Avtor: Simon Onušič

stran: 044

Spoštovani sobratje duhovniki, gostje iz Nove Slovenske zaveze, dragi bratje in sestre!
V vsaki dobi se najdejo ljudje, ki z lepo zvenečimi besedami govorijo o vsesplošnem napredku in obljubljajo življenje brez nadlog, trpljenja in križev – skratka, neki raj na zemlji. Človek, ki trdno stoji na zemlji, razširja roke v solidarnosti in pozornosti do bližnjega in usmerja svoj pogled proti nebu, pa ve, da ta svet nikogar ne more zares osrečiti in do kraja umiriti; ve tudi, da so nesreče, preizkušnje, bolezni in smrt sestavni del našega življenja in ne bodo nikoli pregnane s sveta. Križ neizbrisno zaznamuje življenje slehernega zemljana. Resnično, vedno »žari skrivnost križa« in nam razsvetljuje naše zemeljsko življenje.
V evangeliju smo slišali, da je bilo okrog šeste ure. V navadi je bilo, da je bil križ znamenje najhujšega gorja, ki more doleteti človeka, saj so tedaj največje zločince in brezpravne sužnje obsojali na smrt s križanjem. Na tisoče jih je tako umiralo. Vsak od teh križev je bil znamenje sramote in prezira, zavrženosti, kazni, predvsem pa najstrašnejše smrti. Bilo je okrog šeste ure. Naenkrat se je med množico teh križev vzdignil eden, ki je postal znamenje življenja, rešitve in osvoboditve, veselja in upanja, z eno besedo, znamenje zmagoslavja. Ta križ, na njem Začetnik življenja, se je spremenil v drevo življenja. On, ki je bil nanj povzdignjen, je tretji dan vstal od mrtvih. Ko je Jezus visel na križu, se je spolnila beseda: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« S križa priteguje k sebi vse, ki se zaupno ozirajo vanj.
Križ! Navpičen drog, vertikalna linija, Jezus se povezuje s svojim nebeškim Očetom, nam v pomoč, da upiramo svoj pogled navzgor. Prečnik, horizontalna linija, razširjene Jezusove roke, kažejo na njegovo prisotnost med nami in našo zavzetost v svetu. Vse hoče objeti. Vertikala in horizontala se srečujeta, križata, v eni točki križa, na mestu za Kristusovo srce. Njegovo srce bije v ritmu ljubezni in ta ljubezen ga žene, da se povzdigne proti Očetu, a tudi proti svetu, da bi vse objel.
Največja drama, kar jih je svet videl, se je zgodila na Kalvariji v Jeruzalemu. Kot Jagnje, ki ga peljejo v zakol, je Jezus prišel na strašen kraj smrti. Križ, njegov oltar je pripravljen. Krvavi žeblji predrejo skozi roke in noge, kri teče iz odprtih ran, a Jezus molči. Trpi in molči kot jagnje, ki ne odpre svojih ust. Da bi ranili tudi njegovo dušo, se mu njegovi sovražniki posmehujejo in rogajo. Slišimo njegov odgovor: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Nebeška potrpežljivost! Božanska krotkost!
Križ stoji tudi na njegovi desni in levi. Na enem je razbojnik rešen, na drugem zavržen. Trije križi, poučno ogledalo življenja, podoba trpečih ljudi. Križ nedolžnosti! Križ pokore! Križ zakrknjenosti!
V Kristusovem križu vsak izmed nas odkriva smisel osebnega trpljenja. Le v moči tega križa je vsak sposoben tudi odpuščati. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Ne s človeško močjo, ampak z Božjo milostjo, v moči vere. Kdor odpušča, gradi nov svet. Kristusov križ je pravzaprav naše povišanje, če smo z njim povezani, kajti v tem znamenju smo rešeni. Satan pa je tista strupena kača, ki vnaša v človekovo srce nered, strup, sovraštvo. Tudi vojna je sad pokvarjenega in zastrupljenega srca. Zato glejmo na križ kot na znamenje svojega povišanja, svojega novega stvarjenja, ker s križa se je razlilo odpuščanje.

stran: 045

V berilu smo slišali, da so strupene kače v puščavi pikale pripadnike izvoljenega ljudstva, da bi bil vsak, ki bi se zazrl v bronasto kačo, ozdravljen. To je napoved prihodnosti. Strupena kača napada človekovo srce, uničuje medčloveške odnose. Kar je napovedovala bronasta kača, se je v polnosti uresničilo na križu.
V puščavi preteklega stoletja se je razlil ta strup iz človeških src, uničeval medsebojne odnose, brat je stegnil roko zoper brata, prelita kri vpije proti nebu. Maščevanje? Sovraštvo? Ali kar tako mimogrede pozabiti, kaj in kako se je zgodilo?

Opis slike: Mašnik župnik Onušič pridiga

Tu sem, da bi z usti in s srcem izrekel, kar tisti, ki so bili pomorjeni na tem morišču, ne morejo izgovoriti. Poklicani smo, da se z vso močjo, brez strahu upremo krivici in se borimo za resnico in pravico. Čas je že, da se snamejo lažne maske osvoboditeljev, okrvavljenih mučiteljev, rabljev in zločincev, ki se danes skrivajo pod krinko antifašistov in uvoženimi simboli. Izgovor, da so bili na pravi strani in zmagovalci, ne vzdrži in ne opraviči storjenega dejanja, na tisoče pomorjenih. Naša domovina je zelo utrujena od vseh nasprotovanj resnici, kar nas kristjanov ne sme omajati v naših prizadevanjih po medsebojni spravi. Le resnica, ki vedno pride na dan, nas bo osvobodila.
Vprašujem se, zakaj je komunizem propadel, čeprav še ne počiva v miru, če je bil kakor mleko in med, takšna neizmerna sreča za ves narod? Zakaj se ne otresemo najprej strahu in osvobodimo že enkrat tega klanjanja zločinskemu režimu? Ne bo sreče v našem narodu, dokler država ne obsodi vseh totalitarizmov enako, prav tako njihovih zločincev in simbolov!
Bilo je okrog šeste ure! Ne vemo za uro, dan, pomorjenih v tem breznu. Težko si je predstavljati njihovo trpljenje, njihovo zadnjo uro. A v moči Kristusovega križa? »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« S križa priteguje k sebi vse, ki se zaupno ozirajo vanj.

stran: 046

Spoštovani! Če smo resnično doživeli, da je Jezus Kristus vstopil v naše življenje, če doživljamo, da nas Marija spremlja na življenjski poti, potem ljubimo življenje. Narod, ki ne ljubi življenja, propada. Kdor ljubi življenje, bo skrbel za svojo družino in spoštoval svoje bližnje. To je šola vere. Tam, kjer je življenje, je blagoslov. Učimo se od Jezusa, ki je ljubil življenje, in ne bojmo se križa. Križ smo postavili v svoje hiše, na svoje prsi, na številna mesta, tudi tu v spomin na vse pomorjene, toda ko križ pritisne k tlom, tedaj želimo od njega pobegniti, se ga znebiti. Vendar brez križa ne moremo graditi blagoslovljene prihodnosti. Beg od križa zmanjšuje našo odgovornost. »Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame križ na svoje rame« – je jasen Jezus. Ne bojmo se križa, ne bojmo se žrtev! Če je Bog z nami, kdo je zoper nas! Pogum! Prisloni svoj križ ob Kristusovega, pod katerim je Mati Marija. V strahopetnosti se ni nič spremenilo, a v junaštvu in ljubezni se svet spreminja.
Bog daj, da bi vse naše življenje razodevalo našo vero in upanje, da bomo preko križa dosegli vstajenje v poveličanje.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Maša nad breznom v Zagori Blaža Cedilnik

stran: 047