Avtor: Matija Ogrin
stran: 063
O delu za skupno dobro v času krize slovenstva
Kdor želi kaj dobrega narediti, se ozira v resničnost okrog sebe, da vidi, kaj je možno storiti; ozira pa se tudi vase, vrača se v svoje srce in v svoj um, da tam prejme spoznanje, kako naj deluje, kakšna naj bo mera njegovih dejanj.
Tudi v tem premišljevanju o delu za skupno dobro bomo ravnali tako, da se bomo ozirali okrog sebe, še bolj pa vase, v notranjost. Vsaj dotakniti se želimo namreč nekaterih temeljnih vprašanj, kakor so: Kaj ob delu za skupno dobro pomeni biti slovenski katoličan? Kaj za nas pomeni, da so naše vrste maloštevilne in da smo »mala čreda«? Ob čem meriti svoj dosežek ali uspeh, ki se navzven pogosto kaže kot neuspeh? In kako upati, da je ob vsem tem mogoče živeti življenje, polno smisla?
Preveč vprašanj za eno kratko predavanje – toda vredno se jih je vsaj dotakniti, ker stojijo v ozadju domala vseh mnogolikih položajev v prizadevanjih za skupno dobro.
I
Ko danes govorimo o krizi, največkrat mislimo na ekonomsko krizo. Toda nekateri pojavi v naši stvarnosti so tako resni in daljnosežni, da je v njih treba videti nič manj kot krizo slovenske zavesti, t. j. duhovno krizo Slovencev, najbrž bi smeli kar reči, da kažejo – krizo slovenstva. Naštejmo nekaj od teh stvari, ki so po naši pameti simptomi krize slovenske zavesti.
– Pomislimo na razne oblike diskontinuitete v naši kolektivni zavesti. Denimo, da je neka raziskava ob 20. obletnici slovenske samostojnosti pokazala, da velika večina mladih ni vedela, da je osamosvojitev Slovenije pripravil in izpeljal Demos; pač pa so z našo osamosvojitvijo mladi v anketi tesno povezali osebo tedanjega predsednika republike.
– Pomislimo na falzificirani enobejevski mit, ki ga zadnjih deset let bolestno prikazujejo kot temelj slovenske državnosti, popolnoma odtrgano od resničnosti (ki je bila povsem drugačna). Če neki večji del skupnosti sprejema tako daljne izmišljenine, je v tem treba videti znamenje resne, krizne oddaljenosti od resničnosti.
stran: 064
– Pomislimo na zamenjevanje vzroka s posledico: mnogi ljudje danes ob težki socialni problematiki porečejo: država ni preprečila zlorab, ni preprečila kraje skupnega premoženja itn. Oblastniki niso hoteli. Ti naj bi bili torej vzrok socialnih stisk, vsepovprek. Toda to, da neki politiki »niso hoteli« preprečiti kraje, je v resnici posledica zavestnih političnih odločitev levih strank, njihovi nameni in odločitve pa so tukaj vzrok. Toda ker mnogi tega vzroka nočejo videti, postavljajo na njegovo mesto posledico.
– Pomislimo, kako hitro so mnogi naši ljudje pozabili na tako otipljive reči, kakor je bilo nasilje prejšnjega, totalitarnega režima, denimo, njegovo vseprisotno ovaduštvo, njegov kapilarni nadzor v podjetjih in šolstvu, njegovo preganjanje drugače mislečih. Ob tem pa hkrati jugonostalgija, idealiziranje totalitarne preteklosti itn. Takšna pozaba še nedavnega totalitarnega nasilja in hudodelstev pač že meji na hotenje: ne videti, ne slišati, ne umeti, ne sprejeti, ne biti v stiku z resničnostjo. Pomanjkanje stika z dano resničnostjo, življenje v milnem mehurčku ideologij je zlasti pri mnogih t. i. intelektualcih prignano do te stopnje, da pri njih peša zdravorazumsko vzročnoposledično sklepanje. Kakšne posledice bo neka odločitev imela? Kaj pride iz tega, kaj pride iz onega? Čut za posledičnost je danes oslabljen. Zavest, da imajo dejanja posledice, tudi takšne, ki si jih ne želimo, je bila pri naših slovenskih prednikih zelo močna. V slovenski verski literaturi 18. in 19. stoletja, denimo, je pri meditaciji o štirih poslednjih stvareh pogosto z barvitimi podobami orisana »dolina Jozafat«– namreč znameniti svetopisemski topos, ki je uvod v poslednjo sodbo. V dolini Jozafat, kjer se zberejo ob koncu časov ljudje vseh rodov in jezikov, se ni moč nikamor skriti ali ubežati, marveč se tam razkrijejo pred vsem svetom vsačlovekova dela, misli in hotenja, vsa resnica o njegovem žitju in bitju. Slovence mnogih generacij je vsaj občasno spremljala ta živa misel – da vsakogar med nami, tudi »mene«, čaka vstop v »dolino Jozafat«. In danes? – Kaj naj sploh rečemo? Niti toliko vzročnoposledične pameti ponekod ni, da bi ljudje razumeli, da če bo kašča prazna, iz nje ne bo več mogoče jemati. Da, tako se zdi: ko izgine misel na poslednje stvari in na večno povračilo dobrega in hudega, navsezadnje prej ali slej zakrni tudi praktična zavest, da imajo naša dejanja posledice.
Vse to žal še kako je očitno znamenje duhovne krize naše narodne skupnosti. Znamenje mrtvila. In kakor drži, kar je filozof Milan Komar zapisal o poti iz mrtvila – da je edina pot iz mrtvila razmah človekovega duha, to je, razmah uma in volje v stiku z resničnostjo – prav tako velja tudi nasprotno, da je mrtvilo le druga beseda za upad uma in volje, za upad stika z resničnostjo. Ko začne temneti spoznanje o resničnem, začne zamirati tudi spoznanje o dobrem in pravičnem.
Opis slike: Matija Ogrin – prvi po vrsti (po prepričljivosti besede so bili vsi prvi)
stran: 065
II
Sredi takšne krize nam je živeti in delovati. Z zunanjega, izkustvenega gledišča to za kristjane pomeni predvsem, da so s svojimi cilji in prizadevanji v sedanji družbi največkrat – manjšina. Da torej obstajajo le kot »mala čreda«, če uporabimo evangeljski izraz. In ker kristjani kot manjšina, ki sledi nekaterim absolutnim vrednotam, delujemo v svetu relativizma, pogosto izkušamo neuspeh za neuspehom. Za kristjane v politiki, denimo, so lahko dolgi meseci dela, včasih cela leta, v enem samem trenutku izničeni. Kot da so bili meseci in leta trdega dela – zaman. Veliki napori – kakor da bi izpuhteli v brezdno naše kolektivne nerazsodnosti in duhovnega kaosa. Toda kristjani v politiki so le najbolj izpostavljen in viden primer. Na mnogih drugih položajih v družbi izkušamo manjše ali podobne boje, katerih končni izid se po vsem sodeč kaže kot – neuspeh. Vsaj navzven je tako videti.
Kakšen pa utegne biti notranji pogled na to isto situacijo?
III
Tu vas poprosim, da se spomnite nekega evangeljskega odlomka. Farizeji, ki iščejo, kako bi Jezusa zavrnili, porečejo: »’Ti pričuješ sam o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.’ Jezus je odgovoril in jim rekel: ‘Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično’,« – in zdaj sledi bistveni del odgovora: moje pričevanje, pravi Jezus, »je resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem.« (Jan 8,14) Biblicisti pravijo, da se v tem stavku izraža star obrazec iz svetopisemskih knjig, s katerim so potujočega tujca povpraševali o njegovi istovetnosti: od kod prihajaš in kam greš? To je bilo določilno vprašanje identitete. Jezus da temu vprašanju nov pomen, kajti on pričuje o sebi kot Bog, njegova vednost je vzvišena nad vsak dvom. Toda kljub svoji ontološki vzvišenosti je uporabil starodaven obrazec osebne istovetnosti: »Vem, od kod prihajam in kam grem.«
Samo Jezus v polnosti ve za svoj izvor in svoj cilj. Mi drugi pa ju moramo šele iskati in odkrivati. V tem je kajpada velikanska razlika. Toda čeprav ta stavek za Jezusa pomeni nekaj drugega kakor za nas, je v njem izoblikovan temeljni princip človekove identitete (saj je bil Jezus tudi človek): zavest nepretrgane kontinuitete o lastni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kdor se tako zaveda svojih izvorov ter preteklosti, svojega tu in zdaj ter svoje poti v prihodnost, za njega res velja, da ve,od kod prihaja in kam gre, tak človek je istoveten sam s sabo, in – kakor bi rekel Komar – stoji na svojem. Zato ne potrebuje aplavza drugih, ni odvisen od hvale ljudi, ker je ukoreninjen v resničnosti.
V moči krščanske vere zaupamo, da prihajamo iz Božje stvarjenjske zamisli in da gremo proti absolutnemu cilju v večnosti ter da so zato temelji naše identitete položeni v presežno, v skrivnost. Toda ker smo ustvarjeni kot telesna in časovna bitja, našo istovetnost bistveno dograjujejo in podpirajo tudi časovne prvine: naša osebna ter skupna zgodovina, naša konkretna sedanjost, naša s skrbjo pričakovana prihodnost. To ni nič abstraktnega, marveč pomeni mnogo zelo konkretnih stvari: če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo med drugim spomniti na to, da so bili naši predniki – vsaj večinoma – eno ali dve generaciji nazaj še vsi kmetje; da so bili zelo povezani z zemljo in s kmečkimi izročili; da so bili vsi deležni katoliške vzgoje in so prejemali zakramente. Itn. Če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo spominjati, kaj vse se nam je katoličanom kot skupnosti zgodilo v času revolucije in totalitarne dobe. Kdor se trudi, da živi v trirazsežju svojega človeškega časa, ta dejansko ve zase, je istoveten s sabo, je priseben in pri stvareh – je navzoč v resničnosti. Neštete drobne niti naše istovetnosti nas vežejo na brezštevilne drobce resničnosti, na našo osebno preteklost, družino in rod, skupnost, deželo, slovenski narod, zgodovino …
IV
Nemški mislec Josef Pieper pravi o kreposti razumnosti tako: »Prvenstvo razumnosti pred drugimi glavnimi krepostmi pomeni, da uresničevanje dobrega predpostavlja poznavanje resničnosti. Delati dobro zna le tisti, ki ve, kakšne so stvari in kako je z njimi.« Za uresničevanje dobrega je neogibno potrebno, da se naše ravnanje sklada z realno situacijo. Če otrok prosi za jajce, mu ne bomo dali škorpijona. Najprej moramo videti resničnost, šele nato lahko v skladu s tem naredimo kaj dobrega. To se zdi preprosto. In vendar mnogi ravnajo nasprotno, denimo v nezaslišani izjavi glede Hude jame ali v trditvi, da naj bi Hitler ne imel nikjer tako dobrih posnemovalcev kakor pri Slovencih – s čimer je avtor te izjave udaril ves slovenski narod. Teh ljudi primarno ne zanima resnica, ampak jih giblje ideologija.
Kristjana, ki se trudi za skupno dobro, pa privlači resničnost sama, da bi v nji lahko uresničeval dobro. Resničnost zanj ni nema, ampak ga nagovarja. Kristjan sluti, da za resničnostjo stoji Bog, ki je v globino stvari položil neizčrpni smisel. Stvari kristjana nagovarjajo s tem smislom, to je, s tihim glasom vrednot. Ko si prizadeva za skupno dobro, sodeluje z naravnim redom, položenim v stvarnost, nanj odgovarja s svojim življenjem. Kdor je, denimo, kakor koli pomagal pri referendumu o t. i. družinskem zakoniku, je gotovo čutil, da brani mesto družine in človeka nasploh v naravnem redu Stvarstva. Za svojim delom, za svojimi prizadevanji čuti neizčrpno trdnost naravnega reda, ki ga skuša braniti in udejanjati v skupnem življenju. Zato ga neuspehi ne zlomijo, kajti njegova notranja trdnost se opira na trdnost stvarjenjskega reda. Kristjan, ki se trudi za skupno dobro, živi v intimnem in razboritem stiku z resničnostjo, zato sliši glas, ki prihaja iz stvari, in ob tem se njegov duh široko razmahne, ker ga navdaja privlačna sila vrednot. Edith Stein je o duhu dejala: Duh je smisel in življenje v polni realnosti; bolje rečeno, je življenje, polno smisla. Da, kadar naš um razbira globoki smisel stvarnosti, ker je učljiv in posluša glas vrednot, in kadar naša volja sledi temu spoznanju s primernimi dejanji – takrat je naš duh gotovo v polnem razmahu, takrat je življenje polno smisla. Gotovo so tu tudi borbe in »neuspehi«. Toda ti se ne dotaknejo skritega, trdnega temelja, iz katerega tak človek deluje. Tudi ob neuspehih tak človek ostane srčen, kar pomeni: neuspehe prenaša kot udarce in rane zaradi dobrega, za katero se trudi. Dobro, katerega se trdno oklepa,daje njegovemu življenju trdno podstavo smisla.
stran: 066
V
»Neuspeh« kristjana v trudu za dobro je namreč samo nemočen človeški izraz za to, da uspeh pogosto nima takšne neposredne oblike, kakor jo pričakujemo sami in si je želimo, ampak se uspeh naših prizadevanj lahko kaže na povsem drugih področjih ali po časovnem zamiku ali pri osebah, pri katerih tega sploh ne bi pričakovali. Trud za dobro ima nepredvidljive sadove, nad njimi ne gospodarimo mi, marveč nekdo drug.
Kdor ve, od kod prihaja in kam gre, se zaveda, da so bili pred nami drugi ljudje v zgodovini Slovencev, ki so se stanovitno oklepali dobrega,t. j., ki so vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi od njih so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Komaj predstavljivo. Njihova zunanja usoda se zdi, po človeško gledano, največji možni neuspeh. Njihova imena so bila prekleta, njih dela zasuta z molkom ali potvorbo, njih grobovi so neznani.
Največji možni »neuspeh«.
In vendar more biti njihova zgodaj dopolnjena mladost (Z. Simčič) vir življenjskega vzgona vsakomur, kdor je odprt za nepotvorjeno resnico dejanskih stvari. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo, in za nobeno ceno niso hoteli storiti dejanj ali privolitev, s katerimi bi to védenje izgubili. Če bi ti ljudje začeli sodelovati z revolucionarnim prevratom slovenskega sveta ali vanj privolili, bi s tem pretrgali vez s svojim slovenskim krščanskim izročilom, vez s svojim svetom – in potem bi ne vedeli več, od kod prihajajo in kam gredo. Pretrgali bi svojo povezanost s tem, kar nas je v stoletjih izoblikovalo v narod; in bi ne vedeli več, kdo so. Velik del slovenskega naroda je danes dedič tistih, ki so prav to vez na razne načine pretrgali, bodisi dejavno ali s privolitvijo ali z opustitvijo – in zato danes velik del slovenskega naroda ne ve, od kod je prišel in kam gre.
Ne verjamem, da je mogoča kakšna prenova Slovenije, vredna te besede, brez vitalne oživitve prav tega vprašanja. Kakšno in čigavo izročilo nadaljujemo, kar tudi pomeni: kakšno izročilo obnavljamo, prenavljamo, da ga lahko nosimo v nov čas.
***
Vprašanja o dediščini, kontinuiteti in prenovi ni mogoče reševati drugače kakor osebno. Seveda mora osebni premislek mnogih privesti na koncu tudi do ustreznih strukturnih, pravnih dejanj. Toda začeti se mora na osebni ravni, v naši notranjosti, kakor vsaka prenova. Zato naj to razmišljanje sklenem z odlomkom iz baročnega rokopisa Adama Skalarja iz leta 1643, kjer je to veliko vprašanje o istovetnosti kristjana prvikrat vstopilo iz evropske asketike v slovensko duhovno izročilo. Takole zapiše Skalar po sv. Bernardu in sv. Bonaventuri v svojem rokopisu:
»’Toje premišluvajnje se ima nad tabo začeti, de ti nikar na druge reči na misliš inu sam sebe pozabeš.’ Zakaj pravi on: ‘Veliko ludi znajo velike reči inu je žele vedit, ali sami sebe na znajo inu na spoznajo, na druge gledajo inu sami sebe pozabijo, Boga v zunanih rečeh išejo inu te znotrajne zamude.’ Zato čem jest od teh unanih reči na te znotranje priti, inu od teh na te visoke se ugniti: kam jest grem, od kod sem inu kaj sem, inu taku skuzi spoznajne moje na to spoznanje božje se vzigniti.«
12. okt. 2012, na god sv. Serafina Montegranarskega
stran: 067