Avtor: Jožica Friedrich

stran: 075

Kot sad dolgoletnega truda prizadevnih sodelavcev Nove Slovenske zaveze je v sodelovanju z založbo Družina izšla knjiga Farne spominske plošče 3. Ob tej priložnosti je bila 19. septembra tiskovna konferenca, na kateri je uvodno predstavitev pripravil direktor družbe Družina, gospod Tone Rode (govor objavljamo spodaj). V nadaljevanju so knjigo in njen pomen predstavili sodelavci NSZ, gospodje Jože Kočar, Anton Drobnič in Justin Stanovnik. Knjigo posvečajo umrlim za domovino, hkrati pa knjiga predstavlja tudi trajen spomenik pokojnemu dr. Tinetu Velikonji, ki je bil duša zbiranja podatkov in postavljanja spominskih plošč.
Zvedeli smo, da so si že ob sami ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza ob koncu 80. let postavili za eno od temeljnih nalog pripraviti popis neposrednih žrtev revolucionarnega nasilja. Avtor zamisli, da bi podatke s popisnih listov ohranili v obliki kamnitih spominskih plošč, pa je bil gospod Justin Stanovnik. Od drugih organizacij je sodelovala le Katoliška cerkev, brez nje plošč ne bi bilo. V 255 župnijah je sodelovalo veliko število domačinov, ki so žrtve osebno poznali, zato lahko verjamemo, da so podatki verodostojni. Knjige pričajo o največjem zločinu, ki ga je slovenski narod doživel. Kažejo pa tudi na žalostno stanje slovenske pravne kulture, saj do danes nismo dobili niti enega samega krivca.
V treh knjigah je ohranjen spomin na 14.901 zamolčanih žrtev, od katerih je bilo kar 10.248 umorjenih leta 1945. Poleg seznama zadnjih spominskih plošč je tudi seznam imen, ki še čakajo na svoje plošče. Na koncu je povzetek vsebine vseh treh knjig tudi v angleškem jeziku, kar bo omogočilo, da bodo lahko vsaj osnovne podatke dobili tudi tisti sorodniki in prijatelji naših rojakov po svetu, ki našega jezika ne razumejo.
Razloge, da je do projekta Farne spominske plošče sploh prišlo, vidi gospod Stanovnik najprej v boljševiški revoluciji v okupirani domovini, nato v strankah, ki so komuniste podpirale, in tretjič v britanski izdaji. Slovenci smo imeli v zgodovini 20. stoletja tri boleče izkušnje z Britanci. Prvič ob prodaji tretjine slovenskega ozemlja Italijanom z Londonskim paktom med I. svetovno vojno leta 1915. Drugič v pozni jeseni leta 1943, ko so pogodbo z demokratično begunsko vlado zamenjali z dogovorom z boljševiškimi vstajniki. In slednjič maja 1945 z izdajo beguncev in predajo jugoslovanskim komunistom, ki so jih nemudoma pobili. Tako smo v groteskno absurdni kupčiji z Britanci Slovenci plačali izgubo (ne pridobitve!) Koroške s petnajst tisoč mladimi slovenskimi življenji.
Fantje, katerih imena so vklesana v kamnite farne plošče, so bili vojaki, ki so branili svoje družine, svoj narod in evropsko civilizacijo. Bili so mučenci in lahko rečemo, da so bili slovenska elita. Spodobno bi bilo, da bi z ustanovitvijo organizacije Slovenskih farnih spominskih plošč vsaj enkrat letno počastili njihov spomin.