Avtor: Franc Rode

stran: 095

… ob koncu 19. stoletja, v času škofa Missia. Tu smo pred drugim velikim problemom, s katerim se je spoprijela Ljubljanska škofija in preko nje celotna Slovenija. Gre za tako imenovano »ločitev duhov«, ki naj bi jo zagrešila slovenska Cerkev v tem času, njen protagonist pa naj bi bil mladi primorski filozof in teolog, poznejši škof na otoku Krku dr. Anton Mahnič. Šlo je za idejni spopad z liberalizmom in za uveljavljanje katoliških načel ne le v politiki, ampak tudi v kulturi. S tem se je poglobil razkorak med liberalci in klerikalci, posebej še, ko je Mahnič postavil katolicizem kot bistveni kriterij pripadnosti slovenstvu, kar je bilo seveda krivično.

Spor se je nadaljeval pod Missijevim naslednikom škofom Jegličem. Ko je ta zvedel za stališče, ki so ga avgusta 1898 zavzeli slovenski visokošolci, da »svojega javnega delovanja ne bodo osnovali na krščanski podlagi«, je nemudoma objavil svoj načrt o ustanovitvi slovenske katoliške gimnazije skupaj z vzgojnim zavodom. Nasprotovanje liberalcev na to drzno zamisel je bilo neokusno in z vidika narodnih interesov škandalozno.

Ločitev duhov se v slovenski javnosti še danes pogosto omenja kot narodna nesreča, za katero naj bi bila kriva Katoliška Cerkev. Kaj reči? Zgodovinsko gledano je duhovna in svetovno-nazorska enotnost in posledično tudi politična soglasnost Evrope začela razpadati že v času razsvetljenstva. Idejno razhajanje in politična diferenciacija se je npr. v Franciji in drugod po Evropi začela veliko prej kot pri nas. Temu se torej tudi mi nismo mogli izogniti. Ali je bil pri nas boj med liberalci in klerikalci bolj srdit kot drugod? Ne bi rekel. Z obeh strani so padali nizki udarci. Gledano iz časovne razdalje lahko vidimo v tem pojavu nekaj neizbežnega in zdravega, saj je ločitev odražala dejansko stanje duha v slovenskem prostoru. Ustvarjala je ozračje pluralizma na področju idej in možnost različnih političnih opcij, kar je temelj vsake demokracije. Čas je, da nehamo obremenjevati Cerkev in Mahniča s tem normalnim zgodovinskim pojavom.
Veliko bolj usodna so bila razhajanja, ki so se pojavila petdeset let kasneje, sredi 20. stoletja. Tu stopamo v najbolj tragično obdobje slovenske zgodovine, ki nam zastavlja najbolj boleča vprašanja.
V začetku 2. svetovne vojne se na slovenskem političnem prizorišču pojavi skupina ljudi, ki načrtno uporablja nasilje v boju za zmago. Tej dobro organizirani in idejno disciplinirani skupini je uspelo vzeti v roke veliko idejo narodnega odpora proti tujemu zavojevalcu in pritegniti v svoje vrste množico poštenih Slovencev. Toda še preden se je povezala z drugimi političnimi silami v Osvobodilno fronto, je tajno ustanovila Varnostno-obveščevalno službo (VOS) za likvidiranje domačih političnih in idejnih nasprotnikov. S tem je jasno pokazala svoj glavni namen: nasilni prevzem oblasti.


Ali je mogla Cerkev sodelovati pri tem načrtu? Vodstvo ljubljanske škofije se je znašlo pred težko dilemo: na eni strani ideja upora proti okupatorju, ki je zvabila v gozdove mnoge kristjane, na drugi strani dejstvo, da je bilo osvobodilno gibanje trdno v rokah komunistične partije. Proti koncu leta 1943 je škof Rožman izjavil: »Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.« Kako mu ne pritrditi glede na številne medvojne umore nedolžnih ljudi in glede na to, kar se je zgodilo po koncu vojne, ko je partijski totalitarizem do kraja razkril svoj zločinski obraz in je bilo v popolni brezpravnosti pomorjenih na tisoče mladih mož in fantov? Tragedija, ki da razumeti določena stališča Cerkve v tistem strašnem času.

Kar je sledilo, je še živo v našem spominu: desetletja ponižanj, krivic in zapostavljanj. Pomenljivo znamenje razmer v naši tedanji državi je dejstvo, da Jugoslavija leta 1948 skupaj s Sovjetsko zvezo, Savdsko Arabijo in peščico drugih držav ni glasovala za sprejetje Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Kristjani so totalitarno nasilje prenašali molče, v upanju, da se bodo stvari s časom vendarle normalizirale.
…
Naše oznanjevanje pa ima nujno tudi svojo kritično plat, to je boj proti malikom tega časa, proti valu relativizma in sekularizma, ki preplavlja svet, je prelom s konformizmom naše dobe. Kristjan je solidaren z vsemi, odgovoren do družbe kot polnopravni državljan, vendar se ne obnaša kot drugi, se ne uklanja volji večine, če ta zavzema stališča, ki so proti njegovi vesti, skratka, ne živi posvetno, se ne prilagaja mišljenju tega sveta. To pomeni, da ima pogum živeti drugače, da ne poklekuje pred maliki časa, da jasno pokaže svojo krščansko različnost. Malike tega časa vidim še posebej v absolutizaciji tega bežnega »sedaj« in v begu pred prihodnostjo, v postavljanju sebe na mesto Boga, v poudarjanju svoje individualnosti in pravic na škodo občestvenosti. Boj proti malikom je boj proti razčlovečenju, je boj za človeka, za njegovo dostojanstvo in svobodo, je zavzemanje za enakopravnost in solidarnost, s posebno pozornostjo do vseh, ki so v stiski, do revnih in trpečih.

stran: 096