Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 094

Najprej Aktualni kulturnopolitični komentarji. Bili so dolgi, morda podzavestno zato, ker preprosto nisem imel občutka, da sem povedal to, kar bi moral. Zato sem vlekel kot pridigar, ki ne zna nehati. Za uganko, ki nam jo je vsem postavljala Sfinga, ki je zagospodarila v Sloveniji, tudi moji odgovori niso zadostovali. Tudi moji komentarji niso dali pravega odgovora na vprašanje, kaj je boljševizem in ne na vprašanje, zakaj so mu Slovenci izkazali takšne usluge, ko se je iz globin dvignil na površje tudi v Sloveniji in začel pogubljati ljudi. Ne jaz, ne noben drug od nas ni našel odgovora, ki bi omogočil to, kar se je zgodilo pred tebanskim obzidjem, ko je Ojdip povedal Sfingi, kaj je, in se je potem ta, iz besa, da je bila razkrinkana, vrgla v prepad. Še danes hodi boljševizem po deželi in ugonablja ljudi in cel narod. Sedaj se bodo morali neki drugi ljudje spoprijeti s tem vprašanjem. Upravičeno pravimo, morali, ker brez tega odgovora Slovenci ne bomo duhovno svobodni, politično kompetentni in vse drugo. Slovenske Tebe ne bodo vzcvetele, če bo okli obzidja tulila Sfinga in nam ne bo dovoljevala, da se zavemo, kdo smo.

Če se v javnosti, politični ali medijski, pojavi nov ideološki trik, ga je treba nemudoma dešifrirati. To se pravi povedati, kaj ideološka noviteta pomeni v nomosu družbene realnosti. Tak ideološki izum je na primer beseda stroka. Iz medijske agenture se sliši na primer tole: Tako in tako predlaga politika, sedaj pa poglejmo, kaj pravi k temu stroka. Beseda, tako izrečena, računa na poslušalčev jezikovni refleks: kar pravi politika (že ta beseda sama je ideološka, zakaj v slovenskih razmerah politike kot politike ni, je samo politika ene ali druge smeri), kar pravi politika, je subjektivno, interesno, pogojeno, preračunano na retorični učinek, kar pa pravi stroka, pa je objektivno, prečiščeno v etosu dejanskega védenja, zanesljivo in zato v stanju uveljaviti korekcijo. V resnic pa je tako, da se stroka v celotnem liku humanističnih ved lahko odloči dobesedno za karkoli; v sociologiji, pravu, zgodovinopisju je mogoče še tak absurd pokriti s strokovno avtoriteto. V družbah z aktualno boljševiško alternativo pa je mogoče strokovno uveljaviti diametralno nasprotna mnenja tudi v mostogradnji in njenih matematičnih izračunih. Še to je treba povedati, da v besednjaku slovenske medijske prakse z besedo politika nikoli niso mišljeni boljševiki, ampak vedno »oni drugi«.






Točka, o kateri govorimo, je bolj pomembna, kot se zdi. Ne mogoče zato, ker je vseprisotna, ampak zato, ker gre pri njej za jezik. Boljševiki so nam v svoji sedemdesetletni karieri pokvarili jezik, Pokvarili so ga tako, da so ga zaplenili in poljubno preoblikovali za potrebe svoje politične promocije. In ker je bila kultura te promocije v koničastem nasprotju s kulturo civilizacije, ki jo je narod dosegel v zgodovini, je boljševiška zaplemba jezika nujno pomenila njegovo deformacijo. Iz povedanega izhaja, da je poglavitna akcijska smer Zaveze boj za normalnost jezika – boj za njegovo enoumnost. Konkretno to pomeni, da bodo morali tisti, ki bodo govorili preko Zaveze, od sebe zavestno zahtevati, da vedno kaj povedo, ne da samo govorijo, ampak, da predvsem kaj povejo. Ko je nedavno tega novinar Slavko Bobovnik v nekem razgovoru na televiziji vzkliknil:«Za božjo voljo, kaj je z nami, da ne znamo s svojo preteklostjo?«, se je znašel zunaj interpretativne orbite slovenskega jezika in zgodovine. V njej namreč ne gre za »znanje ali neznanje«, ampak za pripravljenost odpovedati se ideološkemu mitu in se prepustiti logosu zgodovine. Tega pa boljševiki ne bodo naredili, ker ali vedo ali pa instinktivno slutijo, da jih v tem primeru ne bi bilo več – da ne bi mogli več obstajati.