Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 069

V Sloveniji se že vse od osamosvojitve (pa tudi že nekaj let pred tem) ukvarjamo s tem, ali je bila naša, predvsem polpretekla, zgodovina že napisana ali ne. Na eni strani so tako predvsem tisti, ki so svoje privilegije utemeljili na interpretaciji zgodovine, kot jo je dalo povojno, z ideologijo prepleteno, zgodovinopisje. Ti so prepričani, da je zgodovina nekaj, kar se napiše enkrat za vselej. Pri tem kažejo na skladovnice knjig, izdanih po vojni, v katerih je, po njihovem mnenju, napisano vse, kar je za slovensko zgodovino pomembno. Vsak poskus ponovne interpretacije doživlja zato z njihove strani ogorčene napade. Na drugi strani pa predvsem mlajše generacije zgodovinarjev odkrivajo, da spoznanja o preteklosti ne morejo biti dokončna in da vsak na novo odkrit vir dopolni podobo časa, ki ga preučujejo, pri čemer se opirajo na znanstvene pristope raziskovanja. Pri tem jim je jasno, da se mora pri razumevanju zgodovine nujno spoštovati preprosto dejstvo, da je tisto, kar je prej, vedno vzrok za tisto, kar se zgodi po tem in ne obratno, kot se pogosto dogaja v slovenskem prostoru. (Sama ne morem pozabiti besed profesorja na oddelku za zgodovino, ki mi je skušal dopovedati, da je bila najprej kolaboracija, potem šele državljanska vojna.) Med obema skupinama pa je še ena velika razlika. Če prva skupina trdi, da je pri svoji interpretaciji zgodovine popolnoma nepristranska in objektivna, pa druga priznava, da je njena interpretacija vezana tudi na njen svetovni nazor in njen odnos do resnice in da je treba njeno interpretacijo brati skozi to prizmo.

Vse te razlike najbolj pridejo do izraza prav pri odnosu do naše polpretekle zgodovine. Prav na tem polju se pri nas pravzaprav najbolj spopadata znanost in ideologija. Zgodovinarji, ki so tako ali drugače služili komunističnemu sistemu, so prepričani, da je bila napisana že vsa resnica ter da gre pri vsakem morebitnem poskusu ponovne interpretacije preteklih dogodkov najmanj za revanšizem in revizionizem, če že ne kaj hujšega. Pri tem pa pozabljajo, da je režimsko zgodovinopisje pretekle dogodke prikrojevalo glede na potrebe vladajoče politične skupine, medtem ko je bila znanstvena verodostojnost zgolj drugotnega pomena. Zaradi tega je ponovna interpretacija nujna, čeprav se s tem ne strinjajo. Morda se spomnite protestne izjave nekaterih slovenskih zgodovinarjev, v kateri so aprila 2005, ob najavi takratnega ministra za šolstvo, da bi bilo treba v luči odkritij, ki smo jim bili priča po osamosvojitvi (medvojni in povojni poboji, številni montirani procesi itd.), učne načrte za zgodovino spremeniti oziroma dopolniti, izrazili zaskrbljenost, da prihaja do politizacije zgodovinske stroke. Šlo je predvsem za »uradne« zgodovinarje, ki še vedno vztrajajo pri nedotakljivosti slovenske novejše zgodovine, kot je bila napisana po drugi svetovni vojni.
Njihova »zgodovina« je zgodovina poveličevanja narodnoosvobodilne borbe, v kateri zločini, ki so bili storjeni v njenem imenu, dolga desetletja sploh niso imeli mesta ter so bili namerno spregledani in zamolčani. Danes, ko ni mogoče več zanikati medvojnih likvidacij zavednih Slovencev, katerih krivda je bila predvsem, da niso podpirali komunističnega prevrata, Hude jame, Kočevskega roga, te zločine sicer priznavajo, vendar nikakor ne v odnosu do narodnoosvobodilnega boja in delovanja komunistične partije. Saj veste – menda so se zgodili kar sami od sebe in z medvojnimi dejanji partizanov in dejanji povojne oblasti nimajo nič. Še slabše. V zadnjih letih so v javnost celo plasirali misel, da so domobranska stran ter škof Rožman oziroma Katoliška cerkev pravzaprav soodgovorni ter krivi, da je večina nasprotnikov komunizma končala v kraških jamah in breznih. Spomenka Hribar je tako pred nekaj leti med drugim zapisala, da je bil škof Rožman pri nas »simbolna točka vseh faz sodelovanja z okupatorji in je zato soodgovoren za medvojno katastrofo in moralno sokriv tudi za povojni pomor vrnjenih razoroženih domobrancev in civilistov«. Tu gre zagotovo za popolnoma sprevrženo misel, ki vzdrži samo v okviru ideologije, ki je napajala prejšnji sistem, ne vzdrži pa kritične znanstvene presoje. Le v okviru te ideologije lahko tudi razumemo odnos zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca do Tita kot osrednjega lika slovenskega povojnega zgodovinopisja. V enem izmed intervjujev, v katerem je predstavljal svojo knjigo o Titu tako prostodušno pove, da »je bil Tito pastir ljudstev, zato pa tudi klavec …, da je bil vodja likvidatorske skupine v Parizu, da se brez njegove vednosti poboji niso zgodili … ampak glavne plati njegovega življenja pa so bile pozitivne«. V teh dveh primerih se zagotovo vidi, da je odnos do naše polpretekle zgodovine še vedno močno zaznamovan z ideologijo in da mnogi zgodovinarji z njo še vedno niso pripravljeni obračunati. Po drugi strani je vendarle vedno več zgodovinarjev, ki zavračajo ideološko interpretacijo zgodovine in ki želijo na podlagi znanstvenih metod, na podlagi kritične presoje dokumentarnega gradiva odkrivati resnico naše polpretekle zgodovine. Ob tem sicer lahko vedno znova opazimo, da se tisti zgodovinarji, ki odklanjajo režimsko zgodovinopisje, ki ne poveličujejo narodnoosvobodilnega boja, temveč razkrivajo tudi njegovo zlorabo s strani komunistov ter številne zločine, ki so bili narejeni v imenu osvoboditve, skušajo v javnosti tako ali drugače diskvalificirati. Tako so hitro označeni za nasprotnike antifašizma (ker sta antifašist in komunist tako ali tako sinonima) ali revizioniste, njihova dela za pristranska, podrejena se ve kateri politiki, njihova reinterpretacija med- in povojne zgodovine pa je zagotovo namenjena opravičevanju domobrancev in drugih slovenskih izdajalcev.

stran: 070

Rada bi opozorila še na en problem, s katerim se srečuje slovensko zgodovinopisje in zaradi katerega se njegovo približevanje resnici (vsaj v odnosu do polpretekle zgodovine, čeprav je prav zaradi preteklega režima v veliki meri popačen naš pogled na celotno slovensko zgodovino – tako šele v zadnjih letih v naši zgodovini odkrivamo velike Slovence, ki so bili zamolčani, ker so bili katoličani ali celo duhovniki – recimo Anton Martin Slomšek, Matija Majar - Ziljski, Janez Evangelist Krek, Anton Bonaventura Jeglič, France Balantič idr.) dogaja počasneje, kot si želimo. Še vedno generacije zgodovinarjev na fakultetah oblikujejo predvsem režimski zgodovinarji, ki prenašajo svoj pogled na polpreteklo zgodovino na nove in nove generacije. Te generacije nato prihajajo kot profesorji in učitelji poučevat v osnovne in srednje šole tisto zgodovino, ki jo je napisal totalitarni režim oziroma dediči tega režima. Zavedajoč se, da bi se s padcem njihove »uradne« zgodovine zamajali sami temelji, na katerih so opravičili svojo »nesmrtno« oblast, se kot ena najpomembnejših trdnjav varuje prav študij zgodovine ter inštituti, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino. Tja je dostop tistim, ki ne verjamejo v te temelje, skorajda nemogoč. Verjetno se vsi spominjamo, kakšno gonjo so nekateri režimski zgodovinarji recimo organizirali ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo. Če bi verjeli v resničnost svoje interpretacije zgodovine, bi bili verjetno bolj gotovi vase in bi se ne bali takega centra. K ohranjanju režimske zgodovine in s tem tudi ideologije v našem zgodovinopisju zagotovo prispevajo tudi učbeniki, ki jih praviloma pišejo zgodovinarji, ki se kot dediči starega režima še vedno sklicujejo na »idealizirano podobo partizanstva ter posledično črno-belo prikazovanje državljanske vojne«. Zgodovinarjev, ki bi predstavili tudi nova dognanja na področju slovenskega (novejšega) zgodovinopisja, seveda k pripravi takih učbenikov praviloma ne povabijo.
Nakazala sem le nekaj problemov, s katerimi se srečuje slovensko zgodovinopisje, ki je zato razpeto med ideologijo preteklega sistema ter znanstvenim pristopom, kot ga pozna demokratični svet. Ob tem velja vendarle poudariti, da z oddaljevanjem od preteklega sistema tudi ideologija bolj izgublja moč ter pušča prostor resnici. Prepričana sem, da bo v prihodnosti slovensko zgodovinopisje zmoglo kritično ovrednotiti dogajanje v slovenskem prostoru med vojno in po njej, da bo zmogla v rdeči zvezdi videti tudi (ali predvsem) simbol totalitarizma, ki je povsod po svetu (in v Sloveniji) povzročil številne krivice in zahteval milijone nedolžnih žrtev. Tega se zelo veselim, ker bo to pomenilo, da se je tudi slovensko zgodovinopisje očistilo ideologije ter trdno stopilo po poti znanosti in resnice.