Avtor: Boštjan Zadnikar

stran: 051

Prav lepo pozdravljeni, dragi rojaki!
Leto je naokoli in zopet smo se zbrali tu na Teharjah. Čeprav nas je zdaj manj kot v tistih prvih letih po osamosvojitvi, je ta današnji zbor dokaz, da pri nas vendarle še obstajajo ljudje, ki niso podlegli popolni eroziji morale in relativizaciji vrednot – ljudje, ki še ločijo dobro od zlega.
Na Teharjah človek težko pove kaj vzpodbudnega, kaj ohrabrujočega. Ta kraj je namreč za vse čase zaznamovan z neizmerljivo bolečino in z vnebovpijočim zločinom, ki ga je v tistem strašnem poletju ‘45 slovenski Kajn zagrešil nad svojim bratom Abelom.
Kaj se je tu takrat dogajalo, ne bom govoril, saj verjamem, da je vsakemu izmed nas poznan potek komunistične revolucije in predvsem njen genocidni zaključek. Vnaprej tudi zavračam morebitne očitke o politizaciji današnjega dogodka. Vprašajmo se namreč, kaj sploh je politika! To ni nič drugega kot odnosi med različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki v času in prostoru. Lahko bi jo opredelili tudi kot usmerjanje človekove dejavnosti katerekoli vrste k določenemu cilju. Vse našteto pa se dogaja sleherni dan tudi v slovenskem prostoru in zato ne vidim razloga, da o tem ne bi govorili oz. analizirali vzrokov in posledic določenih dejanj posameznikov oz. družbenih skupin.

stran: 052

Teharje – kraj nesrečnega imena torej. Vsako leto hodimo na ta prostor. Nekateri smo, hvalabogu, premladi in nam ni bilo dano okusiti teh grozot na lastni koži. Mnogi izmed vas ste tu izgubili svoje najdražje oz. se je tu za njimi izgubila vsaka sled. Nekateri pa ste Teharje doživeli in k sreči tudi preživeli.
Moje osnovno vprašanje, s katerim si belim glavo praktično sleherni dan, se glasi: Zakaj smo Slovenci morali doživeti Teharje, Barbarin rov, Kočevski rog, Turjak, Vetrinj itd.? Mar se kolo zgodovine ni moglo zasukati drugače in nam prizanesti z vsemi temi strahotami? NE, dragi prijatelji, ni moglo iti drugače! Ob ljudeh, ki so se leta 1937 zbrali na Čebinah in ki so natanko štiri leta kasneje stopili iz sence v prvi plan s pištolo za pasom, enostavno ni moglo iti drugače! Kdo pa so ti ljudje sploh bili? Kako pa so ti ljudje razmišljali? Kaj pa so bili njihovi ideali, njihova hotenja? O čem so sanjarili?
Predvsem je na mestu ugotovitev, da so ti ljudje bili – DRUGAČNI. Tako zelo drugačni od vsega dotlej poznanega, videnega in, lahko rečemo, normalnega za te prostore. Celotna človeška zgodovina je večinoma ena sama kreacija. Ti ljudje pa so plavali proti toku. Uprli so se normalnosti in skušali obrniti ves svet na glavo. Česar sami niso mogli doseči oz. doumeti, so želeli uničiti, zbrisati z obličja zemlje. Njihov osnovni imperativ je bila totalna destrukcija vsega dotlej zgrajenega. V besedilu z naslovom »Revolucionarni katekizem« ruskega avtorja Bakunina je izražen ekstremni nihilizem revolucionarja Sergeja Gennadijeviča Nečajeva, ki razmišlja takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«. K temu resnično ni potrebno ničesar več dodati. Že če človek prebere zgolj ta citat, mu je jasno vse. Tu, v tem stavku se skriva odgovor na moje retorično vprašanje iz pričetka tega odstavka. Da, tudi v Sloveniji so živeli ljudje, ki so razmišljali natanko tako kot omenjeni Nečajev. Sami sebe so smatrali za tisto izvoljeno skupino, ki bo človeštvo končno popeljala v pravo smer. Imeli so se za absolutne gospodarje Univerzuma. Nad nami ni ničesar več – razen partije, ki pa je nezmotljiva. Za vsa svoja dejanja odgovarjamo zato edino partiji. Kjer ni Boga, je torej dovoljeno vse. Dovoljen je Barbarin rov pa Kočevski rog in dovoljene so tudi Teharje. Za osvojitev oblasti je dovoljeno izdati in z orožjem napasti lastni narod v najtežji uri njegove zgodovine. Dovoljena je laž. Dovoljena je manipulacija. Dovoljeno je najhujše morilce razglasiti za narodne heroje, dobre in poštene slovenske ljudi pa za barabe in narodne izdajalce. Dovoljeno je metati žive ljudi in ranjence v kraška brezna. Dovoljeno je odpeljati otroke na Petrička in dojenčke na žgočem soncu izstradati do smrti. Dovoljeno je odsekati duhovniku roke v zapestjih oz. mu s črepinjo vrezovati v hrbet srp in kladivo. In dovoljeno je pobiti na desettisoče svojih političnih nasprotnikov brez kakršnegakoli predhodnega dokaza krivde. Če nisi za komunizem, si pač izdajalec in avtomatično kriv! Vse to in še mnogo več je bilo dovoljeno oz., bolje rečeno, so si dovolili slovenski boljševiki.

Opis slike: Boštjan Zadnikar

Od teh strašnih časov je minilo približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. Pa je res? Ne, to žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu! Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo s pozicije moči, so skrajno oholi in arogantni. Zase so prepričani, da so absolutno superiorni nad vsem, kar na Slovenskem ne tuli v njihov rog. Vse te njihove značilnosti pridejo še mnogo bolj do izraza, če se slučajno zgodi, da se v kakšnem izmed mandatov po pomoti znajdejo v opoziciji. Tedaj postanejo njihove frustracije neznosne, saj to resnično ni zanje. Kakor če mačku porežeš brke. Zanje je edino – OBLAST, OBLAST in še enkrat OBLAST! Zopet si dovolijo izreči in storiti čisto vse, kar jim pade na pamet.

stran: 053

Na letošnjem slovesnem odkritju kopije kipa talca v ljubljanski Gramozni jami je bil slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl, ki je hkrati častni meščan Ljubljane in tudi redni član SAZU – tiste institucije, ki naj bi oz. ki bi morala predstavljati nesporno elito naroda. Elito v vseh ozirih, tudi v moralnem. Govornik je poleg že ničkolikokrat slišanega poveličevanja NOB in očitno pod močnim vtisom neudeležbe partizanskih praporščakov na osrednji državni proslavi tiste ljudi, ki praporščakom niso izrazili dobrodošlice, imenoval z besedami »odpadkarski civilizacijski odpadki«! Po isti logiki smo torej tudi mi, vsi danes tukaj zbrani, ki ne nosimo rdeče zvezde v srcu, odpadki civilizacije. In takšno žalitev izreče sonarodnjakom ne neki od vina opiti klošar brez osnovne šole, temveč vrhunski intelektualec, član SAZU! To je dokaz, kam daleč seže ta rdeča ideologija – celo v akademske kroge.
Na letošnjo zadnjo avgustovsko soboto je bil na partizanski proslavi v Vojskem pri Kočevju slavnostni govornik predsednik stranke SD dr. Igor Lukšič, ki nam je med ostalim ponudil tudi tole svojo trditev: »Kardelj, Kidrič in komandant Stane so bili najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli dala naša zemlja.« Človeku gre ob taki izjavi najprej na smeh, takoj nato pa se zresni, kajti zadeva ni niti malo smešna, temveč tragična. O Kardelju in Kidriču oz. o njunem medvojnem delovanju obstaja toliko različnih pisnih virov, dokumentov, dokazov in nespornih zgodovinskih dejstev, da lahko normalen, poudarjam, NORMALEN človek na osnovi vsega tega brez pomisleka zaključi, da sta bila Kardelj in Kidrič kvečjemu največja krvnika lastnega naroda, ne pa heroja. Bila sta tvorca oz. ideologa krvave boljševiške revolucije in najvidnejša člana KPS, ki je sprovocirala bratomorno vojno in tako potegnila v vrtinec smrti na desettisoče Slovencev. Kidrič je npr. na partijski konferenci leta 1942 na Cinku svojim tovarišem povedal tudi tole: »To je vojna za sovjetizacijo sveta. Po zmagi nad nacifašizmom bomo nevtralizirali tudi Veliko Britanijo in ZDA«. Bolj direktno ne bi mogel povedati prave resnice. Ko je Kardelj leta 1943 brigadirju Macleanu razlagal o komunističnem tisočletju, za katerega se borijo partizani, mu je jasno povedal, da so za njegovo dosego posvečena vsa sredstva. »Kdor se postavi po robu dosegi tega velikega cilja, ga je treba uničiti. Takšne žrtve so samo v blagor človeštva. Ali sploh lahko obstaja plemenitejši cilj, kot je ta?«, ga je vprašal Kardelj in mirno pogledal skozi svoja okrogla očala. To je zgolj en primer Kardeljevega razmišljanja. Da njegovih številnih depeš oz. pozivov na pobijanje in klanje Slovencev niti ne omenjam. Na knjigo, ki se pripravlja in ki bo opisovala vse dosežke komandanta Staneta, pa že z nestrpnostjo čakam. Tudi tu lahko torej ugotovimo, da te nevzdržne trditve zopet ni izrekel opiti klošar iz naše prejšnje zgodbe, temveč človek, ki se ponaša z doktoratom in ki je bil v prejšnjem mandatu celo šolski minister.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Priklon visoke umetnosti Blaža Cedilnik

Na javni tribuni sredi meseca septembra, kjer so sodelujoči analizirali vzroke za sedanje katastrofalno stanje slovenske družbe, je sodeloval tudi predsednik stranke TRS in nekdanji varuh človekovih pravic, Matjaž Hanžek. V svojem ekspozeju se je med drugim tudi retorično spraševal, kako lahko tretjina slovenskega volilnega telesa izbere tistega vodjo, za katerega kar v treh knjigah jasno kaže, da je dobival milijone iz trgovine z orožjem. Volivce, ki so torej Janezu Janši omogočili, da ponovno postane premier, označi za, ne boste verjeli, LUMPENPROLETARIAT! Naj na tem mestu posebej opozorim na eno izmed temeljnih značilnosti boljševizma, ki se nekako glasi takole: »Kar delaš sam oz. kar velja zate, pripiši svojemu političnemu nasprotniku in to ponavljaj v nedogled.« Takšno početje boljševiki označujejo z izrazom »taktika«. Tu bi lahko omenjal znane okoliščine, ki so Jankovićevi falangi omogočile uzurpacijo ene tretjine slovenskega parlamenta, pa jih ne bom, saj jih je dovolj dobro orisal že neidentificirani Tomaž Majer.

stran: 054

Petnajstega septembra smo v Kopru gledali proslavo ob obletnici priključitve Primorske matični domovini. Namesto dostojne obeležitve tega dogodka smo bili priča pravemu stalinističnemu mitingu z vso komunistično folkloro vred. Poleg starih slovenskih zastav z rdečo zvezdo so plapolale celo partijske zastave. Rdeča zvezda je bila povsod. Transparenti s slavospevi Titu. Vse je bilo rdeče. V prvih vrstah podmladek obeh opozicijskih strank – vsi v majicah z rdečo zvezdo. Bivša atletinja, zdaj Jankovićeva poslanka, si je nadela celo rdeče kavbojke. In kaj je povedal slavnostni govornik, predsednik republike dr. Danilo Turk? Predvsem to, da potrebujemo kompetentno vlado. Kar z drugimi besedami pomeni, da vlada, ki jo imamo, ni kompetentna. Vlada, ki je bila sestavljena po legalni poti in ki se že tričetrt leta na vse kriplje trudi, da slovenska barka, ki so jo na rob prepada spravili predvsem predsednikovi ideološki somišljeniki, ne bi potonila, je torej po predsednikovem mnenju nekompetentna. Resnično ne poznam civilizirane države, kjer bi predsednik republike vsako vaško veselico izrabil za napad na vlado, ki glede na okoliščine, v katerih se je znašla, dela vse za rešitev nacionalnega gospodarstva in prihodnosti Slovenije.
To je bilo zgolj nekaj primerov izjav ljudi, ki so danes še vedno tu med nami in ki s svojimi dejanji in besedami odločilno krojijo našo usodo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodo ti ljudje kdaj spremenili in uvideli svojo veliko zmoto. Nikoli in nikdar! In zakaj? Zato ker njih resnica in pravica ne zanimata. Oboje zanje enostavno nista vrednoti. Oni imajo svoj NOB. To je počelo vsega. To je njihov Betlehem. Slovenija se je po njihovem pričela 27. aprila ‘41 pod Rožnikom. Takrat se je dvignil slovenski narod oz. »v prevodu« Komunistična partija Slovenije. Oz., kakor je ‘43 v Loški dolini dejal politkomisar Ante Novak: »Ni važno, koliko ljudi ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in zavladamo.« Povsem enako razmišljajo tudi današnji slovenski neoboljševiki. Najhujša kazen, ki jih je lahko doletela, je samostojna slovenska država in prelom s komunizmom, uvedba parlamentarne demokracije. Zato oni te države ne marajo. Sovražijo jo. Če bi se pokazala priložnost, bi nas tisti hip potegnili nazaj v balkanski jugokotel, na zastavo prišili rdečo zvezdo in po pisarnah, uradih, šolah in vrtcih zopet razobesili Titove slike. Ker jim je iz rok iztrgal njihovo SFRJ, tako nečloveško, bestialno sovražijo Janeza Janšo.
Ker smo Slovenci torej obsojeni na sobivanje s temi ljudmi, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu, je naša prihodnost popolnoma negotova. Kot vse kaže, Slovenci zaradi te proklete revolucije nikoli več ne bomo normalen in enoten narod. Letos sem se sprehajal po nemških mestih, kot so Nürnberg, München, Stuttgart, Tübingen. Nikjer, prav nikjer nisem naletel na doprsne kipe Hitlerja, Gobbelsa ali Himmlerja. Celoten nemški narod je enoten v obsodbi nacizma. Pri nas pa nas boljševiki že 70 let prepričujejo, da ponoči sije sonce in da je tri plus tri enako sedem in pol. Mislim, da tako sprti, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli. Stanje duha v slovenski družbi je postalo neznosno. Tako enostavno ne gre več naprej oz. tako kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno – moralno »arbitražo« od zunaj in posledično streznitev, katarzo. Nemški kancler Willy Brandt je leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znamenje velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Le kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem rogu? Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli. Bog nam pomagaj!

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Marija Zgonc – Kako velike reči nosimo v svojem spominu! Blaža Cedilnik

stran: 055