Avtor: Marijan Smolik

stran: 055

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je pozimi 1943 s pobožnostjo prvih sobot povabil svoje vernike, da bi s posvetitvijo Marijinemu Srcu izpolnili Marijino vabilo iz Fatime. To naj bi se zgodilo v nedeljo 30. maja, v soboto pred tem pa naj bi bil spokorni in spravni dan.
V Ljubljanskem škofijskem listu (št. 11, str. 51–53) je škof 7. decembra (na prvi petek, ko je bila že vpeljana pobožnost Jezusovemu Srcu) objavil uradno povabilo k novi pobožnosti, v različnih časopisih pa so njegovo vabilo objavili tudi vernikom (seveda zaradi okupacije takrat samo v Ljubljani in na Notranjskem in Dolenjskem).
Škof se je hotel navezati na posvetitev katoliške Cerkve in vsega sveta 31. oktobra 1941, ko je papež Pij XII. izpolnil Marijino naročilo trem otrokom v Fatimi na Portugalskem. »Fatimski dogodki« iz leta 1917 so postajali vedno bolj znani tudi med Slovenci. V Ljubljani je 1942 ponovno izšla obsežnejša knjiga salezijanca Srečka Zamjena »Fatima«, v kateri je tudi podatek, da je Marija proti koncu takratne vojne 13. julija 1917 omenjenim otrokom Frančišku, Jacinti in Luciji pokazala strahoto pekla: Bog hoče, da se ljudje spreobrnejo, če pa se ne bodo, »bo pod naslednjim papežem izbruhnila druga, še hujša vojska. Ko boste videli neko noč neznano svetlobo, vedite, da je to znak, ki vam ga daje Bog, da je blizu kazen za toliko njegovih zločinov: vojska, lakota, preganjanje Cerkve in papeža … Prišla sem, da dosežem posvetitev sveta mojemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Če bodo poslušali moje želje, bo gorje odvzeto ali omiljeno … Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo zmago«. To je razodela avgusta 1941 takrat že redovnica sestra Lucija škofu v Leiriji (kamor sodi Fatima); dostavila je: »Če se bo od Marije zahtevana posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu izvršila, se bo nato spreobrnila Rusija in bo svetu dodeljena doba miru.«
Omenil sem že, da je papež Pij XII. to posvetitev izvršil med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom, škof Rožman pa je hotel temu pridružiti tudi svoje vernike, ki so tako trpeli v času okupacije in revolucije. Vsem je bila v spominu neznana svetloba v noči med 25. in 26. januarjem 1938, vidna po vsej Evropi, tudi v Sloveniji, ki pa so jo seveda racionalistično razlagali kot izredni severni (polarni) sij. Vidkinja Lucija je takrat še živela, vendar kot neznana navadna redovnica. Nihče ni mogel slutiti, da bosta Frančišek in Jacinta 13. maja 2000 razglašena za blažena ob navzočnosti sestre Lucije. Papež, zdaj blaženi Janez Pavel II., je to beatifikacijo sam opravil prav v Fatimi, ko se je hotel Mariji zahvaliti za srečen izid atentata nanj v Vatikanu 13. maja 1981 – datum 13. maj pa je bil obletnica prvega Marijinega prikazanja v Fatimi. Marijina napoved spreobrnitve Rusije se je uresničila z razpadom Sovjetske države, ki je nihče ni mogel pričakovati (prim. Leto
svetnikov 5 /Celje 2001/, 32).
V župnijah, kjer je bilo to mogoče, so 30. maja 1943 opravili osebno (družinsko) in župnijsko posvetitev Mariji, v mestu Ljubljani pa so se na to pripravili s posebno spravno in spokorno procesijo. Redki še živi udeleženci se tega spominjajo, zato me je urednik Zaveze prosil, naj bi oživil spomin na dogodke izpred sedemdesetih let.

Spokorna procesija

Ljubljanski dnevnik Slovenec je 1. junija (str. 3–4) in 2. junija (str. 2) objavil daljše poročilo o procesiji s fotografijami, na katerih so razpoznavni: rektor univerze dr. Milko Kos, prorektor teolog dr. Matija Slavič, pa tudi italijanski visoki komisar, generali in župan Leon Rupnik. V mesečniku Marijinih družb Bogoljub (1943, str. 154–156) je pod naslovom »Pretresljiv dan« opis procesije, ki jo je vodil škof s križem, bogoslovci pa so nosili podobo brezjanske Marije Pomagaj (ki je bila takrat že v stolnici). Poročevalec A. Č. (Anton Čadež) omenja, da je bilo v procesiji 25.000 vernikov, razvrščenih po župnijah z župniki s križem v rokah: »tri ure so korakale urejene množice in skupine mladine iz vseh šol z vseučiliščem vred proti cilju /na rakovniškem stadionu/. Po ulicah in prav tako na stadionu je odmevala molitev rožnega venca, petje Marijinih prošenjskih pesmi in litanij«. Škof je v govoru omenil, da »so glas iz Fatime sprejeli tudi pri nas …« in nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: »Varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati. Kaj nam je torej storiti? Najprej moramo priznati, da smo Boga žalili. Koliko je greha med nami, ki je bil pred desetletji nepoznan! Drugo, kar Bog zahteva, če hočemo rešitev, je, da greh pustimo, zlasti tiste grehe, ki božjo pravičnost posebno izzivajo. Tretja zahteva, ki je še večkrat prišla iz ust Marije same v Fatimi, je zadoščevanje za lastne grehe in za grehe nespokorjenih, trdovratnih in zaslepljenih ljudi, da bi spregledali«. (Besedilo škofovega nagovora, ohranjenega v Nadškofijskem arhivu, je na koncu tega prispevka.)

stran: 056

Katehet na Bežigrajski gimnaziji dr. Janez Oražem je v svojih tipkanih Spominih (v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani) na str. 121 pretipkanega izvoda zapisal manj vesel spomin: »Najhuje je bilo s sicer tako lepo zamišljeno posvetitvijo Marijinemu srcu. V začetku je bila ideja še čista, bolj in bolj pa so jo najbrž pod pritiskom italijanskih oblastnikov ali lastni narodni gorečnosti vsaj nekateri izrabljali za politično diferenciacijo. Zato so se nam prijavljale za družinsko posvetitev tudi družine, o katerih smo upravičeno sumili, da gre zgolj za oportunizem ali skrivanje pravega obraza, ne pa za iskreno posvetitev. Nekatere očitne prevare so se pokazale po osvoboditvi. Najhuje smo bili zlasti kateheti in verni profesorji izpostavljeni ob spokorni procesiji na Rakovnik, ko smo grede po vsem mestu skušali ohraniti nekaj verskega, čeprav so se mnogi udeležili zopet iz samega oportunizma in skrivaštva. Najbolj pa smo bili razočarani, ko smo šele na stadionu pod Rakovnikom ugledali tudi oboroženo italijansko spremstvo škofa in slike Marije Pomagaj. Te slike še zdaj radi razkazujejo kot znamenje povezave verskih opravil z okupatorjem. Kakor je bila ideja lepa, je bila izvedba tragikomična. (Bog mi grehe odpusti – in Marija Pomagaj!) Podobno je bilo z nekaterimi posvetitvami po domovih in stanovanjih«.
Ob prelistavanju dnevnika Slovenec so mi padli v oči še nekateri dogodki tistih dni: Politik dr. Albert Kramer je umrl 26. maja, ob obletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha pa je izšla knjižica o njem »Stražar naših svetinj«. Skladatelj Matija Tomc je zložil veličastno latinsko mašo V čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu in jo posvetil škofu Rožmanu. Izšla je lepo tiskana, takrat so jo tudi peli. (Po vojni mi jo je avtor, moj nekdanji dirigent v Zavodu Sv. Stanislava, poklonil v Domžalah, kjer je župnikoval.) Zdi se mi, da je pozneje niso več peli v stolnici, ker je bilo natisnjeno posvetilo za povojne razmere preveč »moteče«. Morda jo bomo pa le še kdaj smeli slišati.

Opis slike: Ko so ob zaključku dvignili sliko Marije Pomagaj in jo ponesli za stolno procesijo po zgornji cesti, so se vsi tisoči začeli ganjeni poslavljati od svoje Zavetnice z mahanjem robčkov.