Avtor: Metod Pirih
stran: 048
Kot človeka, ki sem kot otrok preživljal težka leta medvojnih in povojnih spopadov med drugo svetovno vojno, me globoko gane, da sem danes z vami tu na Teharjah, kjer se spominjamo, koliko vaših sorodnikov je na tem prostoru izgubilo svoje življenje, ker so se uprli silam zle ideologije ali pa ker bi lahko nasprotovali novemu režimu.
Teharje so kraj strašnih spominov. Tu ni prostora, ki ne bi bil napojen s človeško krvjo. Koliko je tu okrog razmetanih in še nepokopanih človeških žrtev?
Zločini medvojnih pobojev in pobojev po drugi svetovni vojni so v zavesti ljudi še živi, o tem pa se javno ne govori in ne piše prav dosti. A kar ni zapisano, kar ni v medijih, česar ne slišimo v šoli, naj se ne bi zgodilo. Nasprotovanje odkrivanju preteklosti pa še kar traja.
Pogosto slišimo, naj že enkrat pozabimo preteklost, ki nas samo razdvaja in se zazrimo v prihodnost. Ne moremo pristati na to, da nekdo trdi, da nečesa ni bilo, ali da nekaj ni vredno pomnjenja in spomina. Dokler o svoji preteklosti ne bomo povedali, kaj je bilo prav in kaj narobe, do takrat ne bo sprememb.
Na Slovenskem imamo evidentiranih več kot 600 grobišč, vendar ni politične volje, da se to razišče. Vse je več ali manj odvisno od dobre volje nekaterih ljudi. Druga svetovna vojna je na Slovenskem terjala 95.000 žrtev. Več kot 30.000 ljudem je bila odvzeta pravica do spomina, do pokopa in groba. Za več kot tretjino žrtev se sploh ni smelo trditi, da so bili ubiti. Pravica do pokopa in do negovanja spomina je ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev. Civiliziranost kakšnega naroda in razsežnost sprave je v tem, da ljudi poimenujemo z imenom in jih pokopljemo. Tudi če gresta odkrivanje grobišč in identifikacija pobitih največkrat brez sodbe le počasi naprej, moramo to delo nadaljevati. Omalovaževanje in potiskanje žrtev v pozabo je nedopustna krivica. To je hudo kršenje človekovih pravic.
Kot vsako leto se želimo tudi letos spomniti na pobite tu, na Teharjah, in tod okrog ter na vse pobite na Štajerskem ter moliti zanje.
Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevalnosti. On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi, ker smo vsi enako ustvarjeni po Božji podobi in odrešeni z istim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. On je tudi trden in zanesljiv temelj miru. Samo tako dolgo, dokler bomo imeli njegovo voljo in zgled jasno pred očmi, bomo zmogli v vsej širini in globini naših medsebojnih odnosov spoštovati drug drugega in delati za mir.
Z vojno človek spreminja ustvarjeni svet v kraj smrti in uničenja, ga osiromaši globokega smisla ter ga oropa Božje slave, ki odseva iz sveta.
Samo Duh resnice lahko utrdi v človeku in med ljudmi dragoceno dobrino miru. Če je mir delo pravičnosti, je po drugi strani pogoj za pravičnost resnica, sleherna resnica in posebno resnica o človeku. Če sta vrednoti mir in pravičnost skaljeni, če sta samo na papirju ali ustnicah, če sta ti vrednoti poteptani in uničeni, potem ni miru in ni možna sprava. Do sprave pridemo prek iskrenega priznanja napak, njihovega obžalovanja, prošnje za odpuščanje in prek poravnave krivic. Vse to samo s človeškimi sredstvi težko uresničimo, potrebujemo tudi obilno Božjo pomoč.
Ohranjati živ spomin na pobite tu na Teharjah in drugod ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva. Prihodnosti ni brez spomina in tudi miru ni brez spomina. Dovolj je vojne, zgradimo mir. In potrebno je dejavno delati, da bi porušili pregrade in prepreke, ki preprečujejo uresničenje miru. Mir je skupen poklic vsakega človeka in vseh narodov, mir je naše poslanstvo.
stran: 049
Gospod Bog, darujemo ti danes odrešilno daritev tvojega Sina, Kneza miru, za vse pobite tukaj in drugod. Gospod, podeli umrlim svoj večni mir, nam pa daj Duha moči, da bomo med vsemi ljudmi učinkovito pospeševali mir, katerega nam je zapustil Kristus, naš Odrešenik.
Opis slike: Mašnik škof Metod Pirih