Avtor: Danilo Cimprič

stran: 016

Spoštovani gospod Zdravko,
na strani 417 knjige Palme mučeništva se omenja tudi moje ime. Sicer Vam najprej čestitam k velikemu delu, ki ste ga skupaj z gospodoma Darkom in Pustom opravili pri zbiranju podatkov in pri sestavi tako epohalne knjige, ki naj priča zanamcem in naj odpira oči tudi sedanjemu rodu, kaj vse smo duhovniki pretrpeli in koliko duhovnikov je bilo po zaporih in pobitih od strani brezbožnega komunizma. Tudi jaz sem g. Pustu posredoval fotografije za nekatere, ki so v knjigi. A po izidu sem opazil, da so moji podatki pomanjkljivi in netočni, zato mi je g. Pust svetoval, naj kar Vam pošljem točne podatke in tudi kratek opis mojih zaporov.
Jaz sem bil sicer velikokrat zaprt, potem kot duhovnik, za vsako stvar so me preganjali in sem moral pred sodnika za prekrške in odsedeti po 10, 20, 25 dni.
A moj zapor se je začel v Ljubljani; aretirali so me v bogoslovnem semenišču in sicer 13. decembra 1948. Končal se je 19 marca 1952.
Že prej sem bil aretiran doma, v Volčah in sem bil v zaporu na Ozni v Tolminu 14 dni. Takrat so me silili, da bi pustil študij teologije, ali pa naj bi sprejel špijonažo v semenišču. Če bi tega ne sprejel, da me bodo aretirali.
V jeseni sem šel v Ljubljano in začel z drugim letnikom. 13. decembra so me aretirali. Še prej sem prejel pismo v zvezi s poročanjem in ga nesel gospodu špiritualu dr. Čeponu. On je rekel: »Strgaj!«. To sem tudi storil in čakal, kaj bo. Nisem se namreč bal, ker nisem imel ničesar na vesti. A, kot že omenjeno: 13. decembra 1948 so prišli popoldne ob 16 h in me aretirali. Pobrali so v knjižnici razne knjige iz časa domobrancev, ki so tam ostale in vse tisto meni naprtili. Seveda pri podpisu zapisnika nisem hotel podpisati.
Peljali so me v Centralne zapore na Udbo na Poljanski in sem ostal tam do svečnice 1949. Med tem sem bil samo v bunkerju in so me vsega preslikali in stalno zasliševali. Nič mi niso mogli, saj se nisem v nobeni stvari čutil krivega. Ker niso ničesar našli proti meni, so me 2. februarja premestili v Tolmin. Vsega skupaj sem bil v štirinajstih zaporih. 17 mesecev sem bil sam po bunkerjih in samicah. V Tolminu sem bil v samici do 13. maja 49. Od tam so me vklenjenega peljali na oblastno Udbo v Postojno. Od tam 13. julija istega leta spet v Ljubljano na Udbo v skupno sobo. Od tam s transportom v taborišče Strnišče – Kidričevo na Štajersko, kjer sem bil skupaj s še enajstimi bogoslovci (Kobal Vinko, Zajc Feliks, Zdolšek Franc, Štejner Štefan, Škafar Štefan, Zalesnik Jaka, Kovačič Vlado in drugi) do razpusta taborišča v aprilu 1950 (bilo nas je 700), nekatere so takrat izpustili, mene pa so premestili v Litostroj, kmalu za tem v Tacen, kjer je bil Frančiškanski noviciat? in nato v Medvode in iz Medvod v Pržan pri Šentvidu, od tam spet v samico na Miklošičevo in 22. oktobra 1951 mi je potekla kazen (po prestanih bunkerjih in samicah), ki so mi jo dodelili na dveh odločbah, na katerih je bil podpisan tudi neki Poglajen in sicer na prvi je bilo napisano, da se me obsodi na tri mesece družbeno koristnega dela, ker da sem širil alarmantne vesti. Ko sem se pri zasliševalcu pritožil, kje naj bi bil širil alarmantne vesti, saj sem po bunkerjih in samicah že sedem mesecev sam, mi je ta odgovoril, da ni važno. Nikdar nisem imel nobenega advokata, javnega tožilca, nikdar nisem bil v nobeni sodni dvorani, mesece in mesece sem bil brez obiskov, brez pisanja domačim, bil sem popolnoma brez vsake pravice, ker me niso imeli za kaj soditi. In še tisti dan sem prejel še eno odločbo, na kateri je pisalo, da se me obsodi še na 24 mesecev prisilnega dela v taborišču, to pa zato, ker se predvideva, da se v treh mesecih ne bom poboljšal. Izpustili so me torej 22. oktobra 1951.
Bil sem doma samo 100 dni. Takrat je bila množična aretacija duhovnikov tolminskega procesa. In po vsej sili so me hoteli poriniti v ta proces, da bi bili opravičili moj dolgi zapor, kjer sem bil popolnoma po nedolžnem.
In spet so me peljali vklenjenega v Ljubljano in spet v bunkerje in samice. Tam se je začela moja prevzgoja in pritiski, naj bi pustil študij. Nisem popustil, preveč sem žrtvoval in pretrpel, zato nisem klonil. In v zaporu sem dočakal tolminski proces, kjer je bil Kragelj na smrt obsojen, drugi pa na dolgoletne kazni. In tisti dan, 19. marca 1952, na praznik sv. Jožefa, ob 16 h sem bil izpuščen.
A takrat se je začel moj drugi križev pot. Moral sem v vojsko v Bihač. Vrnil sem se domov in spet sem moral v vojsko pa za Trst in ko sem bil prost, sem se napotil v Ljubljano in šel k dr. Stanku Cajnkarju in ga prosil, če bi me sprejeli nazaj na fakulteto. Dr. Toroš, naš apostolski administrator, me je namreč pod pritiskom Ozne, kot protinarodnega elementa, izključil. Dr. Cajnkar je bil v negotovosti, ker je glede mene gotovo dobil kake namige, zato me je napotil h gospodu Lampretu, ki je bil takrat na verski komisiji in sem šel. G. Lampret me je zelo lepo sprejel (rekel sem mu namreč, po nasvetu dr. Cajnkarja, da se bom vpisal v CMD, še vedel nisem, kaj je to) in mi je rekel, da naj pridem čez en teden. Prišel sem. G. Lampret, da je odsoten, naj pridem drugi teden, tako sem parkrat šel in nič. Napotim se h gospodu škofu, mons. Vovku. On mi reče: Pojdem pa jaz. Tudi on mi reče, naj se zglasim čez teden dni. In ko sem spet prišel k njemu, mi je povedal, da je bil pri g. Lampretu, a da je ta, ko ga je ugledal, dvignil roke in zakričal: Cimprič ne bo nikoli duhovnik, in ni me smel sprejeti v Ljubljansko bogoslovje in bil sem na cesti. Dr. Justin, zdravnik v Šentvidu pri Ljubljani, ki je bil edini sojen v Strnišču, mi je rekel, da bo on poskrbel pri prijatelju, dr. Josipu Srebrniču – škofu na Krku – solkanskemu rojaku. In on me je res sprejel in sem šel v bogoslovje na Reko. A to semenišče so že naslednje leto zaprli in pozaprli razne bogoslovce, češ da so ustaši. In spet nisem vedel kam. Spet je posredoval dr. Justin in dr. Srebrnič me je poslal k dr. Nežiču v Pazin, tam sem končal študije in bil leta 1956, 24. junija na Sveti gori pri Gorici posvečen v duhovnika. 8. julija sem imel novo mašo v Volčah in že prej prejel dekret za Trebušo in Roče. A tudi tam so mi nagajali in pritisnili na dr. Toroša, da če me da proč, ker da je Trebuša partizanska vas, da mu izpuste g. Ivana Kobala, ki je bil že devet let v zaporu. In dr. Toroš me je prestavil v Brda, tam so me tudi preganjali prva leta, tam sem bil 25 let in zdaj sem tu v Desklah 10 let in še vedno delam, čeprav sem lani praznoval 70 letnico. Na kratko in na hitro sem nametal na papir te misli, spomine na tiste hude dni, ki smo jih prestajali samo zaradi vere, zaradi Kristusa, in mu hoteli ostati zvesti. Njemu slava vekomaj in Njegovi in naši Materi Mariji, ki nam je vlivala moč v tistih težkih časih. Vsem sem odpustil, za sovražnike in preganjalce molim, Bog daj, da bi naše trpljenje koristilo našemu narodu in naši domovini Sloveniji!

stran: 017

Deskle, 8. januar 1995

stran: 018