Avtor: Majda Lampič

stran: 091

Kadar nenormalnost obvladuje prvinsko čutenje, lahko rečemo tudi prastaro kmečko pamet, takrat se zdravemu človeku upre in mora nekako ugovarjati. Če ima smisel za humor, toliko bolje.
Ne morem mimo nenavadnega doživetja v šestem razredu tedanje osemletne gimnazije. To je bilo približno l. 1950. Pritekla sem zadnji hip k popoldanskemu pouku. Ves naš razred je ležal na travi pred šolo. Zazvonilo je, pa se nihče ni nič zmenil. Čez čas so skozi okna pogledali profesorji in nas opozarjali, pa ni nič zaleglo. Minila je ura, ko smo se vzdignili in odšli v razred. Nič ne bi bilo posebnega, če ne bi bil to velikonočni ponedeljek. Razredni predsednik je bil Leon Mezgolič, ki se je od izgona iz države l. 1945 že vrnil, ne da bi mi o tem kaj vedeli (Zaveza št. 83). Sošolka Agna je imela polno najožjega sorodstva v begunstvu. Sošolec Niko se je tudi brez dlake na jeziku zapletal in razburil profesorje, ko je v slovenski šolski nalogi obžaloval, da je Oton Župančič deset let prepozno umrl. Leon je bil klican na zaslišanje, a iz tega ni bilo nič. V tej mladostni objestnosti so morali predstojniki iskati skrivnega sovražnika in pozabiti na nedolžno mladostno razposajenost.
V slavističnem seminarju pri prof. Slodnjaku sem doživljala klenost tega pokončnega Štajerca. Kako se je posmehnil predlogu za ločen študij jezika in književnosti. Sproti se je obregnil ob oguljeno frazarjenje. »Moje osebno mnenje je … «, se je izvijala študentka. »Vsakdo ima svoje osebno mnenje, nobeden nima Svetega Duha v žepu.« je profesor pribil.
Ko so preveč pametovali, je to učenost prekinil: »To je pa že nadmudrivanje.« »Meni je pa všeč,« je študentka ocenila kolegovo diplomsko nalogo. »Všeč, ne všeč, to je babji kriterij,« je odgovoril na pavšalno in z ničimer podprto mnenje. Čutil je, kakšne nevarnosti prinašata jeziku približnost in ohlapnost. In kmalu se je v vrstah njegovih nasprotnikov ponudila prilika, da so ga obtožili moralnopolitične neprimernosti in to ga je odneslo.
O tej druščini na naši najvišji ustanovi nam je dovolj povedal dr. France Bezlaj v nekem neformalnem pogovoru pri gostilniškem omizju. Nekdo ga je vprašal, s kom od kolegov se najbolje pogovori. Priznal je, da ima le z nekim čevljarjem odlične debate, čeprav vse pove v bolj nerodnem jeziku.
Po končanem študiju sem zaradi izpostavljenega sodelovanja v cerkvi lahko upala le na kakšno neopazno službeno mesto. Vendar se mi je zaradi posebnih razmer na osnovni šoli v Horjulu posrečilo dobiti delovno mesto že sredi šolskega leta. Študent fizike Damjan Razpotnik se je namreč razjezil nad učiteljico slovenščine, ki je bila po rodu Hrvatica, študentka angleščine, in je pravilne slovenske oblike popravljala v napačne. Prihajala sem ob šestih zjutraj z Iskrinim avtobusom. Družbo mi je delal študent, in medtem ko je popravljal naloge, je prepeval: Ti o Marija … , Oljsko goro, Glej zvezdice …, Hej brigade, … Vem, da je izzival, jaz pa sem bila vsa nesproščena. Izzival je tedanje vsevedne mlade učiteljice s končanim triletnim učiteljiščem, ki so kar tekmovale v prostaškem govorjenju. Damjan je segel po svežem pravopisu (1962) in jim postregel z ustreznim izrazom: »Glej, Marija, reci kdaj pizdočivka, da se ti usta ne bodo deformirala.«
Ko so ga hoteli spraviti v partijo, je obžaloval, da si je to priložnost zapravil, ker je šel k polnočnici celo na kor prepevat. Ko smo šli volit na Dobrovo, recimo Micko Kovačevo, je vsem glasno razlagal možnost demokratične izbire: namreč izbereš lahko ali Micko ali Kovačevo.
Tako so se nekega jutra v fičku natrpani pojavili inšpektorji, ravnatelja pa so poklicali v Ljubljano. Pregledali so vso administracijo, do podrobnosti izpraševali in nas hospitirali v razredu. Kakšnih posebnih posledic ni bilo. Kakor je bil ta del mojega službovanja slikovit, sem se zaradi neprimernih prometnih zvez odločila za bolj ugodno lokacijo. Prijavila sem se na časopisni oglas zadnjega avgusta na osnovno šolo v Mengšu in bila zaradi časovne stiske nepreverjeno sprejeta.
Sčasoma so prihajala previdna vprašanja in vedela sem, da so mi na sledi. Ravnatelj Rudi Strehovec je bil sicer navzven zgrajen človek, kot smo se tedaj izražali, privatno pa je bil povsem normalen, razumevajoč. Ko smo na sveti večer pokopavali učenčevega očeta, sem po navodilu šole, in to tudi glasno povedala, preprečila učencem vstop v cerkev. Po pogrebu pa so me otroci povabili v cerkev gledat jaslice. Rekla sem: »Zdaj smo prosti in si lahko privoščimo, kar hočemo.« In smo šli. Nobenih posledic ni bilo.
Vedno sem trepetala ob razlagi Prešernovega Orglarčka. Res je v popolni tišini dvignil roko »tovarišičin« sin in vprašal: »Tovarišica, ali vi res igrate orgle v cerkvi?« Zvenelo je kot največje grozodejstvo. Kaj pa zdaj, sem si rekla. »No, nisem še slišala, da kdo orgle igra v kuhinji,« sem se znašla. Brez besed je sedel. No tole je pa dokaz za Svetega Duha, sem si rekla. In spet drugič: »Tovarišica, ne bom zmogel toliko naloge, imam še verouk.« Zavrnila sem ga: »Seveda boš zmogel, navadni ljudje ne zmorejo, kristjan pa zmore nekaj več.« Začudeno so me gledali.

stran: 092

V zbornici smo imeli na steni nagačeno sovo. »Joj, tukaj je pa visela slika Tita,« se je zgrozila učiteljica. »Ne žali sove,« jo je posvaril likovnik Mario Petrić. Nič ugovora. Bilo nas je toliko somišljenikov, da nam je to uspevalo.
V šolo sem prinesla zajetno Dalmatinovo Biblijo. »Je to pred Pismom ali po njem,« se je namrščil likovnik Mario. Tedaj je bil osrednji dogodek Titovo pismo. Nihče ni ugovarjal, vsi so se smejali. Razvil se je pogovor o posameznih primerih cerkvene umetnosti.
Na Ostrožnem je bilo partizansko slavje. Tito je izjavil, da pojemo preveč kruha. Naš likovnik je takoj naredil sendvič iz debelih plasti šunke, vmes pa je stisnil tenko rezino kruha. »Sendvič Ostrožno,« je razlagal.
Ko je zelo ognjevita komunistka predlagala nov projekt, so vsi zdvomili o njegovi uresničitvi. Likovnik Mario pa je razsodil: »Z dobro voljo in brzostrelko se vse uredi.«
Na eno od konferenc je neka učiteljica, ki je bila drznejša, prinesla knjigo 100 figur Veneris ali nekaj podobnega. Krožila je pod mizami in vsakdo jo je lahko prelistal, tudi Mario. Takoj je dodatno prepotoval po avditoriju listek z njegovo karikaturo. Narisal je možgane, ki jih napada neki podolgovat predmet s spremnim besedilom : Manjka 101 prva figura »J… te u živi mozak«.
Tako mi je tudi duhovito predstavil Mikija Mustra: »Međunarodni plivać.« Muster se je branil: »Daj no, kaj govoriš!« »Pa plivao si među narodom,« je Mario trmoglavil.
Kar nekaj likovnikov je duhomorno sivo sceno obarvalo s humorjem. Med njimi sem poznala Leona Koporca, ki je imel okrog sebe veliko družbo. Privabljala jo je njegova duhovitost.
Poseben izraz je imel za možganske maloposestnike, zlasti če so posedovali mnogokubičen avto: »V glavi pa moped,« je vedno trdil. Med vsemi domislicami je bilo mnogo družbeno kritičnih bodic. Ko smo po znanem romanju v Trst zlezli iz avta, se je globoko oddahnil: »Ali ni lepo, zdaj pa lahko rečeš, kar hočeš!« Nikogar nisem slišala kaj takega reči v tem nakupovalnem mestu. Za vsak primer je kupil ruski radioaparat, da bi ga v ustreznem trenutku lahko postavil na okno glede na morebitne politične spremembe. Ko je za turistično društvo vrisaval na avtomobilske zemljevide likovne simbole, se je zasačil, kako se krapinski pračlovek namerja z gorjačo nad Titov spomenik v Kumrovcu. To je bila interna zabava. Za tisk je kip obrnil. Smejal se je političnemu frazarjenju, posebno Šetinčevi rubriki v časopisu. Takole je komentiral njegove pogovore: »Koliko je ena in ena?« Odgovor: »Trava je zelena.« Ko so ga hoteli ukrotiti in spraviti v kakšno organizacijo, se je izgovarjal: »Jaz bom za tiste, ki bodo ukinili špital in britof.«
Nekoč je prišel k nam z alarmantno novico: »Čez 30 let ne bo več nafte, čez 100 let pa tudi ne premoga.« Naša mama je rekla: »Ojoj! Kaj pa bo potem?« Odgovoril je: »Nič. Maršal bo star 200 (dvesto) let.« To je najbolj natančno občutenje tistega časa.
Že sem omenila njegov primer etiketiranja novodobnega butalca: balzamiran komunist iz leta 45.
Pri njem sem občutila tisto zdravo kmečko pamet, ki posega v vse segmente življenja, tako da si upa osmešiti vse modne trende. Na vrata kmečkega stranišča je napisal: Na tako stranišče so hodili Mozart, Michelangelo in Shakespeare. Na pojedini si je posebno zaželel prav holesterol. Ko se je drsal v hali Tivoli, kjer je določena obvezna smer in jo je po pavzi treba zamenjati, je utrujeno zavozil iz kroga: »Po 36. krogu me je srečala pamet.«
Kakšno razkošje sem občutila, ker sem v poneumljenih časih srečala izjemne ljudi, da smo si lahko privoščili, čeprav dostikrat v najmanjših banalnostih, drobce življenja v resnici.

stran: 093