Avtor: Janko Maček

stran: 018

V sobotni prilogi Dela smo 13. oktobra letos brali članek z nekoliko nenavadnim naslovom: Ta »prekleta revolucija« ali čas brez boljševikov. Po vsej verjetnosti ta članek ne bi pritegnil naše pozornosti, saj smo že navajeni, da najdemo v osrednjih dnevnikih le negativne poglede na preteklost in sedanjost, ki je kakorkoli povezana s tako imenovano desnico, če ne bi bil izrecno naperjen proti Novi Slovenski zavezi in reviji Zaveza, v kateri bo, kot upamo, objavljen tudi tale KAKO SE JE ZAČELO. Nekako samo po sebi umevno je, da se Nova Slovenska zaveza in revija Zaveza v javnosti ne omenjata, kot da ju ne bi bilo, kot se tudi o Hudi jami in drugih neštetih grobiščih, raztresenih širom Slovenije, ne piše in ne govori, kot da jih nikoli ni bilo. Saj, kako pa bi do njih sploh prišlo, če tudi revolucije ni bilo in so se Partija ter partizani med vojno borili samo proti okupatorju? Toda ali ne stoji v Ljubljani mogočen spomenik revolucije? In o čem pišejo knjige Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, če ne o revoluciji, in kdo je revolucijo izvajal, če ne komunisti s svojimi sodelavci? Železobetonske pregrade Hude jame so bile sicer grajene tako, da je bilo upravičeno pričakovati, da bo tisto, kar so zakrivale, ostalo skrito nekaj stoletij, vendar se je obrnilo drugače in neverjetno kruta resničnost je prišla na dan. Dolga desetletja se o tem ni smelo govoriti in miličniki ter Udba so nadzorovali grobišča in skrbeli, da na primer ob prazniku vseh svetih ne bi kdo tja prinesel svečko ali cvetje. Marsikatera mati do smrti ni mogla javno žalovati za svojimi sinovi, in ko si morda sedaj njeni vnuki prizadevajo za pietetno počastitev svojih očetov, je to njihovo dejanje ožigosano kot »revitalizacija poražene ideologije«, kot odraz »neizpolnjenega revanšizma«. Kot da Odlok o zaščiti slovenskega naroda v septembru 1941 ne bi bil napisan v imenu ideologije, s katero se je peščica Slovencev oklicala za narod in genocidne umore političnih nasprotnikov uzakonila kot del osvobodilnega boja.
Sapienti satis! Namen tega članka nikakor ni odgovor na omenjeni sestavek v sobotni prilogi Dela, ampak nadaljevati zgodbo o usodnem pohodu revolucije v dolini Krke oziroma v Suhi krajini, ki smo jo začeli v septembrski Zavezi. Verjetno se bo tudi tole pisanje komu zdelo »skrajno tendenčno«, vendar bo govorilo o konkretnih dogodkih in ljudeh tistega časa, ki jih tu in tam skušamo dokumentirati tudi »s starimi fotografijami zakmašno oblečenih kmetov pred hišo ali v sadovnjaku, na katerih je še čutiti sklenjeno vaško skupnost in božjo roko, ki pošilja nekdanjim obrazom svetlobo z bližnjega zvonika«, kot je lepo povedal pisec omenjene sobotne priloge. Ni treba biti niti modrijan niti zgodovinar, da tudi iz teh fotografij razbereš, kdo je bil v slovenskem državljanskem spopadu napadalec in kdo se je branil.
V knjižici Suha krajina v ognju beremo v uvodnem poglavju sledeče: »Pridelkov je bilo zelo malo in še ti so bili kakšno leto prav slabi, ker jih je pogostoma prizadela suša. Iz tega tudi izhaja ime pokrajine – Suha krajina. Krajinčani so živeli v zelo trdih življenjskih razmerah in večkrat tudi v pomanjkanju. Skozi življenje so se prebijali z garanjem. Zemlja je skopo rodila in jim ni dajala tistega, kar bi ti garaški ljudje s svojo pridnostjo zaslužili, zato so odhajali na tuje. A redkim se je posrečilo, da so v tujih deželah našli srečo … Taka revščina je bila vzrok, da Krajinčani niso mogli v korak z ostalim slovenskim svetom. Bili so slabo razgledani in prosvetljeni, zato tudi niso vedeli, kaj se dogaja po širnem svetu. V takih življenjskih razmerah so Krajinčani živeli stoletja, prav vse do novih dni.« Tako Franc Smrke in Slavko Dokl v omenjeni knjižici. Kritik Nove Slovenske zaveze v Delu bi lahko k temu dodal, da kljub revščini niso bili tako nesrečni, ker so čutili »varstvo vaške skupnosti in božje roke«. Zakaj je torej bil potreben pohod naprednih partizanskih brigad proti tem revnim ljudem in njihovim skromnim, s slamo kritim domovom?!

Napad partizanskih brigad na Suho krajino

Glavno poveljstvo slovenskih partizanov je že septembra 1942 izdalo ukaz o »protibelogardistični akciji«: »Kolikor je trenutno mogoče izvrševati ločene napade na belo gardo, ne da bi istočasno prišli v spopad z Italijani, potem je takim napadom treba dati prednost pred Italijani.« Za področje Suhe krajine je bila tedaj organizirana posebna »očiščevalna akcija«, ki pa ni prinesla večjih rezultatov, čeprav so bile v njo že vključene tudi brigade. Cankarjeva brigada je bila ustanovljena 28. septembra 1942 v vasici Lapinje nad Kolpo. Po navedbi pisca njene monografije Lada Ambrožiča je ob ustanovitvi štela 360 mož. Za ustanovni dan Šercerjeve brigade se šteje 6. oktober 1942. Ob ustanovitvi na Mokrcu naj bi štela do 380 mož. V prejšnji številki Zaveze smo opisali ustanovitev Prvega proletarskega bataljona Toneta Tomšiča v maju 1942 in omenili njegovo geslo: maščujmo smrt Toneta Tomšiča. Ko se je bataljon 14. junija 1942 prvič »postrojil« pred odhodom proti Muljavi, kjer naj bi zamenjal Drugo grupo odredov, je pred njim plapolala rdeča zastava z všito peterokrako in srpom ter kladivom. Ustanovitev Tomšičeve brigade so razglasili v Ambrusu 16. julija 1942. Tedaj je bilo v njenih štirih bataljonih okrog 600 partizanov.

stran: 019

Prva odmevna akcija, ki so jo partizani Cankarjeve brigade izvedli skupaj s 13. hrvaško (kordunsko) brigado, je bil napad na Suhor v noči od 26. na 27. november 1942. V suhorski postojanki je bilo tedaj 120 legistov in slučajno tudi 39 Italijanov. Padlo je 23 legistov, nekaj jih je našlo smrt v ruševinah župnišča, od zajetih mož pa so jih partizani osem pobili po hudem mučenju – med njimi sta bila poveljnik Vasiljevič in kurat p. Klemen Norbert (Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 258).
Druga uspešna akcija, ki sta jo izvedli Gubčeva in Tomšičeva brigada, je bil napad na postojanko vaške straže v Ajdovcu. Poglejmo na hitro, kako je ta napad opisan v knjigi Franca Smrketa Suha krajina v ognju: Prebivalci ajdovške fare so bili naklonjeni partizanom, ki so se že zgodaj zadrževali v gozdarski koči na Frati. Ta naklonjenost pa je močno popustila, ko so Italijani v avgustu 1942 odpeljali več moških v internacijo. Glavni krivec za to je bil – po Smrketu – župnik Gregor Mali, ki je v povezavi z žužemberškim dekanom Gnidovcem delal na tem, da bi poleg Žužemberka tudi Ajdovec dobil vaško stražo.

Opis slike: Prvi vaški stražarji na Krki. Večina jih je bila pomorjenih po padcu Turjaka ali po koncu vojne. Ta slika nam pomaga, da si predstavljamo fante, napisane na farnih spominskih ploščah. V sredini sedi Tone Mohorič s Kotnega Vrha. Njegovi hranijo to sliko.

Dejstvo je, da je bila 20. oktobra 1942 v Ajdovcu ustanovljena vaška straža, toda resnična zgodba njenega nastanka je bistveno drugačna od Smrketove. Ljudje so v začetku res s simpatijo gledali na ilegalce, ki so se zbirali na Frati. Tudi župan Vidrih, ki je imel svoj dom na Brezovi Rebri, jim je od časa do časa odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Ni dvoma, da je vedel, kaj se skriva za organizacijo na Frati, saj so bili nekateri dogodki preveč očitni, da bi jih bilo mogoče prezreti. Ko so partizani 16. oktobra 1942 ustrelili župana Vidriha na njegovem domu, je odločitev padla. Nekateri možje in fantje niti pogreba niso počakali, ampak so že na dan uboja odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo.

stran: 020

Opis slike: Ambrus s cerkvijo sv. Jerneja okrog leta 1955

Ajdovška vaška straža naj bi štela okrog 70 mož, vendar jih je bilo podnevi manj in orožja so imeli komaj za polovico moštva. Nastanili so se v velikem Gnidovčevem domu, ki je bil neprimeren za obrambo. Napad je v noči na 12. december 1942 izvedla Gubčeva brigada ob podpori Tomšičeve brigade in pod vodstvom štaba Dolenjske operativne cone. Pri obrambi vasi je padlo 16 mož in fantov, eden je umrl v plamenih Gnidovčevega doma in 27 jih je prišlo v roke napadalcem, ki so jih odpeljali na Brezovo Reber. Posebno sodišče pod predsedstvom teologa in pravnika Jožeta Brileja jih je 21 obsodilo na smrt in 12. decembra 1942 so jih po mučenju zagrebli v gozdu pri Brezovi Rebri.
To je samo del »osvobodilnega boja« partizanskih brigad, preden so 15. marca 1943 začele ofenzivo proti postojankam vaških straž v Suhi krajini. Šercerjeva brigada, ki je bila določena za napad na Korinj, je 15. marca zvečer skupaj s Cankarjevo brigado in delom Gubčeve odšla z Dobrave pri Dobrniču, pri Zagradcu prekoračila Krko in se usmerila k cilju svojega napada. Toda načrt, da bodo nasprotnika obkolili še ponoči in ga presenetili, se šercerjevcem ni posrečil, saj so jih na Korinju pričakali na položajih, pripravljeni za odpor. Ko se je napadalcem kljub temu posrečilo zažgati šolo, so se branilci iz gorečega poslopja umaknili k nekoliko više stoječi cerkvi, ki je imela tudi to prednost, da je bila obdana z zidom. S tem je bil izid boja za Korinj pravzaprav že odločen. Branilci so bili združeni na ugodni lokaciji, s katere so brez večjih težav obvladovali okolico in odbijali partizanske juriše, ki so se vrstili čez dan 16. marca in v noči na 17. marec. Kot piše Milan Guček, se je komandant Šaranović, ki je bil s svojim štabom pred Korinjem, razburjal zaradi neuspeha šercerjevcev, zato je bilo odločeno, da bo jurišal tudi brigadni štab pod vodstvom Bojana Polaka – Stjenke. Rezultat tega je bil, da je Stjenka ranjen obležal pod obzidjem in je bil potreben poseben juriš, da so ga izvlekli. Tako je brigada 17. marca 1943 proti jutru prenehala z obleganjem Korinja in se premaknila na nove položaje pri Ratju in Lopati.

stran: 021

Seveda nas zanima, kaj se je medtem dogajalo pri Hočevju, ki naj bi ga napadla Cankarjeva brigada. Tudi ta je hkrati s Šercerjevo 16. marca proti jutru prešla Krko in nato pri Lazah ubrala svojo pot proti Hočevju; tudi ona je na cilj prišla z zamudo in zato je načrtovano presenečenje odpadlo. Lado Ambrožič piše v knjigi Cankarjeva brigada, da je cankarjevce v utrjenem Hočevju pričakalo okrog 60 vaških stražarjev, pripravljenih na odločno obrambo. Ko je prišla vest, da obkoljenemu Hočevju prihaja pomoč iz Zagradca in Dobrepolja, so cankarjevci prekinili napad in se skozi Kal premaknili na Kamni vrh. Do Hočevja so res že pred poldnevom prišli vaški stražarji in Italijani iz Dobrepolja, ki jih je priklical član hočevske posadke, ki se mu je kljub številnim zasedam uspelo prebiti in poklicati pomoč.

Napad na Ambrus

Čeprav imamo o napadu na Ambrus pričevanje enega njegovih branilcev Ivana Hrovata, bomo najprej pogledali, kaj o tem piše F. Strle v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943. »Tomšičeva brigada je prešla na drugo stran Krke čez leseni most pri Marinči vasi. Njena kolona je zavila po desnem bregu Krke proti Globokemu, od tam pa se je začela vzpenjati po cesti proti Ambrusu. Pomembno je bilo to, da ni naletela na kako belogardistično patruljo. Iz Ambrusa jih je tisto noč šlo ven lepo število, vse pa so rinile proti Dvoru in Smuki. Potemtakem je Tomšičeva dosegla kar dvojno presenečenje: belogardisti je niso pričakovali niti ob tem času niti s te strani. Tam, kjer se cesta prevesi in se poti odcepita proti Kamnemu vrhu in Kalu, je bil kratek počitek. Brigada se je razdelila in borci ter nižji poveljniki so šele tam izvedeli za naloge, ki so jih čakale … Najbolj se je mudilo 2. bataljonu, ki bi moral zasesti vse glavne točke v Ambrusu, vas čvrsto obkoliti, jo preiskati in v njej obvladati posadko 69 belogardistov in še 30 fašistov. (Tukaj je potrebna pripomba, da je bilo vaških stražarjev v Ambrusu bistveno manj, kar bomo kmalu videli tudi iz zapisa Ivana Hrovata, Italijanov pa v začetku napada sploh ni bilo. Op. J. M.) Morali so pohiteti, zakaj bližal se je svit …

Opis slike: Tomšičeva brigada je požgala Ambrus 16. marca 1943

Ko so padli prvi streli, je v šoli in izven nje nastala zmešnjava. Partizani niso zasedli položajev, ki bi jih v prvem trenutku lahko, njihovi sovražniki pa so brezglavo iz zgornjih prostorov (šole) metali ročne bombe; te so padale po belogardistih, ki so hiteli v okope in bunkerje. Ker se je že zdanilo, pa so njihove krogle dobro zadevale … Utrjeno postojanko pri Peregrinu so branili samo trije belogardisti, a so morali kmalu zbežati … Medtem je 1. četa obvladala že ves zahodni del vasi. Kljub temu so streli sekali partizanom v hrbet in iz hiš so letele bombe … Od partizanov je bila po nesreči zadeta Ivanka Mišmaš, skrivna sodelavka OF, ki je prav tedaj stopila iz hiše in je kmalu potem umrla. Ko so partizani vdrli v Gočkovo hišo, so našli tri domača dekleta s polno košaro rdečih italijanskih bomb. Hoteli so jih ustreliti, pa komandant ni dovolil. Bombe so letele tudi iz Kopinčkove hiše. Tej niso prizanesli. Zažgali so jo in gospodarja ustrelili. Tako je končal Jože Muhič. Bombe pa je na partizane lučal celo 85-letni Anton Vidic in si zaslužil smrt … Bombe so našli tudi v župnišču, kamor so vlomili skozi stranski vhod. Tam je bilo vsega: mesa, klobas, vina, jajc in drugih dobrot. Župniku niso skrivili niti lasu, pač pa so na farovška okna postavili mitraljeze in nabijali z njimi proti šoli. Poleg bomb je bilo po hišah še vse polno makaronov, riža, sladkorja in denarja; v prehodnem skladišču za ambruške in hinjske belogardiste so imeli sovražniki 18 ton moke in riža, 800 kg sladkorja ter veliko slanine in cigaret. To blago je bilo v hiši trgovca in mesarja Jožeta Mikliča, ki je bil komandant ambruških belogardistov …
Medtem se je po ambruških domovih razvnel pravi sodni dan. Partizani so zažgali samo dve domačiji, iz katerih so letele bombe. Toda takrat je bilo že dolgo sušno vreme, mnoge hiše pa na pol lesene in s slamo krite, zato je plamen zajel skoraj ves zahodni del vasi. Med dimom so ječali ranjenci rdečih in belih, ženske so vreščale, otroci vpili, najbolj presunljivo pa je tulila živina.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 526–528.)

stran: 022

Dopolnimo Strletovo pripoved še z odlomkom iz Dakijeve knjige Najboljši so padli II. »V jutranjih urah sva šla z načelnikom štaba v Ambrus. Pri gasilskem domu sta naju prestregla dva komandirja prvega bataljona in robantila: ,Preklete barabe! Še civilisti mečejo bombe na nas!’ ,Kdo?’ sem ga vprašal in že je drugi komandir zaklel in rekel: ,Greš po cesti, pa ti z okna prileti bomba. Borci že
godrnjajo in nočejo več med hiše.’ Vse v meni je zadrhtelo: ,Požgite vse’, sem zavpil, za menoj pa je ponovil moje povelje tudi načelnik štaba. A svoj ukaz sem takoj popravil: ,Spustite civiliste po cesti proti jugu, potem pa požgite!’ Borci so začeli izganjati iz hiš ljudi, ki so se sicer upirali, a so morali iti, ker jim je že gorelo za hrbti. Borci so požigali vse od gospodarskih poslopij do stanovanjskih hiš, civiliste pa nagnali v koloni iz vasi. Tudi živino so pognali iz hlevov. Ko sem vprašal, kako je v cerkvi in v župnišču, so mi povedali, da je tam vse mirno, da so v župnišču že naši in da se župnik prav nič ne upira. Naročil sem jim, da naj cerkev in župnišče puste, vse drugo pa naj zgori. V Ambrusu nisem imel več kaj iskati. Šel sem na vrh hriba in od Izaka gledal gorečo vas.« (S. Semič – Daki, Najboljši so padli II., str. 125.)

Pričevanje enega od branilcev

Čas je, da prisluhnemo še drugi plati zvona. Med branilci Ambrusa je bil v tistih težkih dneh in nočeh tudi Ivan Hrovat, tedaj star 23 let, ki je pred dvema mesecema umrl v Ljubljani. Čeprav je večino svojih let preživel v Ljubljani, se je vsaj v mislih stalno vračal v rojstni Ambrus in k dogodkom viharnega leta 1943, ki jih je tudi popisal in nam zapustil svoje pričevanje. V naslednjih odstavkih ga v nekoliko skrajšani obliki navajamo.

Opis slike: Ivan Hrovat (1920–2012), eden od branilcev Ambrusa

»Po trenutni zmedi, do katere je prišlo v začetku napada, se je vzpostavilo stanje normalne obrambe šole. Prva ura borbe za šolo je bila najtežja za branitelje: osem vaških stražarjev in sedem civilistov je bilo ranjenih. Število povsem sposobnih braniteljev – skupaj z vpoklicanimi civilisti – se je zmanjšalo na devetnajst. Lažji ranjenci – tako vaški stražarji kot civilisti – so pomagali braniti postojanko. Iz tega je lahko ugotoviti, kako malo stražarjev je branilo šolo v prvih dvanajstih urah boja. Treba je pripomniti, da so partizani v prvem naletu brez odpora zasedli celo vas, saj vaških stražarjev ni bilo v hišah. Zasedli pa niso utrjene šole niti ne Peregrinove hiše. Z vaščani so delali, kar so hoteli. Nihče jih ni ogrožal, iz nobene hiše ni priletela bomba … Vas so popolnoma obvladovali, razen najbližje okolice utrjene šole in okolice utrjene Peregrinove hiše. Pa tudi iz teh dveh utrdb niso bili ogroženi, razen takrat, ko so jurišali … V prvih urah obstreljevanja so brez ovir z vžigalicami požigali vas. Do okoli 10. ure je trajalo srdito streljanje. Medtem je poveljnik vaške straže Jože Miklič določil upravljalca strojnice, kar je opogumilo branitelje. Nekako po 10. uri so se tomšičevci umaknili na nove položaje. Ostali so samo v župnišču, oddaljenem od šole manj kot 200 m, pri Vidmarjevi žagi nasproti Peregrinove hiše in pri Tiničevi hiši nad Ambrusom. Do začetka popoldneva je bilo slišati le posamezne strele. Nato pa sta se od Kala približali šoli dve dekleti: 24-letna Leopolda Rus in 21-letna Marija Urbančič. Nosili sta raztegnjeno belo rjuho. S seboj sta prinesli pisno zahtevo in pogoje za predajo postojanke in tudi sami sta prosili poveljnika, naj se preda, ker ni drugega izhoda, saj je partizanov kot listja in trave. Poveljnik ni upošteval njune prošnje in ni dovolil, da bi se vrnili domov z odgovorom, kot jima je naročil štab Tomšičeve brigade, ki je bil takrat v vasi Kal. Zakaj je bila prošnja deklet za vrnitev domov zavrnjena? Dekleti sta videli v šoli dva mrtva civilista in 15 ranjencev. Kakšno veselje bi naredili štabu brigade, če bi zvedel za stanje v šoli. Kmalu po prihodu obeh deklet se je posadka iz Peregrinove hiše pridružila posadki v šoli in tako združeni so branilci dobili novo voljo za obrambo. (Hrovat ne govori o številu branilcev Peregrinove hiše – v knjigi Tomšičeva brigada namreč piše, da so bili samo trije – medtem ko Muhič v svoji knjigi o Ambrusu izjavlja, da je bilo v Peregrinovi hiši 20 mož, pretežno iz Korinja, ki so se v večernih urah umaknili v šolo. To se ujema s Hrovatovo ugotovitvijo, da ‘so združeni branilci dobili novo voljo za obrambo’, saj je 20 mož podvojilo posadko v šoli. Ne vemo, zakaj F. Strle v na videz zelo natančnem opisu napada na Ambrus piše, da so bili v Peregrinovi hiši samo trije branilci. Op. J. M.)

stran: 023

Ko se je stemnilo, so partizani spet začeli napadati. Skoraj neprestano so streljali in jurišali na šolo. Vsake pol ure so zahtevali predajo postojanke. Kadar je za trenutek prenehalo streljanje, se je zmerjalo na obeh straneh. Na partizanski strani je bil posebno glasen Stane Semič – Daki. V tej nočni borbi je branilcem pomagala težka strojnica – breda. Streljala je z vseh mogočih položajev, čeprav na slepo, ker je bilo temno. (Ivan Hrovat v svoji skromnosti ne pove, da je bil ta iznajdljivi upravljalec težke strojnice prav on sam. Op. J. M.) Tudi ročne bombe (imenovane paradajzarice) so odigrale pomembno vlogo. Partizani so na vse načine poskušali, da bi se približali bunkerjem in jih uničili, pa se jim ni posrečilo. Treba je povedati, da v silovitem streljanju te noči ni bil ubit noben vaški stražar niti ne ranjen. Verjeti pa je, da tudi napadalci niso imeli žrtev. Oboji smo streljali in metali bombe na slepo. Ko se je začelo daniti, so tomšičevci prenehali napadati in vas zapustili.
Po njihovem odhodu smo se branilci spustili v vas. Imeli smo kaj videti: požgane hiše in gospodarska poslopja, poginule živali. Žalostno je bilo srečanje s svojci ustreljenih: dva civilista v šoli, dva moška in eno dekle v vasi; starejša žena je umrla zaradi kapi, verjetno od strahu. Sredi dopoldneva 17. marca je spet nastal preplah, ko se je pojavila dolga kolona severovzhodno od vasi, manj kot 600 m od šole. Nekaj časa je vladala negotovost, kdo je v koloni. Ko smo ugotovili, da so partizani, je poveljnik skočil k strojnici in spustil proti njim rafal, oni pa se niso zmenili in so nadaljevali svojo pot. Skrbelo nas je, kako bomo vzdržali še eno noč, če ne bo pomoči, saj so bile zaloge streliva že močno izčrpane, predvsem pa je bilo težko zaradi ranjencev, ker jim sami nismo mogli nuditi prave pomoči. Tudi ta problem je bil rešen, ko je 17. marca okrog treh popoldne prišla v vas posebna enota, sestavljena iz vaških stražarjev in Italijanov. Po prihodu te enote smo si branilci postojanke oddahnili. Okoli šole se je razživelo. Žalosten pa je bil pogled na svojce ustreljenih civilistov in Ano Tekavčič, ki jo je zadela kap – verjetno zaradi strahu. Ko se je znočilo, smo utrujeni branilci šole zaspali. Jaz sem se zbudil šele zjutraj. Ugotovil sem, da ni več streljanja. Vaščani so se prikazali iz skrivališč. Zvedeli smo, da je bila ponoči kratka bitka med posebno enoto in partizani. S to kratko bitko, pri kateri pa mi nismo sodelovali, je bil napad na Ambrus končan.

Opis slike: Šolo v Žvirčah je požgala Tomšičeva brigada 18. marca 1943

Spominjam se, da med nami branitelji ni bilo nobenega strahu več pred napadalci. Povsem smo bili sproščeni in tudi druge vaščane smo opogumljali. Bitko med tomšičevci in nami smo si pa predstavljali kot nepomemben dogodek, ki bo hitro prešel v pozabo. Dogodki na Turjaku pa so že po šestih mesecih pokazali, da smo se motili.« Tako Ivan Hrovat (I. Hrovat, Borbe v Suhi krajini marca 1943, Ljubljana 2011, str. 5 do 9).
Upamo, da ne bo odveč, če gornjim podatkom o dogodkih v Ambrusu dodamo še nekaj pojasnil. Kolikor toliko natančen bralec je gotovo opazil razliko med pisanjem Fr. Strleta in S. Semiča – Dakija o požigu Ambrusa. Strle, ki sicer omenja grozo v goreči vasi, piše, da so partizani zažgali samo dve domačiji, iz katerih so letele bombe, druge pa so se vnele same, ker so bile na pol lesene in krite s slamo, medtem ko Daki odkrito pove, da je ukazal požgati vse in potem s hriba od Izaka opazoval izpolnitev svojega povelja. Hrovat zelo umirjeno priča, da je bila obramba vasi samo v šoli in v Peregrinovi hiši in da od drugod ni bilo niti strelov niti bomb. Zanimivo je, kako oba partizanska pisca vidita v vaščanih nevarne sovražnike, ki ne zaslužijo drugega kot uničenje. Jože Muhič, ki so ga ustrelili v Kopinčkovi hiši, ni bil gospodar, ampak njegov brat – paraplegik, priklenjen na bolniško posteljo. Ko so vdrli v hišo, od koder ni bila vržena nobena bomba, so ga našli v postelji. Ker na ukaz ni mogel skočiti pokonci, so ga ustrelili in potem za opravičilo govorili, da je nanje metal bombe (Milan Muhič, Ambruška župnija, str. 76 in 79). Ni res, kar piše Daki, da je ukazal najprej spustiti civiliste, nato pa zažgati: Štacnarjevo (Muhičevo) hišo so zažgali, ko je bilo v njej več vaščanov, ki so jih tja segnali. Ker je bila hiša zidana in krita z opeko, se je ogenj počasi prijemal in ujetniki so ga sami pogasili ter se rešili. Tudi v hiši Jožeta Mikliča, poveljnika ambruške vaške straže, so zadrževali ljudi. Blago v trgovini, ki pa ga je bilo veliko manj, kot piše Strle, in je bilo namenjeno prebivalcem Ambrusa, so pobrali, od Mikličeve žene pa zahtevali, da gre v šolo iskat moža. Ker tega ni mogla narediti, so v trgovini nametali na kup nekaj opreme, zažgali in odšli. Tudi Mikličeva hiša je bila zidana in ženske so ogenj pogasile ter ostale žive. (Muhič, Ambruška župnija, str. 9.)

stran: 024

Hrovat piše, da je bilo takoj v začetku napada ranjenih osem vaških stražarjev in sedem civilistov, na drugem mestu pa omenja, da sta dekleti, ki sta prinesli v šolo partizanski ultimat, videli dva mrtva civilista in 15 ranjencev. Kako je treba to razumeti? Ko se je v Ambrusu zvedelo za nevarnost partizanskega napada, so nekateri možje, ki sicer niso bili pri vaški straži, sami odšli v šolo oziroma so bili tja poklicani; s tem so hoteli okrepiti posadko, ki je bila maloštevilna tudi zaradi patrulj, ki so bile zunaj in so se morale zateči v hinjsko postojanko, ker jim je bila pot domov zaprta. Civilista: Ivan Šinkovec, Ratnčanov (1914) in Alojz Muhič, Mlekarjev (1902), oče treh otrok, sta bila smrtno zadeta v šoli 16. marca zjutraj, ko se je napad komaj začel.
In Strletova pravljica o treh Gočkovih dekletih, ki naj bi jih našli skrite v hiši pod mizo, poleg njih pa košaro bomb? Povprašajte v Am brusu in boste zvedeli, da 16. marca 1943 niti ene od Gočkovih deklet ni bilo doma in da v njihovi hiši nikoli ni bilo bomb. No, če je pisec v svoji bujni domišljiji lahko kar tako spravil tri »sovražna« dekleta pod mizo in jih skril z velikim prtom, zraven njih pa postavil košaro italijanskih bomb in nato še navdahnil strogega komandanta, da je dekleta zaščitil pred besnimi partizani, potemtakem tudi ni čudno, če v siromašni Suhi krajini najdejo partizani po hišah velike zaloge hrane in kupe denarja in če je v župnišču vsega tega še več, potemtakem je možno vse in nič čudnega ni, če nam hkrati dopovedujejo, da je to naša zgodovina, ki je ni več mogoče spremeniti.

Partizansko maščevanje nad Bakercem

V noči na 18. marec 1943 so brigade še enkrat napadle Ambrus. Za obrambo je tedaj poskrbela posebna enota, ki je prejšnji dan prišla na pomoč. Strle piše, da se je napada udeležila Tomšičeva brigada, dva bataljona Cankarjeve in en bataljon Šercerjeve brigade. Računali so na uspeh, v najslabšem primeru pa, da bodo nasprotnikom, ki se zaradi prevelikega števila niso mogli nastaniti v utrjeni šoli, prizadejali hude izgube. Napad naj bi se začel ob treh zjutraj, toda zaradi zamude
cankarjevcev se je zavlekel za dobro uro in tedaj se je Ambrusu že približal 3. posebni bataljon. Zgodilo se je, da so morali partizani naenkrat skrbeti za lastno obrambo. »Dopoldanski boji so pokazali,« tako piše Strle, »da se bodo brigade prej ali slej morale umakniti od Ambrusa, zato je Cankarjeva brigada dobila ukaz, da kazensko zažge Bakerc, vasico, v kateri so bili 22. januarja izdani in napadeni Ivan Maček, Jože Rus, Edvard Kocbek in Viktor Stopar s spremstvom. Takrat sta padla dva partizana in s tem požigom sta bila vsaj delno maščevana.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 568.)
Kako je prišlo do tega, da so bili tako vidni člani OF in Partije januarja 1943 »izdani in napadeni« sredi Suhe krajine? CK KPS, ki je bil tedaj v Polhograjskih dolomitih, je določil Ivana Mačka, da gre v Bosno poročat Titu o razmerah v Sloveniji. Ker je Izvršni odbor OF skoraj istočasno izbral Kocbeka in Rusa za delo v predsedstvu AVNOJ-a, naj bi odšli skupaj na pot. Pridružil se je še sekretar pokrajinskega komiteja SKOJ Viktor Stopar, ki je odhajal na delo na Dolenjsko. Mačka se je tik pred odhodom lotila gripa, vendar ni odložil potovanja.

stran: 025

Kocbek piše v Tovarišiji, da so 17. januarja v mraku odšli od Kelnača na Hruševem po cesti mimo Dobrove, skozi Podsmreko do glavne ceste in železniške proge in nato mimo Vnanjih Goric do Črne vasi. Preko Ljubljanice so se prepeljali z zasilnim čolnom. V taborišču Šercerjeve brigade na Mokrecu so si privoščili nekaj počitka. Maček je odločil, da bodo šli preko Suhe krajine. Prvi dan v Suhi krajini so prebili v zaselku treh hiš blizu Hočevja. V prvem mraku so nadaljevali pot. Kljub izjavi domačinov, da je Hočevje varno, so se mu izognili. Kasneje so izvedeli, da je v Hočevju vaška straža. Maček o tem piše v Spominih: »Lahko bi jim prišli prav na muho. Spoznal sem, kako so Krajinčani ,naklonjeni’ partizanom in tudi o Javoršku sem si svoje mislil.« Malo prej mu je menda Jože Javoršek poročal o uspešnem delu v Suhi krajini. Maček nato nadaljuje: »Ponoči smo prišli v Bakerc, vzhodno od Ambrusa. Zasedli smo dve hiši: v eni je bilo nekaj fantov iz zaščite, v drugi Kocbek, Rus, Stopar, jaz in preostali del zaščite. Bil sem do kraja izčrpan, vendar sem komandirju zaščite še naročil, da nihče od domačih ne sme iz hiše in če slučajno pride kak tuj človek, naj ga zadrži do našega odhoda. Posebej sem ga opozoril, da nam Krajinčani niso naklonjeni in da jim zato ne moremo zaupati. Eden izmed borcev me je prosil, naj mu dovolim obisk pri dekletu. Ustregel sem mu in zabičal, naj se vrne še po temi … Ko sem legel na toplo kmečko peč, me je v trenutku zmanjkalo … Medtem so domači fantom postregli. Prijaznost jih je hitro omehčala in alkohol jim je skalil misli, da so pozabili na moja opozorila. Iz hiše se je izmuznil domači sin in odhitel v Ambrus povedat, da so pri njih partizani. K sreči ni vedel, kdo smo« … Ko se je zaščitnik, ki mu je Maček dovolil obisk, proti jutru vračal, je naletel na Italijane in vaške stražarje, ki so se bližali Bakrcu; spustil se je v beg, oni pa so streljali za njim in ga zadeli v nogo. Ti streli so Mačkovo zaščito opozorili na nevarnost. Prišlo je do spopada, v katerem je bil en zaščitnik smrtno ranjen, zaščitnika vasovalca so Italijani našli skritega v kozolcu in ga kasneje ustrelili, vsi drugi pa so se rešili in po naporni poti prišli do Podturna, kjer so našli tri partizanske brigade (Ivan Maček, Spomini, str. 184 do 188).

Opis slike: Ignac Pugelj

Kocbek opisuje dogodek v Bakercu in nevaren umik proti Smuki v Tovarišiji pod datumom 22. januar. Prav je, da tudi povemo, da sta se Kocbek in Rus iz Podturna kmalu vrnila v Dolomite, medtem ko sta Maček in Stopar ostala v Beli krajini. Predvideno potovanje v Bihač je namreč bilo odloženo zaradi sovražne ofenzive. Kaj torej zvemo o 22. januarju 1943 od Kocbeka? Zakaj so se sploh odločili za prenočevanje v Bakercu? Po prvotnem načrtu naj bi šli tisto noč preko Tisovca in Žvirč do Hinj, nato pa so se odločili za pot preko Krke mimo Korinja in Ambrusa. Ker je Maček zaradi vse hujšega prehlada težko hodil, so sklenili, da bodo skrajšali potovanje tiste noči. Maček je izbral Bakerc, samoten zaselek štirih manjših kmetij blizu Višenj. Ko so vstopili v hišo, kjer naj bi prenočili, je domači sin vstal s peči in prižgal luč. Na postelji v kotu je ležal starejši mož, hišni gospodar, in poleg njega se je stiskal petleten otrok. Kocbeku je padlo v oči, da je sin imel na sebi dva suknjiča; pod gornjim, ki ga je ob vstopu partizanov hitro zapel, je opazil širok pas. Fant jim je postregel z jabolčnikom, nato pa rekel, da gre spat na hlev, oni pa naj se kar razkomodijo v hiši. Maček je zlezel na peč in takoj zaspal. Ko jih je prebudilo streljanje, so bili zmedeni, le Maček je bil takoj buden in dajal ukaze. Preden je šel iz sobe, se je obrnil k postelji, kjer je ležal gospodar: »Kako se pišeš, starina?« Ni čakal odgovora, ampak se je še zadrl: »Čakaj, hudič, bomo že še govorili!« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 399.)

stran: 026

V knjigi Ambruška župnija 1941 do 1945, kjer je Milan Muhič objavil »seznam pogrešanih v vasi Bakerc od leta 1941 do 1945« in »seznam uničenih ter požganih domačij vasi Bakerc od 16. do 19.3.1943« najdemo tudi tale zapis: Bakerc so požgali 18.3.1943 v popoldanskem času. Vaščane, kolikor jih je še bilo, so odpeljali v Višnje. Zadrževali so jih na Jakljevem vrtu in neki oficir jih je obtoževal in jim grozil: »Vse vas bomo z vašimi bajtami vred zažgali in zravnali z zemljo, da se zbriše vsaka sled za vami, ker niste vredni življenja. S požigom vaših hiš se bo oglasilo tudi orožje, ki ga skrivate po hišah.« Kasneje se je izvedelo, da je bil tisti oficir domačin iz Les. Kinetova mama se je opogumila in rekla: »Ni res, kar govorite. Vprašajte Koščakovega Frenka iz Les, kolikokrat sem mu dala jesti in kolikokrat je spal pri nas.« Seveda mati ni vedela, da je bil ta, ki jih je zmerjal, Frenkov brat. Čez nekaj časa so Bakrčane odpeljali v Brezov Dol. Zaradi italijanskega bombardiranja so se partizani naslednji dan umaknili iz Brezovega Dola in Bakerčani so bili rešeni (M. Muhič, Ambruška župnija …, str. 83 in 85).
Nekako v istem času, ko so ognjeni zublji požirali Bakerc, je del Tomšičeve brigade opravljal »bojno nalogo« v Žvirčah. Kot piše Strle, je bilo treba zažgati šolo, ki »so jo belogardisti spremenili v utrdbo, potem pa v strahu zapustili in odšli v Hinje. Obiskati je bilo treba tudi gostilno in trgovino Naceta Puglja, ki je bil glavni organizator bele garde … Šola je pogorela z vso opremo vred, na domu Naceta Puglja pa so se intendanti obilno založili s hrano, živino in drugimi potrebščinami.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 568.)

Zaključek

V dneh od 16. do 18. marca 1943 je bila Suha krajina res v ognju in ni čudno, če se je Ivan Hrovat tistih dni in dogodkov spominjal do konca življenja in se trudil prodreti do njihovega bistva. Ni se mogel sprijazniti z zgodovino, ki je o njih napisana, rad bi povedal in dokazal resnico. Tudi pred nami je kopica vprašanj, pa smo se dogodkov v Suhi krajini komaj dotaknili. Zakaj so se partizanske brigade spravile ravno nad vaške straže v Suhi krajini? Morda zato, ker so bile njihove posadke razmeroma šibke in je bilo pričakovati, da bodo rezultati napada podobni kot v Suhorju in v Ajdovcu? Tudi če verjamemo, da je vodstvo revolucije marca 1943 že vedelo, da se bo kmalu spet selilo na Rog in je zato Suha krajina kot zaledje Roga postala bolj pomembna, bi z uničenjem omenjenih treh postojank še ne bila varna, saj so bile na njenem področju močne italijanske postojanke, proti katerim pohod brigad očitno ni bil usmerjen, so se pa – morda proti pričakovanju – kljub temu vključile v spopad in povzročile brigadam, predvsem pa domačinom velike človeške izgube in ogromno materialno škodo. Spomnimo se, kako je Daki v Ambrusu ukazal: »Požgite vse!« in kako je Cankarjeva brigada požgala Bakerc zaradi domnevne izdaje Mačka in njegovega spremstva, Italijani pa so bombardirali Višnje, Brezov Dol in druge vasi, kjer so se zadrževali partizani, ki so se pred bombardiranjem vsaj delno umaknili.
Partizanskega pohoda na Suho krajino so se udeležili tudi politični delavci Bogdan Osolnik, Radko Polič in Angel Venturini; Polič je bil dodeljen Cankarjevi brigadi, Osolnik Šercerjevi, Venturini pa Tomšičevi. Napada na Korinj se Osolnik spominja v knjigi Z ljubeznijo skozi kruti čas (1989). Njegova naloga na tem pohodu je bilo politično delo med Suhokrajinčani, toda »v tem peklu ni bilo mogoče pričakovati, da bi se trezno pogovorili z vaščani. Tisti, ki so imeli svoje v zvoniku, so razmišljali samo o tem, kako bi jih rešili. Bili so prepričani, da smo edino mi krivi za vso nesrečo, ki jih je zadela. Le iz strahu so poslušali naša pojasnila in razlage. Največkrat me je v hiši, kamor sem vstopil, sprejel kljubovalen pogled ali iz strahu in obupa izgubljen izraz na obrazu.« S kolono, ki je peljala ranjence v roške bolnišnice, se je Osolnik vrnil na Pugled. Piše, da je bil močno pretresen. Ni si mogel odgovoriti, kako je mogoče, da ravno v siromašnih, s slamo kritih suhokrajinskih hišah, kjer je človek od rojstva do smrti trpin, nimajo posluha za oznanilo novega, pravičnejšega in lepšega življenja. Začel je razmišljati, da bi morda zapisana beseda laže prišla do teh ljudi, in tako je v nekaj dneh nastal njegov spis Suha krajina v plamenih, ki so ga v obliki brošure razmnožili v bližnji tehniki Urška.
Naj navedemo nekaj odlomkov tega spisa: »Tam nekje je košček kamnitega, nehvaležnega sveta. Zgarani, siromašni ljudje so ga vsega prepojili s svojim znojem, da jim je dal košček koruznega kruha. V skromnih s slamo kritih bajtah so se porajali otroci, ki jim je bila že v zibelki usojena beda in pomanjkanje, trda usoda slovenskega delovnega človeka. Marsikateri ni našel kruha doma in je moral za njim po svetu. Drugi so se ukvarjali s čimerkoli, da so le prišli do skromnega zaslužka, pri tem pa bili gospodarsko odvisni od raznih izkoriščevalcev in dobičkarjev … Oderuh Pugelj iz Žvirč, ki je nakupoval ježice, robidovje in mahove, je zaslužil pri tem več kot vsi tisti, ki so se mučili in potikali po hostah in grmovju.« (Brošura Suha krajina v plamenih je izšla kmalu po tistem, ko so tomšičevci na Žvirčah požgali šolo in »obiskali« Milana Puglja. Takrat so ga še pustili doma, dobro leto kasneje, 22. aprila 1944 pa so spet prišli, ga odpeljali s seboj in ni se več vrnil. Op. J. M.)

stran: 027

»V Suhi krajini se je začel teror bele garde. Kompolje in Ambrus sta postala center belogardističnega nasilja. Med ljudmi je zavladala mržnja in nezaupanje. Brat je moral biti previden nasproti bratu … Na Bakercu so z zvijačo zadrževali partizane, da so jih izdajali in lovili. Tako je Kenig Ivan tekel ponoči v Ambrus in obvestil belogardiste, da je v vasi partizanska patrola, in povzročil smrt dveh partizanov … Duhovščina je imela glavno zaslugo pri tem, kaplan Henrik Novak iz Hinj in učiteljica Čebuljeva sta bila med belogardističnimi organizatorji. Časopisi ju slikajo za nedolžni žrtvi, sama pa sta priznala svoje izdajalsko delovanje.«
Potrebna bi bila temeljita razprava, da bi razkrili in zavrnili vse te neresnične trditve na račun suhokrajinskih ljudi, vendar se bomo omejili na zgodbo Ignaca Puglja iz Žvirč. Justin Stanovnik je za 14. številko Zaveze napisal članek Vas na meji in z njim postavil pred nas pravo podobo Žvirč in Suhe krajine v času revolucije in pred njo. Navajamo: »Trdo življenje je bilo to in zahtevalo je pridnost, prisebnost ter pozornost. Ne bomo mu rekli revščina, ker so revni tam, kjer so tudi bogati, tu pa so bili vsi približno na istem, če seveda izvzamemo enega ali dva sabejnikarja, ki res nista imela nič, razen izposojene strehe nad glavo. Če se današnjemu človeku, pohujšanemu od tega, da ima, to zdi črna ali celo obupna slika, povejmo takoj, da predstavlja samo polovico resničnosti in da je še druga in drugačna. Navkljub trdemu življenju – ali prav zaradi njega, kdo ve – v vasi ni bilo zavisti, agresivnosti ali celo sovraštva, ni bilo kraje ali ropov ali ubojev, kar dandanes vrli sociologi izvajajo iz pomanjkanja. Nasprotno, vas je izkazovala presenetljivo visoko raven kulture.

Opis slike: Pugljeva domobranca iz Žvirč

Poskušajmo z nekaj potezami nakazati to drugo sliko. V vasi je bilo najprej dosti vedrosti in veselja. Bilo je manj kot šeststo ljudi, kar je v primeri z današnjimi dvestotimi veliko. Dosti je bilo tudi mladih, ki so dajali življenju ton. Ko so se ob večerih vračali od košnje ali od kakega drugega dela, niso bili nikoli tako utrujeni, da ne bi proti vasi grede zapeli. To so bili časi, ko ti k sosedu ni bilo težko stopiti, bodisi da si si šel kaj sposodit ali pa kar tako. Ko danes ljudje gledajo nazaj v tisto življenje predvojnih Žvirč, se spominjajo tudi, da ni bilo tožarjenja. Tudi za zemljo ne. Svojih meja niso prestopali, in če bi se utegnila sosedu delati škoda, so se rajši ustavili že prej. Ne bomo se spuščali v vprašanje, ali je vse to nosila kultura kot del zavesti ali pa je vse to uveljavil način življenja. Važno je, da je ta kultura prinašala veliko varnost. Soobstajanje, ki je tako nastajalo in se obnavljalo, je v najosnovnejši obliki ostalo tudi med vojno. V vasi je sicer bilo nekaj terencev, tudi se je vedelo, kdo je kdo, a se je vendar nekako pričakovalo, da kljub nasprotovanju obstajajo neke meje.
Kdo je bil Ignac Pugelj? Bil je seveda marsikaj, kot vsak človek. Kar pa ga je tako zelo ločevalo od drugih, je bila njegova naravna in mnogostranska nadarjenost. Od stvari, ki jih ni naredil in pridobil sam, je bila stara kajža, ki mu jo je v Žvirčah kupil oče. Tam je začel z ženo, ki jo je pripeljal iz Hinj, postavljati stavbo svojega uspeha. Bil je najprej trgovec in gostilničar. Po vino je sam s konji hodil na Štajersko, Primorsko in celo v Dalmacijo. Imel je izrazit čut za to, kaj svet potrebuje in kupuje, in razmišljal je, kaj od tega bi se našlo v njegovi lastni okolici. Česar je bilo v Suhi krajini res dovolj, so bile vsakovrstne zeli in zelišča, to kar sta dajala gmajna in gozd. Potrebne so bile samo pridne roke, ki jih v Suhi krajini nikoli ni manjkalo. Tako se je začela znamenita trgovina z zelišči. Krajina se je sproti odzivala na zahteve trga in vneto nabirala in dobavljala. Vse se je stekalo v Žvirče. Posušeno blago je Pugelj pošiljal v Ljubljano Severju, na Vrhniko Pišljerju itn. Pugelj je bil predvsem posloven človek in politika ni bila nikoli njegovo področje. Bil pa je tudi veren. Kakor ostali vaščani se je ob zvonjenju odkrival in z molitvijo pokazal, da je krščanski človek. In čeprav je bilo delo velika zapoved hiše, se je upoštevala svetost nedelje … Čeprav je bil Pugelj proti koncu – lahko bi tako rekli – imovit človek, so ga ljudje spoštovali, saj so vedeli, da je povezal vas s svetom in jim omogočil vsaj skromen zaslužek.«

stran: 028

Opis slike: Škof Vovk na birmi v Ambrusu

Prepričani smo, da bi do podobnih ugotovitev kot v Žvirčah prišli tudi po drugih vaseh Suhe krajine, če bi jih raziskali, da tudi Ignac Pugelj, ki je sicer v tem in onem izstopal iz povprečja, ni bil nobena izjema med Suhokrajinčani. Ko je Kocbek 31. maja 1942 v Hinjah govoril možem, ki so jih po nedeljski maši zadržali pred cerkvijo, je morda imel nekoliko boljši položaj kot Osolnik, ki je kar med napadom na Korinj hodil po hišah in agitiral za OF in partizane, pa vendar ga je (Kocbeka) »obšlo mučno občutje, da je kljub krščanstvu tujec med temi kristjani«. (Tovarišija, str. 36.) Težko razumemo, zakaj tedaj ni šel vase in razmislil o vzrokih svojega tujstva, ampak je takoj zvalil krivdo na podtalno delo kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve, čeprav za to ni imel nobenih dokazov. Tako kot Osolnik je verjel zapisniku partizanskega sodišča ali pa se je sam pred seboj pretvarjal, da mu verjame.
Preprosti Suhokrajinčani so na to gledali bistveno drugače. Vedeli so, da niti sami niti njihovi duhovniki ne marajo okupatorja, vedeli so, da Pugelj iz Žvirč ni bil oderuh in da hinjski kaplan in učiteljica nista bila okupatorjeva sodelavca, čutili so, da rdeča zvezda ter srp in kladivo kljub lepim obljubam Suhi krajini ne morejo prinesti prave svobode in blagostanja, čutili so, da ne bo dobro, če bo namesto kulture soobstajanja zavladalo nezaupanje in sovraštvo oziroma razredni boj, kot se je temu reklo v »oznanilu novega, pravičnejšega reda«. Gotovo je imela pri teh odločitvah svojo vlogo tudi vera. Po birmi, ki jo je škof Vovk 12. septembra 1947 opravil v Ambrusu, je zapisal v svoj dnevnik: »Silno redek je v župniji, ki opusti nedeljsko mašo. Uničila je vojska skoraj tretjino hiš v župniji in zmanjkalo je cca 200 mož in fantov. Moči in tolažbe pa iščejo farani pri Bogu.« (Anton Vovk, V spomin in opomin, str. 163.)

stran: 029

Dejstvo je, da je ljudem teh krajev vera skozi stoletja dajala moči, da so v težkih časih vzdržali na svoji skopi zemlji, jim pomagala pri soobstajanju in bila temelj njihove kulture. Nič čudnega torej, če jim je bilo »oznanilo novega, pravičnejšega reda« tuje. Vendar pa vaške straže niso nastale zaradi tega. Vaške straže so nastale kot samoobramba in upor proti nasilju, s katerim so partizani začeli uveljavljati svoj »pravičnejši red« – z umori resničnih in domnevnih političnih nasprotnikov ter plenjenjem in uničevanjem njihovega premoženja. Večina mož in fantov, ki so v času od 16. do 18. marca 1943 odbijali napad na Hočevje, Korinj in Ambrus, je bilo pol leta kasneje med branilci Turjaka in marsikdo je tam izgubil življenje. Tisti, ki so preživeli Turjak, so kasneje postali domobranci. Kljub vsemu hudemu, ki je doletelo Suhokrajinčane med vojno, kljub pregnanstvu, ki je nekatere družine in vasi doletelo že leta 1944, druge – kot Hinje in Žvirče – pa tik pred koncem vojne leta 1945, je Suha krajina največji krvni davek plačala po vojni, ko je nekaj sto njenih najboljših sinov izginilo v breznih Kočevskega roga in v opuščenih jaških Hrastniškega hriba. Pa o tem morda še kdaj drugič, sedaj pa samo še iskrena hvala vsem, ki ste pomagali pri tem Kako se je začelo, posebno avtorju knjige Ambruška župnija, gospodu M. Muhiču.

Opis slike: Današnji Ambrus – farna cerkev in novo župnišče

stran: 030