Avtor: France Cukjati

stran: 067

Kaj je politika? Je to skrb za skupno dobro? Skrb za družbo, za narod, za državo?
Ko bi le bilo vedno tako! Pogosto, prepogosto je v bistvu le skrb za lastno korist. Seveda na škodo države in državljanov.
Tudi za politiko in politike velja, »po njih delih jih boste spoznali«. In dela neke zavržene politike se še nikoli niso tako razgalila, kot letos, v letu 2012, ki si ga bomo za vedno zapomnili.
Že pred več kot desetimi leti so nekateri kritični ekonomisti javno opozarjali, da se je slovenske države polastila ozka klika, ki ima svoje lovke v gospodarstvu, politiki, bančništvu, sodstvu in medijih. »State capture«, ugrabitev države, so ponavljali, pa jih uradna politika ni hotela slišati.
Ko je dr. Lovro Šturm leta 2010 (Reporter, 19. 4. 2010) obelodanil svojo trditev, da je največji problem Slovenije v kompleksni »kleptokraciji«, to je vladavini predrznih, brezobzirnih zmikavtov, ki iz ozadja vlečejo glavne poteze in živijo kot paraziti ob državnih bankah, so mu slovenski dnevniki namenili le žaljivo norčevanje.
Maja lani pa je Komisija za preprečevanje korupcije v svojem letnem poročilu že opozorila, da je omejevanje sistemske korupcije za Slovenijo ključnega pomena, saj – citiram – »Pri sistemski korupciji /…/ gre za stanje, ko posamezniki ali interesne skupine /…/ ustvarijo okolje, v katerem načrtno in sistematično izkoriščajo institucionalne organizacijske, kadrovske ali druge mehanizme moči za uresničevanje koruptivnih, nezakonitih, neetičnih, kriminalnih in drugih podobnih namenov in ciljev. /…/ To je okolje, v katerem organizacija, institucija oziroma sistem dejansko postane ujetnik/plen (»state capture«) posameznikov, interesnih skupin oziroma klik, ki delujejo v lastnem ozkem interesu.«Tako torej Protikorupcijska komisija v svojem poročilu za leto 2010.

Od osamosvojitve dalje smo morali slovenski davkoplačevalci kar naprej dokapitalizirati Novo Ljubljansko banko, pa nikoli nismo vedeli zakaj. Še letos spomladi so tekle razprave, ali bo potrebna ponovna dokapitalizacija s tristo ali celo 450 milijoni evrov. Potem pa se je nenadoma odprlo brezno večmilijardne luknje. Še v sanjah si nismo mislili, da smo tako izropana država.
In kam je šel ta denar? V Nemčijo, ki je naša največja gospodarska partnerica, je šlo lani iz Slovenije 20 milijard evrov, v Luksemburg, ki je 160-krat manjši od Nemčije, pa 21 mi-lijard. Ne vemo pa, koliko denarja je šlo na primer na Ciper, s katerim praktično nimamo nobenih omembe vrednih blagovnih menjav.
Izropanega denarja ni več v Sloveniji. So pa v Sloveniji še lastniki tega denarja in tisti, ki so organizirali, izvajali in pomagali pri tem ropanju. Nekateri še vedno zasedajo pomembna mesta v bančništvu, politiki, medijih ali pri drugih vzvodih oblasti. Nekateri bodo ponovno kandidirali in bodo ponovno izvoljeni – v posmeh vsem nam, ki smo ob osamosvojitvi sanjali o pravični državi.
Kako je to mogoče?
Na zadnjih volitvah je bila volilna udeležba v tradicionalno slovenskih okoljih 30%-na, na mestnih voliščih, kjer je nova leva stranka prepričljivo zmagala, pa 80 ali celo 90%-na. Pa tega nisem zvedel iz Majerjevega pisma, ampak so mi še isti večer na dan volitev povedali naši člani volilnih komisij.
In tu smo pri tistem usodnem stališču, ki se glasi: »Mene politika ne briga, volitve me ne zanimajo!« To je tako, kot če bi vas sredi noči žena zbudila in rekla: »Ti, nekdo hodi po dnevni sobi in odpira predale, kjer imamo spravljen denar za – kurilno olje (otroke, hišo …),« vi bi pa zamahnili z roko in rekli: »Pusti me! Mene ne briga, kaj delajo!«
Če nas ne briga politika, nas mora pa brigati usoda slovenskega naroda ali vsaj bodočnost naših lastnih otrok. Lani se je dolg državnega proračuna povečal za več kot 3 milijarde in je ob koncu leta znašal 15 milijard. Če pa k temu prištejemo še večmilijardno bančno luknjo, potem je vsakega državljana, vsakega našega otroka država že zadolžila za 10.000 evrov.
Vlada se očitno zaveda, da bančnega sistema ne bomo mogli sanirati, če ne ustanovimo slabe banke in razkrinkamo omrežja, ki je državne banke spremenilo v svojo samopostrežno. »Rešitev ni le očistiti banko slabih terjatev, ampak tudi slabih ljudi,« pravi Bečir Kečanovič iz protikorupcijske komisije. Predsednika protikorupcijske komisije pa skrbi, »da si ob iskanju rešitev za sanacijo bank ne bomo pripravljeni priznati globine problema, ki je v delu povezan s sistemsko in politično korupcijo. Prvi korak k reševanju problema je, da ga priznaš. In v Sloveniji tega koraka še nismo naredili – ne lastniki, ne same banke, ne regulator bančnega sistema«, pravi Goran Klemenčič



stran: 068

In še kako prav ima!
Takoj ko je vlada omenila namero ustanovitve slabe banke, na katero bi prenesli slabe terjatve, s čimer bi se razkrili nečedni posli tranzicijskega omrežja, je završalo v opoziciji in v strukturah tega omrežja. Bančna luknja je naenkrat postala minorna, sama zamisel slabe banke pa neumna, čeprav so tudi Nemčija, Irska in druge države tako sanirale in prevetrile svoje banke. Zopet doživljamo široko aktiviranje politične, medijske in kvazi strokovne kritike, da se le ne bi nič spremenilo in ne bi kdo motil koruptivnega omrežja.
No, pa smo pri temeljni značilnosti slovenske politike.
Vaclav Havel, nekdanji češki disident in kasneje predsednik države, je v svoji knjigi Moc bezmocnych zapisal: »Življenje v tem (posttotalitarnem) sistemu je pretkano skoz in skoz s pletenino hinavščine in laži. /…/ Oblast /…/ ponareja preteklost, sedanjost in prihodnost. Ponareja statistične podatke. Ustvarja lažno podobo …« Potem pa dodaja: »’Življenje v laži’ pa ne prenese sobivanja z ‘življenjem v resnici’. /…/ Tako dolgo, dokler ‘življenje v laži’ ni soočeno z ‘življenjem v resnici’, ni videti nobene perspektive, ki bi to zlaganost lahko razkrila.«

To, kar je Vaclav Havel zapisal za češki komunizem leta 1978, velja za Slovenijo še danes.
Samo droben primer, ki ga je opazil tudi Reporter. Sedanji predsednik države je nekoč javno izražal nezadovoljstvo, da je Cerkev aktivna na humanitarnem področju. Sedaj pred volitvami pa je nenadoma odlikoval glavnega tajnika Slovenske karitas za – kot je rekel – »požrtvovalno in uspešno delo pri uresničevanju človekoljubnega poslanstva Slovenske karitas«. Kako lahkotno neka politika prilagaja svoje barve in svoje vrednote dnevnopolitičnim potrebam, poznamo še iz časov Tita. Šele 30 let po vojni je za NOB priznal: »Bila je torej državljanska vojna. No, med vojno o tem nismo hoteli govoriti, ker nam to ne bi koristilo.«


Vaclav Havel temu reče ‘življenje v laži’, ki v Sloveniji še vedno duši resnico. Pa ne samo resnico o dogodkih polpretekle zgodovine, ampak tudi resnico o stanju sodstva, bančništva in korupcije. Koliko energije se še vedno troši za snovanje lažnih afer in za ohranjanje zaprtega medijskega prostora? Kako trdovratno so nam državne banke prikrivale vzroke nenehnih potreb po dokapitalizacijah? In kako orkestrirano se javlja nasprotovanje ustanovitvi slabe banke, da ja ne bi prišla na dan imena tistih, ki so odobravali, in tistih, ki so prejemali stomilijonske kredite na ‘lepe oči’.
Tranzicija še ni končana. ‘Življenje v laži’ še kar traja in resnica še zdaleč ni splošno sprejeta. Spopad med resnico in lažjo pa se celo zaostruje, ker med njima ni možna sprava. Pomiritev, ki bi jo kupili z umikom resnice, ne bi bila pomiritve, ampak še globlja ujetost v laž.
»Le resnica vas bo osvobodila!« To ne velja le za posameznega človeka, ampak tudi za človeško družbo, za narod, za državo. Le ob spoštovanju resnice je možna pravičnost. Le če spoznamo in priznamo resnico o človeku, o njegovih dejanjih in hotenjih, ga lahko razumemo, mu ustrezno pomagamo in smo do njega pravični. In le če spoznamo in priznamo resnico o stanju v državi, v gospodarstvu, bančništvu, politiki, sodstvu itd., smo lahko v svojih sodbah in ukrepih pravični in učinkoviti.
Iskati resnico, jo sprejeti in v skladu z njo ravnati pravično – to je tisto, kar danes potrebuje slovenska politika in kar se pričakuje od slovenskih politikov. Politiki pa smo mi vsi, ki imamo volilno pravico, s tem pa možnost vplivati na zmago resnice in pravičnosti. Ta odprta možnost delovanja za skupno dobro nam ni v breme, ampak je del našega veselja in optimizma.
Pred več kot 2300 leti je grški mislec Aristotel rekel, da so pošteni ljudje tisti, ki jim je v užitek delati dobro. Še več! Človek, ki naredi dobro stvar, pa pri tem ne uživa, po njegovem ni dober človek.
Nas torej, ki smo danes prišli na Otočec, stanje v državi, iskanje pravične rešitve in sploh politika – z volitvami vred – zelo zanima. Pa ne kot dolžnost in breme, ampak kot veselje in strast odkrivati resnico in se zavzemati za pravičnost.

stran: 069