Avtor: Anton Drobnič

stran: 070

Sredi letošnjega oktobra je bil na Otočcu v organizaciji civilne pobude Prebudimo Slovenijo, ki jo vodi nekdanji ljubljanski župan inž. Jože Strgar, drugi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki naj bi pomagal prekiniti idejno in politično spanje Slovencev in zlasti miselno lenobo tistih, ki se štejejo k krščanskim skupnostim. Na tem zboru so razmišljali in govorili, kot poudarja spletna DRUŽINA, predvsem o odnosu sedanjih slovenskih kristjanov do družbene in zlasti politične resničnosti ali kot na spletni strani imenovane civilne pobude pravi Urška, za tehten razmislek o družbeno političnih zadevah ker je trezna krščanska politična misel bila odstreljena, sedanja pa je kompromitirana. Med pozdravnimi nagovori gostov je opazna zelo jasna misel evropskega poslanca dr. Milana Zvera, ko je poudaril pomen krščanstva kot prvega zagovornika demokratične tradicije v slovenski politiki, katere nov razvoj po nasilni revolucijski prekinitvi so omogočile šele nove demokratične spremembe. Tudi novomeški škof Andrej Glavan je bil povsem jasen: »Kristjani smo dolžni iti in posvetiti vse poti človekovega življenja.«
V osrednjem predavanju literarnega kritika in zgodovinarja dr. Matije Ogrina so bila vprašanja slovenske stvarnosti postavljena na splošni, vendar zelo jasni ravni. Opozoril je, da je današnja kriza, s čimer navadno mislimo na gospodarsko krizo, v resnici predvsem kriza slovenske zavesti. Nekateri znaki te krize so: trganje kolektivne zavesti o naši osamosvojitvi, ponarejeni enobejevski mit o temelju slovenske državnosti, zamenjava vzroka s posledico, hitra pozaba nedavnega totalitarnega nasilja in idealiziranje zločinske preteklosti, Opozoril je, da so bili v zgodovini Slovencev ljudje, ki so stanovitno vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo. Na noben način tega svojega vedenja in te vezi s slovenskim krščanskim izročilom niso hoteli pretrgati. Mnogi so danes dediči tistih, ki so to storili. Zato ne vedo, od kod so prišli in ne, kam gredo.

stran: 071

Poslanec državnega zbora dr. France Cukjati je rekel, da se takšnega razmisleka ne loteva samo zaradi dolžnosti, ampak zaradi veselja do odkrivanja resnice in zavzemanja za pravičnost. Dodati pa je treba, da je v vsakem primeru, najsi gre za krščansko dolžnost ali za prav tako krščansko veselje do resnice in pravice, obiskovalcev Otočca 2 bilo odločno premalo, samo nekaj sto bolj ali manj sivih glav. Smo kristjani res že sami po sebi dobri ljudje, kot naj bi razodevalo že ime zbora, vprašuje Urška Makovec, ali je tudi drugih dobrih ljudi tako malo, vprašujem sam. Eno je očitno, čeprav tudi vsebina zbora ni bila popolna, je bila dovolj jasna in glasna, da bi se prebudili, vendar se nismo.
Ni nas prebudilo niti glasno povabilo na zbor, kar kaže skromna udeležba zlasti mlajših Slovencev, niso nas prebudile niti jasne besede in misli, ki so odmevale z zbora, kar so dobro pokazali pomembni dogodki po zboru. Nismo jih slišali ali pa jih – kar je še bolj žalostno in še bolj nevarno – nismo razumeli. Vendar jih bomo morali slišati in razumeti, saj druge možnosti za narodovo preživetje ni. Ni druge poti posvetitve, druga pot je samo pot smrti.
Nismo se prebudili! Predsedniške volitve, ki so bile mesec dni po Otočcu 2 in so najbolj natančna slika dejanskega stanja, so naše spanje jasno razkrile. Prvega kroga teh volitev se je od 1,712.500 volilnih upravičencev udeležilo 48 %, ali približno 826.000 volivcev. Kandidat desnice dr. Milan Zver je od teh dobil komaj 24 % glasov, kar pomeni, da je zanj glasovalo kakšnih 198.200 volivcev ali samo dobrih 11 % vseh volilnih upravičencev.
Pred drugim krogom je spanec premagal še nekatere in na volišča je prišlo samo slabih 42 % volilnih upravičencev, t.j. okrog 717.900 volivcev. Za levega Boruta Pahorja, ki je po sili razmer postal tudi predsedniški kandidat desnice, je glasovalo 67 %, t.j. okrog 481.000 volivcev, kar je le dobrih 28 % vseh volilnih upravičencev. Pri tem je treba upoštevati, da so Pahorja volili pripadniki vseh strank razen Jankovičeve Pozitivne Slovenije!
Koliko je od tega bilo kristjanov? Upoštevaje dejstvo, da se h kristjanom z »drugimi dobrimi ljudmi« vred prišteva vsaj 65 % Slovencev, bi smeli reči, da nas je med volilnimi upravičenci bilo več kot 1,100.000. Na volitve pa nas je prišlo okrog 200.000. Priznajmo, takšna številka je v času vsesplošne, zlasti tudi politične in moralne krize, sramotna!

Opis slike: Anton Drobnič – Ali smo se prebudili?

Ne smemo in ne moremo trditi, da akcija Prebudimo Slovenijo ni nikogar prebudila. Brez nje bi stanje morda bilo še slabše. Očitno pa je, da ta pobuda opazne spremembe še ni prinesla, pa tudi da ne vemo, ali jo bo prinesla kdaj pozneje. Treba bo še mnogo budnic! Kakšnih, ko vendar znatne večine slovenskih kristjanov na volišče ne zvabijo niti papeževe besede o družbeni odgovornosti vernikov niti glasni pozivi naših škofov, ne pisanje demokratičnih medijev in ne pobude civilnih združenj. Slovenski kristjan vztraja in ostaja politično mrtev.
Treba je opozoriti še na drugo dejstvo, ki prav tako štrli iz letošnjih volitev. Te je skrajna levica, ki je naposled le začutila svoj moralni in fizični konec, preko kričečega predsednika »borcev za vrednote« vnaprej razglasila za plebiscit proti sedanji vladi, proti demokratični državni in družbeni ureditvi. Objavila je izjemno stanje in sprožila vse alarme, da bi s strahom za prihodnost mobilizirala doslej vedno poslušne »borce« in druge častilce rdeče zvezde. Kljub viku in kriku so ob prvem volilnem krogu tudi ti ostali gluhi. Zato je bilo potrebno za drugi krog strahove in grožnje okrepiti. Na čelo boja je grozeče stopil sam zamrznjeni patriarh levice, ki je z odprtim pismom Pahorja in njegove volivce po Dolančevem zgledu ostro spomnil, da v Sloveniji oblast pripada samo njegovi besedi pokornim komunistom in nikomur drugemu. Da ni ostalo samo pri kričanju in pismih, so organizirali še ustrezno dogajanje »naroda« na ulicah, katero je predsednik Danilo Türk pohitel javno odobriti za državotvorno, končalo pa se je kot plačan huliganski uničevalni pohod z zločinskimi pozivi na morilsko vstajo. Sam vodja Türkove volilne pisarne Igor Pribac je povedal, kako so pričakovali, da bodo protesti na ulicah »pognali ljudi na volišča« in povzročili premik volivcev v korist njihovega hladnega kandidata.

stran: 072

Nič ni pomagalo, tudi »borci« in drugi »na pravi strani« so do drugega kroga volitev postali še bolj gluhi in so še v večjem številu preslišali histerične klice k varstvu »vrednot enobeja«. So že hudo senilni ali so se na koncu le spomnili tudi na svet zunaj boljševiškega raja in partijskih ukazov? Tako to vprašanje kot tisto o spancu krščanskih volivcev čakata na od govor političnih in drugih analitikov. Še ve, na odgovor čaka tudi vprašanje, zakaj je občudovalca zločinskega maršala in predsedniškega kandidata Slovencem najbolj nasprotne Pozitivne Slovenije poleg te in komunističnih Socialnih demokratov volilo relativno največ volivcev Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki naj bi bili stranki slovenskih kristjanov. Sodeč po zapisu Boštjana M. Turka (Reporter 4. 12. 2012) je za Türka v drugem krogu glasovalo 4 % volivcev SDS, 16 % volivcev DL in kar 23 % volivcev tako NSI kot SLS. Tudi slovenski kristjani, ki zadnjih volitev niso prespali in so šli na volitve, niso bili vsi dovolj budni.
Čeprav odgovor na začetno vprašanje ni vesel, je vendar splošno pomemben izid zadnjih volitev naravnost navdušujoč. Z vrhovnega državnega položaja smo se končno znebili zadnjega boljševiško utirjenega predsednika, po Karlu Čapku bi lahko rekli učenega bedaka, največjo nesrečo za civilizacijo. Njegova bednost je največja v njegovi obljubi, da bo predsednik vseh Slovencev. V resnici je s hladnim prezirom do živih in mrtvih Slovencev tako poglobil njihovo razdvojenost, da so se začeli zavedati njenega strupa za narod. To je povzročilo njegov nepričakovani poraz in konec boljševiških podaljškov za dediče rdeče revolucije. Slovenci so odstranili skalo s poti vrnitve v evropsko normalnost!

stran: 073