Avtor: Leopold Žužek

stran: 030

Rojen sem bil decembra 1930 kot prvi otrok Marije in Janeza Žužka na Vrhu pri Trebelnem. Mati je bila očetova druga žena, prva je zgodaj umrla in mu zapustila sina Janeza, rojenega leta 1923.
Za menoj so prišli na svet še brata Lojze in Jože ter sestre Micka, Nežka in Anica. Slednja je še kot dojenček umrla. Čez čas smo spet dobili sestrico, tudi to so starši krstili za Anico. Žal tudi njej ni bilo dano dolgo živeti. Umrla je za grižo v dneh po koncu vojne, stara okrog štiri leta, prav v tistem času, ko so nam z doma za vedno odpeljali tudi očeta.
Moj polbrat Janez je bil hlapec pri nekem kmetu na Jezeru pri Trebnjem, ko so ga mobilizirali partizani. Udeležen je bil v napadu na Mirno Peč, po tej bitki pa jim je pobegnil. Doma je bil le nekaj dni, potem sta se z nekim znancem podala čez Savo, kjer je bila nemška meja. Tam so jima dali na izbiro: ali na rusko fronto ali k domobrancem. Janez se je odločil za domobrance, tako so ga razporedili v grosupeljski obrambni bataljon kot mitraljezca. V borbi, ko je razkrečen ležal za mitraljezom, mu je bomba padla točno med noge in mu jih raztrgala. Zavlekel se je v grmovje, kjer so ga po bitki našli njegovi in ga odpeljali v bolnišnico v Ljubljano.
Naš oče Janez je odšel k domobrancem 19. marca 1944. Bil je na postojanki v Novem mestu, v akcije ni hodil, ker je bil že starejši. Od našega doma je bilo to več kot dve uri hoda, vendar je hodil ob nedeljah domov na obiske za nekaj ur. Tudi jaz sem ga šel večkrat obiskat na postojanko, štirinajstleten peš čez drn in strn, čeprav sem bil doma poleg matere tudi najstarejši in tako glavni za vsa težka dela. Od doma sem hodil ponoči, bilo je nevarno. Če so te zalotili partizani in ugotovili, da greš na obisk k svojcu domobrancu … nekateri se s takšne poti niso nikoli vrnili. Tudi mene sta ob takšni priložnosti ustavila dva. Poskusil sem se izmazati z lažjo: Trdil sem, da grem na Daljni Vrh k sorodnici povedat, da je mati hudo zbolela, naj nam pošlje svojo hčer za pomoč. Toda takrat smo se med seboj vsi poznali, partizani so imeli tudi vsepovsod svoje obveščevalce, ki smo jim rekli terenci. Ti so stalno hodili okrog po vaseh in poizvedovali. Za vsako družino se je vedelo, na kateri strani je. Tako mi je eden od oboroženih možakarjev, ki sta me seveda poznala, jaz pa njiju tudi, zabrusil, da ve, kam grem v resnici – na obisk k očetu, in me obrnil nazaj proti domu. Šel sem del poti nazaj, potem pa počepnil in opazoval, kam gresta onadva. Ko sta jo mahnila po drugi poti, sem tudi jaz krenil nazaj v smer, kamor sem bil namenjen.
Med enim od nedeljskih obiskov pri nas se je oče ranil z granato. Nekaj dni prej sva z nekim fantom našla italijansko mino »paradajzarico« in ker je nisva znala deaktivirati, sva jo skrila, da ne bi koga poškodovala. Ko je prišel oče, sem mu jo pokazal. Poskušal jo je razstreliti, vendar se ni aktivirala, nazadnje pa mu je eksplodirala v roki. Z raztrgano roko in drobci granate v predelu reber je pristal v novomeški bolnišnici. Njegov sin in moj polbrat Janez se je takrat zdravil v Ljubljani. Očetu je nekako uspelo posredovati, da so ga premestili v novomeško bolnico; tako sta bila tam nekaj časa skupaj. Oče je okreval prej in prišel domov, Janez je še ostal v bolnišnici. Nikoli več ga nismo videli niti zvedeli česarkoli o njem. Iz različnih pisnih pričevanj lahko razberem, da so po koncu vojne vozili transporte ranjencev proti Teharjem, na poti so jih na več mestih del raztovorili in že tam usmrtili. Tako ne moremo vedeti, kje je zakopan.
Oče je bil torej pri domobrancih od sredine marca 1944. Maščevanje nasprotne strani je sledilo že prej kot v mesecu dni: 14. aprila so nam požgali domačijo. Tistega dne se je z vrha hriba do naše hiše v pobočju spustila skupina partizanov. Zavzeli so položaje in začeli streljati v nasprotni hrib, kjer so se premikali Nemci. Vnel se je hud spopad, pokalo je vsenaokrog. Z materjo smo zbežali v hrib proti vasi, po kakih sto metrih pa me je mati poslala nazaj, naj vzamem še preostale obleke zame in za brata Lojzeta. Ko sem hotel z oblekami v rokah spet iz hiše, je pokalo še huje, da nisem vedel, kam naj se obrnem. Vprašal sem partizanskega komandanta v bližini, v katero smer naj bežim. Rekel mi je, naj se zaprem v hišo in tam počakam. Nisem ga poslušal, ampak sem se z vso močjo pognal v hrib. Pod vrhom mi je zaprlo sapo, padel sem na zemljo. Ko sem spet prišel do zraka, sem tekel naprej in dohitel svoje. Pribežali smo na vrh hriba, kjer je vas, in se skrili v Cvetanovo klet. V vasi je bilo polno partizanov, vsevprek je pokalo in se kadilo, vmes se je slišalo petje in vriskanje, v sosednji hiši je za spodbudo igrala harmonika. Na nosilih so prinesli ranjenega partizana. Izstrelki so leteli tudi v hišo, kjer smo se skrivali. Cvetanova mati je izgubila oko. Nezakonskemu otroku ene od njihovih osmih hčera je raztrgalo trebuh. Fantka so nesli uro in pol daleč k zdravniku, ki pa mu ni mogel pomagati. Otroka sem k pogrebu nesel jaz.

stran: 031

Opis slike: Trebelno leta 1960

Ko je streljanje ponehalo, smo prišli iz kleti. Naokrog po hribih je gorelo. Zgorela je skoraj vsa vas Trebelno razen Klemšinove hiše, v zaselku Reber blizu nas je zgorelo nekaj hramov in cel hrib gozda. Dim se je vil tudi iz smeri našega doma. Mati je vprašala vojaka, ki je prihajal iz tiste smeri, kje gori. Povedal je, da gori domačija, kjer je na koncu poslopja »štirna«. Vedeli smo, da je to naš dom.
Tedaj je prišel mimo drug partizan, poznan človek iz ene od bližnjih vasi, in vprašal našo mater, zakaj joka. »Dom mi gori,« je odgovorila v solzah. »Pa veš, kdo je zažgal tvoj dom? Tvoj mož ga je zažgal, in njegov sin!« je važno povedal funkcionar.
Okrog petih popoldne tisti dan sem šel pogledat proti domu. Skrajni severni del skednja je že pogorel do tal, srednji je še tlel, hiša na južnem koncu je bila še v plamenih. Tako se je videlo, da je bil ogenj načrtno podtaknjen in ne naključno zasejan med bitko. Živina je v hlevu živa zgorela. Če bi poslušal tistega partizana, bi lahko v hiši zgorel tudi jaz.
Prenočevat smo šli k družini Železnik v zaselek Brezje. Pred mrakom sem se še enkrat vrnil pogledat uničeni dom. Nameraval sem se oglasiti še pri sosedi, ki je živela v kamniti hišici malo pod nami. Ko sem stopil navzdol po stezi, je iz gozda v hribu za menoj začel streljati mitraljez. Izstrelki so se zarivali v zemljo okrog mene in dvigali stebre dima. Vrgel sem se na tla, se zakotalil navzdol na pot, kjer me je zakrival breg. Soseda mi je v naglici nametala v koš nekaj oblek za mater, spremila me je nekaj deset metrov po poti proti gozdu. Tam se breg zniža; ko sem se prikazal na planem, je mitraljezec znova užgal po meni. Ni me zadel, v nekaj skokih sem bil v zavetju gozda.
Naslednji dan je mati prosila dva soseda, da sta prišla skopat jamo in zasut zoglenela trupla živine. Vse orodje in material za nosila sta morala prinesti s seboj, saj pri nas ni bilo več ničesar. Nekaj dni pozneje je pritaval mimo lačen in razcapan partizan. Mati ga je zalotila, ko je poskušal vdreti v našo zidanico, ki je še edina stala blizu pogorišča. »Pomolzite kravo in mi dajte mleka,« je prosil. »Naša krava je tamle zakopana,« mu je pokazala mati, »kar sam jo pomolzi.«

stran: 032

Opis slike: Oče Janez Žužek, umorjen po vojni, najverjetneje v Kočevskem rogu

Nekaj časa smo prenočevali pri Železnikovih, kjer sem spal najprej na peči, pozneje pa v hlevu pri njihovih fantih. Čez čas smo dobili v vasi Češnjice majhno hiško, v kateri so prej prebivale kokoši. Čez zimo smo prenočevali tam, spomladi pa smo se vrnili na domačijo, kjer smo spali v majhni, temni in vlažni zidanici, kateri je požar prizanesel. V ruševinah naše hiše je še stalo ognjišče, kjer nam je mati kuhala pod milim nebom, kadar je imela kaj. Če je padal dež ali sneg, je kuhala pod dežnikom.
Za vse otroke po tem požigu ni bilo več dovolj hrane pri hiši. Doma sva ostala najstarejša dva, jaz in sestra Micka, ter mala Anica, ki se je še držala matere za krilo. Trije pa so morali po svetu. Enajstletni Lojze je dobil streho nad glavo pri nekem kmetu na Brezovici pri Ljubljani, tam je pomagal na kmetiji do konca osnovne šole, potem se je vrnil domov, da se je pri mojstru na Trebelnem učil za krojača. Sestra Nežka je bila nekaj časa pri sorodnikih očetove prve žene, kjer ji ni bilo slabo. Od tam je šla služit na Trebelno k družini, ki je imela očeta v zaporu. Delati je morala vse, od gospodinjstva do oranja in vožnje s konji. Po nekaj letih jo je vzel v mesto za gospodinjsko pomočnico in varuško človek iz naše vasi, ki je bil policijski načelnik. Omogočil ji je, da se je izšolala za kuharico in si lepo uredila življenje. Brat Jože je bil v času našega brezdomstva star komaj šest let, a je prav tako moral k tujim ljudem. K sebi ga je vzela družina iz sosednje vasi, kjer pa so z njim grdo ravnali. Pogosto je bil tepen. Ob nedeljah je prihajal domov »na obisk«, zvečer pa nerad odhajal nazaj. Po nekem takem obisku ga je morala mati neštetokrat opomniti, da mora na pot, ker se bo vsak čas znočilo. Še in še je hodil za materjo, nazadnje pa jo je vprašal: »Mama, kaj jaz nisem vaš?« Takrat je vendarle smel ostati doma. Ko je še malo zrasel, pa je moral v isto vas kot prej, vendar k drugemu kmetu, kjer je pomagal na kmetiji in od tam hodil v šolo. Po osnovni šoli je šel v mladinsko delovno brigado, da bi pozneje lažje dobil službo. Oba brata sta kmalu dobila dobre službe v Ljubljani in ostala tam, sestra Nežka pa v Mariboru. Sestra Micka je našla delo v Novem mestu, kjer je še čisto mlada doživela hudo nesrečo. Povozil jo je avto, po več tednih kome in mesecih okrevanja se je pokazalo, da nikoli več ne bo samostojna. Namestili smo jo v »dom onemoglih« v Impolci, kjer živi še zdaj. To je bil še en udarec za našo družino, ko smo si komaj malo opomogli od vojnih grozot.
Tisto leto po požaru sem bil stalno na poti med Češnjicami in domom, seveda peš. Na eni takih poti sem srečal dva terenca, ki sta bila itak stalno na poti po vaseh. Eden je bil le dve ali tri leta starejši od mene, pred nekaj leti moj sošolec – večkratni ponavljalec. Vprašala sta me, kam grem in kje sem dobil svoje vojaške škornje s kovinsko kapico, jaz pa sem na oboje odgovoril, da ju to nič ne briga. »Saj vem, da ti jih je prinesel tvoj stari, pa ti nobenih več ne bo, ker smo ga sinoči pospravili doli pri Žalovičah. Zdaj bova pa še tebe!« se je repenčil moj bivši sošolec. Glede očeta mu nisem nasedel, nisem pa bil gotov, da me ne bosta res ustrelila, ko sta me odvlekla kakih sto metrov nazaj po poti in me prislonila k stebru na koncu vinograda. Začela sta repetirati svojo zarjavelo puško, jaz pa ju nisem čakal. Skočil sem v vinograd in se pognal navzdol po strmem bregu, za menoj pa je pokalo.

stran: 033

Opis slike: Birma 1. junija 1940 – z leve stojijo birmanka Marija, botra Ana Primc, polbrat Janez Žužek, Anton Primc, sedijo pa (z leve) oče Janez Žužek, mama Marija Žužek – spredaj otroci Nežka, Lojze in Polde

Nekaj pred koncem vojne se je oče iz bolnišnice vrnil domov. Junija 1945 smo začeli z obnovo poslopij. Možje so tesali novo ostrešje, jaz pa sem stražil. Če bi se bližala patrulja, bi se oče hitro skril. Po poti mimo nas je pogosto hodil neki terenec, samo eno leto starejši od mene. Po dvakrat na dan je šel v Mokronog, kjer je bil štab, tja je hodil poročat. Tudi tisti dan je šel mimo in se ustavil pri nas. Oče se je pogovarjal z njim in ga pogostil z vinom. Ponoči pa so ga s štaba prišli iskat. Skupaj z nekaj drugimi možmi so ga odpeljali na vozu, ki so ga mobilizirali, v Mokronog in jih najprej zaprli v klet Majcnove vile. Nekdo nas je obvestil, da je oče tam, mama mu je nesla nekaj hrane in kos obleke. Takrat ji je naročil, naj pazi na otroke, on jih ne bo videl nikoli več. Kmalu so ga premestili v Novo mesto. Ko je preko znancev prišla do nas vest o tem, smo ga šli spet obiskat, vendar ga ni bilo več tam. Odpeljali so jih v Šentvid. Tam so nekatere izpustili domov, nekatere poslali v zapor, nekatere pa na morišče – v Kočevski rog. Odločali so na podlagi informacij, ki so jih dobili od KLO-jev – krajevnih ljudskih odborov. Za našega očeta so bili ti podatki pogubni, saj se je že pred vojno družil z možmi, ki so opozarjali na komunistično nevarnost in se zavzemali za ohranitev vere.
Takrat seveda nismo vedeli, kako se bo vse skupaj končalo. V temni, vlažni zidanici je ležala na mrtvaškem odru sestrica Anica, umrla za grižo. Odlašali smo s pokopom, kolikor se je dalo, če bo oče prišel nazaj, da bi bil pri pogrebu. Ni ga bilo, ne takrat ne nikoli.
Za oskrbo uničenih domov z gradbenim materialom so bile pristojne obnovitvene zadruge. Naša je bila v Mokronogu, približno 10 kilometrov daleč. Šel sem k predsedniku zadruge, ta mi je napisal naročilnico za potrebni material, s to sem moral na KLO Trebelno po žig, od tam pa spet nazaj k predsedniku. Uradnica na KLO je na hrbtno stran naročilnice napisala: Oče in brat sta bila domobranca. Tisti, ki smo imeli naročilnice opremljene s takšnimi opombami, smo prejeli material zadnji; v nekaj letih pa smo morali tudi vse odplačati z obrestmi, tako material kot delo tesarja in drugih mojstrov. Tistim, ki so bili na pravi strani, pa tega ni bilo treba. Ko je končno prispel vagon z materialom za našo hišo, sva ga s še enim fantom sama raztovorila, in to s praznim želodcem.

stran: 034

Opis slike: Birma na Trebelnem – na levi škof Rožman, v ozadju Janez Žužek v orlovski obleki

Po izgubi doma in očeta smo bili odvisni od dobrih ljudi, še bolj pa od lastnih rok. Očetov brat nam je odstopil kravo za toliko časa, da nam je dala nekaj telet. Kobilo sem dobil po nizki ceni preko odkupa vojaških konj ob koncu vojne, še preden so odpeljali očeta. Star lesen plug sem prislužil z enotedenskim mlatenjem žita s cepci pri nekem kmetu. Tako smo počasi začeli znova. Enkrat v tistem letu, po vseh teh izgubah, strahu in negotovosti, se je tudi moje telo uprlo. Obležal sem z vročino, popolnoma brez moči, karkoli sem poskušal zaužiti, sem izbruhal, razen skodelice mleka zjutraj. Tako sem oslabel, da je mati poklicala duhovnika, da me je obhajal. Po šestih tednih sem se spet postavil na noge, ki me za silo držijo še zdaj, v mojem 82. letu.

Opis slike: Družina en mesec pred mamino smrtjo

* * *

Moja žena Mari, pet let mlajša od mene, je med vojno izgubila mater. Zgodilo se je tako, da je mati svojemu bratu partizanu, ko je prišel k njej na obisk, poočitala, da »lazi po gozdovih«, doma pa je zemlja neobdelana, njegova žena in otroci pa nimajo kaj jesti. Zraven sta bila dva njegova tovariša, ki sta jo očitno ovadila, saj so že v kratkem prišli ponjo in jo odvedli v zapor v Mokronog. Njen mož je hodil tja prosit in moledovat, a ni nič pomagalo; niti to ne, da je imela hčerki, stari 7 in 2 leti. Čez čas so jo usmrtili in zakopali v gozdu. Po vojni so nekako zvedeli, kje je gomila; odkopali so razpadajoče truplo in ga prepeljali na pokopališče.

Opis slike: Hiša Žužkovih, kakršna je mogla zrasti iz vojnega požara

stran: 035