Avtor: Janko Maček

stran: 011

Ni dolgo tega, ko smo v ožjem krogu govorili o reviji Zaveza in ugotovili, da so v njej nekatera besedila, s katerimi lahko razvozlaš, če že ne kar presekaš marsikateri vozel naše polpretekle zgodovine, ki se na videz zdi nerešljiv. Mediji so prav takrat poročali o proslavi »legendarne« dražgoške bitke in na ekranih so nam kazali nekdanje udeležence, ki so v snežnem metežu, podobnem tistemu pred 71 leti, stali okrog spomenika, ki tam stoji od leta 1978. V nekem Kako se je začelo sem že omenil, da mi taki in podobni prizori vzbudijo asociacijo na poletje 1942, ko se je znani komandir Peter Cafuta – Gad po neuspelem napadu na Šentjošt s svojim udarnim vodom maščeval nad okolico; na našem koncu so tedaj vse požgali, pri dveh sosedih ubili očeta in mater, dveletna deklica pa je umrla v plamenih domače hiše. Ob letošnji dražgoški proslavi smo pričakovali, da bomo vsaj od slavnostnega govornika, intelektualca in poklicnega zgodovinarja slišali kak drobec resnice in objektivnosti. Ni čudno, da sem se ob tem spet spomnil na besedila revije Zaveza.
Kaj je povedala Zaveza o fenomenu Dražgoš v svojih prvih številkah, ki so »padle« kot blagodejen dežek na izsušeno zemljo dolgoletnega enoumja? Je glede na svoje omejene možnosti sploh mogla kaj pametnega in koristnega povedati? Takoj prvi stavek članka Dražgoše, ki sta ga za decembrsko številko 1995 pripravila Mojmir Tozon in Tine Velikonja – oba sta že nekaj let pokojna – nas postavi v srž problema: »Ko se je Tito ob odkritju spomenika v Dražgošah ozrl po obronkih Jelovice, je vzkliknil: ,Pa zakaj se niso umaknili tja gor!‘« Ne vemo, kdo in kako mu je odgovoril na to vprašanje, ki bi ga lahko zastavil tudi marsikateri manj pomemben opazovalec dražgoških dogodkov. Je maršalu kdo pojasnil, kako so Dražgošani prosili partizane, naj se umaknejo iz vasi, pa jih niso poslušali, ker so z vrha slovenske komunistične partije imeli ukaz, naj kljub nevarnosti za vas sprejmejo boj – tudi zato, da bi popravili oceno pri svojem jugoslovanskem »predstojništvu«, ki jim je malo prej očitalo slabo aktivnost v odporu proti okupatorju. Že v 5. št. Zaveze Justin Stanovnik kritizira dr. Bučarja, ki je v svojem govoru izjavil, da so bile Dražgoše »izbruh narodove volje po obstoju« in dodaja: »O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. Kaj so Dražgoše v okviru mita, vemo, toda mogoče jih je oceniti tudi s stališča takratne gole resničnosti. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in so imeli v tem primeru en sam cilj, da namreč prisilijo prebivalce v to krvavo igro. (J. S. Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja)
Velikonja piše, da ga je zanimalo, kaj pomeni dražgoška zgodba za domačine, kako so doživljali povojni čas in kako sedaj gledajo na takratna dogajanja. Eden prvih njegovih obiskov v Dražgošah je bil leta 1993 pri Malki Šmid v gostilni pri Urbanu. Ob dražgoških dogodkih je bila stara 38 let, izgubila je moža in ostala sama z enoletno hčerko. Velikonja dobesedno navaja njeno pripoved: »Naša gostilna je stala, še preden sem se rodila. Za partizane nismo veliko vedeli … Tisto v Rovtu, 12. decembra 1941, ko so v partizansko zasedo padli nemški policisti, tisto pobijanje je krivo za nesrečo, ki je zadela Dražgoše. Ko so prišli partizani na dan pred novim letom, sem vedela, da bo hudo. Pošteno smo se ustrašili, ko smo jih zagledali v takem številu. Vojske se vedno bojiš, pa čeprav je naša. Glavno so napravili Nemci, a krivi so bili tudi partizani, ker se niso umaknili iz vasi. Tam naj bi bili, od koder so prišli, pa bi bil mir. Povem vam, da si jih nismo želeli, pa so kar tiščali. Vedno sem jih podila, naj gredo gor na Goro. Mislili so, da jih ne maram, pa ni bilo tako. Želela sem samo mir imeti … Moj mož bi lahko šel dol na žago, pa so ga pobrali in sosedove ravno tako, same gospodarje. Spodaj na Rudnem je imel žago in dva, ki sta na njej delala. Če bi šel dol, pa bi bil rešen. Rekla sem mu: ,Pojdi in se skrij!’ pa je ves dan pestoval Rezko. Vsi gospodarji so ostali, ker so mislili, da bodo rešili domačije, če jih bodo našli doma. Pa so jih kar pobrali in peljali gor pa uničili. Osemnajst jih je bilo, pa samo mladih. Tudi več so jih pobrali v eni hiši. Pri Šimnu so tri, pa Markova, Maževa in Kopčeva po dva. Nas so gnali v dolino. Rezko sem peljala v vozičku. Bilo mi je vseeno, kaj bo z menoj. Moške so

stran: 012

Avtor slike: Foto Stele

Opis slike: Dražgoše 1900 – Pri cerkvi Foto Stele

nam pobrali, za kaj se bomo potem brigali. Peljali so nas zapret v Šentvid, potem pa so nas nagnali domov. Nismo imeli nič, ne za obleč in ne za v usta. Potem sem bila tri leta na Rudnem« …
»Za spomenik sprašujete. Lepega na njem ni nič. Mar bi naredili kapelo tam, kjer ležijo, in napisali imena. Ali pa bi naredili tule spodaj pri pokopališču. Piše, da je grobnica, pa ne vem, če so naši tam. Mene že niso vprašali, če smejo prekopavati. Zdi se mi, da so naši še vedno tam zgoraj, kjer je bila stara cerkev.« Velikonja k temu dodaja, da je Malka, ki je objokovala svojega moža pol stoletja in še malo čez, umrla leta 1994. »Na tisto je bila pa vseeno ponosna, da je prišel Tito in mu je postregla v svoji gostilni. Na to spominjajo fotografije po stenah v gostilni in na eni od njih je tudi ona in sijoči maršal.« (Zaveza 19, str. 24)
Gostilničarka Malka je govorila iz svoje trpljenja polne izkušnje, kjer ni prostora za mitologijo. Justin Stanovnik je nekje zapisal, da je vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni govorjenje na pokopališču, zato bi moralo biti posebno občutljivo in premišljeno. Naj bo takšno tudi tole naše razmišljanje o dražgoški bitki in njenih posledicah.

Usodni januarski dnevi 1942

Leta in desetletja je veljalo pri nas pravilo, naj zgodovino pišejo zgodovinarji in se je tudi vedelo, kateri, oziroma da je že napisana in da je ni več mogoče spremeniti. Tudi glede dražgoških dogodkov ni moglo biti drugače. Ivan Jan v svojih knjigah obširno opisuje boje Cankarjevega bataljona, trpljenje vaščanov in uničenje vasi pa komaj omeni, govorniki so na vsakoletni obletnici prikazovali bitko kot »izbruh narodove volje po obstoju«, kot »plamenico upora sredi zasužnjene Evrope« in dokaz nemoči nemškega orožja. Kaj pa vaščani? Morda so na proslavi celo ploskali takim in podobnim besedam, obenem pa z bolečino mislili na svoje pobite sorodnike, na uničenje vasi in na trpljenje, ki so ga tedaj prestali. Malka Šmid je v zvezi s tem preprosto povedala: »Glavno so naredili Nemci, krivi pa so predvsem partizani, ki kljub našim prošnjam niso odšli iz vasi.« Pri vaščanih, ki so v času bitke vse izgubili, ki so videli in občutili njene grenke sadove, se mit, ki je nastal kasneje, ni prijel. Resničnost je bila preveč kruta, da bi jo mogli kar tako odriniti od sebe in pozabiti.
Preden bomo na kratko obnovili spomin na dražgoške dogodke iz leta 1942, poglejmo nekaj splošnih podatkov o Dražgošah tistega časa. Povzemamo jih delno po Dražgoški kroniki, ki jo je župnik Maks Ocepek objavil v Loških razgledih št. 41, leto 1994. V skladu s svojim ponemčevalnim načrtom so Nemci kmalu po zasedbi začeli preganjati duhovnike in tako so tudi takratnega dražgoškega župnika Franca Hitija odpeljali v Šentvid ter izgnali na Hrvaško. Nekaj duhovne oskrbe je potem faranom nudil nemški duhovnik, ki je občasno prihajal iz Škofje Loke. Ob nedeljah je molitve v cerkvi vodil organist Filip Mlinar, ki je tudi pokopaval, kadar ni bilo duhovnika. Dražgoška fara je bila pred vojno versko in prosvetno zelo razgibana. Imeli so kar dva kulturna domova: Pri cerkvi prosvetnega, kjer je imel glavno besedo župnik, Na pečeh pa sokolskega, ki ga je vodil učitelj Bertot, menda že tedaj član partije ali vsaj povezan z njo. Župan občine Selca, kamor so spadale Dražgoše, je bil Franc Benedik, po domače Mlinar iz Dolenje vasi. Imel je žago in je odkupoval les od okoliških kmetov, ki so ga cenili kot dobrega in poštenega plačnika. Imel je zvezo z avstrijskimi trgovci in podjetniki in občudoval njihovo podjetnost ter strokovnost. Pred katastrofo so Dražgoše imele 81 hiš in v dveh zaselkih: Pri cerkvi in Na pečeh je bilo 444 prebivalcev.

stran: 013

Morda ne bo odveč, če sedaj povemo še nekaj o Cankarjevem bataljonu in o poljanski vstaji decembra 1941. Član CK KPS Stane Žagar je konec julija 1941 na Vodiški planini ustanovil Jelovško partizansko četo. Njen prvi poveljnik je bil Jaka Bernard. Ko je Jože Gregorčič pripeljal na Jelovico še Jeseniško četo, je bil v začetku avgusta formiran Cankarjev bataljon, ki je kmalu štel okrog 100 mož. Veliko so se zadrževali pri Sv. Mohorju nad Selci. Njihova odmevna njihova je bila v noči na 2. december 1941, ko so na različnih krajih približno ob isti uri postrelili devet »nemških kolaborantov«, kot so jih sami imenovali; v tej deveterici so bili: čevljarski mojster Jerše in mizar Bertoncelj iz Zgornje Dobrave, gostilničar Benedičič iz Besnice, France Bašelj od Sv. Barbare nad Zmincem in drugi. 11. decembra 1941 je bataljon prišel v Rovt pri Sv. Lenartu nad Lušo in naslednji dan iz zasede napadel kolono nemških policistov; padlo je 45 policistov. Ta dogodek je bil uvod v poljansko vstajo, ki je bila že nekaj časa v načrtu in ki naj bi jo izvedel prav Cankarjev bataljon. Kot navaja Martin Premk v knjigi Poljanska vstaja, se je v dneh od 22. do 26. decembra pridružilo mobilizacijskim patruljam 307 mož in fantov, 27 so jih pobrali že prej, vseh udeležencev pa naj bi bilo 381, od tega kar 276 iz občin Javorje in Poljane. Ista knjiga govori tudi o zaprisegi: »Vsi novi borci so prisegli. Prva prisega je bila 24. decembra v hlevu pri Koširju pod Pasjo ravnjo, druga pa 27. decembra v hlevu kmetije Dolinec v Kovskem Vrhu. Obakrat je govoril Stane Žagar. Napovedal je skorajšnji poraz Nemcev pred Moskvo in konec vojne.« Poročilo o prisegi se zaključi s pripombo, da je Žagar v govoru preveč poudarjal borbo delavskega razreda pod vodstvom KP, zaradi česar so nekateri mobiliziranci godrnjali, da se niso prišli borit za komunizem, nekateri pa so celo odšli domov.
Na božični dan se je od Poljan slišalo streljanje in Ogrinov oče, gospodar kmetije blizu Pasje ravni, je ugotavljal, da se ne obeta nič dobrega, ko na sveti dan streljajo. Skrbelo ga je za 18-letnega sina Jožeta, ki so ga prišli iskat en dan prej. Seveda tedaj ni vedel, da bo sin že 26. decembra mrtev obležal v grmovju pod Bukovim Vrhom. Njegovo na pol razpadlo truplo so našli šele spomladi, ko je odlezel sneg. Že na božični dan so Nemci preko italijanskega ozemlja dovažali svojo vojsko v Črni Vrh, iz Poljan pa prodirali proti Vinharjem in Bukovemu Vrhu. V soboto, 27. decembra, so sklenili obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha. Vstajniki so nudili zadnji odpor na Skoblovi domačiji, potem pa so se 27. decembra v varstvu noči izvlekli iz obroča in se usmerili proti Dražgošam. Precej novincev je tedaj odšlo domov. V dneh okrog novega leta so Nemci prehajkali cel Črni Vrh in Poljansko dolino, predvsem pa okolico Pasje ravni, pobrali po samotnih kmetijah več moških, ki so sodelovali v vstaji, in jih odpeljali v zapore. Dvanajst od njih so potem 3. januarja 1942 ustrelili v Dragi pri Begunjah. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu so 29. decembra pred hišo ustrelili gospodarja Janeza Demšarja in hlapca Janeza Šubica, ker so pri preiskavi našli bombo. Naslednji dan so spet prišli in v hišo, kjer sta na parah ležala gospodar in hlapec, nanesli butar ter zažgali. Hkrati s hišo in hlevom sta zgorela tudi mrliča. Pri Gornjem Ostražu v Črnem Vrhu so Nemci 28. decembra požgali domačijo, gospodarja Silvestra Buha, ženo Marijo in sina Rudija pa ustrelili in vrgli v ogenj.
Na novo leto zjutraj je bil Cankarjev bataljon, kolikor ga je še ostalo, že v Dražgošah. Štab se je naselil v gostilni Pri birtu, moštvo pa so porazdelili po hišah. Vseh je menda bilo okrog 200. Precej se jih je nastanilo pri Kavšču Pri cerkvi. Franc Kavčič je bil tedaj star enajst let in se tistih dogodkov še živo spominja. Njegova zgodba pod naslovom Resnica o Dražgošah v očeh domačina je bila januarja 2010 objavljena v Družini in je imela velik

stran: 014

Opis slike: Prejšnja župnjiska cerkev sv. Lucije v Dražgošah

odmev. Kavčič torej pripoveduje, kako je oče, ki je izkusil prvo svetovno vojno in se je zavedal, kaj lahko naredijo Nemci z vasjo, takoj po prihodu nagovarjal partizane – na Gorenjskem so jim takrat še rekli gošarji, naj se umaknejo v Jelovico, kjer so Dražgošani imeli več gozdarskih koč, in tja bi jim seveda nosili oziroma vozili hrano. Z navadnimi gošarji v Kavščevi hiši sta bila tudi komandirja Jaka Bernard in Alojz Pečnik. Bernard je menda predlog očeta Kavšča takoj zavrnil, Pečnik pa se je z njim strinjal tudi zato, ker je menil, da imajo za obrambo vasi premalo municije. Zaradi tega sta se tedaj komandirja celo sporekla, čeprav nista imela moči, da bi o tem odločala. Znano je, da so Pečnika dva meseca kasneje nekje nad Kropo partizani sami likvidirali. Jan piše, da so v štab bataljona že na novega leta prišli odposlanci vasi in prosili, naj se vojska umakne iz vasi. Njihova prošnja je bila zavrnjena, pač pa so dobili dovoljenje, da o partizanih v vasi obvestijo župana Benedika. Kot piše Jan, je ta prijavo sprejel in odposlancem zagotovil, da se jim ne bo nič zgodilo, saj so izpolnili svojo dolžnost, toda nekateri domačini so prepričani, da je župan naročil, naj partizane pregovorijo, da bodo odšli iz vasi, ker v nasprotnem nihče ne bo preprečil nemškega maščevanja. Najbrž je župan in tudi štab bataljona zvedel, kako so Nemci ukrepali v Poljanski dolini oziroma okrog Pasje ravni, vendar to ni moglo ničesar spremeniti, saj so partizani imeli posebna navodila partijskega vrha.
V tednu pred začetkom nemškega napada se je zvrstilo nekaj mitingov. Govoril je Stane Žagar, se navduševal nad dražgoško republiko in bodril vaščane, naj ne bodo v skrbeh zaradi nemške zveri, ki so ji dnevi šteti. Marsikdo mu ni verjel, vendar si ni mogel pomagati. Nemci so cel teden zbirali svoje enote, in ko so na Rudno pripeljali še topove, se je v petek, 9. januarja 1942, začel napad. Sneg, ki je zapadel v noči na petek, je oviral nemško pehoto pri prodiranju in branilci so napad odbili. Toda napovedi, da bodo Nemci po tem neuspehu odšli izpred Dražgoš, se niso uresničile. Na pečeh je v petek že pogorela prva hiša in nekaj družin se je potem v zavetju noči umaknilo čez Jelovico proti Jamniku. V soboto se je napad kljub snežnemu metežu nadaljeval. Na vas so padale granate in spet je zagorelo nekaj hiš.
France Kavčič pripoveduje, da je bil stric Peter, očetov brat, ki je imel hišo Na pečeh, tiste dni na Jelovici. V soboto je prišel dol in se ustavil najprej na rojstnem domu Pri cerkvi. Ker ga je skrbelo, kako je Na pečeh, sta se zvečer s 16-letnim nečakom Janezom odpravila tja. Že od daleč sta videla, da pri Petru gorita hiša in hlev, kjer je pretresljivo mukala krava. Ko sta jo rešila, sta se hotela povzpeti do hiše, toda v siju požara so ju opazili Nemci in začeli streljati. Rafal je oplazil Petra, mu raztrgal obleko in povzročil nekaj prask na prsih, drugače pa je ostal nepoškodovan in se ves prestrašen vrnil h Kavščevim. Nečak Janez je tedaj, ko so okrog njega zažvižgale krogle, skočil v bližnji svinjak. Kavščevi so bili pripravljeni, da bi tisto noč odšli v Jelovico, potem pa je oče odločil, da brez Janeza ne gredo nikamor. Bili so prepričani, da so ga zadele nemške krogle in da je obležal mrtev. Tako so ostali doma in v ponedeljek so Nemci zbrali vse moške iz zaselka Pri cerkvi, jih čez noč zaprli v farovško klet, naslednji dan enega mladoletnika in tri stare može izpustili, vse druge pa likvidirali. Ne ve se, kako. So jih postrelili in njihova trupla pometali v ogenj ali žive

stran: 015

Avtor slike: (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 104)

Opis slike: Izpraznjeni grob dražgoških žrtev na pokopališču Pri cerkvi (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 104)

zaprli v poslopje in zažgali? V požganem župnišču in prosvetnem domu so ljudje našli ožgane ostanke osemnajstih vaščanov in med njimi sta bila tudi Kavščev oče Janez in njegov brat Peter. In kaj se je zgodilo z Janezom Kavčičem, ki se je zatekel v svinjak na stričevi domačiji? Ni dolgo trajalo, ko je pred njim stal nemški vojak z naperjenim orožjem. Bil je tam v bližini in videl, kam je fant skočil. Janez je samo čakal, kdaj bo zaropotalo, zato je bil še bolj presenečen, ko je zaslišal slovenske besede in ga je vojak, ki je bil koroški Slovenec, odpeljal v sosednjo hišo, kjer so že imeli zaprtih več žensk in otrok, ki so jih naslednji dan odgnali na Rudno in s kamioni odpeljali v Šentvid. Ko sta v torek prišla v Šentvid tudi Kavščeva mama in France in so jih razporejali v sobe, se je tam pojavil tudi vojak, ki je oni večer prijel Janeza, vprašal mamo, če je Janez Kavčič njen sin ter ga ji izročil. Tako so bili Kavščevi spet skupaj in po šestih tednih so jih skupaj vrnili v Selško dolino.

Kruta resničnost dražgoške bitke

V nedeljo 11. januarja so Nemci nadaljevali s topovskim obstreljevanjem Dražgoš. Čeprav je veliko granat, ki so padle v visoki sneg, ostalo neeksplodiranih, so druge rušile in zažigale hiše ter povzročale grozo. Že v dopoldanskih urah so Nemci vdrli na Jelenšče. V Grogovcovo klet, kamor so se domačini zatekli pred topovskimi izstrelki, je vojak vrgel bombo; v eksploziji sta umrla Janko Habjan in triletna Rezika Šolar. Šestnajst mož in fantov z Jelenšč in iz zaselka Na pečeh so postrelili pred Grogovčevo hišo, dva pa na begu. Tako je ta dan na tem koncu moralo umreti 20 nič krivih civilistov, med njimi tudi triletni otrok.
Partizani Cankarjevega bataljona so ta dan proti večeru zapustili vas in se po gozdni poti umaknili na Jelovico. Pri cerkvi ta večer še ni bilo Nemcev, zato je pet vaščanov, ki so med tednom drvarili na Jelovici, brez težav prišlo pogledat domov. Ko so videli, da so partizani odšli in da je zavladalo zatišje, so sklenili ostati do jutra doma. Vendar se je kmalu pokazalo, da so naredili napako, kajti ni se še dodobra zdanilo, ko je bilo v vasi že polno vojakov, ki so preiskovali hiše in pobirali moške ter jih vodili v farovško klet. Tudi onih pet, ki so prejšnji večer prišli samo pogledat domov, se je sedaj znašlo med talci. Čez noč od ponedeljka na torek so imeli zaprte v kleti, 13. januarja pa so jih likvidirali. Ne ve se, ali so jih najprej postrelili in nato zmetali v ogenj ali pa žive zaprli v župnišče oziroma v prosvetni dom in zažgali. Ljudje so v župnišču in v prosvetnem domu našli le ožgane ostanke 18 sovaščanov, med njimi sta bila tudi 12-letni Anton Bešter in 13-letni Anton Lotrič. Eksekutorji namreč niso ugotavljali identitete posameznikov, ampak zgolj po zunanjem videzu določali žrtve svoje represalije. Posebno srečo je tedaj imel Pikcov oče, Andrej Marenk. Vojaki, ki so prišli, da bi ga odpeljali, so zahtevali, naj jim postreže z žganjem, potem pa nanj pozabili. Kasneje so ga poslali v koncentracijsko taborišče, ki pa ga je tudi preživel in maja 1945 peš prišel domov. Med žrtve dražgoške bitke spada tudi 36-letna Marija Šolar, Kolendrova mama; bila je med tistimi, ki so pred prihodom Nemcev zbežali na Jelovico. Ko so prišli Nemci z bohinjske strani, so opazili, da se iz koče na Rovtarici kadi. Kar na slepo so začeli streljati v leseno kočo. Marija je bila pri tem ranjena in je potem umrla v bolnici na Golniku.
Ožgane ostanke postreljenih vaščanov in padle partizane so pokopali šele po enem tednu. Prišli so možje iz Selc, saj v Dražgošah ni bilo nikogar več. V skupni grob na pokopališču Pri cerkvi so tako položili 41 vaščanov in 9 padlih cankarjevcev. Pogrebni obred je opravil nemški duhovnik Besel, ki je posebej zato prišel iz Škofje Loke. O duhovniku Beslu in o pogrebu dražgoških žrtev piše Pavel Florjančič v Loških razgledih št. ⁴²⁄₂₀₀₂.
Kot smo že omenili, so Nemci Na pečeh že v nedeljo streljali talce, ženske in otroke pa zaprli v dve hiši in grozili, da bodo vse skupaj zažgali. Zaradi posredovanja župana Benedika so od te namere vendarle odstopili in jih v ponedeljek odgnali na Rudno, od tam pa s kamioni odpeljali v Škofove zavode v Šentvidu. Podobno so ravnali Pri cerkvi, kamor so prišli v ponedeljek zjutraj. Medtem ko so po hišah pobirali moške in jih kasneje pokončali kot talce, so ženske in otroke naganjali v Jorcovo hišo in izgledalo je, da jo bodo zažgali z ljudmi vred. Že tedaj so iz doline prihajali vozniki, ki jih je organiziral župan, da bi iz poslopij, določenih za požig, pobrali živež in druge vredne stvari. Ko so potem v torek dopoldne jetniki iz Jorcove hiše v spremstvu vojakov šli proti Rudnemu, kjer so jih čakali kamioni, so videli, kako so za njimi gorele njihove domačije. Vseh Dražgošanov je bilo v Šentvidu 81, in ko so se po šestih tednih vrnili, so bili brez strehe nad glavo, brez najnujnejšega. Tisto, kar so rešili vozniki, ki jih je poslal Benedik, se je večinoma »poizgubilo«. Ljudje, ki so imeli veliko srečo, da so sploh ostali živi – nedvomno tudi po Benedikovem prizadevanju – so si morali poiskati zatočišče pri sorodnikih in znancih v okolici. V aprilu, ko je prenehal veljati nemški ukaz, s katerim je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano hoditi na teritorij Dražgoš, so začeli pospravljati okrog razrušenih domov in obdelovati zaplate zemlje, da bi si s skromnimi pridelki vsaj malo olajšali življenje.

stran: 016

Tu je treba povedati še, da okupatorjevo maščevanje nad »uporniško« vasjo z odhodom vojske in policijskih enot ni bilo končano. Poseben minerski oddelek je še cel mesec razstreljeval požgane domačije, dokler niso bile zravnane z zemljo. Domačini so upali, da bodo vsaj cerkvi sv. Lucije prizanesli. Pa niso. Dovolili pa so rešiti nekaj cerkvene opreme: dva manjša zvonova, orgle in izredno bogate pozlačene oltarje; nekaj najlepših kipov pa je neki Nemec kljub temu odpeljal na Tirolsko. Cerkev so zelo strokovno zaminirali. Trdo pri tleh so na meter izvrtali luknje in vložili razstrelivo. Po pripovedovanju očividcev se je ob eksploziji cela cerkev nekoliko dvignila in ko se je oblak prahu in dima, ki je ob tem nastal, razpršil, je ni bilo več. Župnik Ocepek piše v svoji knjigi, da sta ta prizor z Rudnega z daljnogledi opazovala gauleiter Rainer in general Roesener. Dražgoška zgodba naj bi bila tako končana, Dražgoš ni bilo več.
Za zaključek tega poglavja bomo povzeli nekaj misli iz razprave Pavla Florjančiča v že omenjeni številki Loških razgledov: Ko govorimo o dražgoški tragediji, mislimo predvsem na enainštirideset civilnih žrtev in na porušeno vas. Tragedija, pojem so iznašli stari Grki, je v tem, da se junaku zgodi nekaj usodnega, čeprav poskuša narediti vse, da se to ne bi zgodilo. Dražgošani so bili taki tragični junaki. Obupno so prosili partizane, naj jih ne izpostavljajo okupatorjevim represalijam.

Opis slike: November 1944 – »Osvoboditev« Železnikov

Oboji so vedeli, kaj jih čaka. Vedeli so, da Nemci dosledno izvajajo svoje krute maščevalne ukrepe. Še zlasti, ker so komaj čakali prvo primerno priložnost, da se maščujejo za nedavni poraz v bližnjem Rovtu. Partizani so Dražgošanom obljubili, da jih bodo branili pred napadalci, vendar so se zaradi nasprotnikove premoči umaknili in nemočne vaščane prepustili na milost in nemilost sovražniku. – K temu je treba dodati, da ne moremo verjeti, da politkomisar Žagar, ki je na mitingu v Dražgošah govoril, da je nemška zver v zadnjih zdihljajih, ni vedel, kako je s tem v resnici in kaj čaka vas, ko se bodo partizani umaknili. Kakšni cilji so ga vodili pri tem? Gledano s tega zornega kota Dražgoše niso bile samo tragedija, ampak še vse kaj hujšega.
Mile Pavlin, priznan pisec partizanskih monografij, v svojem razmišljanju ob 40-letnici izhajanja revije Borec leta 1989 med temami, do katerih je kritičen, navaja tudi poljansko vstajo in dražgoško bitko: »Zakaj so se glavno poveljstvo in poveljstvo gorenjskih partizanov skupaj s pokrajinskim vodstvom komunistične partije Slovenije za Gorenjsko odločili za tako obliko in množičnost boja? Saj je bila moč nacistične Nemčije kljub porazu pred Moskvo še neokrnjena, vse povsod drugje so bile sile osi zmagovite, preskrba nemške vojske in prebivalstva je delovala nad vse uspešno, po vrhu pa so imeli uporniki oziroma partizani pred seboj še dolgo in ostro zimo. Kakšne so bile posledice neuspešne vstaje, povečanega nacističnega nasilja, požiga Dražgoš in poboja vaščanov v letu 1942?« Upravičeno torej sprašujemo, kaj so mislili tisti, ki so ob spletanju mita okrog Dražgoš govorili, da je med tridnevnimi boji padlo 1.200 ali celo 2.600 Nemcev? (Enciklopedija Slovenije npr. navaja, da je bilo v bojih udeleženih 2.500 pripadnikov nemške vojske in policije, padlo pa naj bi jih 27.) Dejstvo je, da so bile Dražgoše s svojimi razmetanimi hišami na vzpetini pod prostrano, z gozdom poraščeno Jelovico, kar primerne za začasno bivališče gverilske skupine, saj je zlasti v visokem snegu bila obkolitev kraja zelo težavna, umik v prostrane gozdove Jelovice pa kljub temu možen. Navzlic tej strateški legi vasi pa je bilo gotovo nesmiselno sprejeti boj s številčno premočnim nasprotnikom, ki ni imel težav s preskrbo s hrano in strelivom in je s težkim orožjem lahko iz varne daljave uničil vas in njene branilce.

stran: 017

Nacističnemu nasilju se pridruži še nasilje domačih komunistov

Ko so nemški minerji konec februarja 1942 zapustili Dražgoše, so za njimi ostale le še razvaline in na pokopališču ob ruševinah nekdanje cerkve sv. Lucije grob 41 postreljenih vaščanov in 9 partizanov. Res prava podoba uničenja in smrti. Ko se je 81 vaščanov vrnilo iz zapora v Šentvidu, so se razkropili po okolici k sorodnikom in znancem, ki so jim bili pripravljeni nuditi streho in skromno preživetje. Lahko si mislimo, da je marsikdo od njih vedel in verjel, da se je župan Benedik zavzemal za Dražgoše, da so zaradi njegove intervencije odpeljali ženske in otroke v Šentvid, namesto da bi jih pustili v gorečih hišah, in tudi, da je bila v veliki meri njegova zasluga, da jih po šestih tednih niso odpeljali v nemško taborišče, ampak vrnili v domačo dolino. Če so to vedeli ljudje, vrnjeni iz Šentvida, je vedela cela dolina, sta morali vedeti tudi OF in partija, ki sta bili tu organizirani, pa vendar je bilo odločeno, da je Benedik izdajalec, da je kriv za nesrečo Dražgoš in da zato zasluži smrt. In še tik pred smrtjo je skrbel za svoje občane. Ko ga je na poti iz Selc domov v Dolenjo vas zadela likvidatorjeva krogla, je dobri dve uri umiral in pri polni zavesti ponavljal, da zaradi njega ne sme biti nobenih represalij, nikakršnega streljanja talcev. Pa vendar je za zgodovino, ki se je pisala po maju 1945 in se vsako leto razkazovala na proslavi v Dražgošah, ostal izdajalec. Ta ista zgodovina tudi do danes ni pojasnila, zakaj so borci proti okupatorju januarja 1943 s puškinimi kopiti pobili županovo vdovo Ano, ustrelili njegovega bolehnega sina Franca, dobrodušnega gostilničarja

Avtor slike: (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Opis slike: Zasilni bogoslužni prostor v Dražgošah (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Jurija Berganta in še nekaj vaščanov Dolenje vasi. Je bilo za njihovo smrtno obsodbo dovolj že to, da so bili tako ali drugače povezani z Benedikom?
In kaj vse so morali prestati Dražgošani, ko so se po koncu vojne vrnili v svojo porušeno vas in začeli razmišljati o obnovi svojih domačij. Na veliki šmaren 1945 jih je obiskal minister za gradnje pri novi slovenski vladi. Sprejeli so ga v pričakovanju, da jim bo dal priznanje za njihovo voljo za obnovo vasi in zagotovil pomoč države, on pa je prišel na dan s povsem drugačnim načrtom. Predlagal je gradnjo skupnih hlevov in stanovanjskega bloka namesto posameznih hiš, skratka ustanovitev kolhoza, s katerim bi uporniške Dražgoše dale zgled celi Sloveniji. Ko je to slišal Pikcov oče, ki je 13. januarja 1942 po srečnem naključju ušel smrti, visel potem več kot dve leti med življenjem in smrtjo po raznih nemških taboriščih in maja 1945 prišel peš domov iz Mauthausna, je kljub svoji mirnosti in preudarnosti pobesnel ter ministru pokazal pot v dolino. Od tedaj Dražgošanov niso več strašili s kolhozom, pomoči za obnovo pa tudi ni bilo. Oni pa so kljub temu vztrajali. Iz začasnih bivališč z Rudna, Češnjice, Lajš in celo z Jamnika ter iz Selc so hodili obdelovat svojo zemljo. Nekateri so si uredili zasilna bivališča na razvalinah porušenih domačij, npr. Kavščevi so pokrili požgano sušilnico za sadje in tam na 3 m2 dobesedno imeli »streho nad glavo«. Menda so Kavščevi že bili v svoji baraki, ko jih je obiskala komisija za izvajanje agrarne reforme. Glavni je materi pojasnil zakon o zemljiškem maksimumu in ji pomolil v podpis predlog o zaplembi viška. Mati se je uprla: »Nemci so ubili očeta in uničili domačijo, vi nam boste pa še zemljo pobrali. Ne, pri tem ne bom sodelovala!« Ko je potem »oni tip« še silil v mater, se ji je sin France, ki je do tedaj mirno gledal in poslušal, postavil v bran in vsiljivca pognal skozi vrata. Ob takih nevšečnostih pa se je volja Dražgošanov, da si na svoji zemlji po svoje uredijo življenje, samo še krepila. Ustanovili so Obnovitveno zadrugo, uredili žago in si pomagali z lesom. Leta 1944 so zrasle prve barake in stekle priprave za gradnjo gospodarskih poslopij in stanovanjskih hiš. Pri tem so bili vaščani izredno složni in so si veliko pomagali med seboj.


stran: 018

Z obnovo vasi se je začelo obnavljati tudi versko življenje. Maša je bila najprej na prostem, npr. ob »semnju«. Da ne bi bilo treba hoditi k maši v Železnike, so leta 1946 na Maževi njivi postavili barako v velikosti 24 x 6 m, v katero se je vselila samo Maževa družina, ves preostali del pa je bil namenjen bogoslužju. Leta 1947 so poleg barake postavili še zvonik in vanj obesili rešena zvonova. Prvo zvonjenje v tem zvoniku je bilo za padle Dražgošane. V tej zasilni cerkvi je bila 4. junija 1951 birma, prva po letu 1935. Po stari navadi so možje in fantje pred birmo postavili mlaje, miličniki pa so jih zato klicali na zaslišanje. Med fanti, ki so zaradi birme in mlajev imeli opravka z milico, je bil tudi Kavščev France. Ker so bile tedaj pri marsikateri birmi razne nevšečnosti, je škofa Vovka, ki je prenočil v Pikcovi baraki, s sekiro v roki varoval Pikcov stric Tone.
Mozaik povojnih Dražgoš bi bil zelo nepopoln, če mu ne bi dodali segmenta, ki prikazuje gradnjo nove cerkve. O tem imamo največ podatkov v knjigi župnika Maksa Ocepka »Dni premišlja, ki so bili … « Ocepek je konec leta 1959 prevzel župnijo Železnike, v soupravo pa dobil tudi Dražgoše. Čeprav so Dražgošani že prej mislili na novo cerkev, saj je bila baraka na Maževi njivi že dotrajana, so se prave priprave na gradnjo začele šele s prihodom novega župnika. Največja težava je bila, ker se takratna oblast ni mogla sprijazniti s tem, da bi v »partizanskih« Dražgošah gradili cerkev, in je ljudi na razne načine odvračala od tega ter celo pretila, da ne bo ceste, če bodo vztrajali pri cerkvi. Toda Dražgošani so vztrajali, da hočejo oboje. Ko so se farani zedinili glede lokacije in je bil T. Jelenc pripravljen odstopiti njivo Na lopati, so zaprosili za lokacijsko dovoljenje. Prošnja je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da je tam obdelovalna zemlja. Ta razlog pa nekaj let kasneje ni veljal, ko so na istem kraju zgradili spomenik Cankarjevega bataljona. Po zavrnitvi prve prošnje je bil za gradnjo cerkve izbran prostor, kjer je stala baraka – cerkev.

Avtor slike: (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Opis slike: Spomenik dražgoškim žrtvam ob vhodu v novo cerkev (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Po raznih dopolnilih in ogledih je bilo julija 1963 končno izdano lokacijsko dovoljenje. Toda nastal je nov problem, ker je občina za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevala bančni depozit v vrednosti celotne gradnje. Ko je župnik potrkal na srca faranov, naj v obliki daru ali posojila prispevajo za novo cerkev, je zbral zahtevani depozit in ga 12. februarja 1964 vložil v banko. Še isti dan so ga obiskali uslužbenci TNZ in začeli preiskavo, češ da so bili ljudje k darovanju prisiljeni in da je bilo zbiranje zunaj cerkve. TNZ-jevcem se je kmalu pridružila še davčna uprava in istočasno so blokirali depozit v banki. Bilo je očitno, da hočejo preprečiti zidavo cerkve. To bi dosegli z zaplembo depozita, ko bi dokazali prekrške pri zbiranju denarja oziroma ga obdavčili po najvišji stopnji. Ko se je preiskovalcem pridružila še milica, so se preselili v Dražgoše in začeli zasliševati ljudi, kako in koliko so prispevali za omenjeni depozit. Tudi župnika so ponovno izsiljevali, naj prizna kaznivo dejanje. Dražgošanom je

stran: 019

Avtor slike: (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 109)

Opis slike: Spomenik Cankarjevega bataljona v Dražgošah (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 109)

končno zmanjkalo potrpljenja. Sestavili so 12-člansko delegacijo in odšli v Ljubljano na Versko komisijo. Predsednik ni hotel sprejeti vseh ampak samo dva predstavnika. Delal se je nevednega in obljubil, da bo kasneje razčistil zadevo na občini Škofja Loka. Dražgošani so se oglasili tudi pri odvetnici Ljubi Prenerjevi, s katero je mladi gospodar Franc Kavčič že prej imel stike. Ponudila se je, da gre z njimi v Loko oziroma v Železnike. Njena intervencija je pomagala, da je bil denar na banki že naslednji dan deblokiran in tudi zasliševanj domačinov ni bilo več, le na župnika so še pritiskali, da bi priznal nepravilnosti pri zbiranju denarja za cerkev. 17. julija 1964 je bilo gradbeno dovoljenje izdano in gradnja se je lahko začela. V nedeljo, 18. oktobra 1964, je bila v Dražgošah slovesnost blagoslovitve temeljnega kamna za novo cerkev. Listino, ki so jo vložili v kamen, sta sestavila prof. Jakob Šolar in prof. Maks Miklavčič. Gradnja je lepo napredovala in slaba štiri leta kasneje je bila cerkev že toliko dokončana, da jo je na binkoštno nedeljo 1968 nadškof dr. Pogačnik ob veliki udeležbi domačinov in okoličanov posvetil.
Na mali šmaren 1971 pa je škof Stanislav Lenič blagoslovil nove orgle in spomenik padlim Dražgošanom ob vhodu v cerkev. Župnik Ocepek o tem v svoji knjigi takole piše: »Malo pred tem so bila namreč izvršena zaključna dela pred vhodom v cerkev: stopnišče s podstavkom, na katerega je kamnosek Vodnik postavil spomenik padlim dražgoškim žrtvam s pomenljivim napisom: PADLIM V SPOMIN ŽIVIM V OPOMIN, ter z imeni vseh žrtev. Zakaj? Žrtvam, ki so padle po nespameti partizanov in krutosti okupatorja, še ni bil postavljen noben spomenik. Zato je gotovo prav, da je poleg spomina na freski v notranjosti cerkve tudi zunaj spomenik z njihovimi imeni.« (M. Ocepek, Dni premišlja, str. 54)

Zaključek

Po nekem logičnem sklepanju bi lahko rekli, da so se Dražgoše z dokončanjem in posvetitvijo nove cerkve vrnile v normalno življenje. S postavitvijo spomenika ob vhodu v novo cerkev, na katerega so vklesali imena dražgoških talcev in padlih partizanov in ki naj bi jih ob vsakem obisku cerkve opozarjal nanje in na kruti čas, v katerem so morali žrtvovati svoja življenja, naj bi bilo tudi izpolnjeno, kar so zapisali na pergament, ki so ga vložili v temeljni kamen cerkve: »S prisrčnimi spomini na drage rajne in z najlepšimi željami za žive in prihodnje rodove. Da se zacelijo rane sovraštva, naj se iz te cerkve razlivata v vsa srca ljubezen in mir!« Dražgoški »rajni«, ki so mišljeni v tem posvetilu, so tedaj še počivali na starem pokopališču ob nekdanji cerkvi, ki so jo nemški minerji zravnali z zemljo.
Toda nekdo, ki ni podpisal omenjenega posvetila, je načrtoval drugače in imel tudi moč, da je uresničil svoje načrte. Na njivi Na lopati, kjer naj bi po prvotni zamisli stala nova cerkev, so postavili mogočen spomenik Cankarjevega bataljona, h kateremu spada tudi obsežen mozaik, kjer je slikar Ive Šubic upodobil dražgoško bitko in spopad med Nemci in cankarjevci na Mošenjski planini, kjer je 13. januarja 1942 padlo 12 partizanov. V sredini tega spomenika je velika bronasta žara – kostnica, v katero so iz groba pri nekdanji cerkvi prenesli kosti 41 talcev in 9 partizanov. Posvetilo, ki je vklesano na spomeniku, je sestavil dr. Josip Vidmar in se glasi takole: V ČAST IN TRAJEN SPOMIN NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA ZA OBSTOJ IN SVOBODO NA PADLE IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA KI SO 9. 10. IN 11. JANUARJA 1942 IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO SLOVENSKIH PARTIZANOV NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI DRAŽGOŠE 1976 V KOSTNICI LEŽI 8 BORCEV IZ DRAŽGOŠKE BITKE IN 40 VAŠČANOV ŽRTEV FAŠISTIČNEGA TERORJA. - Spomenik so odkrili 22. julija 1976, 3. maja 1977 pa so ga predstavili Titu ob njegovem obisku v škofjeloški občini. (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 106)

stran: 020

Bralcu, ki bo prebral ta sestavek, prepuščamo, da sam razmisli, kakšna zmaga je bila izbojevana v Dražgošah v dneh od 9. do 11. januarja 1942. Ali z zemljo zravnana vas in 41 pobitih ter sežganih vaščanov lahko pomeni zmago? Kakšno svobodo je imel v mislih Stane Žagar, ko je na mitingih pred bitko nagovarjal Dražgošane? Je bila del te svobode tudi »krvava rihta«, ki so jo partizani nekaj mesecev kasneje uprizorili v Dolenji vasi? Svojo misel o prenosu posmrtnih ostankov iz groba na starem pokopališču v bronasto kostnico partizanskega spomenika je povedala Malka Šmid: »Mar bi naredili kapelo tam zgoraj, kjer ležijo, in napisali imena … Piše, da je grobnica, pa ne vem, če so naši tam. Mene že niso vprašali, če smejo prekopavati. Zdi se mi, da so naši še vedno tam zgoraj, kjer je bila stara cerkev.« Ali ni še dodatna tragika dražgoških talcev v tem, da so jim vzeli grob, v katerega so bili kljub terorju okupatorja krščansko pokopani, da nad njihovim sedanjim počivališčem ni znamenja križa, kot je to v navadi v kulturi, v kateri so živeli? Poglejmo še, kaj piše v svoji knjigi župnik Ocepek: »Par mesecev po prihodu (novembra 1959 v Železnike, op. J. M.), ko sem že precej podrobno poznal dražgoška vojna in povojna dogajanja, sem v začetku januarja prvikrat doživel žalostno obletnico dražgoške tragedije. V baraki sem opravil sveto mašo za vse padle Dražgošane in odhitel v Železnike, ker je bila pozneje cesta iz Dražgoš zaprta. Pri maši sem čutil globoko sočutje z materami, očeti, ženami in otroki padlih, tako z navzočimi, še bolj pa s tistimi, ki se maše niso mogli udeležiti, ker so imeli hiše polne smučarjev in vojakov. Čez dan sem prizadeto poslušal radijska poročila o proslavljanju dražgoške bitke. Ta proslava je bila prva leta pred šolo, od leta 1967 pa pri spomeniku na prostoru, ki je bil prvotno predviden za novo cerkev. V ta spomenik so 24. oktobra istega leta iz blagoslovljene zemlje na pokopališču prenesli posmrtne ostanke dražgoških žrtev, čeprav

Avtor slike: (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Opis slike: Nova cerkev v Dražgošah (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

mnogi njihovi sorodniki niso bili za to, saj je bil postavljen kot spomenik dražgoške bitke. Ob vsaki proslavi sem se spomnil, koliko gorja je v Dražgoše prinesla ta bitka, in imel občutek, da se hoče s proslavljanjem in pretiranim poudarjanjem te bitke zakriti krivdo za dražgoško tragedijo.« (M. O., Dni premišlja … , str. 38)
Ni čudno, če je gospod Ocepek imel take občutke, saj je tako rekoč hkrati z gradnjo nove cerkve v Dražgošah obnavljal farno cerkev v Železnikih, ki so jo partizani požgali ob »osvoboditvi« Železnikov novembra 1944, in zato dobro poznal tamkajšnje razmere. Kdor vsaj bežno pozna zgodovino Selške doline, ve, da je bila cerkev sv. Antona v Železnikih le ena izmed osmih cerkva, ki so jih partizanski inženirci uničili na podoben način kot nemški minerji cerkev v Dražgošah. Zgodovinarji so doslej o tem in o vzrokih, ki so do tega pripeljali, zelo malo povedali, še manj pa o tem, zakaj se je to zgodilo tik pred koncem vojne. Je bil tudi to sestavni del »velikega boja slovenskega ljudstva za obstoj in svobodo«, kot je zapisal akademik Vidmar na spomenik Cankarjevega bataljona?

stran: 021