Avtor: Stanko Sivec

stran: 015

Danilo Cimprič se je rodil 1. novembra 1924 v Volčah, umrl pa je 5. februarja 2008 prav tako v Volčah. Posvečen je bil 24. junija 1956 na Sveti gori. Bil je administrativno kaznovan in je v zaporu preživel več kot tri leta. Prijatelji se ga takole spominjajo.

Ljubezen do domovine

Kot šolar in dijak je kruto občutil jarem fašizma. Slovenski jezik je bil prepovedan in vsa leta šolanja so bila zabeljena s tujo, sovražno ideologijo. Našo lepo Primorsko so 20 let neusmiljeno teptali vojaški škornji, ki jih je vsak dan srečeval v bližnjem Čiginju, kjer so imeli skladišče orožja in v Tolminu, kjer je bila močna vojaška posadka. Ni klonil pred temi pritiski, ker je Bog močnejši od vseh sovražnih sil.

Ljubezen do boga in matere božje

Ta dvojna ljubezen se je rodila že s prihodom na svet in se krepila v številni, zdravi kmečki družini, kjer ni bilo materialnega razkošja, bilo pa je duhovno bogastvo. Družina in župnija sv. Lenarta s podružnico sv. Danijela in zlasti z romarsko cerkvijo Matere Božje na Mengorah sta oblikovali krepak in neuklonljiv značaj mladega Danila. Tako je mogel pozneje kot bogoslovec in duhovnik zdržati nečloveške pritiske v zaporih in duhovno svoboden premočrtno vršiti svoje poslanstvo, četudi je povsod čutil omejitve, ker mu je bila tajna policija stalno za petami, bodisi da je poučeval verouk ali pridigal ali se srečeval z župljani ali sobrati duhovniki. Njegova ljubezen do Matere Božje je posebno ganljiva v njegovih pesmih, zlasti v pesmih Svetogorski Kraljici, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. To je bila njegova izvirnost in srce kar kipi iz te solzne doline h Kraljici, ki ga čaka, da ga predstavi svojemu Sinu Jezusu Kristusu. Njegov duh, tako trpinčen in ponižan, že štiri leta uživa tisti mir, ki ga svet ne more dati in ga uživajo le Božji otroci.
Danilo, šel si, kakor prerok Danijel, skozi ogenj treh peklov, fašizma, nacizma in komunizma, pa te noben niti ožgal ni, ampak kot Božji ljubljenec si zablestel v večni slavi.
Prvačina, 30. novembra 2012