Avtor: Justin Stanovnik

stran: 077

Vsa glasila, ki se potegujejo za naziv revije in ki se pozneje uveljavijo kot takšna prvina narodove kulture, da so sprejeta v njegov zgodovinski spomin, ne nastanejo zgolj iz ustvarjalne volje posameznikov, ampak jih je poklical v življenje specifičen čas. Že ob njihovem nastanku, še bolj pa pozneje – včasih šele potem, ko jih že ni več – se pokaže, da so nastale zato, da opravijo neko nalogo. Te naloge so sicer lahko različne, v glavnem – skoraj izključno – pa so se okoli njih zbrali ljudje, ki so hoteli razumeti svoj čas. Lahko bi rekli, da takšne perspektivne publikacije ustvarjajo prostor, v katerem se dogaja avtorefleksija časa. Pomembne revije so vedno bile instrumentarij za doseganje te vrste spoznanj: razumeti čas in ga s poglobljenim razumetjem tudi soustvarjati. Za razliko od posameznikov, katerih um je bil sestavljen iz celic, ki s svojo čistostjo omogočajo, da se v njih oblikuje pisava časa in potem v zasebnosti svojih prebivališč – pri nočni svetilki, kot so se Rimljani z glagolom elucubrare zgoščeno izrazili – sestavljajo svojo pripoved; za razliko od posameznikov, ki v sebi začutijo to moč in ta pogum, da sami izdelajo podobo časa, ki je v celoti že tukaj ali pa so tukaj samo znaki, da prihaja; za razliko od obdarovanih posameznikov, kot je bil Dostojevski in nekaj sto drugih, je revija skupinsko delo mnogih, ki jih obhaja ista slutnja – gotovo razumete, da bi rad poudaril to besedo – ista slutnja,in še to le v posameznikih le fragmentarno, tako da le s sestavljanjem posameznih občutij upajo doseči veljavnejšo sliko tega, kar se je oblikovalo, ali pa obeta, da se bo oblikovalo v splošno stanje stvari, ki jim pravimo čas.


Tak prostor je tudi revija Zaveza. Nastala je tako, da so prišli skupaj nekateri ljudje, ki se jim je zdelo nedopustno, da bi nekdanji čas, ki je prirejal tako velike in tako pretresljive predstave človekove velikosti in celo veličine – pa tudi človekove majhnosti, da bi ta čas ostal nerazumljen ali pa celo v podobi, ki so mu jo dali neki ljudje zato, da bi v njem lahko počenjali prepovedane reči: da bi spremenili človeka v nekaj kar ni, in njegov svet v nekaj, kar ni.

V ta prostor Zaveze so vstopali nekateri ljudje že takrat, ko so se šele nakazovali obrisi novega časa in se je samo slutilo, kaj bo na mestu, na katerem se je spet pojavila tuja in neznanska volja, nekoč ostalo. In izkazalo se je, da ti ljudje niso bili samo prvi, ampak tudi ljudje, ki so dovolj trdno in dovolj zagotovo vedeli, da morajo graditi; da so zato tukaj, da gradijo. To pomeni, da morajo pridobivati spoznanje za spoznanjem in jih sestavljati v vedno večje enote vedenja in razumetja. Tega so bili zmožni zato, ker so v prostor Zaveze prinesli specifično obveščenost in izkustva, ki jim niso dovoljevala, da bi s tem, s čimer so začeli, kdaj prenehali. Čim dlje so bili na delu, tem bolj so se čutili del ekipe, katere cilji imajo zgodovinski značaj. Vsaka nova informacija jim je poleg tega, kar jim je imela povedati po sebi, sporočila še nekaj: da se narod v celoti ne bo ujel v ritem normalnosti, če se ne dogradi to, čemur so se odločili služiti: če se ne dogradi hiša njegove resnice. Da je to sine qua non. Stavki, ki so jih nekoč poznali iz knjig – da človekova svoboda temelji na resnici in da je ni, če ne pozna resnice o sebi, o sebi, pa tudi o svetu – da ti stavki niso samo proizvod nekega visoko intoniranega mišljenja, ampak konstatacija eksistencialno nujnega in brezpogojnega.



Tako govorimo o Zavezi kot o prostoru, ki so ga postavili ljudje samosvojih, a vseeno enakih misli, pa tudi ljudje, ki so bili v ta prostor povabljeni, ker so tisti, ki so že bili v njem, mislili, da vanj spadajo.

Tako organizirano razumevanje časa ima na sebi znake računa. Moralna in ekonomska struktura računa je prihodnost. Rekli bi lahko, da je nekakšen vis a fronte– sila s čela. Odgovornost za Zavezoje mogoče torej sprejemati zaradi narodove prihodnosti, ekonomske, moralne, politične. Zaradi spoznanja kot spoznanja.


To je ena stvar. Druga pa je ta, da se njenemu programu pridružujejo tisti, ki jih k temu sili – ali kar mora – določena preteklost. Recimo neki spomin, nekaj, čemur včasih rečemo vis a tergo– sila s hrbta. Če se jaz na primer spomnim, kako so nekega fanta iz naše doline na poti s celjske železniške postaje v Teharje pretepali, ker je bil na poti čez Ljubelj ranjen in je šepal, če ti to pride pred oči, ne moreš, da ne bi bil zraven.

Kulturno-politični prostor, ki se imenuje Zaveza, je prostor, ki mu je pripadati normalno, v smislu besede norma. Da ponovimo. Med stvarmi, ki to normo sestavljajo, je na prvem mestu resnica, ki je kriterij človekovega dostojanstva, pa tudi njegovega prebivanja v zgodovini. Prva stvar na resnici je njena velikost: osebne resnice, ki ji pravimo resničnost, pa tudi resnice zunaj, v svetu, ki postavlja kompetentnega človeka. Resnica je ena reč. Njena odsotnost se zelo dobro vidi na boljševiških pripovedovalcih ideoloških mitov, ki nam niso neznani. Drugi dve reči pa sta skrb, ki je ena najbolj nepogrešljivih prvin človeškega slovarja in ki meri na prihodnost, potem pa spomin, ki nosi v sebi preteklost in človeku zagotavlja identiteto.


stran: 078

Opis slike: Zaveza je revija društva in želi biti nosilec pretehtanega mnenja

Iz prostora, ki ga goji revija Zaveza, se sedanji čas, ki ga iz nje gledamo, spet in spet izkaže za zlaganost in ponarejenost. Nerad bi rekel laž, ker čutim, kako brez moči je že: mrtva beseda, ki se je neradi dotikamo. Njena vrednost je samo v tem, da je njena analiza tehnično najbolj naravna in učinkovita pot do razumetja časa, ki ga živimo.

Sedemdesetletna totalitarna in posttotalitarna slovenska zgodovina je porazno delovala na vsa vitalna družbena področja. O tradicionalnem slovenskem človeku lahko rečemo tudi kaj negativnega, zaman pa bi zanj iskali sinonime iz leksikalnega območja koruptivnosti. Korupcija se je pojavila z uvedbo demokracije po letu 1990, ko je bila umaknjena grožnja, ki je bila v socializmu vedno prisotna (čeprav ne tako zelo oglaševana v zadnjih dveh desetletjih, ker se je izkazalo, da zadostuje spomin na medvojna in povojna leta boljševiške strahovlade). Današnja družba pa ima polno pravico do naziva skorumpirane družbe. Premalokrat se ozremo na to mnogoobrazno pošast. Pri vsem pa nam ni neznano, katere ideološke plasti ji razmeroma varno in brez skrbi pripadajo.
Pravo opustošenje pa je totalitarizem naredil na področju jezika. Največja nenaravnost tega stanja je v tem, da ostaja neopaženo in neregistrirano. Tudi na akademski ravni, tudi med umetniki, tudi med slovenskimi nobelovci. Vse je povezano z maltretiranjem resnice. Resnica ni deležna ne moralne ne estetske zaščite. Nekajkrat smo na ta jezikovni razvrat pokazali tudi v Zavezi. V razmislek smo priporočali dejstvo, da boljševiki samo še govorijo in da so se povsem odpovedali ambiciji, da bi kaj povedali. Vse, kar bi povedali – v avtentičnem pomenu te besede – bi večalo absurd dejstva, da so še tukaj. Spričo moralne peze, ki so si jo naložili, bi se bili že zdavnaj morali odpraviti »vzhodno od raja«.

Nazadnje bi bilo treba povedati še to, da danes v Sloveniji živijo ljudje, ki imajo v sebi in nad sabo to, da so zavezani. Ne mislim, da tisti, za katere to velja, tega ne bi vedeli. A nekatere stvari je včasih treba tudi povedati. Posebno tukaj in danes. Kar smo mi ali sami videli ali pa slišali od tistih, ki so to sami videli, je takšne sorte obveščenost, da ne more biti nikjer drugje kot v središču našega samorazumetja. Hočem reči, da je to nekaj takega, čemur se ne bomo mogli izogniti brez velike škode za sebe.

stran: 079