stoletju!





Kako lahko v luči teh vprašanj razumemo letošnje predsedniške volitve? Ali jih imamo lahko za znamenje rastoče zgodovinske prisebnosti? Kako si smemo razložiti naklonjenost slovenskih volilcev? Kako moramo razumeti ščuvanje medijev in politično modrost analitikov? Koliko glasov pa je dobil dr. Milan Zver? Ali je bil prvi, ali je bil vsaj drugi? Seveda ne. Toda po perspektivah, ki jih je odpiral pred Slovenci, ali ni bil v tem prvi? In vendar je govoril take besede, da smo zaradi njih slišali tudi tiste, ki jih ni govoril, a smo čutili, da so v njem: da je sedaj čas, da Slovenci odpremo vrata resnične zgodovine in stopimo v svet, v katerem bomo lahko skrbeli zase in obenem z drugimi – z ljudmi dobre volje – ohranjali svet. Saj ni mogoče, da v zgodovini, skozi katero smo šli v minulem stoletju ne bi videli zapisanih velikih poverilnic. Dr. Milan Zver torej.
Več glasov sta dobila Borut Pahor in dr. Danilo Türk. Türk je bil drugi. Kaj naj rečem o njem? Pero se mi ustavlja, a vseeno. Temu gospodu se je moralo zgoditi nekaj, kar ni najhuje na svetu, seveda, a je, če pomislimo, Bilo je mnogo zim, samotnih in divjih v gorahLovro Stanovnik hudo. Ko poslušamo stavke iz njegove kovnice, nas včasih obide misel, da med njimi ni takega, ki bi ga bil kdo iz prepričanja hotel sprejeti in ponavljati, kakor da bi pripadal vsemu narodu. S tem nikakor nočem reči, da so povsem zgrešeni in napačni, niso pa taki, da bi človek mogel reči, da so pomembni za skupnost, ki hoče živeti kot narod ali država. Pravzaprav žalostno.

stran: 003

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Bilo je mnogo zim, samotnih in divjih v gorahLovro Stanovnik

In potem Borut Pahor. Protežiranec množic, predestinirani zmagovalec drugega kroga. Toda iz tabora nekdanjih boljševikov najnevarnejši za integralno restavracijo demokratične Slovenije. Omenjena ugotovitev nima ničesar opraviti z njegovo človeško naravo, ki ji ne manjka nobena od stvari, ki jih ponavadi hvalimo na ljudeh. Toda med tem ko Türk nikakor ni človek, ki bi mogel postavljati temelje za kako postrevolucijsko politejo, za kako tolikanj izklicevano sredino, tako drago ljudem kova dr. Gregorja Viranta, v nasprotju z dr. Danilom Türkom je Boris Pahor človek, ki mu je vloga predsednika države pisana na kožo, kot pravimo. Čisto mogoče je torej, da bi si v teku petletnega predsednikovanja pridobil toliko simpatij – toliko kelnaricam bi kdaj pomagal pobrisati posodo – da bi bil dokončno sprejet. (Spomnimo se, kako zelo si je vedno želel biti predsednik in s kolikim odporom je leta 2008 prevzel predsedstvo vlade z zoprnimi operativnimi nalogami.) Pri Pahorju si torej čisto lahko predstavljamo, da bi »pomiril Slovence« in po končani petletni službi, s kreditnimi papirji, ki jih bi imel sedaj v rokah, ustanovil veliko stranko in z njeno pomočjo sklenil mir po državljanski vojni – na boljševiških premisah. To pa bi bilo brez slehernega dvoma za Slovence usodno. To bi bilo mogoče samo tako, da bi se odpovedali zgodovinskemu spominu. To pa ne gre, brez spomina nista ne posameznik ne skupnost nič.

Kar želimo povedati – in katera scenografija bi bila za to bolj primerna, kot je tista, ki jo postavljajo volitve – kar želimo povedati, je to, da moramo Slovenci dokazati svojo polnoletnost in počistiti svoj zgodovinski prostor. Sredi neregistriranih zločinov in sredi zlagane zgodovine ne bomo mogli živeti. Tudi ne bi bilo prav, tudi ne bi smeli, tudi ne bi bilo dopustno. Ne samo da bi nas, če tega ne bi storili, zadel prezir sveta, prezirati bi začeli tudi same sebe. Ne samo da bi nam drugi začeli odrekati mesto v zboru svobodnih narodov, tudi sami si ne bi upali mednje. In če bi se kdo le drznil vstati, da bi govoril, ali se mu ne bi glas tresel, ko bi čakal, da se bo kdo oglasil iz množice, naj raje gre prej domov in pospravi svojo hišo.


stran: 004

5. Boljševiška manipulacija z osvobodilnim bojem

A nazadnje zunanji svet vendar ni najpomembnejši. Gre predvsem za nas same. Agresija boljševiške politične sekte na narod, iz katerega je izšla tudi sama, v času, ko so na njegovih tleh stale sovražne vojske, je najbolj zavratno in zavrženo dejanje, ki si ga je mogoče zamisliti. To dejanje ne bremeni samo boljševikov, ampak vse Slovence. Vse, ne samo kocbekovcev in krščanskih socialistov in plebejskega liberalnega podeželja, ki se ni bilo več v stanju držati civilizacije in njenega moralnega kodeksa, ki ga je dosegla in postavila civilizacija in so v boljševiškem razvratu videli nekakšno »osvoboditev«. Ta napad nas je prizadel vse. Tudi nas, ki smo bili njegova prva in največja žrtev. Vsi smo prizadeti, ne samo kot žrtve, saj so snovalci te agresije izšli iz naše snovi, tako da nas že obiskujejo mučne slutnje, da je mogoče z nami kaj narobe. Ne brez vsakega vzroka. Boljševiki so bili povsod, a tega, kar so naredili v Sloveniji, niso naredili nikjer. Ta žalostna in neslavna slovenska prednost bi morala postati ena od osrednjih točk refleksije naše preteklosti, v prvi vrsti 20. stoletja.
In koliko rafiniranosti so slovenski boljševiki investirali v svoj projekt! Pa tudi velikopoteznosti. Ko se pred nami razgrne strašljiva dramatizacija njihove zarote, si pravimo: Kaj je človek! Kaj je vse človek! Pomladne mesece 1942 so uporabili za intenzivni začetek revolucionarnega nasilja. (Poleg tega so z Dolomitsko izjavo iz »pluralne« OF iztisnili odpoved vsaki resnični pluralnosti.) Pet mesecev so po Notranjskem, Dolenjskem, Beli krajini, deloma tudi na Gorenjskem in Goriškem noči prinašale grozo in strah, dokler ljudje niso več vzdržali in zahtevali od Italijanov orožja, da bi se branili. Da so to morali storiti, bi moralo slovenske boljševike tako bremeniti, da bi to moralo biti sprejemljivo za osnovnošolsko pamet. Bi, pravimo, če bi lahko računali na moč argumentov. Ali niso zgodovinarji izračunali, da so boljševiki pomorili 900 ljudi, preden se je to zgodilo? A kaj se varamo. Prav to so ti ljudje hoteli doseči. V nekem pismu jeseni 1942 je Kardelj ukazal vojaškemu vodstvu v Dolomitih, da storijo vse, da bo ta strateški cilj »NOB« ostal nedotaknjen. Kaj je to moglo pomeniti drugega kot to, da z nadaljevanjem terorja poskrbijo, da bodo ljudje ostali povezani z okupatorjem do konca in jih bodo »pobili Angleži, ki bodo prišli ob koncu vojne.« In prav to se je zgodilo. Res se je vse končalo tako, da so jih pobili Angleži! Domiselnim bralcem prepuščamo, da poiščejo besedo, ki bi imela v sebi to moč, da bo povedala, katero zadnjo mejo je prestopilo to početje. Ali ni razumljivo, da na te reči spet mislimo ravno ob volitvah, za katere bi pričakovali, da bi jih tisti, ki imajo v očeh bistvene slovenske reči, imeli za dogajanje, preko katerega bi Slovenci lahko prišli do rešitve temeljnega zgodovinskega problema? Boljševiški vdor v slovenske zadeve ni nekaj, kar bi se izživelo v zgodovinski enkratnosti. Ena od nosilnih prvin boljševiške intuicije je tudi ta, da so tu za zmeraj. To jim je bilo sporočeno takrat, ko so v zanosu zadnje hybris zagledali, da so duhovno in politično počelo Druge Evrope.Od takrat živijo od vere, da jim pripada prihodnost kot prihodnost. Spričo te izbranosti jim je dovoljeno vse: laž ni več laž, umor ni več umor; to so legitimna sredstva za dosego legitimnih ciljev.Ta vera jih vseskozi nosi, kljub preizkušnjam, kot je bila implozija imperija ob koncu tisočletja. Zato so še vedno tukaj – enako prisebni in enako predrzni, kot da se nikoli ne bi bilo nič zgodilo. Takega nasprotnika civilizacija še ni imela.



A zakaj smo se s tem toliko zamujali? Zato, da bi nam postala duhovno prisotna temeljna okoliščina, ki spremlja našo sedanjost in bo spremljala našo prihodnost, če se ne bomo ovedeli akutnega dejstva, da smo Slovenci v protislovju in bomo v protislovju ostali, dokler bodo tu boljševiki kot politično formativna prvina družbene biti. Biti v protislovju pomeni biti v izključujočem nasprotju s seboj, pomeni iz enojnosti spremeniti se v dvojnost, v izključujočo dvojnost: kar enega veseli, drugi odklanja, kar eden kliče, drugi odganja, kar eden ljubi, drugi sovraži.
Odkar so boljševiki sprejeli vero, da so tu zato, da bodo ostali, so se dokopali še do enega spoznanja: če hočeš ostati in biti, se je treba nenehoma spreminjati. Enega največjih doktrinarnih premetov so naredili takrat, ko so iz središča vrgli revolucijo in na izpraznjeno mesto ustoličili »NOB«. A vse to se je omejilo samo na to, kar je bilo zunaj, samo na to, kar je bilo za ljudi. Znotraj je ostalo vse isto, kot da tam nikoli ne bi bilo nič dvojega, ampak ena sama stvar: oblast.

stran: 005

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Mnogo zim, ukročenih s toplino človeških bivališč Lovro Stanovnik

Tu si ne moremo kaj, da ne bi omenili nekega odlomka iz Orwellovega romana Tisoč devetsto štiriinosemdeset,kjer O’Brian, vodilni član Notranje partije v »ministrstvu ljubezni« zaslišuje aretiranega Winstona Smitha, od katerega hoče izvedeti, zakaj se partija tako poteguje za oblast. Potem pa se odloči, da mu bo to sam povedal: »Partija stremi po oblasti zgolj zaradi nje same. Nam ne gre za dobro drugih ljudi. Nas zanima samo oblast. Ne bogastvo ali udobje ali dolgo življenje ali sreča: samo oblast, čista oblast.« Potem pa še dostavi: »Cilj preganjanja je preganjanje. Cilj mučenja je mučenje. Cilj oblasti je oblast.« Orwell je bil v stanju te stvari tako lucidno videti, ker je 1937 v Španiji doživel svoj »Damask« in je bil čez dobrih deset let v stanju napisati knjigo, ki je postala ep stoletja. Partiji, vsem partijam, ki so vredne tega imena, je vedno šlo samo za oblast. Take reči, kot so na primer »NOB«, so vedno bile samo politični strateški biznis. Dekor.

Slovenski boljševiki danes, tako rekoč uradno – v resnici o tem ne obstaja nobena deklaracija, zgolj usus – stojijo na stališču, da angažma KPS med vojno ni imel nobene zveze z revolucijo. (Morda je mimogrede in spotoma šlo tudi za kake »družbene spremembe«. – Kako nedolžno, kako slučajno!) Njene cilje in njeno prakso je mogoče pravilno zajeti samo s klišejem »NOB«. To gledanje je postalo razpoznavni znak. Kdor tako govori in ravna, se s tem uvršča v kategorijo tradicionalnih boljševikov. »NOB« je postala osrednji articulus fidei– stavek veroizpovedi. Boljševiki se v boj za oblast niso spustili z dvignjenim vizirjem – z razpoznavnim obrazom. Okupacija jim je omogočila, da so uprizorili »narodnoosvobodilni boj.« Na to so čakali. Tako se je začela igra med videzom in resnico, spretno zasnovana in vodena dramatizacija velike prevare.

Kako pozorno je bilo treba to igro voditi, koliko nevarnosti je bilo treba ob tem predvideti, ljudem sedanjega časa nekoliko pokaže neko dogajanje 60 let pozneje.

6. Težava zgodovinarjev z »ljudsko revolucijo« in »narodnoosvobodilnim gibanjem«

Septembra leta 2001 je izšla 8. knjiga Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Izdal jo je Arhiv Republike Slovenije in pokriva julij medvojnega leta 1943. Na začetku knjige stoji pojasnjevalni uvod, ki ga je podpisalo »uredništvo«. Kdo to »uredništvo« je, ni povedano. Mogoče se za njim skrivajo ista imena, ki so na začetku navedena pod oznako »Pripravile«, na čelu katerih stoji zapisano ime Marjete Adamič. Omenjeni uvod je zelo zanimiv. Iz njega se oglašajo neke nejasnosti ali nedoslednosti, ki izhajajo iz odločitve »uredništva«, da serije teh dokumentov ne bo peljalo naprej z oznako »Dokumentov ljudske revolucije«, pod katero je izšlo sedem knjig te »edicije«, ampak jo bo – spričo novih časov – zamenjalo v oznako »Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji«.


stran: 006

Opis slike: Spomladi in poleti 1942 pa so bili sami pogrebi

V oči udarja protislovnost prvega stavka tega uvoda, ki se glasi: »Do leta 1989 je Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani izdal sedem knjig dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja na slovenskem narodnostnem ozemlju za obdobje od aprila 1941 do konca junija 1943 pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. Tu vznikajo zanimiva vprašanja. Ali »uredništvo« s tem kritizira Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) in ga dolži falzificiranja: dokumente organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja je objavil pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. Kaj je INZ s tem hotel povedati in doseči?



»Po letu 1989 so avtorji edicije nadaljevali s pripravo dokumentov za objavo še za obdobje od julija 1943 do kapitulacije Italije septembra 1943, tako kakor je bilo od začetka edicije načrtovano. Torej pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji.«
Avtorji so torej »nadaljevali s pripravo«. To so počeli kar deset let. Sledeč besedilu »uredništva«, bi človek sklepal, da je INZ, raziskujoč obdobje med julijem 1943 in septembrom 1943, opazil in spoznal – potem pa potegnil tudi ustrezne konsekvence – da se je »vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja« odločilo za intenziviranje narodnoosvobodilnega gibanja, »predvsem pa prevzemu in organizaciji ljudske oblasti na terenu«. Kako je treba to razumeti? Ne gre drugače, kot v naslednjem
smislu:
Vodstvo NOG je, potem ko je dobri dve leti zasledovalo zgolj svoj cilj, se pravi narodno osvoboditev, sklenilo da se polasti in samo pelje naprej »organizacijo ljudske oblasti na terenu«. (Nič ne izvemo, kdo je to oblast organiziral.) Tudi se zdi, da se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja tako intenzivno bavilo z »organizacijo ljudske oblasti na terenu«, da je nekoliko pozabilo na svoje začetno opravilo, se pravi na narodno osvoboditev, in vse ali večino svojih sil usmerilo v zadevo »ljudske oblasti«, tako zelo, da jo je nazadnje vzelo v svoje roke ali, z drugo besedo, uzurpiralo, kar je imelo za posledico, da je na koncu (maj 1945) ostala samo še ljudska oblast«, »narodne oblasti« pa ni in ni hotelo biti od nikoder, vse do leta 1990, ko se je njena negotova zarja


le pojavila na obzorju.
Ko se je končno izkazalo, da INZ že deset let pripravlja nadaljevanje svoje »edicije« in da očitno iz tega še dolgo ne bo nič, je celo stvar vzel v roke Arhiv Slovenije in sklenil poimenovati edicijo v »Dokumente organov in organizacij NOG v Sloveniji«. Z novim naslovom je Arhiv Slovenije uskladil naslov z vsebino dokumentov, saj, »novi naslov mnogo bolj natančno pojasnjuje izvor in vsebino objavljenih dokumentov«. INZ očitno tega ni prav dobro razumel in svoje delo – bogve če ne celo na željo ali pa na zahtevo koga drugega – napačno poimenoval.

O vseh teh rečeh je novo uredništvo – upamo, da smo njegovo identiteto prav uganili Spomladi 1942 pa so bili sami pogrebi – intenzivno razmišljalo. Dešifrirali so »ilegalna imena in kratice«, pojasnili so mnogo »nerazumljivih pojmov in dogodkov«. Le na nekaj je uredništvo pozabilo. Ko se je namreč »v duhu političnih sprememb zadnjega desetletja« – mišljeno je desetletje med 1990 in 2000 – odločilo za drugačen naslov »edicije«, je »uredništvo« čisto pozabilo raziskati, v kakšnem odnosu je celotna vsebina obdelanih dokumentov z »duhovnimi in političnimi spremembami zadnjega desetletja«. Saj vsebina dokumentov celotne »edicije« dobi spričo »duha političnih sprememb zadnjega desetletja« povsem drugačen pomen.

stran: 007

Opis slike: Spomladi 1942 pa so bili sami pogrebi

Če vse premislimo, je to velika pomanjkljivost. Le kje se bo našlo novo uredništvo, ki bo opravilo to delo, ki ima dve fakturi: preprostost in enostavnost in zapletenost in herkulovsko težavnost. Najprej se bo moralo novo vodstvo odločiti za povsem nov naslov celotnega gradiva. Tistim, ki bodo izbirali novo moštvo za spopad s temi vprašanji, bi svetovali, da se ozrejo po novi znanstveni lokaciji. Na primer na Univerzo v Ljubljani. Še najbolje bi mogoče bilo, če bi novo ekipo izbral dr. Božo Repe, ki brez dvoma pozna teren in mu ni neznana vsaj periferna geografija problema. (Vendar to pomeni samo to, da bomo potem, ko bomo končali s še tretjo varianto tranzicijskih rešitev, lahko začeli zares.) Zaradi dolgih diskurzov, ki smo se jih privoščili tudi v tem komentarju, bralcem ne bi mogli zameriti, če bi že pozabili, da naš razmislek velja letošnjim predsedniškim volitvam. Rekli smo še, da bi v državi z nedokončano tranzicijo, kot je Slovenija, poleg specifičnih in tehničnih smotrov, ki jih vsake volitve imajo, te morale vzpodbujati tudi razmislek o tem, kako poteka proces vračanja k sebi, ki je vsebina tranzicije. Tudi o tem smo že govorili, da je izhod iz totalitarizma boljševiškega tipa tako zahteven in naporen, da se utegne zgoditi, da ljudje od utrujenosti že mislijo, da je dovolj, da so že dosegli cilj. Če bi bilo tako in če bi se s tem zadovoljili, bi to pomenilo, da bi bili na zahtevno pot v prihodnost opremljeni s hudimi okvarami.
Volitve so v nekem smislu zrcalo vsake družbe. Zrcalna ploskev tega mehanizma ni izdelana samo iz volilnih rezultatov: snov, ki odseva podobo družbe, so tudi nastopi vodilnih tekmecev in njihova retorika: njihovo razumevanje relevantnih družbenih dejstev, natančnost in korektnost njihovega zgodovinskega spomina, njihovo pričakovanje prihodnosti – ali se je veselijo ali jih je pred njo strah, ali izkazujejo znanje in pogum, da se z njo spoprimejo, pa naj bo že kakršna koli.

7. Osebno sovraštvo – ideološka opora

Če to velja za vsako družbo, velja to za postboljševiško tembolj. Boljševizem, naj ga je po veliki imploziji ostalo malo ali dosti (kot na primer v Sloveniji) deluje vedno enako – protislovno. Med boljševizmom in demokracijo obstaja tako celostno in izključujoče nasprotje, da ga moramo označiti za protislovje. In ker ima sedanja zgodovina na programu epoho demokracije, smemo in celo moramo reči, da se boljševizem upira prihodnosti, in sicer, kot smo rekli, na protisloven način.
To pomeni dvoje: da to, sledeč svoji biti, dela zato, ker ne more drugače – ker je tisti »drugače«, če se kdaj pojavi, zgolj trik in retorika – in da, drugič, dela vse na izključujoč način. Pri vsem moramo upoštevati tudi to, da boljševiki ne delajo samo iz svoje intuitivne biti, ampak tudi iz sovraštva do poraženca, ki je postal zmagovalec. To pa je sovraštvo, ki z velikim količnikom presega sovraštvo do nasprotnika v fazi bojevanja.
Kakor bomo videli iz neke primere v nadaljevanju, dobi sovražnik najbolj domiselno in napadalno formo, če se usmeri na človeka – na enega človeka, določenega človeka. Pri nas je to aktualni predsednik vlade Janez Janša. Janša je ime za tisto vzmet, ki jih je katapultirala v orbito odsluženih. Ali je to v celoti res ali ne, niti ni tako zelo važno. Važno je to, da so našli nekoga, na katerega lahko zvračajo svojo nezadostnost, ki jo izkazujejo že s tem, da se oprijemljejo praznih reči. Taka prazna reč so sodni postopki, na katere kličejo predsednika vlade v zadevi Patria, ki je že zdavnaj izgubila svojo predmetnost, med tem ko zaman čakamo, kdaj se bodo nadaljevali in končno sodno zaključili primeri težke korupcije. Gre torej za na ničemer utemeljeno napadalnost.

stran: 008

Vlada, ki je na začetku tega leta prevzela z dolgovi obremenjeno državo, ni storila ničesar drugega kot to, da je aktivirala reševalne programe, s katerimi so razpolagali koalicijski partnerji. Obenem pa je sporočila naciji, da je Slovenija v tako težkem položaju, da nas lahko rešita samo skrajna odgovornost in prisebnost. In kako so to držo sprejele leve stranke SD in PS? Ko smo potem gledali kak televizijski prenos, na primer na »parlamentarnem kanalu«, smo se prav kmalu morali vdati nečemu, čemur ni mogoče reči drugega kot slovenska sramota: z ljudmi, ki jim je naloženo težko delo, da rešujejo državo; ki torej opravljajo težko delo in jim moramo zato priznati visoki status delavcev; te ljudi sedaj tisti, ki jih je najprej degradirala zgodovina, sedaj pa še politika v najbolj banalni postavitvi, ti sedaj ljudi z najtežjimi nalogami v tem predelu Evrope obsipavajo s stavki, ki so bili izdelani v področjih temne ideološke mržnje.
In ko je Janez Janša v nekem pogovoru na TVS poizkušal predočiti gledalcem, v kakšnem položaju smo, se je potem predsednik PS Zoran Janković odzval z naslednjimi besedami: »Janez Janša, če ne znaš, ne grozi ljudem, ampak se lepo umakni in prepusti stvar drugemu.« Pri tem, ko je sugeriral Janši, naj »prepusti stvar drugemu«, je pozabil specificirati svoj predlog, ali je s tisto »stvarjo« mislil parlament ali vlado. Nekaj dni prej je, tudi na televiziji, mimogrede pripomnil, da se v parlamentu prav ne znajde – kar je mimogrede v začetku leta tudi dokazal, za vladanje pa da je dober. Žal pa se mora vsak aktualni politik od časa do časa pojaviti tudi v parlamentu.
Scene, ki se sedaj dan za dnem ponavljajo v parlamentu, nam vsiljujejo misel, da so tu dvoji ljudje, od katerih eni mislijo in delujejo tako, da vedno bolj dajejo vtis, da z njimi ne bo mogoče doseči take enotnosti, da bi mogla nositi državo.

8. Romunska analogija

Letos poleti se je evropsko časopisje veliko ubadalo z Romunijo. Že v začetku se je pokazalo, da so napetosti, ki tam nastajajo tako podobne našim, da bi se splačalo tamkajšnjim razmeram nekoliko bolj slediti. Mi smo to storili z branjem poročil, ki jih je za FAZ iz Romunije pisal Karl-Peter Schwarz. Zadeve, ki so se tikale pravnosti države, so se v Romuniji tako zaostrile, da se je zanje začel zanimati tudi Bruselj. Romunija je pristopila k EZ leta 2007. V petih letih je naredila lep napredek, ki pa ga je koalicija socialdemokratov, ki jih je vodil Victor Ponta – ob sporu, o katerem govorimo, tudi predsednik vlade – in narodni liberali pod vodstvom Crina Antonescuja, sicer predsednika senata, sabotirala. Ta koalicija je začela boj s predsednikom države Traianom Basescujem, ki prihaja iz konservativne stranke in ima v Romuniji, ki ima polpredsedniški sistem, precejšnjo moč. Zdi se, da je Basescu s svojo privrženostjo pravni državi omejeval koalicijo pri njenem samovoljnem razpolaganju z državo, pa tudi z zunajpolitičnimi nadstrankarskimi in, kot pravijo nekateri, tudi mafijskimi navezami. Zato je postajal pri Ponti in Antonescuju vedno bolj osovražen. Ponta ga je javno zmerjal z mafijevcem, lažnivcem in lopovom. Za kritike, ki so na vlado prihajale iz Bruslja, je krivil Basescuja in grozil, da bo vlada že nastopila proti njegovim lažem in fašistični propagandi. Referendum, ki je imel nalogo, odstraniti predsednika Basescuja, je bil napovedan za 29. julij. Udeležilo se ga je 8 od osemnajstih milijonov Romunov; 7 mil. je glasovalo proti Basescuju in eden za, a predsednik je vseeno ostal na oblasti, ker romunska ustava zahteva 50 % udeležbo za veljavnost referenduma, tega pa se je udeležilo le nekaj nad 46 %. Novinar Karl-Peter Schwarz je enega svojih poročil (31. 7. 2012) končal z mislijo, da Pontova in Antonescujeva referendumska kampanja ni uspela, ker sta Basescu in opozicija pozvala k bojkotu. Potem tu dodaja: »Basescuja ima sicer 85 % Romunov dovolj. Toda Romuni so odrekli podporo tudi Ponti in njegovi demontaži pravne države. Niso se dali vplivati od nakopičene oblasti nekdanjih komunistov (sedanjih socialdemokratov)«. Pri tem novinarja obide še interesantna misel, da bodo Ponto in Antonescuja ob njunem neuspehu njuni nekdanji delodajalci (v Sloveniji bi rekli »strici«) odpustili. Čisto nazadnje pa pristavi še naslednji stavek: »Stabilizacija Romunije bo možna šele takrat, ko se bosta Ponta in Antonescu izselila iz političnega odra.« Sic.

stran: 009

Opis slike: Spomladi 1942 kar naprej neskončno dolgi pogrebi

9. Za nacisti in fašisti še Britanci

Največjo uslugo so slovenskim komunistom naredili fašisti in nacisti tako, da so, kot smo že rekli, poskrbeli za okupacijo Slovenije in jim s tem dali možnost, da so uprizorili »narodnoosvobodilni boj«. Izkazal se je za najmočnejše mobilizacijsko sredstvo Partije. Brez vojne in razmer, ki jih je vojna vzpostavila, bi se boljševiki še naprej v ilegali reševali svoje odrešujoče napetosti. Tudi druga usluga se je boljševikom nasmehnila iz prostora, od koder tega nihče ne bi pričakoval. Zanjo so poskrbeli »vojni lordi« zahodnih demokracij, v prvi vrsti britanski premier Winston Churchill. Britanija je bila sicer pogodbeno vezana na jugoslovansko begunsko vlado v Londonu, ki je v ilegali na Balkanu imela svojega vojnega ministra in v kateri so sedeli tudi slovenski ministri. Konec leta 1943 pa je Churchill, iz razlogov, v katere se tu ne bomo poglabljali, prisilil kralja Petra II., da sprejme njegov načrt za sestavo filokomunistične jugoslovanske vlade v Londonu. S tem je bila zapečatena usoda Jugoslavije in s tem tudi Slovenije. Kako se je britanska izdaja pripravljala, dozorevala in zaključila, imamo več zapisov. Za dva je poskrbel angleški pisatelj Evelyn Waugh. Prvi zapis je dosegljiv v tretji knjigi njegove vojne trilogije, ki nosi naslov Brezpogojna vdaja,in se zvečine dogaja v medvojni Jugoslaviji. Za ljudi iz našega dela sveta je to prezanimivo branje. Bralci Zaveze lahko preberejo to pretresljivo zgodbo z naslovom Meč in čast – Izgubljeni boj Guya Crouchbacka na sedmih straneh v Zavezi št. 12. Za njegov drugi prikaz pa bomo prelistali njegov Dnevnik in se za trenutek ustavili pri katerem od tistih njegovih vpisov, ki zadevajo njegova medvojna opažanja, ki so nastala v Jugoslaviji in nakazujejo zbliževanje med Britanci in jugoslovanskimi boljševiškimi gverilci: kako je ta politični manever potekal in kdo je nazadnje od njega imel največje koristi.


Evelyn Waugh je julija 1944 z majorjem Randolphom Churchillom zapustil London in se pridružil britanski vojni misiji pri Titovih partizanih v okupirani Jugoslaviji. Letalo je ob pristanku doživelo nesrečo, zato sta se Waugh in mladi Churchill ranjena vrnila v Italijo in po okrevanju na Korziki septembra spet vrnila v Jugoslavijo. Waugh je bil do decembra na Hrvaškem, potem pa so ga kot oficirja za zvezo med britanskimi četami in domačimi oblastmi premestili v Dubrovnik. Februarja leta 1945 se je moral vrniti v Italijo, ker so »partizani ugotovili, da ni njihov človek«.

stran: 010

Opis slike: Takšna je bila pomlad in poletje 1942

Stiki Britancev z jugoslovanskimi komunističnimi gverilci so se začeli že zelo zgodaj. Od jeseni 1941 pa do septembra 1943 so se med drugimi spustili v Jugoslavijo britanski oficirji z naslednjimi imeni: stotnik Hudson, stotnik Hunter in major Jones, stotnik William Deakin in stotnik Stuart. Septembra 1943 pa je odskočil posebni Churchillov odposlanec brigadir Fitzroy Maclean. Z njim se je začela povsem nova zgodba. Njegova poročila, ki jih je pošiljal direktno premieru Winstonu Churchillu – ta ga je tudi poslal v Jugoslavijo – so imela za končno posledico odločitev, ki je padla proti koncu leta 1943, »da zapustimo generala Mihailovića in damo Titu vso možno pomoč.« »Šele neposredna intervencija prvega ministra je končno prekinila to, kar se je vse od začetka zamolčevalo v Londonu in Kairu.« Z zamolčevanjem – z »zaroto molka« – so mišljene velike zasluge boljševiških gverilcev. (Citati so vzeti iz zagovora, ki ga je na razne očitke objavil Fitzroy Maclean v The Timesu januarja 1976.)

V odgovor na neko zgodnejšo Macleanovo »apologijo« v The Timesu10. junija 1946 zapiše Waugh v svoj dnevnik naslednje: »Fitzroy Maclean trdi, da se nikoli ni pretvarjal, da jugoslovansko odporniško gibanje ni komunistično. V resnici pa je bil, pravi Waugh, on tisti, ki je v najbolj kritičnem času opolnomočil Randolpha Churchilla, da uradno obišče Rim in London in zagotovi papežu in Winstonu, da celotno gibanje (mišljeno je gibanje jugoslovanskih komunistov) »teži k liberalni demokraciji«.
Vtisi, ki jih je Evelyn Waugh dobival o partizanih, so bili drugačni od tistih, ki jih je v zvezi s svojo misijo hotel videti Fitzroy Maclean. Nekje (16. 9. 1941) zapiše: »Oni se zanimajo samo za državljansko vojno. Partizani hočejo Nemce čim preje spraviti ven zato, da bi laže dokončali državljansko vojno.« Za nas je še posebej zanimivo, da je neke nedelje pri maši (17. 9. 1944) spoznal dr. Snoja, »člana slovenske klerikalne stranke«. Toda, ko se je odločil, da bo Snoja spremljal v Slovenijo, so mu komunisti to preprečili, češ da je »pohod na sovražno ozemlje nevaren«. Ustrašili so se njegovih stikov s takim človekom, kot je bil Snoj.

stran: 011

Opis slike: Leta 1991 pa so slednjič slovenski vojaki stali v Ljubljani

Po padcu Beograda so postajali partizani vedno bolj samozavestni. Odnosi z Britanci so se slabšali, zgodilo se je celo, da so Randolpha Churchilla klicali na odgovornost zaradi nekih britanskih neuslužnosti. A Angleži, očitno zainteresirani, da se obdržijo stari odnosi, so reagirali tako, da so povečali svoje pošiljke. Komunistom pa je bila pomembna samo državljanska vojna in oblast, ki jo je prinašala. V kaj so komunisti s tem edinim ciljem v glavi spremenili domovino, vidimo iz opisa, ki ga je Waugh naredil med neko vožnjo po Liki: »Lika, opustošena dežela, široka ravna dolina pod snegom, goli griči okoli nas, porušene vasi, nobenih ljudi, razen nekaj komaj človeških postav, ki se plazijo iz hiš in strme v nas.«
Po oktobru 1944, ko so v Jugoslaviji že Sovjeti, se stvari vedno hitreje spreminjajo. Partizani so vedno bolj predrzni. Govorijo, da bodo odklonili UNRRO, »če bodo razdeljevali naši opazovalci.« Waughov položaj v Dubrovniku, kamor so ga premestili, je vedno bolj nevzdržen. Komunisti ga sovražijo posebej zaradi njegovih stikov s »hrvaškimi katoličani«.
A stanje, ki smo ga hoteli nekoliko ilustrirati z izpisi iz Waughovega Dnevnika, nam najbolj približa vest, ki je dosegla pisatelja 7. dec. 1944, da so v Atenah grški partizani napadli Angleže. Njihov položaj (13. 12. 1944) je postajal domala brezupen. »Naše sile so oblegane v majhnem predelu mesta. Nad letališčem imajo sicer še oblast, negotovo, od obale pa so povsem odrezani. Komunisti so jim na primer prekinili dobavo vode z Maratona. »Poleg tega so atenski dogodki razdelili London. Mnogi laburisti, izučevani v določeni smeri skozi štiri leta, so očitali vladi, da se ljudje po svetu Britancem upirajo, ker podpirajo nazadnjaške in nedemokratične režime.« (Ob tej ironiji človek ne ve, ali naj se smeje ali joka.) Toda ker naslednji Waughov komentar zadeva tudi Slovence, ga bomo navedli v celoti: »Krivda je na naših časopisih in na angleških politikih, ki niso hoteli priznati, da so partizani vsepovsod homogena revolucionarna vojska, mi pa smo o njih trdovratno govorili kot o »patriotih«, o »uporniških skupinah«, o »osvobodilnih vojskah« in dajali besedo »komunisti«, če smo jo sploh uporabljali, v narekovaje, kot da bi bila nemška propagandna laž.
Ob tem Evelyn Waugh deprimirano dodaja: »Sedaj bi tu pomagala samo večja vojaška moč, mi pa nimamo ljudi za to, četudi bi se država končno za to odločila.« Tako torej.

stran: 012

Opis slike: Stali so tam in odločno gledali pred se

10. Krščanstvo – temeljna postavka prihodnosti evropske civilizacije

Gotovo tudi bralci čutijo, da ob vsem, ob čemer smo se v tem komentarju ustavili, lahko končamo svoja opažanja s kratko gloso o krščanstvu ali, ker smo v Sloveniji, o katolištvu. Zakaj trdno in vztrajno obstaja resnica, da smo katoličani v najtežji zgodovini branili Slovenijo in Evropo.
Katoličani smo solastniki mogočnega izročila, ki nam ne dovoljuje, da ne bi vedeli, sleherni čas, za svoje duhovno in zgodovinsko dostojanstvo.
Naši nasprotniki se zelo dobro zavedajo, kaj katoličani izvorno smo in kakšne energije nosijo naša sporočila. Zato nikomur ne more biti skrito, da je prva in najbolj negovana zapoved postboljševiškega programa boj proti katolištvu. To je deloma tudi zato, ker politične in medijske agenture, ki imajo na skrbi izvajanje tega programa, obenem zelo dobro čutijo, da bodo njihove spodbude lepo sprejete tudi od starega in zakompleksanega slovenskega liberalizma. Ta družbeni ambient jim daje moč in jih pomirja.
Noben od katoliških Slovencev ni danes tako daleč od sveta, da ne bi vedel, da živi v deželi, kjer ni izpuščena nobena priložnost, da mu ljudje, ki so samo drugačni, izkazujejo tudi mržnjo. Postavili so to deželo, naredili so jo za slovensko domovino in jo slovensko ohranili tisoč let, potem pa so, ker so to delali tudi v najbolj težavni zgodovini, postali »izdajalci«. In prav ti »izdajalci« so leta 1990 na zavrženem slovenstvu in preziranem krščanstvu ohranili toliko od obojega, da so dosegli, da je zmagala nova Demosova politika.
V 20. stoletju so se neki ljudje, imenovani boljševiki, odločili, da bodo odpravili krščanstvo z nasiljem. Izmišljali so si vsemogoče načine, a se je nazadnje vse končalo tako, da so morali priznati poraz tisti, ki so nasilje izvajali, in ne tisti, ki so ga prenašali. Po tej zgodovinski lekciji so se boljševiki, kljub temu, da smo vsi pričakovali nasprotno, odločili, da bodo ostali: sla po oblasti – libido dominandi – jih ni zapustila. A so se sedaj odločili, da je ne bodo več vzdrževali z nasiljem, ampak z večanjem kaosa in anarhije.
Toda kljub vsemu povedanemu so zadnje volitve spet pokazale, da v slovenskih katoličanih politični čut le ni razvit do te mere, da bi lahko preprečil frustracijo njihove politične volje: da se ne bi izgubljala v prostorih, ki niso njihovi. Če bi jih kdo opravičeval s tem, da so tudi oni prestajali polstoletni boljševiški kurz, se z njim nikakor ne bi strinjali. Varovale so jih namreč mogočne stvari: vsako nedeljo so poslušali besedila, ki so skozi vso zgodovino civilizacije držala človeka v ravnotežju, in vedeli so za kraje, kot so Kočevski rog in Huda jama in Konfin in tako dalje skoraj brez konca.

stran: 013

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Stali so tam in niso slišali tihega joka kosti po breznih Blaža Cedilnik

Treba pa je le priznati, da je nova metoda nevarnejša. Nazadnje sicer tudi ta ne bo uspela, a koliko opustošenja bo po njej ostalo, človeškega in političnega! A ker ni nobenega dvoma, da je boj napovedan in sprejet, vemo, kje bomo v prihodnosti morali stati – in tam vedno več vedeti in tam vedno bolj razumeti, za kaj na svetu končno gre.
Leta 1999 je izšla knjiga Hansa Maierja, »najuglednejšega krščanskega znanstvenika«, sicer profesorja na univerzi v Münchnu (in še marsikaj) z naslovom Svet brez krščanstva – kakšen bi bil? O njej nekaj pove že to, da je letos spomladi doživela peto izdajo. Pisatelj je knjigo končal s kratkim poglavjem Kaj bi izginilo s krščanstvom? V odgovoru se je odločil za eno samo stvar: svet bi ostal sam, izgubil bi kriterij.



Kaj bi izginilo s krščanstvom? Ne enostavno samo neka dediščina, neko izročilo, nekaj kar bi se v skrajni sili dalo tudi »sekularizirati,« nekaj kar bi v drugih podobah lahko živelo naprej. Izginila bi protiutež, prvina nasprotovanja, neka interakcijska sila. Izginila bi dialektika med Cerkvijo in svetnim redom, ki označuje in oblikuje Evropo in moderni svet. Družba bi se, kot v antiki, vrtela okoli ene same osi. Ugovori Cerkve proti svetu in sveta proti Cerkvi bi ostali brez odziva. To bi lahko pripeljalo v stanje nenapetosti in dolgočasja, v pragmatično udušeni svet, v katerem ne bi

bilo nikogar, ki bi se vnemal za »nemogoče«. Lahko pa bi se tudi – in to je precej bolj verjetno – pojavile nove koncentracije moči, ki smo jih doživeli z modernimi totalitarnimi režimi.

Na začetku enaindvajsetega stoletja sta obe možnosti odprti. Zamisliti si je mogoče tudi tretjo možnost: da medsebojna dialektična igra Cerkve in Sveta na novo oživi. V novejšem času so religiozne in kulturne sile pridobile na moči ne samo v zunajevropskem prostoru. Laične in krščanske sile v Evropi iščejo neko ravnovesje. Totalitarna izkušnja kliče in sili k ponovni preizkušnji starih front. Cerkev in svet bi tako tudi v prihodnji zgodovini bila navezana in bila odvisna drug od drugega.


stran: 014

Krščanstvo ni rešitev vseh svetovnih ugank. Tudi ni enostavno načelo napredka, nekakšen politično socialni terapevtik. Krščanstvo je merilo – za kristjane pa merilo sploh. Z njim bo svet izmeril svojo pot, krščanstvo pa svojo zvestobo božji besedi.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: O, moj kraj Bara Remec

stran: 015