Avtor: Marko Mehle

stran: 049

Spoštovani! Dovolite mi nekaj besed ob današnji slovesnosti v imenu mlajše generacije Slovencev, ki jim je mar za našo preteklost.
Človek bi ob vsem, kar se je nekoč dogajalo na tem kraju, rad verjel, da je šlo za nekakšen zgodovinski nesporazum, napako ali neposrečen slučaj. Rad bi verjel, da se je nekdo le zmotil in da je v dobri veri del prebivalstva želel izvesti svobodoljubni prevrat v blagor vseh. Vendar je v to težko verjeti, ker mnogi tukaj zbrani, ki ste bili v dogodkih neposredno udeleženi, veste, kako se je zgodba odvila. Videli ste neko posebno, strašno moč divjati po tej zemlji in ste jo čutili na lastni koži. Težko je verjeti v takšno dobronamernost, ker smo vsi videli posnetke in slike rudniških jaškov in kraških jam in smo brali razne dokumente, ki nakazujejo drugačno zgodbo. Zlasti mladi bi radi verjeli, da je šlo le za nesporazum, ker nam ne gre v glavo, da sta bila komaj pred pol stoletja brat in sosed vrag. Ampak vsa naša dobra vera in pripravljenost nekako ne moreta preko tega, kar vemo, da se je zgodilo. Ne gre za maščevalnost, gre za bolečino, ki jo nosimo v sebi. In za poštenost.
Vsa ostrina, ki jo premorejo besede, ne zadostuje, da se naša zgodba prebije v javnost, v zavest vseh Slovencev. Trkamo na vrata naroda in mu poskušamo odpreti ušesa. Zato smo tu in vztrajamo. In verjamemo, da je to pomembno. Naš glas je kakor krik otroka, ki joče od bolečine, pa vendar trpi v nemoči, ker ne najde pravih besed. Kdo nas bo osvobodil bremena naše preteklosti, ki zadeva naše in vaše, leve in desne? Ne ta liberalna stranka ne ona konzervativna, ne tretja popularna ne znajo ponuditi trajnih rešitev, prav tako ne filozofi, še manj pa gospodarstveniki. Toda prav danes se zdi, da je še edina skrb družbe gospodarstvo, ki naj bi bilo bolj pomembno od vseh zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih vprašanj, zlasti pomembnejše od zadeve, ki nas danes zbira na tem kraju. Kaj se dogaja z nami, da smo postali tako materialistični?

stran: 050

Vsak dan lahko slišimo v medijih ter pri bližnjih in prijateljih mnogo simptomatičnih izjav, ki nakazujejo, da naša kultura ne čuti več potrebe po samoohranjanju. Zgleda kot da je nekaterim vseeno, če bo zahodna krščanska civilizacija čez nekaj let ugasnila. Nezanimanje za politiko, skrb nad globalno prenaseljenostjo, pretiran skepticizem pri primerjalnem vrednotenju kultur ter povsod le objektivnost brez duše, nadvse hladna, razčlovečena objektivnost, vse to so simptomi pomanjkanja družbene samozavesti ali celo kulturnega samoohranitvenega nagona. To je problem ne le Slovencev, ampak celotne evropske družbe. Če NE želimo biti to, kar smo, potem ne potrebujemo več društev in nevladnih organizacij, ne ministrstev za kulturo, niti muzejev, časopisov ali spominskih slovesnosti. Vse to, kar počnemo kot družba, je sad našega prepričanja, da je naša kultura zares vredna in da nam je mar zanjo. Če pa takšnega prepričanja več ni, potem je popolnoma vse, kar se še v naši državi dogaja: vse novice iz medijev, vse televizijske oddaje, vsi koncerti, vse prireditve in zabave, vse javne razprave, forumi in okrogle mize, samo hrup in nesnaga nekakšnega ogromnega tehničnega stroja, ki zadovoljuje zgolj organske potrebe prebivalstva, ki je indiferentno do vsega – pomembno mu je le, da stroj še naprej teče. Nekateri takšen stroj nazivajo zgodovina, drugi trg. Mi smo danes tu, ker verjamemo, da je naša družba več kot razredni boj ali prosti trg in da ima človek pamet, srce in dušo.
Kaj se mora spremeniti, da bomo Slovenci ozdravili zgodovinske rane? Kako predramiti družbo, da bo sposobna zaživeti v polnosti, s samozavestjo ter s prepričanjem v lastne vrednote? In najbolj pomembno: kako spodbuditi razpravo, da bo narod prenehal bežati pred lastno preteklostjo in se soočil z vprašanji, ki ostajajo nerešena?
Prebujenje bo versko in krščansko ali pa ga ne bo. Zagotovo ne bo gospodarsko, ker narod ne črpa svoje eksistenčne energije iz denarja in blaginje, iz gospodarskih forumov, iz izrednih penzij. Čeprav živimo v svetu materialnih potreb, se družba v resnici napaja iz duha, iz religije. Ta je tista, ki jo ohranja vitalno in ji da “željo po obstanku”. Evropska kultura je sad krščanstva, razvila se je takšna, kot se je, zaradi krščanstva, njene vrednote so se usidrale v zavest Evropejcev skozi stoletja krščanske vzgoje. Tudi konflikti, delitve in krize, ki se nas danes dotikajo, imajo korenine v tej zgodbi. Zato se naše preteklosti ne da razrešiti brez sodelovanja tiste sile, ki je neločljivo povezana z oblikovanjem evropske ter slovenske kulture: to je religije. Cela Evropa se mora vrniti k veri ali pa bo propadla.

Opis slike: Marko Mehle

Danes smo tu, da se spomnimo naših bližnjih. Njihove zgodbe so različne, vendar so se vsi znašli na tem kraju, ker so hoteli ubraniti dom, kulturo in vero. Naj nam ta spomin pomaga ljubiti to državo tudi tedaj, ko ni lahko, v današnji krizi. Misel na to, kaj vse so prestali, nam da moč in pogum. Če so nam včeraj vzeli njihova življenja, se danes ne pustimo oropati ljubezni do te dežele.
Bodimo to, kar smo, in živimo to, kar nam je dano. Pokažimo svetu, da smo ustvarjalni in da zmoremo več. Zgodovina nam dokazuje, da so majhne skupine ljudi tiste, ki delajo spremembe, in ne masa. Če nam želijo nekateri na vsak način dokazati, da smo manjšina, potem pokažimo, da lahko kot manjšina prekvasimo družbo. Svet ima denar, ima medije, ima oblast in ima nasilje, vendar imamo mi nekaj močnejšega: imamo vero, imamo srce in imamo to dragoceno prepričanje, da je to, kar počnemo, prav.
Hvala lepa!

stran: 051