Avtor: Marijan Magister

stran: 079

Tako imenujemo pri nas tiste mednarodne vojne prostovoljce, ki naj bi se v španski državljanski vojni (1936–1939) borili »za demokracijo, svobodo in proti fašizmu«. Vključeni so bili v znanih španskih mednarodnih brigadah (nadalje MB) in jih navadno imenujemo tudi interbrigadiste ali »špance«.
Njihovo pomoč v boju španske republikanske vlade proti upornim generalom je vsa levičarska mednarodna propaganda načrtno in z vsem mogočim hruščem, zavijanjem in lažjo razvpila kot zgled junaškega in idealističnega boja vseh naprednih sil mednarodnih antifašistov proti »nazadnjaškim ostankom fašistične raje«, katero naj bi podpirala ne samo Mussolinijeva fašistična Italija in Hitlerjeva nacistična Nemčija, ampak tudi španska Cerkev z Vatikanom na čelu.
Taka podoba teh antifašističnih »borcev za svobodo« se še danes skrbno in nedotaknjena ohranja med večino svetovnega – in tudi slovenskega – javnega mnenja, pa celo med nekaterimi samozvanimi »zgodovinarji«. Skriva in potvarja se posebno njihova žalostna usoda po koncu španske vojne, ko so mnogi končali pod streli lastnih antifašističnih »tovarišev«. Še manj se pa govori o pomembnih in odločilnih vlogah, ki so jih igrali mnogi brigadisti tudi v poznejših letih pri vzpostavitvi, organiziranju, delovanju in vzdrževanju komunističnih režimov v različnih evropskih državah.
Kljub vsemu se po več kot pol stoletja počasi začenja razkrivati vsaj delna resnica o tem pravem stalinističnem revolucionarnem gibanju, ki je vsekakor imelo svoj začetek v španski državljanski, svoje nadaljevanje pa v drugi svetovni vojni in še dolgo po njej.
Nešteta so dela raznih zgodovinarjev, ki opisujejo in analizirajo dobo španske državljanske vojne po eni strani in režima generala Franca po drugi. Skoraj več je tujih – posebno angleških – kot španskih avtorjev, ki že desetletja obravnavajo ta pomemben del polpretekle evropske zgodovine. Čeprav jih večina omenja tudi vlogo interbrigadistov, je njihov opis skoraj vedno površen, malo kritičen in iz istega zornega kota, ustvarjenega, začrtanega in propagiranega že od vsega začetka. Tako popisuje še leta 1990 španski samozvani »zgodovinar« F. Olaya (»La intervención extranjera en la guerra civil« – Tuji poseg v državljansko vojno) samo Hitlerjevo in Mussolinijevo pomoč Francu, medtem ko niti ne omenja vojaškega in političnega posega SZ, še manj pa MB.
Zadnja leta pa se začenjajo pojavljati nova dela, mnoga od nič kaj desničarskih avtorjev, ki z dosti bolj kritičnim očesom postavljajo to dobo v resničnejši zgodovinski okvir, posebno odkar se ta zgodovinska dejstva vsak dan bolj potrjujejo z odkritjem uradnih dokumentov stare SZ v doslej nedostopnih moskovskih in drugih sovjetskih arhivih.
Tudi podelitev španskega dvojnega državljanstva starim interbrigadistom ob priliki 60-letnice ustanovitve MB je vzbudila novo zanimanje in nove razprave o tem mednarodnem gibanju, katerega posledice so se razširile daleč prek dobe in prostora španske državljanske vojne. Med novimi zgodovinskimi deli je treba omeniti posebno obširno delo Cesarja Vidala, posvečeno izključno mednarodnim bri gadam (»Las brigadas internacionales«, Madrid, 1998, 637 str.) in pa zadnjo knjigo Pia Moa o vzrokih španske državljanske vojne (Pio Moa, Origenes de la Guerra Civil española, Madrid 1999), na katero se opiramo v tej študiji. Vidal je znan španski zgodovinar in profesor na ameriških univerzah, Moa pa je bivši komunist in bivši član španske anarhistične teroristične organizacije GRAPO.
Skušali bomo vsaj nekoliko razjasniti nekatere doslej meglene ali pa propagandistično pobarvane odgovore na naslednja vprašanja: Kdo in kaj so bili »španski borci«? Koliko jih je bilo? Kakšni prostovoljci in kakšni demokrati so bili? Kakšne demokracije so branili, »imperialistične«, tedanjo sovjetsko ali poznejše »ljudske«? Vzrok in povod njihove ustanovitve? Zakaj so se borili? Kdo jih je podpiral? Koga so podpirali? Njihova vloga v polpretekli evropski in slovenski zgodovini? Skratka, ali so res bili vsi interbrigadisti »borci z vsega demokratičnega sveta, za ohranitev težko pridobljenih socialnih, demokratičnih in političnih pravic, parlamentarizma, proti totalitarističnemu fašizmu …«? (Niko Lukež, Delo 20. 2. 1998.)

stran: 080

Začetek državljanske vojne

Državljanska vojna v Španiji se »uradno« začne 18. julija 1936, ko se upre republikanski vladi del vojske pod vodstvom nekaterih nezadovoljnih generalov, kot so bili Mola, Sanjurjo, Goded, Franco in drugi. Neposreden povod ali izgovor je bila policijska nočna ugrabitev in umor Calva Sotela, uglednega desničarskega poslanca v madridskem parlamentu, 13. julija, posreden pa nezadovoljstvo tedaj zapostavljanega vojaškega sloja po eni in nesposobnost republikanske vlade, da bi obvladovala mir in red ter zagotavljala javno in osebno varnost v tedanji Španiji, po drugi strani.
Vsak dan več zgodovinarjev (med drugimi Moa in Vidal) pa ima za pravi začetek vojne že leto 1933, ko so levičarske stranke izgubile parlamentarne volitve. Po mnenju Vidala se tedaj »začne proces nasilne polastitve vlade z namenom, da se vzpostavi diktatura proletariata, … proces, katerega podpirajo socialistična stranka, katalonska levica, anarhisti in komunistična stranka … Prisojati zato odgovornost za državljansko vojno samo Francu in imeti njegov upor za ’fašističen’ bi bilo neupravičeno posploševanje«.
Že samo mesec dni po proglasitvi republike, 14. aprila 1931, se začne načrtno preganjanje vsega »desničarskega«: uradno z izgonom jezuitov, odrejenim v novi ustavi, in s prepovedjo, da bi cerkveni redovi imeli kakršen koli stik s trgovino, industrijo in poučevanjem, »neuradno« pa z anarhijo in terorjem, ki ju istočasno vzpostavi, po ulicah večine španskih mest, od vlade zavestno nenadzorovana in od komunistov podžigana drhal. Vrstijo se ropanja, umori, požigi cerkva, samostanov in drugih desničarskih ustanov (monarhistični časopis ABC itd.). Tedanji republikanski predsednik vlade Azaña opraviči pasivni odnos vlade do teh dogajanj z mnenjem, da »vsi samostani v Madridu niso vredni življenja enega republikanca«. (P. Preston, La guerra civil española, 1936–1939, stran 41.)
Štirinajstmesečno medvladje »desnice« (nov. 1933 – febr. 1936) ni bilo v skladu z načrti levičarskih revolucionarnih sil in stanje se poostri. Delavski štrajki in posebno oborožen upor rudarjev oktobra 1934 v Asturiji, ki mora biti zatrt s topovi in letalstvom, še poslabšajo že doslej nevzdržno stanje, kajti kot sodi Pio Moa, »notranji dokumenti socialistične stranke jasno dokazujejo, da se revolucija leta 1934 ni začela slučajno. Socialistični časopisi in revije so zagovarjali državljansko vojno kot nekaj pozitivnega, kar bi bilo treba doseči na poti do revolucije«. (ABC, 3. 10. 1999.) Zato misli tudi znani angleški hispanist Gerald Brenan, da pomeni rudarska vstaja leta 1934 proti ustavni vladi pravi začetek španske državljanske vojne.
Po državnih volitvah februarja 1936 »nobena od dveh Španij ni bila pripravljena mirno sprejeti volilnega poraza. Uničiti republikansko demokracijo so bile sanje tako španske komunistične stranke, anarhistov in dobrega dela socialistične stranke kakor (desničarskih) falangistov, tradicionalistov ali monarhistov«. (Vidal, Diario 16.)
Pozneje, »z oborožitvijo ljudskih množic, praktično izgine legalnost (levičarske) republikanske vlade … Vzpostavi se neke vrste ljudska fronta sovjetskega stila, popolnoma različna od republikanskega 14. aprila, ki ignorira polovico Španije, fašistične, kot jo sama imenuje«. (Moa, ibidem.) Novo izvoljena vlada te Ljudske fronte ni zmožna nadzorovati oborožene pocestne drhali, še manj pa organizirati uspešno obrambo proti vstaji posameznih enot vojske po različnih mestih Španije.
Tako se Franco že v začetku novembra 1936 prikaže pred vrati Madrida in jih ne zapusti do 27. marca 1939, ko se štiri dni pred koncem vojne odloči vkorakati v mesto. Hitro napredovanje, podprto s Hitlerjevo in Mussolinijevo pomočjo, vzbudi na nasprotni strani mednarodno mobilizacijo vseh svetovnih »naprednih« sil v prid španske »legalne« republike, čeprav v začetku še ni pravega uradnega odziva in podpore levičarskih evropskih vlad. Samo Francija ji v začetku avgusta skrivoma pošlje nekaj letal. Še konec avgusta odredi Stalin, da se v Španijo ne pošilja nobenega vojaškega materiala, čeprav pride še istega dne v Madrid njegov prvi veleposlanik Rosenberg z velikim spremstvom vojaških svetovalcev. Taka »dvojna ruska igra se lahko primerja samo z nemško«. (Hugh Thomas, o. c., 429.) »V Evropi se začenja največja politična komedija vseh časov.« (F. Olaya)
Kmalu se izkaže, da ni bilo na nobeni strani prave volje, da bi se španski dvoboj kmalu končal. Zavlačevanje končne rešitve je šlo v prid tako Stalinovih kot Hitlerjevih daljnosežnih načrtov. To se je videlo že takoj prve mesece vojne. Ko je bil Franco zaustavljen pred Madridom, so hoteli Hitlerjevi svetovalci poslati v Španijo tri nemške divizije. Tedaj »jim je (Hitler) dal vedeti, da nima nobenega interesa, da bi se španska vojna hitro končala … ampak se za nekaj časa zavlekla in tako obrnila pozornost zahodnih sil v drugo smer«. (Vidal, o. c., 91.)

stran: 081

Rojstvo mednarodnih brigad

Da podpro republikansko vlado, njeno »demokracijo, svobodo in legalnost«, začno prihajati v Španijo mednarodni prostovoljci, katerih glavno geslo pa je »borba proti fašizmu«. Kmalu se jih zbere nekaj tisoč, iz različnih dežel, različnih političnih barv in z različnimi nameni.
Toda začetek in povod za »prave« MB se zavleče do jeseni 1936, ko Stalin uvidi, da se španska vlada brez njegove pomoči ne bo mogla upirati napredovanju Francovih čet, kar pa seveda ni bilo v njegovih evropskih računih. Ruski arhivi odkrivajo sedaj (Vidal, ibidem, str. 52) še drug povod za to Stalinovo odločitev: špansko zlato, s katerim bi Španija lahko plačala to pomoč (kakor se je potem res zgodilo), je pomenilo eno četrtino vsega zlata, kar je bilo tedaj naloženega v sovjetskih bankah. Španska vlada pošlje takrat v SZ 510.000 kg svojega zlata.
Tudi sovjetski zgodovinar K. L. Majdanik postavlja odločitev Kominterne za organizacijo MB v september 1936. Tega meseca se res pojavijo prvi prostovoljci pod okriljem francoske komunistične partije, vsekakor na pobudo njenega voditelja Thoreza, ki ga je malo pred tem datumom sprejel v Moskvi sam Stalin.
Toda sami španski vladi ta »pomoč« ni preveč všeč in z nejevoljo sprejme »nasvet« komaj došlega sovjetskega veleposlanika v Madridu, naj dopusti prihod MB. Tedanji republikanski predsednik vlade Largo Caballero (»španski Lenin«) piše v svojih spominih, da so odobrili prisotnost MB »brez zadostnega časa, da bi preverili njihove namene, vrednost in politično pripadnost«.
Po septembru 1936 začne Kominterna s pomočjo same sovjetske NKVD skrbno organizirati mobilizacijo in urjenje prostovoljcev v mednarodnih brigadah. Središče vsega zbiranja je Pariz, kjer vodijo vse priprave zloglasni André Marty, Italijana Luigi Longo in Giuseppe di Vittorio, Čeh Klement Gottwald in Jugoslovan Josip Broz. Po Parizu se množijo bolj ali manj skrivna zbirališča tako v Franciji kot v drugih državah, predvsem v Nemčiji, Italiji, Angliji in ZDA.
Jugoslovanske brigadiste so »ilegalno mobilizirali v Zagrebu Stevo Galogaža, Bora Baruh, Vukašin Radunović, Rudi Čajavec, Radivoje Uvalić, Dušan Kveder in Rodoljub Čolaković.

Avtor slike: foto: splet

Opis slike: »Kljub izrecni vlogi Kominterne kot voditelja in organizatorja (brigad) je bil dan uradni ukaz, da se zanika resnični izvor mednarodnih brigad in da se vedno znova zatrjuje, da so te po vsem svetu popolnoma spontanega izvora.« (C. Vidal) foto: splet

Adolf Muk je skrbel za njihov prevoz v Francijo, kjer so bili sprejeti v Parizu na Avenue Marthurin Moreau 54, v restavraciji La Petite Marmite na Rue de l’Échaude in v kavarni La CaDoulade v Latinski četrti. Glavni odgovorni pa so bili Milan Gorkić, Broz - Tito, Milovan Djilas in Edvard Kardelj.« (Vidal, o. c., 482, 483.)
Vso življenjsko dobo kandidatov za prostovoljce na drobno prerešetajo, da se med njimi ne bi izmuznil kak nezaželen element.
Člani MB so podvrženi strogi ideološki kontroli. V vprašalni poli pa mora brigadist izpolniti tudi vprašanja o možnosti svojega sodelovanja s Kominterno po koncu vojne in navesti podatke, ki naj omogočijo odkriti skrite disidente, ki bi jih bilo treba likvidirati. Večini prijavljenih takoj vzamejo potne liste, ki potem služijo Stalinu za pošiljanje svojih špijonov po vsem svetu (enega od njih je uporabil morilec Trockega, nekega angleškega pa Tito za svojo vrnitev v Jugoslavijo). Čez 2000 potnih listov je bilo vzetih samo državljanom ZDA, zaradi česar je potem ameriška ambasada v Moskvi odredila, da se vsi potni listi zamenjajo pred koncem leta 1939.

stran: 082

Avtor slike: foto: splet

Opis slike: Anarhisti in drugi revolucionarji v španski državljanski vojni foto: splet

Nameni in vloga mednarodnih brigad

Veliko tujih prostovoljcev je prišlo v Španijo v veri, da bodo pripomogli k spontanemu ljudskemu boju proti fašizmu, ki naj bi se bil ne samo v Španiji, ampak tudi v njihovih lastnih deželah. V svoji zaslepljenosti so bili trdno prepričani, da sta Sovjetska Rusija in ves mednarodni stroj Kominterne ta boj nesebično in radodarno podpirala – kot se še danes ob vsaki obletnici ali podobnih slavnostih zgodovinsko nevzdržno širi po raznih občilih vsega sveta – ne pa v celoti organizirala, vodila, nadzorovala in izrabila za poznejše akcije.
Tej veri ali demagoškim namenom sledi še leta 1996 španski avtor Santiago Alvarez (stari divizijski politični komisar) v svojem delu »Politična in vojaška zgodovina MB« (Historia política y militar de las BI), medtem ko že delo »Vmeste s ispanskimi patriotami v borbe protiv fašizma« (Moskva, 1986) izrecno prizna, da so bile MB stvaritev Kominterne. Ta prevara je bila od vsega začetka skrbno predvidena in organizirana. »Kljub izrecni vlogi Kominterne kot voditelja in organizatorja (brigad) je bil dan uradni ukaz, da se zanika resnični izvor MB in da se vedno znova zatrjuje, da so te po vsem svetu popolnoma spontanega izvora. Ta laž, ki naj bi bila edina uradna resnica, se odslej stalno ponavlja v vseh opisih in zgodovinskih raziskavah o MB, ki jih objavlja večina interbrigadistov.« (Vidal, o. c., 63.)
Danes noben resen zgodovinar ne dvomi več o resničnosti te sovjetske igre. »SZ najprej in potem vse komunistične partije so močno skrbele, da se ne bi spoznala njihova vloga pri ustvarjanju brigad.« (A. Viñas, 1985.) Če se je ta vloga Kominterne pri organiziranju in delovanju MB namerno in načrtno skrivala, pa se je, nasprotno, podpirala in razpihovala zavest mnogih idealističnih brigadistov, da je borba v Španiji samo začetek splošnega boja proti fašizmu. Italijanski antifašist Carlo Rosselli je skoval v tem smislu geslo: »Oggi in Spagna, domani in Italia.« Angleški levo usmerjeni zgodovinar, kot se sam označuje, Paul Preston, z mnogimi obsežnimi in temeljitimi raziskavami o španski vojni, piše, da so »prostovoljci verjeli, da so se z bojem v Španiji borili tudi proti fašizmu v svojih lastnih državah. V Evropi, ki še ni vedela za Stalinove zločine, so brigade, organizirane po komunistih, pomenile boj za mnoge pomembne stvari, kot so demokratične pravice in osebna ter sindikalna svoboda«.

stran: 083

Willy Brandt piše že aprila 1937 iz Barcelone svojemu prijatelju W. Reichu: »Zame je jasno, da gresta vojna in revolucija z roko v roki. Tudi mi je jasno, da bo naš uspeh v vojni odločilen za ohranitev revolucionarnih dosežkov in da so vojaške zmage potrebne za oživitev revolucionarnih sil.« (Tageszeitung, Berlin, 12. 3. 1994.) Enako pravi Artur London: »Bili smo prepričani, da je bil boj med demokracijo in fašizmom začetek svetovne vojne in da se je tukaj (v Španiji) začelo odločati.« Vojna v Španiji naj bi bila torej začetek splošnega revolucionarnega gibanja v Evropi, ki bi se s svetovno vojno samo razširilo in pospešilo.
Vsekakor je treba priznati in spoštovati iskrenost in požrtvovalnost nekaterih idealističnih prostovoljcev, ki so prevarani verjeli v svoje utopično »poslanstvo«, čeprav se je to pozneje mnogokrat končalo kot v Orwellovem »Uporu na kmetiji«. Zgodovinar Vidal na kratko označi to prevaro, po eni, in utvaro ter zaslepljenost, po drugi strani: »Motivi tujcev, ki so se v Španiji borili proti upornim generalom, so bili daleč od obrambe španske republike. Res, da so bili v duhu popolnoma antifašisti, toda praktično vsi so prišli ali sodelovat pri revolucionarnem procesu, ki se je dogajal v Španiji, kot anarhisti in nestalinistični marksisti, ali pa služit stalinistični Kominterni.« (Vidal, o. c., 60.)
Kot piše znani katalonski pisatelj J. M. Gironella v svojih otroških spominih, je bila edina zastava, s katero so interbrigadisti prekoračili francosko mejo in korakali proti Barceloni, rdeča komunistična s srpom in kladivom. Prav tako so brigadisti vkorakali v Madrid z vzkliki: »Sovjets partout« (Sovjeti povsod); tam na glavni ulici Alcalá ni visela slika predsednika španske republike, ampak več metrov visoke slike Marxa, Lenina in Stalina, ki so prekrivale čez vso ulico njen najstarejši zgodovinski spomenik. Na nasprotni strani pa se, obratno, nikdar niso videle poleg Francove slike Hitlerja ali Mussolinija.
Ko pa so mnogi tako imenovani »antifašisti«, posebno Nemci in Italijani, spoznali pravi stalinistični obraz MB, zakrit z masko demokracije in svobode, so se raje vključili v anarhistične enote. Neposlušen Kominterni se je med anarhiste zatekel tudi znani angleški pisatelj George Orwell, ki se »ni vključil v MB in bi kmalu to potezo plačal z življenjem«.
Kot pozneje v slovenski revoluciji so bili tudi v Španiji označeni kot »fašisti« vsi, ki niso bili pripravljeni hoditi po poteh, začrtanih in nadzorovanih po Stalinu in Kominterni.
Tako se je tudi zgoraj imenovani Carlo Rosselini, ko je spoznal prave namene Kominterne, »uprl ideji ljudske fronte v Italiji. Odločen antifašist, ki je odkril od vsega začetka osnovno prevaro navodil Kominterne, ko so enačile s fašizmom kakršnokoli kritično držo proti sovjetski diktaturi!« (Vidal, o. c., 58-59.)

Prihod brigadistov v Španijo

Prvi brigadisti so prišli v Španijo 12. oktobra 1936 in se brez dovoljenja španske vlade nastanili v mestu Albacete na jugovzhodu Španije, 240 km od Madrida, ki je pozneje postalo glavno središče MB, organizirano po Kominterni in španski Partiji. Že v nekaj dneh se je v tem mestu zbralo nekaj tisoč prostovoljcev, ki so prišli z vseh koncev sveta. Poleg evropskih narodov ni manjkalo prostovoljcev iz severne Afrike, Južne Amerike in celo Kitajske.
Prva MB je bila organizirana s 500–600 v SZ prebeglimi tujimi komunisti. Kljub temu ni bilo med njimi »niti enega sovjetskega Rusa. Pozneje, ko so MB narastle do 25.000 borcev, niso pustili nobenemu sovjetskemu Rusu, da bi se vpisal vanje«. (General V. Krivicki, šef sovjetske vojaške špijonaže, 1940.)
O skupnem številu vseh brigadistov se do danes različni avtorji ne morejo sporazumeti; cenijo jih na 25.000 do 125.000, kajti obe bojujoči se strani sta te številke napihovali, vsaka iz svojih posebnih razlogov. Po vojaških virih SZ bi jih bilo 31.237. Vidal (o. c., 533) jih ceni na 30.000 do 60.000 (nikdar več kot 20.000 istočasno).
Daleč največ naj bi bilo Francozov (okrog 9.000). Jugoslovanskih brigadistov naj bi bilo vsega skupaj 2.056 (Vidal, o. c.). Med jugoslovanskimi častniki naj bi bilo po računih S. Alvareza: 2 podpolkovnika, 8 majorjev, 35 stotnikov, 105 poročnikov, 39 četnih, 7 bataljonskih in 1 brigadni politični komisar (Alvarez, o. c., 344). V glavnem središču MB v Albacetu so bili naslednji Jugoslovani: v glavnem organizacijskem in v vojaškem svetu MB Hans Kalmanović, v središču za radijsko propagando pa Karlo Mrazović, Veljko Vlahović in Viktor Koleša. Zastopniki političnih komisarjev za KPJ so bili Blagoje Parović, Božidar Maslarić in Feliks Bruno. Franc Rozman je bil jugoslovanski zastopnik v Organizaciji za moštvo. Šef kazenskih zaporov v Albacetu je bil Čopić (brat poveljnika 15. MB).

stran: 084

Za preprosto špansko ljudstvo pa so bili vsi brigadisti »Rusi«. Nepoznavanje njihovega jezika in prevladovanje sovjetskih zastav in znakov ter sovjetska propaganda so potrjevali to slepo vero v splošno in edino sovjetsko pomoč.

Sestava mednarodnih brigad

Med brigadiste so se vpisali ljudje vseh družbenih slojev, največ pa najnižjih in brezposelnih, ki so se, prevarani, nadejali tudi, da pridejo do boljših dohodkov. »Prejšnji mesec sem bral v nekem časopisu iz Minneapolisa o mestu kvalificiranega delavca v Španiji, da se pokrije mesto tistih, ki gredo na fronto. Oglas je imel podpis Društva za tehnično pomoč španski demokraciji. … Šele ko sem prišel v New York, sem začel sumiti, da bosta moje »orodje« puška in bajonet.« (New York Times, 25. 5. 1937.)
Nemalo je bilo med njimi mednarodnih pustolovcev. Mnogi od njih so bili kmalu »očiščeni«. »Prišlo je več sto internacionalnih zločinskih izvržkov … od katerih so mnogi izrabili nered prvih dni za grozne zločine: posilstva, rope, umore, ugrabljanje oseb etc. … Čeprav so nekateri oprali svoje dolgove in se potem hrabro borili … pri obrambi Madrida, so se drugi pokazali nepoboljšljive. … V teh primerih nisem dvomil in sem odredil potrebne usmrtitve. Teh ni bilo čez 500.« (Poročilo Andréja Martyja francoski KP, 15. 11. 1937.)
Vsekakor ni manjkalo v MB ali v njihovi okolici intelektualcev, kar je znala Kominterna dobro razvpiti, čeprav tolikokrat omenjeni pisatelji, kot Ernest Hemingway, Köstler in drugi, niso bili nikdar bojevniki. Marsikateri od teh (Orwell, Köstler, London ali Eudocio Ravines) je pozneje sprevidel veliko utvaro in močno razočaran zapustil Španijo, še preden bi bil »očiščen« in celo fizično odstranjen.
Čez 85 % brigadistov je bilo komunistov, tem so po številu sledili anarhisti. Številčna premoč komunistov, posebno pa njihova trmasta volja podvreči vse delovanje namenom Kominterne, sta postali kmalu vzrok vedno večje nejevolje in pomanjkanja discipline med nekomunističnimi brigadisti, ki so morali prenašati, med drugim, nesposobne vojaške poveljnike, katerih edina vrlina je bila njihova izkaznica KP.
Nekomunistične brigadiste in še posebno anarhiste ter nestalinistične marksiste so skušali »pravi« komunisti z vsemi močmi postavljati v slabo luč, zaradi česar so se ti začeli kmalu močno bati za svoj fizični obstoj, kar se je pozneje v mnogih primerih res izkazalo za upravičeno.
Od vsega začetka so se v MB prijavljale tudi ženske, kar je vsa svetovna sovjetska propaganda močno izrabljala s poveličevanjem in slavljenjem. Že po nekaj mesecih pa so se začeli iz njih norčevati in se jih otepati. Republikanska vlada je izdala odlok, da se jih odstrani s fronte in da se prepove nova mobilizacija žensk, ki naj bi na fronti »povzročile med moškimi več padlih kot puške«. Znani anarhist Durruti »je bil prisiljen izvajati ustrelitve, ko so cele gruče pocestnic vdrle na fronto, preoblečene v miličarke«. (Willy Brandt, pismo 16. 4. 1937.)
Med znanimi organizatorji in borci MB našteva Vidal (o. c.) naslednje [zaradi pomanjkanja pro stora navajamo samo Jugoslovane, op. ur.]:
Vladimir Čopić, znan in aktiven jugoslovanski brigadist, politični komisar in poveljnik MB.
Milovan Djilas, organizator mobilizacije MB v Beogradu.
Milan Gorkić, jugoslovanski komunist, organizator zbiranja MB v Parizu, pozneje usmrčen na Titovo povelje.
Kosta Nadj, poznejši Titov general.
Blagoje Parović, član CK KPJ, komisar 13. MB.
Tito, ki l. 1936 sodeluje pri organiziranju MB. »Čeprav pozneje zanika, da bi bil kdaj v Španiji, je verjetno, da je vsaj ob eni priliki pregledoval vojašnice MB.« Artur London, češki pisatelj in brigadist v Španiji, izjavi (El País, 6. 11. 1977), da Tito »ni bil nikdar v Španiji, toda je res, da je vse svoje najboljše ljudi dobil med starimi brigadisti«.
Med jugoslovanskimi brigadisti so postali pozneje najbolj znani Djilas, Ivan Gošnjak, Blagoje Neškov, Moša Pijade. Med slovenskimi brigadisti pa je omeniti »špance«, kot so Boris Kidrič, Franc Rozman – Stane in Aleš Bebler, ki je bil že avgusta 1936 na fronti v Aragonu. Jugoslovanski politični komisarji v Španiji so bili, med drugimi, Toma Babin, Maks Baće, Jovan Dajić, Petar Erdeljac, Miloš Gregorijević, Branko Krsmanović, Dušan Kveder, Danilo Lekić, Danko Mirov, Blagoje Parović (padel pri Madridu), Vukašin Radunović, Dimitrij Stanisavljević in Luke Vujačić.

stran: 085

Slovenski brigadisti so bili vključeni v jugoslovanske in te v balkanske ali slovanske enote. Ko se je proti koncu vojne število brigadistov občutno zmanjšalo, tako zaradi množice padlih kot zaradi dezertiranja in lastnih sodnih postopkov in likvidacij, so bile vse vojaške enote reorganizirane. Jugoslovanski brigadisti so bili vključeni v slovanski bataljon Dimitrov, v 139. MB. Dve četi sta bili poimenovani po Ivanu Cankarju in Matiji Gubcu (ta je imela za poveljnika Franca Rozmana).
Poleg tragičnih »spominov« španske vojne, kot so bile zloglasne čeke, likvidacije in vloga političnih komisarjev, so slovenski brigadisti uvozili v Slovenijo tudi špansko muziko: znana partizanska »Kam pa greš, črnolaska?« je točen povzetek španske ljudske popevke z istim naslovom (Donde vas morena?), pa z drugo, bolj romantično vsebino.

Avtor slike: foto: splet

Opis slike: Med brigadisti je bilo vsega, vključno z zaslepljenimi in idealisti, ki so mislili, da se borijo za svobodo nekega daljnega in romantičnega naroda. Res je le, da so mednarodne brigade sestavljali v večini komunisti, ki so se prišli v Španijo borit za komunizem.« (A. Ussía, 17. 11. 1996.) foto: splet

Vojaško udejstvovanje brigadistov

Brigadisti MB so se udeležili, z več ali manj uspehi, skoraj vseh pomembnih bojev v španski vojni, med katerimi so najbolj znani bitka za Madrid, okrog Teruela, pri Guadalajari in na rekah Jarama in Ebro. Posebno njihova udeležba pri epski obrambi Madrida proti Francovemu napredovanju, pretirano napihnjena in razvpita tako z ene kot z druge strani, se še danes vedno znova spominja. MB so bile po vsem svetu razglašene kot sila, ki naj bi preprečila Francovo zavzetje španskega glavnega mesta že leta 1936.
Od francoske obrambe Verduna povzeto geslo »No pasarán« (Ne bodo vdrli) se še vedno znova uporablja v različnih antifašističnih propagandah in manifestacijah v najrazličnejših koncih sveta. Po tedanjem spretno ustvarjenem mednarodnem javnem mnenju naj bi novembra 1936 leta komaj 1900 brigadistov MB »rešilo Madrid« pred napredovanjem Francovih čet na fronti, kjer je bilo udeleženih na obeh straneh več desettisočev borcev (samo na republikanski strani čez 24.000). V isto propagandistično smer se vključi sam italijanski Pietro Nenni, ko trdi, da je bila »pomoč MB, brez pretiravanja, odločilna« in da so tedaj »sovjetski material in MB rešile Španijo«. Res pa je bilo, da je spretna propaganda, ki je stalno napihovala sorazmerno skromno število brigadistov in njihovo udarno moč, dosegla, da so ti res pomenili za oblegane Madridčane veliko moralno pomoč in »dokaz mednarodnega sodelovanja« v njihovi obrambi.
Žrtve brigadistov so bile največkrat višje kot v drugih enotah. Po splošnem mnenju so imeli v bojih okrog Madrida okrog 30 % padlih. Vzrok temu je bila, po mnenju večine zgodovinarjev, njihova nezadostna vojaška izvežbanost, zaradi česar so bili boljši v obrambi kot v napadu. Lizón Gadea označuje tuje prostovoljce kot »ljudi, od katerih 75 % ni imelo nobene vojaške korajže, 25 % pa jih je bilo pripravljenih žrtvovati življenje, nekateri za svoj ideal, drugi pa v želji ali navadi živeti nevarno«. Velike izgube v moštvu in materialu so povzročile, da proti koncu vojne skoraj ni bilo vojaške enote s samimi brigadisti. Nadomestiti so jih morali tako v moštvu kot v poveljstvu sami Španci.

stran: 086

Avtor slike: foto: splet

Opis slike: Cestne barikade med špansko državljansko vojno foto: splet

Slabo vojaško pripravljenost je vodstvo skušalo nadomestiti z zadostno ideološko prevzgojo, za kar jim je služila predvsem vloga političnih komisarjev, kot se je izkazalo že v ruski državljanski vojni. Politični komisarji, ki so bili po vladnem ukazu (15. 10. 1936) vpeljani v vsej republikanski vojski, naj bi »izvrševali nalogo političnega in socialnega nadzora vojakov«. V MB pa so politični komisarji še posebej skrbeli za politično vzgojo brigadistov. V ta namen so po MB krožili vojaški vestniki v različnih jezikih s komunistično ideologijo, po kateri je »osnovna naloga vseh antifašistov obramba sovjetske Rusije … Sovražniki SZ so smrtni sovražniki človeštva … SZ je nepremagljiv člen miru, prave demokracije, napredka in človečanstva po vsem svetu.« (Informativni vestnik, 2. 11. 1937.) Naslednje mesece trdi isti Vestnik, da so sovjetske volitve »edine resnično demokratične volitve« in da je »SZ najbolj svobodna in demokratična dežela na svetu«.

Sovjetska nadoblast

Od vsega začetka, že ko je tisoče brigadistov postavilo svoj sedež v Albacetu, deset dni preden je legalna republikanska vlada »dovolila« ustanovitev MB, je bila jasna edinstvena vloga SZ in Kominterne pri organiziranju, vodenju in nadzoru vsega delovanja MB.
V resnici španska vlada ni mogla vzpostaviti svoje oblasti nad MB vse do zadnje dobe njihovega obstoja, ko so že morali brigadiste, zaradi njihovih visokih izgub v bojih, nadomestiti španski redni vojaki in posebno vojaški poveljniki.
Vse delovanje MB je bilo načrtovano in nadzorovano po sovjetski ambasadi v Madridu in izvrševano prek sovjetskih vojaških svetovalcev in tehnikov. Prva Stalinova skrb je bila vključiti vso republikansko vojsko in celo državno vlado pod vodstvo in nadzor teh svetovalcev. Ti so odločilno vplivali na Centralni komite španske partije, kjer je bilo »več tujcev kot domačih« (Togliatti, Duclos, Stepanov, Codovilla in drugi), in ga nadzorovali.

stran: 087

Vse to je povzročalo mnoga trenja tako znotraj vlade kot med vojaškimi poveljniki. Tako se je znani general Kleber kot poveljnik ene od divizij MB na madridski fronti uprl povelju španskega generala Roja, dokler ni za izvršitev dobil dovoljenja sovjetskega svetovalca generala V. Goreva.
To nesoglasje, nezaupanje in pomanjkanje sodelovanja je bilo splošno in vzajemno, tako na vojaškem kot na političnem polju, na najvišji kot na najnižji stopnji. Niti brigadisti niso hoteli biti pod španskim poveljstvom niti Španci pod brigadističnim.
K temu je veliko pripomoglo tudi zadržanje članov sovjetske tehnične »pomoči«. Sam general Krivicki piše: »Člani rdeče vojske so bili čimbolj ločeni od španskega ljudstva, bili so nastanjeni posebej in nikdar se jim ni dovolilo stika s španskim političnimi osebami ali ustanovami. Bili so strogo nadzorovani po OGPU-ju«. Treba je bilo skrivati njihovo prisotnost v Španiji in preprečiti, da bi se rdeča vojska politično »okužila«.
Roka sovjetskih svetovalcev je segala praktično na vsa področja, od vojaškega do političnega in celo kazenskega. Tako je imel, med drugimi, sovjetski svetovalec Mihail Koljcov pomembno vlogo pri poboju 2.400 jetnikov (Hugh Thomas, o. c., 523), ki so bili konec leta 1936 s pomočjo nekaterih članov španske KP odpeljani iz madridskih zaporov in ustreljeni v Paracuellosu, blizu sedanjega madridskega letališča Barajas.
Tudi javno mnenje se obrača v smeri, ki so jo začrtali sovjetski svetovalci. Vsak upor proti tej se obsodi za »fašističnega« in zločinskega, kar je treba takoj izločiti. Vlada, ki noče ali ne more tega storiti, mora po mnenju voditeljev MB odstopiti. »Celo od Partije še tako oddaljeni ljudje se zavedajo, da se v tej gonji skriva peta kolona in protirevolucija. … Vlado in vse neposredno odgovorne se dolži zaradi popuščanja do saboterjev in fašističnih agentov. Largo Caballero (predsednik vlade) mora odstopiti.« (Luigi Longo, Le Brigate internazionali in Spagna, 1956.)

Razsulo mednarodnih brigad

Razkroj MB je imel svoje korenine v sami njihovi osnovi: heterogen zbor različnih narodov, jezikov, družbenih slojev in poklicev, navad, vojaške izvežbanosti, socialnih in političnih idealov itd. K temu so se pozneje pridružili še: spoznanje Kominterninih prevar in laži, množice padlih, nedisciplina, dezertiranja, likvidacije lastnih tovarišev itd. Willy Brandt trdi že aprila 1937 v pismu iz Barcelone: »Mnogi tovariši, posebno internacionalisti, so obupali in celo odvrgli puško. Posebno med anarhisti je veliko primerov tovarišev, ki čutijo, da so bili prevarani.«
Pomanjkanje discipline in bojnega navdušenja je v zadnjih mesecih vojne izzvalo množične smrtne obsodbe in likvidacije članov MB. Znani francoski brigadist Marty prizna sam 15. 11. 1937 pred centralnim komitejem francoske KP, da jih je dal usmrtiti »samo 500«. V Barceloni »dela« več ček (kopija zaporov in mučilnic OGV, NKVD in pozneje KGB-ja), ki »čistijo« nezanesljive brigadiste, posebno trockiste in anarhiste. Sandros Voros, komisar 15. MB, izjavlja v tem smislu: »V MB se poraja teror. Voditelji Kremlja … nam pošiljajo material, pa bolj zaupajo terorju. Oficirji in vojaki so po njihovih poveljih brezhibno usmrčeni.« (Burnet Bolloten, o. c., 860.)
Ko začnejo v Moskvi sumiti, da so v jugoslovanski KP vohuni, postanejo sumljivi tudi jugoslovanski brigadisti in so kmalu odstavljeni z važnejsih položajev.
Kljub temu, da so ljudje še vedno »bolj ali manj verjeli vsemu, kar je govoril NKDV v Moskvi«, kot piše pozneje Vlajko Begović, brigadist na madridski fronti (Ljudska pravica, 5. 4. 1954), so nekateri brigadisti, posebno tisti iz demokratičnih dežel, kot Anglija, ZDA ali Francija, kmalu obupali nad komunistično »demokracijo«, za katero se niso hoteli boriti, in začeli iskati najbolj varen način, kako zapustiti Španijo, kajti Kominterna nikakor ni mogla dopustiti, da bi začele krožiti po svetu nevarne priče.

Konec MB in njihov tragičen razhod po svetu

Splošni potek vojne, številčno zmanjšanje moštva MB zaradi padlih, dezertiranih in likvidiranih, posebno pa novi mednarodni položaj v Evropi so bili vzroki, da se je delovanje MB končalo še pred koncem državljanske vojne.
V Švici so se začela tajna pogajanja med republikansko vlado in Francovimi pooblaščenci. Stalin je očitno zmanjšal svojo pomoč. V ozračju je že dišalo po novi svetovni vojni in republikanska vlada se je hotela približati zahodnim silam. Svojo dobro voljo naj bi pokazala tudi z ukinjenjem prisotnosti MB v Španiji. V tem smislu je 5. 10. 1938, že 6 mesecev pred koncem španske vojne, med drugimi enotami tudi slovanska 129. MB predala republikanski vladi svoje orožje. Z bojem je takrat prenehalo, v veliko zadovoljstvo marsikaterega španskega republikanca, 10.471 brigadistov, ostanek od okrog 25.000 začetnih v letu 1936.

stran: 088

Avtor slike: foto: splet

Opis slike: Ženske naj bi na fronti »povzročile med moškimi več padlih kot puške« foto: splet

Beg iz Španije je bil tragičen, ker jim Francija v začetku ni dovolila vstopa, druge države pa so se jih tudi otepale. Mnogi od njih so končali v Francovih koncentracijskih taboriščih, čeprav med njimi skoraj ni bilo nobenega od voditeljev, ki so pravočasno zapustili bojno fronto.
Tako so se že pred koncem vojne začeli brigadisti razhajati po vsem svetu. Mnogi, ki so želeli nadaljevati špansko revolucijo v svojih deželah, so si kmalu premislili, ker so uvideli, da se to ni ujemalo s Stalinovimi načrti in taktiko, še manj pa z njegovim paktom s Hitlerjem. Kjer so bili brigadisti tej Stalinovi strategiji v napotje, so mnogi padli v brezhibno stalinistično hajko. Označeni kot trockisti so šli preko čistk, zaporov in usmrčenj v znanih procesih v Pragi, Budimpešti, Sofiji ali Moskvi. Drugod pa so izginjali brez vsake priče.

Brigadisti med paktom Hitler–Stalin

Stalinov pakt s Hitlerjem 23. 8. 1939, manj kot pol leta po koncu španske vojne, je prekrižal marsikatere račune in upanja brigadistov MB. Ko je Stalin vrgel na mizo pred Hitlerja tudi karto antifašizma oziroma njegove zatajitve, je morala večina preostalih brigadistov slediti navodilom Kominterne, čeprav jih je to pripeljalo do skrajnega nesmisla: zagovarjati in braniti Hitlerjev nacizem, proti kateremu so se šli borit v Španijo.
Toda tak je bil ukaz Kominterne, kot potrjujejo sedaj njeni moskovski arhivi (Fond 495, Opis 18, Delo 1293, str. 2–3.), kjer se popisuje seja Kominterne 15. 9. 1939. v Moskvi, na kateri »se naroči Gottwaldu pripraviti povelje za prepoved vsake uporabe interbrigadistov in drugih komunistov v kakršnih koli enotah, ki bi se borile proti nacistom« (Vidal, o. c., 329). Bili so prisotni Dimitrov, Pieck, Marty, Florin, Gottwald, Diaz, Manuilski in drugi. Vsi zapiski seje so bili označeni kot tajni. »Gottwaldov spis, pravi primer cinizma, je bil naperjen proti organizaciji enot italijanskih in nemških antifašistov za boj proti Hitlerju. Komunistične partije bi se morale, nasprotno, organizirati »proti imperialistični vojni«, ki jo vodijo »francoski in angleški imperialisti«. (Vidal, ibidem.) Vse to je bilo plačilo za del Poljske, ki jo je Stalin zasedel dva dni pozneje.

stran: 089

Tako so bile obsojene skoraj dve leti, od 23. avgusta 1939 (Hitler–Stalinov pakt) do 22. junija 1941 (Hitlerjev napad na SZ), vse sile Kominterne, in v prvi vrsti brigadisti, ne samo na pasivno zadržanje do nacizma, ampak na aktivno udeležbo v svetovni propagandi in akcijah vseh vrst proti zahodnim »imperialističnim silam«, kot so bile Francija, Anglija in ZDA.
Decembra 1939, tri mesece po razdelitvi Poljske med SZ in nacistično Nemčijo, zahtevajo stari brigadisti MB Lincoln na svojem kongresu v New Yorku, da ZDA nikakor ne sodelujejo z nikomer v tem evropskem sporu. Znani »klavec iz Albacete«, Francoz Marty, zagotavlja brigadistom Lincoln, v zahvali za prejete pozdrave s kongresa, da je bilo »pravilno, da se so uprli borbi proti nacistom« (Arhivi Kominterne, Fond 495, Opis 214, Delo 26, str. 151–162).
Prva tarča teh ameriških brigadistov MB Lincoln je bil tedaj sam predsednik ZDA Roosevelt, ker je začel po nacističnem napadu na Francijo pošiljati pomoč Angliji, češ da »vleče ameriški narod vsak dan bolj v odkrito imperia listično klanje«. (Milton Wolf, maja 1941, še dober mesec po nacističnem napadu na Jugoslavijo.)
Enako pokorščino Kominterni so pokazali tudi interbrigadisti drugih držav. Ko skušata Anglija in Francija vključiti v svojo osamljeno borbo tudi stare brigadiste, se jima pred nosom zapahnejo vrata, ker bi se to ne ujemalo z načrti Kominterne. »Niti padec Francije ni mobiliziral francoskih komunistov niti Josip Broz … se ni postavil proti napadalcem, ko so nacisti vdrli 29. marca 1941 v Jugoslavijo. … Po skoraj dveh letih svetovne vojne, ko se je tedaj Anglija sama borila proti Hitlerju, je bilo zadržanje večine interbrigadistov jasno: njihova prava domovina je bila SZ, njihova edino prava navodila so prihajala od Kominterne in njihov edino pravi voditelj je bil Stalin.« (Vidal, ibidem, str. 331–332.)
Bilo je jasno. Po Stalinovem paktu je bila borba jugoslovanskih komunistov, »Protiimperialistična fronta, kot se je (ta) imenovala do 22. junija 1941« (Franček Saje, Ljudska pravica, 27. 4. 1954), usmerjena proti francoskim in angleškim »imperialistom«, ne pa »antifašistična«, ki bi bila naperjena proti Hitlerjevi nacistični Nemčiji.
Kdor se je na tej poti skril ali zavil na stran, je bil obtožen za trockista ali fašista in kmalu »očiščen«. Tako so v Stalinovih čistkah padli ali izginili znani brigadisti, kot Berzin, Gorev, Rosenberg, Koljcov, generala Kleber in Douglas, Čopić, Gal in mnogi drugi.
V nemilost je padel tudi zloglasni »klavec iz Albacete« André Marty. Zato omenjajo odslej komunistični avtorji njegov bataljon samo kot »francosko–belgijski«. Kot v Orwellovem »1984« se je izbrisala stara zgodovina in napisala nova. Zadosti znana navada vseh komunističnih diktatorskih režimov!
Vse to se je radikalno spremenilo 22. junija 1941, na dan Hitlerjevega napada na SZ, ko se začne mobilizacija vseh antifašističnih sil proti nacizmu. Šele odtlej je bila za »svobodo naroda« potrebna tudi »smrt fašizma«!
Šele 21. avgusta 1941, celo leto po tem, ko zasede Hitler Pariz (14. 6. 1940), padejo v Franciji prvi »antifašistični« streli. Stari brigadist 14. MB Pierre George ubije nemškega oficirja. Več kot eno celo leto niso dobili nacisti nobenega takega vzroka za streljanje talcev!
Po 22. juniju 1941 tudi ZDA in Roosevelt za ameriške brigadiste niso bili več »imperialisti« in njihova vojska »imperialistična«. Prejšnji »demagog« Roosevelt je naenkrat postal »naš predsednik«. Stari ameriški brigadisti MB Lincoln se šopirijo kot petelin in zakikirikajo (za Kominterno): »Zahtevamo od naše vlade, da napove vojno nacistični Nemčiji!« (The Volunteer for Liberty, dec. 1941, str. 2–3.)
Kot drugod po svetu je tudi v Sloveniji nekdanji »imperialist« naenkrat postal prijatelj naroda in obratno, ker sta pač očka Stalin in Kominterna tako odločila. »Ko je 22. junija 1941 Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je CK KPS na seji v Šiški pri Bernardu ustanovil Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki so ga v začetku sestavljali samo komunisti … Na seji 16. julija je Glavno poveljstvo sklenilo, da je potrebno hitro zaključiti vse priprave in povsod iti v dejansko vstajo.« (Franček Saje, o. c.) »22. julija je zapela prva partizanska puška«. (Poročevalec, 20.
7. 1953.)
Zgodovina je tedaj začela potrjevati, da je imel pohod MB proti fašizmu v Španiji dosti bolj dalj nosežne cilje. »Kakor v Španiji ni bil njihov boj samo boj proti fašizmu, ampak trda in vztraj na pot, ki naj bi se končala z osvojitvijo ob lasti po komunističnih strankah.« (Vidal, o. c., 336.)

stran: 090

Zaključki

1. Organiziranje Mednarodnih brigad kot znak sodelovanja mednarodnih prostovoljcev v španski državljanski vojni (1936–1939) je bila zamisel Stalina in Kominterne in torej nobeno spontano gibanje svetovnih »naprednih sil«.
2. Tako imenovani »boj proti fašizmu« je bil samo Stalinovo orodje za njegove revolucionarne in imperialistične načrte, po katerih naj bi v tridesetih letih dvajsetega stoletja prišel čas za razširitev sovjetske revolucije čez Pirenejski polotok, ki se je nahajal tedaj v za to najugodnejših socialnopolitičnih razmerah. »MB nikakor niso bile spontano gibanje. Ubogale so specifični načrt Kominterne, po izrecni Stalinovi odobritvi s konca septembra 1936. … Bile so od Kominterne ustvarjena vojska kot direkten instrument Stalinove politike.« (Vidal, o. c., 350.)
3. Preko načrtnega ideološkega in vojaškega šolanja naj bi mednarodni brigadisti postali poznejši aktivni agenti Kominterne, ne samo v Evropi, ampak tudi v Ameriki in v drugih delih sveta. Med njihove »zasluge« je treba šteti tako umor Trockega kot rop skrivnosti ameriške atomske bombe.
4. Iskrenost in vlogo »apostolata« španskih borcev »za svobodo in demokracijo« je razgalila sama zgodovina zadnjih desetletij. »Da so se MB borile proti fašizmu, nikakor ne dvomim. Močno pa dvomim, da so se prišle borit za demokracijo. Kot so brigadisti dokazali po 2. svetovni vojni, mnogi od njih na visokih mestih, v najbolj žalostni dobi stalinizma v Vzhodni Evropi, se k nam niso prišli borit za svobodo, ampak izkoristit zmedeno stanje v tedanji Španiji za vzpostavitev komunistične diktature.« (Ob priliki obiska brigadistov v Španiji, v pismu uredniku madridskega časopisa ABC, 27. 11. 1996.) Španski borci so »bili … tudi odločilni za potlačenje človeških pravic na Poljskem, v Jugoslaviji, Madžarski in Čehoslovaški, v Vzhodni Nemčiji in Romuniji, če omenimo samo nekaj primerov«. (Vidal, o. c., 353.)
5. Njihov model »demokracije in parlamentarizma«, vzpostavljen po Evropi in drugih delih sveta s pomočjo in pod vodstvom glavnih španskih interbrigadistov, ni imel nič skupnega s cilji nekaterih utopičnih brigadistov pred prihodom v Španijo. Komunistični totalitarizem, »parlamentarizem« in »demokracija« so se od fašističnih in nacističnih razlikovali samo po imenu! Berlinski zid, ki naj bi jih »branil«, je bil zadnji cinični posmeh Velikega brata vsemu svobodnemu svetu. Njegov padec pa je potrdil napoved enega glavnih »španskih borcev«, italijanskega komunističnega voditelja in glavnega španskega brigadista Palmira Togliattija, ko ob koncu španske vojne spozna: »Mi komunisti moramo imeti jasne pojme, ko se vrnemo domov: ali se iskreno obrnemo k demokraciji ali nas pa bo zgodovina povozila.« Vsekakor je zgodovina naredila svoje obračune o njihovi »demokraciji«, čeprav šele ob 60. obletnici španske vojne.
6. Tudi slovenska komunistična revolucija in državljanska vojna sta imeli pravi začetek v španski državljanski vojni, kjer so se šolali in vežbali njeni poznejši voditelji, ki so s komunistično diktaturo 1945–1990 nad slovenskim narodom in na njegovem hrbtu dosegli svoj »življenjski cilj«.
7. Nimamo namena zanikati ali omalovaževati vloge in žrtev tistih idealistov, ki so se šli v Španijo borit resnično za pravo človekovo svobodo in njegove osnovne pravice. »Med brigadisti je bilo vsega, vključno zaslepljenih in idealistov, ki so mislili, da se borijo za svobodo nekega daljnega in romantičnega naroda. Res je le, da so MB sestavljali v večini komunisti, ki so se prišli v Španijo borit za komunizem.« (Znani španski časnikar A. Ussía, ABC, 17. 11. 1996.)
8. Berimo zgodovino v moskovskih in drugih sovjetskih arhivih, ne pa na propagandnih plakatih KGB-ja in njegovih domotožcev!

stran: 091