Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 056

Glas Naše ljube Gospe Fatimske je po 25 letih prišel tudi med nas – in mnogi so z razumevanjem sprejeli in spoznali, da nosi v sebi rešitev sveta iz sedanjih stisk – tudi našo rešitev. Po Mariji Fatimski nas Gospod Bog opominja na nujnost, resnično nujnost, da se varujemo greha, ko je Gospod že vse preveč žaljen in da zadoščamo za tolikšne žalitve božje Dobrote in Pravičnosti z molitvijo in pokoro.

stran: 057

Na ta božji opomin, ki je bil po Mariji vsemu svetu razodet, smo danes v spokorni procesiji prišli sem, da pred najbolj češčeno podobo Marije Pomagaj napravimo trdne sklepe za bodočnost, sklepe, da se bomo po božjem opominu ogibali greha in zadoščevali za vse žalitve, s katerimi se med nami Bog žali. Tako bomo storili, kar storiti moremo, da bo čim prej bila ura božjega usmiljenja za nas in ves svet.
Vem, da mnogi ugovarjajo, češ, mi pač res nismo toliko grešili, ne posamezniki, ne narod. Drugi so huje grešili, ti se naj spreobrnejo in svoje grehe pred Bogom in ljudmi popravijo.
Predragi v Gospodu! Dokler bomo tako govorili, se ne bomo spreobrnili. Dokler se bomo primerjali drugim, ki so morda pred Bogom več zakrivili, se ne bomo poboljšali, marveč lezli vedno globlje v grehe in kmalu dosegli tiste, ki jih imamo za večje grešnike.
Tudi mi smo grešili in še grešimo – tudi naš narod greši in sicer z novimi, še pred nekaterimi desetletji nepoznanimi grehi bogokletstva, sovraštva do Boga, z onečaščanjem Gospodovih dni, z nespodobno modo in vsemi sodobnimi vrstami nečistosti, s sovraštvom in grehi jezika. Kdor gleda v življenje, kakršno je, kdor zasleduje in posluša utripanje ljudskega življenja, vse to vidi in pozna. Kolikor smo mi in naše ljudstvo udeleženi na teh grehih, toliko smo sokrivi sedanjih stisk vojske – saj je mala fatimska Jacinta iz Marijinih ust povedala: »Vojske niso nič drugega kakor kazen za grehe sveta.« Hudi so grehi, ki so se delali in se še delajo, zato pa je tudi kazen huda.

Opis slike: Dve uri in pol se je zlivala taka procesija na stadion pod Rakovnikom

Kaj nam je storiti? Trojno! Prvič: priznati, da smo grešili. Ponižno in skesano se potrkajmo na prsi in z izgubljenim sinom priznajmo: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj« /Lk 15,18/ in s cestninarjem v templju prosimo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« /Lk 18,13/. Skesana ponižnost pritegne nase Boga, da se do nas skloni, nas usmiljeno sprejme in nas prizanesljivo sodi.
Drugo je, da moramo za naprej opustiti greh, se ga skrbno ogibati in varovati, da vnovič ne bomo Boga žalili, zlasti ne s tistimi velikimi grehi, ki izzivajo božjo Pravičnost, da nas kaznuje s tem, da moramo uživati grenke sadove lastnih grehov in lastne zlobe. Z drugimi besedami: spreobrniti in poboljšati se moramo – najprej mi sami in ne čakati, da se bodo drugi prej spreobrnili. Prav zaradi tega se je nebeška Gospa presvetega rožnega venca šestkrat prikazala trem nedolžnim otrokom, da po njih opomni grešnike, naj se spreobrnejo. »Prihajam,« tako je zatrdila pri zadnjem prikazovanju, »da opozorim vernike, naj spremene življenje in naj ne žalijo več z grehi našega Gospoda.«

stran: 058

Tretje je, da moramo zadoščevati za vse grehe, za svoje in za grehe drugih, zlasti zakrknjenih grešnikov, ki z zlobno voljo Boga žalijo. Zadoščevati z molitvijo in pokoro. Zopet nam je mala Jacinta na bolniški postelji, s katere ni več vstala, povedala, kar ji je Marija razodela: »Marija Devica ne more več zadržati pravične roke svojega preljubega Sina, da bi sveta ne kaznoval. Treba je delati pokoro. Če se bodo ljudje spokorili, jim bo naš Gospod še prizanesel. Če pa ne bodo spremenili življenja, bo prišla kazen«. In vidite, prišla je – ker se ljudje niso spokorili. In če se tudi zdaj ne bodo, bo stiska vedno hujša in se bo človeški rod sam uničil v medsebojni borbi brez usmiljenja in brez pameti.

Opis slike: Na čelu stolne procesije je ob odhodu zopet nosil križ prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman.

Zadoščevati hočemo. Najprej z molitvijo, Mati Marija sama želi, da to storimo z molitvijo rožnega venca. Radi ji obljubimo, da ga bomo molili, kakor že zdaj – zase, skupno v družinah in v cerkvah. Kdor ga začne prav moliti, ga vzljubi. Kako ne bi ljubili to, kar Marija ljubi! Pa tudi z drugimi molitvami, zlasti s tistimi, s katerimi skušamo nadomestiti slavo in češčenje, ki ga ljudje Bogu ne dajejo, pač pa ga kolnejo in sramote. Prav izrecno v spravo za to darujmo Bogu vse češčenje. Navadimo se, da zjutraj in zvečer s kratko mislijo obudimo željo, da bi se med nami slava in čast in češčenje božje vedno množilo in večalo in tako nadomestilo žalitve grešnikov. Zadostuje kratek vzdih, topla misel, da le pride iz srca, ki je voljno služiti Bogu in ga s tem častiti: Kolikokrat bijejo vsa srca na zemlji, tolikokrat Tebi, vsemogočni Bog, in Tebi, Mati Marija, vsa čast in slava!
Predragi v Gospodu! V naših rokah je, da skrajšamo dneve stiske in olajšamo gorje. Sami se resno in temeljito spreobrnimo, da bomo veselo in vztrajno po volji božji delali in živeli, za grehe nespokorjenih pa zadoščujmo z molitvijo in pokoro. To je naša verska in narodna dolžnost. Vzemimo jo resno in izpolnimo jo zvesto!
Lucija, ki je v Fatimi nebeško Gospo videla in z njo govorila, je nedavno zatrjevala, da Portugalska še ni dosti storila, da bi božjo Pravičnost popolnoma potolažila, še se mora v marsičem poboljšati in spreobrnjenje mora še več src zajeti. Če to velja o Portugalski, ki se je popolnoma spremenila in kjer je ves narod z malimi izjemami v duhu spokornosti postal res Marijin narod – kaj velja šele o nas! O nas, ki komaj prvi korak k resnični spreobrnitvi začenjamo. Začeli smo s pobožnostjo prvih sobot, nadaljevali s pripravo na skupno posvetitev, ki bo jutri, današnja spokorna procesija je nov korak – a ne mislimo, da smo s tem vse storili. Nadaljujmo vedno boljše, vedno vestnejše in vedno resnejše. S te poti ne stopimo več, vztrajajmo na njej. Spreobrnitev mora biti trajna. Tu pred našo ljubljeno narodno svetinjo, pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj, pred katero smo toliko molili, toliko milosti in pomoči dobili, sklenimo resno in trdno, da hočemo v bodoče živeti po božjih zapovedih, jih sebi in narodu izbrati za trdni temelj, na katerem bomo gradili lepše in srečnejše življenje in to zdaj jasno in glasno skupno obljubimo:

stran: 059

Marija, pomoč kristjanov!
V času, ko se posvečujemo tvojemu brezmadežnemu srcu, slovesno izjavljamo: Gospodovih dni ne bomo skrunili s hlapčevskimi deli in grešnim veseljem, temveč jih posvečevali, hodili k maši in pridigi. Bogokletna beseda ne bo prišla iz naših ust. Z grehi nečistosti ne bomo omadeževali svojih src. Zahtevam nespodobne mode se ne bomo vdajali, ker nočemo hudo žaliti našega Gospoda. Zakonsko in družinsko življenje bomo živeli tako, kakor Bog hoče. Ogibali se bomo grde sebičnosti in nizkega sovraštva, krivičnosti in grehov jezika. Skrbeli bomo, da izginejo ti grehi iz našega naroda. Molili bomo vsak dan rožni venec, zlasti po naših družinah. Zadoščevali bomo tudi naprej Jezusovemu in Tvojemu Srcu s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot. To bodi vodilo in pravilo našega življenja!
Marija, stoj nam ob strani! Pomagaj nam!
Amen.

Opis slike: Pred oltarjem z Marijo Pomagaj je škof dr. Gregorij Rožman nagovoril zbrane romarje.

stran: 060