Avtor: Valerija Dragar

stran: 028

Spomini medvojne občinske uslužbenke Valerije Kišek, poročene Dragar

Štiri leta mladosti, od mojega osemnajstega do dvaindvajsetega leta so bila to. Medtem sem odrastla, se poročila, rodila tri otroke, po »svobodi« še četrtega. Nikoli se mi ni zdelo, da sem v teh letih doživela kaj posebnega in tudi pripovedovala sem v glavnem le o posameznih ljudeh in dogodkih, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin. Ni jih lahko strniti, spomini so največkrat samo slike, na katere navezujemo manjkajočo vsebino, da bi jih tudi drugi lahko razumeli. Včasih nas seveda zanese vstran in pozabimo, da nam ne morejo več slediti.
Rodila sem se 26. maja 1923 v Hrastniku, v najemniški zasebni hiši Logarjevih na Logu, nedaleč od današnje župnijske cerkve (hišo so podrli pred kakšnimi desetimi leti), kot hči rudarja in kuharice. Oba starša, Alojzij Kišek (1898–1929) in Alojzija Podlogar (1896–1967) sta bila domačina, že druga in tretja rudarska generacija, po mamini mami domačih korenin, po večini pa iz bližnjih dolenjskih krajev na drugi strani Save. Ko mi še ni bilo šest let, je oče umrl tragične smrti, šest tednov pred rojstvom edinega brata Lojzeta (1929–2005). Tako sem odraščala z ovdovelo mamo, bratom, vdovo staro mamo Marijo Podlogar (1863–1944) in neporočeno srčno dobro in verno teto Albino – Bino (1908–1972), po poklicu šiviljo, ter sprva še z najmlajšim stricem Mirkom (1910–1945), ki se je učil in izučil za trgovskega pomočnika. V pritličju »naše« hiše je imela stanovanje tričlanska družina mamine starejše sestre Micke, Marije Kotar (1887–1963), pri kateri sem, ko sem nekoliko zrastla, prenočevala tudi jaz in delala družbo enako staremu navihanemu bratrancu, ki smo mu vsi rekli Maks, le njegova mama ga je klicala Milko (1923–1978).V sosednji, prav tako najemniški hiši, je s svojo drugo ženo prebival zabavni »Kiškov stari ata«, moj stari oče po očetovi strani, upokojeni rudniški zidar.
Pri mojih enajstih letih smo se preselili slab kilometer stran v Studence, nasproti današnje rudniške uprave, kjer je mamin brat, stric Alojz – Lojz Podlogar (1892–1956), trgovski poslovodja in pevovodja, zgradil večjo dvostanovanjsko hišo. Naše stanovanje je bilo mansardno, tako kot tisto v prejšnji hiši, a dokaj prostorno in za tisti čas sodobno, s kuhinjo, vežo, straniščem in dvema sobama; v eni smo prebivali mama, brat in jaz, v drugi stara mama s teto. Stričeva štiričlanska družina se je nekaj let pozneje vselila v pritličje in nadstropje.
Vseskozi, vse moje otroštvo, tudi ko še nismo živeli s stricem v istem domu, smo bili z njegovo družino zelo povezani. Njegovi hčerki, Vera (1925) in Nada (1927), malo mlajši od mene, sta mi bili kot sestri, stric Lojz mi je nadomeščal očeta, njegova žena, teta Julčka (1905–1989), je bila skoraj kot moja druga mama. Nikoli nisem občutila, da nisem ena od stričevih rodnih hčerk. Božično-novoletne praznike sem vedno preživljala s sestričnama na stričevem domu, brata Lojzeta pa so za praznične dni sprejeli z bratrancem Maksom, ki je prav tako izgubil očeta, v »fantovsko« družbo štirih bratrancev, zbrano pri drugem stricu, Jožetu Podlogarju (1899–1944), rudniškem pazniku. Tudi na počitnice sva šla kdaj z družinama obeh stricev, včasih oba z bratom skupaj, včasih samo jaz ali on, najdlje do Kamnika.
Hkrati s preselitvijo v Studence sem zamenjala šolo. Enajstletno so me vpisali na meščansko šolo v sosednjih Trbovljah, kamor sem naslednja štiri leta vsako jutro pešačila približno tričetrt ure daleč »čez hrib«, ponavadi s skupino sošolcev in sošolk, pozimi s sanmi. Dobro mi je šla nemščina, drugi predmeti različno. Od štirih sošolk Hrastničank sem šolo končala samo jaz, medtem ko so bili fantje uspešnejši.
Pri petnajstih sem šla jeseni 1938 v službo, in sicer tja, kjer sem ostala do srede leta 1945, torej ves medvojni čas in še malo čez. Mamin najmlajši brat, stric Mirko Podlogar, zaposlen na občini Hrastnik-Dol kot policaj, mi je priskrbel mesto uslužbenke-začetnice na občini, takrat še v stavbi nedaleč od Riklovega mostu (nedolgo tega so ga podrli), med gasilskim domom in Sokolskim domom, poznejšim Partizanom. Uslužbencev tedaj ni bilo veliko, občino je vodil župan domačin Karel Malovrh, socialist, njegova desna roka je bil tajnik Alojz Podrenik, po rodu Zagorjan. V svoji prvi

stran: 029

Avtor slike: Last Valerije Dragar

Opis slike: Valerija Kišek kot občinska uslužbenka-začetnica v zgornjem delu Hrastnika, verjetno pozimi ¹⁹⁴⁰⁄₄₁. Last Valerije Dragar

službi sem spoznala tudi poznejšega moža Adolfa – Dolfija Dragarja (1912–2004), doma s sosednjega Dola, iz družine organistov in gostilničarjev. Na začetku je iz občinske pisarne na Dolu prihajal vsak dan s kolesom po pošto, pozneje in menda tudi že pred tem pa je imel kot vojaški referent pisarno v občinski stavbi v Hrastniku. Nekoč me je prosil, ali bi mu šla na Dol pomagat urejat neko evidenco in do takrat sva se še vikala. »Jaz sem že prestar, da bi kakšne rožice obljubljal,« mi je rekel, ko se je najina zveza leta 1940 začela. Bilo mu je osemindvajset let, meni šele sedemnajst. Kmalu zatem mu je zaročenka, hči slovenskih staršev iz Banjaluke, v pismu vrnila prstan. Doma so mi ga najprej branili, zlasti stara mama, češ »pa toliko star, vseh je že naveličan«, čeprav se je dobro poznal s stricem Lojzom, ki je bil tako kot Dolfi zborovodja. Ko pa sem ga domačim čez precej časa predstavila, je bilo pomislekov konec. Stara mama je po njegovem prvem obisku sklenila: »A veš, da ga nisi vredna«.
Da se vzameva, je bilo dogovorjeno, pričakovala sem prvega otroka, a prišla je okupacija in pred njo še druge nepričakovane težave. Dolfi je s svojo plačo, ki je bila sicer lepa, neprimerno višja od moje, jamčil, da bo povrnil dolg svojega očeta. Dragarjeva gostilna je dolgovala za 12.000 dinarjev trošarine in presenetilo jih je obvestilo, da jim grozi rubež. Dolfi je napisal prošnjo, da prevzame obveznost nase, poleg tega pa mu je nekaj dolga naredil še brat Nanci, ta pri bližnjem trgovcu za kupljeno usnje. Pozneje je Dolfi dolgove sorodnikov sicer zlahka vrnil, saj je nemški okupator jugoslovanske dinarje menjaval za »rajhsmarke« v popolnoma nerealnem razmerju 20 proti 1. Zadolženi ljudje so se rešili bremen, tisti s prihranki so bili ob vse. Tako tudi moja mama, ki je v letih trdega dela prihranila 30.000 z namenom, da kupi hišo in odpre gostilno. Čeprav izučena kuharica je vsa ta leta raje delala kot natakarica, ker je v tem poklicu bolje zaslužila, in sicer po cele dneve v bližnji Logarjevi gostilni na Logu (tam je danes stolpnica). Ob okupaciji je imela na banki samo tretjino prihrankov – teh 10.000 mi je v markah pozneje podarila kot poročno darilo –, tretjino pa je posodila bratu Lojzu za gradnjo hiše in prav toliko nekemu mizarju. Ko je denar med vojno od obeh dobila nazaj, je bil skoraj brez vrednosti. Brat se ji je oddolžil tako, da ji je za stanovanje v svoji hiši, v katerem smo živeli, zagotovil dosmrtno bivanje, mizarju pa je predlagala, naj ji namesto malo vrednega vračila v markah raje izdela kuhinjo, s čimer se je strinjal. Stanovanja potem niti ni potrebovala do smrti, saj je moj brat zgradil lastno hišo s posebnim stanovanjem za mamo in teto Bino. Kuhinjsko pohištvo je sprva v svoji novozgrajeni hiši uporabljala družina strica Jožeta, ko pa se je nekaj let po vojni brat Lojze oženil, ga je dobil od mame za poročno darilo.
Po nemškem napadu na Jugoslavijo smo okupacijo pričakali na delovnih mestih in se spraševali, kaj bo. Ko so bili Nemci že v Hrastniku, je Dolfi v kleti neke zasebne hiše tri dni skrivaj sežigal občinsko vojaško in drugo dokumentacijo. Med drugim je uničil tudi seznam komunistov, ki ga je vodila občina, a je Nemcem vseeno prišel v roke dvojnik z žandarmerije. Nemški župan Franz Titz, Avstrijec iz okolice Gradca, Dolfija ni trpel in ga je takoj, ko je za začasnim županom prevzel občino, sredi maja 1941 odpustil. Mene je obdržal na prošnjo sodelavcev, ker sem bila noseča, in tega ni obžaloval. Titz, po poklicu mizar, namreč ni bil slab človek, čeprav že pred letom 1938 nacionalsocialist. Znal je sicer rohneti, kot le kaj, zelo pa je cenil delavnost in natančnost in spoštoval je ljudi s takšnimi lastnostmi. Malo preden je moral Dolfi zapustiti občino, mi je Titz rekel: »Valči, der Dragar ist Ihre Liebe nicht wert.« Kar zacepetala sem: »Ist!« »Valči, Dragar ni vreden Vaše ljubezni.« – »Je!« Na začetku še nisem znala dobro nemško, pač tisto šolsko iz meščanske šole, sčasoma sem se novemu jeziku privadila.

stran: 030

»Valči, Dragar ni vreden Vaše ljubezni.« – »Je!«
Kakšna bo Dolfijeva usoda, ni bilo jasno. Službo je izgubil, bil je na seznamu za izselitev. Samo čakala sva in vse sem imela pripravljeno, da grem z njim, kamor koli ga bodo poslali. Imel je srečo kot tudi velikokrat pozneje, med okupacijo in po njej. O tem, kdo bo izgnan, so odločali domači Nemci iz Steklarne. Za Dolfija, čigar ime je bilo na seznamu, se je potegnil Diermayer, oče njegovega kolega Frica iz orkestra. Dolfi je namreč Fricu pred vojno kot vojaški referent naredil uslugo. Ko si je mladenič, sicer študent v Zagrebu, na lastno pest podaljšal vojaški dopust, mu je priskrbel zdravniško spričevalo. Moj bodoči mož je tako srečno prestal val izseljevanja in ostal doma, čeprav ni skrival odklonilnega odnosa do Nemcev, prej nasprotno. Pripovedoval mi je, kako razočaran je bil 1. maja 1941, ko sta šla z nekim znancem peš iz Trbovelj v Hrastnik in so povsod z velikim pompom praznovali praznik dela, vse je bilo okrašeno kot nikoli pozneje. Nekako v tistem času ga je z nacističnim pozdravom pozdravil znanec Maurer, oblečen v novo uniformo. »Vi?«, se je brez dlake na jeziku čudil Dolfi. »Saj vi ste vendar socialist.« »Ja, saj je zadnji čas, da so prišli,« je odvrnil oni. Leta 1942, ko se je Dolfi izogibal pozivom na vojaške vaje vermanšafta (»Wehrmannschaft«), sta se srečala v vlogi zasliševalca in zaslišanca, maja 1945 pa bi bil Dolfi skoraj priča Maurerjeve smrti.
Tudi ravnanju nekaterih drugih ljudi se nismo mogli načuditi. Nekateri so se na začetku vedli prav neumno, denimo sin italijanskega očeta in slovenske matere, ki se je po Dolfijevem pripovedovanju širokoustil: »Zdaj boste videli, zdaj smo pa mi prišli.« Revež, ki italijansko sploh znal ni, je mislil, da so Nemci in Italijani isto. Njegova pričakovanja se niso uresničila, ostal je navaden delavec.
Prvi udarci so padli po narodnozavednih in učiteljih. A če dobro pomislim, Nemci iz Hrastnika niso izselili veliko vidnejših ljudi. Izgon ni doletel nikogar od sodelavcev z občine. Dolfija so, kot rečeno, črtali s seznama, doma je ostal tudi župan Malovrh, ki so ga seveda takoj odstavili.
Dolfija bi kot odpuščenega uslužbenca brez zaposlitve zlahka vtaknili v kakšno delovno obveznost, a je imel spet srečo. S starejšim bratom Viktorjem Dragarjem (1899–1947), že napol priženjenim v Kržanovo gostilno na Brnici, na pol poti med Hrastnikom in Dolom, sta se dogovorila, da mu Viktor prepusti sodavičarsko obrt. Opravljal jo je na Brnici v hišici, ki je tako kot sosednji mlin spadala k Pustovi kmetiji, na kateri je gospodaril njun stric Alojz Igričnik (1884–1964). To je tista Pustova kmetija, o kateri se je že toliko pisalo v zvezi s povojnimi poboji na Starem Hrastniku. »Sodawassererzeugung« se je imenovala Dolfijeva nova služba. Ni mu šlo slabo, privadil se je delu in tudi dobro shajal, saj je vsak dan samo v Steklarno prodal okoli tristo stekleničk sodavice, »kraherla«.
Nemci so kmalu po okupaciji izvedli rasni in politični popis celotnega prebivalstva. V Sokolskem domu smo se morali skupaj zglasiti mama, brat Lojze in jaz. Mamo so o pokojnem očetu spraševali, ali je bil morda ob smrti neprišteven, ker se je namreč ustrelil. Namesto nje sem odločno vskočila jaz: »Nein!« Vsi trije, tako kot tudi pokojni oče, smo bili svetlolasi, zlasti midva z bratom, kar je komisijo spravilo v dobro voljo. »Schau, reine arische Rasse,« »Glej, čista arijska rasa.« so ugotovili zame. V Štajersko domovinsko zvezo (»Steirischer Heimatbund«) smo bili sprejeti skoraj vsi, a smo imeli izkaznice različnih barv. Kot »rasno primerna«, delovna in ker sem tekoče govorila nemško, sem sčasoma po županovi zaslugi dobila celo izkaznico rdeče barve, kakršne so dodeljevali zanesljivim.

»Glej, čista arijska rasa.«
7. junija 1941, morda malo pred omenjenim popisom ali že po njem, sem v trboveljski bolnišnici, stara dobrih osemnajst let, rodila nedonošenčka, rojenega v sedmem mesecu, Andreja. Samo enkrat so mi ga pokazali pa tako je bil šibek, da niti jokati ni znal, samo tanek nebogljen glasek je zmogel. Po štirih dneh je umrl in pokopali so ga v Trbovljah poleg mojega očeta, brez mene, ki sem morala ostati v bolnišnici, čeprav ne za dolgo. Bila sem mlada in neizkušena, menda sem mislila, da bo vseeno preživel.
Službe kljub temu nisem izgubila. Kmalu po porodu je nastala edina fotografija iz let mojega službovanja na občini, skupinska slika z županom Titzem, oblečenim v »jodlarske« hlače do kolen. Na njej se vidi, da so skoraj vse stare uslužbence obdržali – Dolfi je bil eden redkih odpuščenih, če ne sploh edini poleg župana Malovrha – , prišlo pa je tudi kar nekaj novih sodelavcev in sodelavk. Pome so za fotografiranje poslali domov, kjer sem še okrevala

stran: 031

Avtor slike: Last Valerije Dragar

Opis slike: Uslužbenci občine Hrastnik–Dol z županom Franzem Titzem junija 1941, Valerija Kišek je peta z leve, ob njej predvojni tajnik Alojz Podrenik, župan Franz Titz tretji z desne, ob njem Josefine Strassnig, v ozadju med vhodnimi vrati Mirko Podlogar. Last Valerije Dragar

po porodu. Marsikoga na sliki pogrešam in se nam je torej moral pridružiti pozneje. Vsekakor nas je bilo veliko več kot prej v Jugoslaviji, saj se je tudi obseg dela precej povečal.
Dodelili so me v oddelek (»Dienststelle«) za preskrbo z živežem in obleko, k razdeljevanju nakaznic ali »h kartam«, kot smo rekli takrat. Župan Titz me je pozneje hotel celo povišati v vodjo oddelka (»Dienstelleleiterin«), a sem ponudbo odklonila in raje ostala navadna uslužbenka. Čeprav ni maral Dolfija, me je cenil. Ko sem ga tisto leto prosila, naj Dolfiju podpiše dovoljenje za pot v Zagreb, da bi obiskal svojega strica – izgnanca, mi je ustregel. »To pa zato,« je rekel, »ker ste povedali čisto pravilno nemško.« Seveda ni smel nihče vedeti, da je Dolfi na vlaku za strica tihotapil nemške marke, zašite v kravato. To je povedal znanki, s katero se je znašel v istem vagonu, gospe Safonovi, ženi ruskega emigranta, nekdanjega častnika, in ta mi je rekla, da se je tik pred mejno kontrolo pri Dobovi prijel za kravato. Pozneje je večkrat obžaloval, da se je spustil v takšno avanturo, ki bi ga zlahka stala življenja.
Nemščina je kot uradni jezik povsem zamenjala slovenščino. Večina uslužbencev na občini ni imela opraviti z uradnimi dopisi, ampak le z vodenjem raznih evidenc in podobno. Na našem oddelku smo imeli opraviti s pojmi, kot so »Zuckerkarte«, »Rauchkarte«, »Fleischkarte« ipd. ter seveda zelo veliko računali. Za pisne stike navzven je skrbela županova nova tajnica »Frau Strassnig«, kot smo jo klicali, tako tudi, kadar smo se slovensko pogovarjali o njej, vse do danes.
Pri nakaznicah – kartah, kjer sem delala, se je dalo na različne načine pomagati ljudem. Kmetom smo pri oddaji živeža pogosto v njihovo korist naračunali, kdaj bodo upravičeni do naslednjih kart. Kdor je denimo doma klal, tudi po več mesecev ni imel pravice do kart za meso, vse dokler ni porabil lastnih zalog. Živež in drugo racionalizirano blago je bilo treba v trgovinah seveda plačevati, a dobiti ga je bilo mogoče le ob predložitvi ustrezne karte, enako hrano v gostiščih. Na občini smo vodili evidenco in pri nas so ljudje karte tudi dvigovali. Če kdo ni odjavil bivališča in so njegove karte tisti mesec ostale neporabljene, smo jih tiho odstopili komu potrebnemu. Tako je nekega dne prišla na občino prijavit bivališče znana komunistka, ki so jo ravno izpustili iz zapora, ženska z zelo neprimernim in tako tem bolj znanim priimkom – Fuka. Njen status je bil drugačen, zato kart sploh ni mogla dobiti. Ko se je spuščala po stopnicah, sem stekla mimo nje in ji v roko potisnila dve karti. Nič ni rekla ne tedaj ne kdaj pozneje. Takšni ljudje ne poznajo hvaležnosti. Dočakala je več kot sto let, umrla drugje in pod dekliškim priimkom, o njej je bilo mogoče slišati in prebrati marsikaj.

stran: 032

Župan Titz je bil, kot rečeno, korekten človek. Namesto prejšnjega občinskega tajnika Podrenika, ki je sicer ostal na občini, a z drugačnimi zadolžitvami, je tajniške posle vodila »Frau Strassnig«, menda Madžarka. V Hrastnik je prišla s svojim možem, kuharjem pri vermanšaftu. Nista imela otrok, bila je tiha, skromna, dobra ženska. Nasprotno smo se bali uslužbenca Esserja, saj je bil »ves s hudičem«, poleg tega »Rheinländer«, Porenčan. ki smo ga zaradi renskega naglasa težko razumeli. Službo na občini je dobilo tudi nekaj domačih Nemk iz Steklarne in steklar Franc Lipovšek, Slovenec, ki je imel težave z računanjem, a je bil vendar vodja našega oddelka. Ni bil slab človek, le nekoliko neveden, kot sodelavko me je cenil. Prav zaradi njegove neizkušenosti me je hotel župan namesto njega postaviti za vodjo. Nekaj novih sodelavk je bilo domačink učiteljic, ki so se vrnile v domači kraj, potem ko so ostale brez službe, ena je bila povratnica iz Zagreba, druga je prišla v okupirano domovino svojih staršev iz Belgije, za tolmača so vzeli domačina, dotlej zagrebškega študenta. Moj stric Mirko Podlogar je z mesta predvojnega občinskega policaja presedlal na »Meldeamt«, prijavno-odjavni urad.

Porenčan.
Od Slovencev so bili okupatorju naklonjeni trije ali štirje, a ne vsi enako odkrito, vsi pa so prišli na občino šele po okupaciji. Natanko smo vedeli, kdo kam spada, zato se v službi nismo pogovarjali o kočljivih stvareh. Med seboj smo govorili slovensko, z Nemci in njim naklonjenimi domačini pa nemško. Prav smešno se mi je zdelo, ko nas je leta 1943 ali 1944, med enim mojih porodniških dopustov, z občine prišel na dom uradno opozorit sodelavec, da smo ponoči kršili predpis o popolni zatemnitvi. Bil je domačin, starejši človek in nemško je govoril precej slabše od mene, tako da zadeve niti ni znal razložiti brez zatikanja, sama pa sem mu prav dobro odgovarjala.
Kako smo doživljali okupacijo? Vedeli smo, da ne bo večno trajalo. Jaz sem bila še precej otročja in nisem vsega jasno razumela. Dolfi je imel veliko več izkušenj, a tudi on zdaj ni več mislil, da bo vsega konec v nekaj mesecih, kot si je predstavljal leta 1939 ob izbruhu vojne.
Nekaj mesecev po okupaciji se je Hrastnik prenehal imenovati Hrastnigg, občina pa je izgubila dotedanje že predvojno dvojno ime Hrastnigg–Doll. Hrastnik so preimenovali v Eichtal (Hrastova dolina), iz Dola je nastal Obertal (Zgornja dolina), iz Studenc (nemško Studenze) Brunnen. Iz prvega leta okupacije se spominjam še obvezne oddaje slovenskih knjig, namenjenih uničenju. Prinesli naj bi jih tudi od doma, iz domačih knjižnic. Znašla sem se tako, da sem jih nekaj pobrala s kupa oddanih knjig in jih prikazala kot svoje. Sicer pa so se vrstila zborovanja, »apeli«, nekateri na ploščadi pred Sokolskim domom, drugi v zgornjem Hrastniku, pred rudniško kolonijo, nedaleč od našega doma. Nemcem naklonjenim ljudem smo rekli »hitlerjanci«, in to ne glede na narodnost, tako na primer za prave Nemce, ki niso simpatizirali z okupatorjem: »Ta ni hitlerjanec.« Nacistični pozdrav smo imenovali »hajlanje«. Tudi ponorčevati smo se znali iz njega, a neopazno. Tako smo namesto razločnega »Heil Hitler« požrli nekaj glasov, da je bilo slišati kot »hajtle«.
Z Nemci sicer ni bilo šale, a če jim nisi odkrito nasprotoval in nisi izstopal, se je lahko živelo mirno. Seveda smo bili ponosni na prve partizane in jih materialno podpirali. Prvi ali eni prvih hrastniških partizanov naj bi se pred odhodom v gozd preoblekli v stanovanju mojega strica Alojza Podlogarja. Z občine se jim je pridružil nočni čuvaj Ludvik Fajdiga, a so ga prav kmalu ujeli in ustrelili. Dolfi mu je maloprej dal svojo jopo, zato tri tedne po Ludvikovi aretaciji iz previdnosti nobeno noč ni prespal doma, vendar ni Ludvik nikogar izdal. Nemci so začeli mobilizirati v vojsko, prihajala so obvestila o padlih, o ustreljenih talcih in umrlih v taboriščih, za nekaj ljudi smo slišali, da jih je ubil ta ali oni domači partizan. Fronte so bile še daleč.
Pretresljivejše so bile druge stvari, tiste, ki smo jih doživljali od blizu. Tako so v smrt odvažali duševno prizadete in umsko zaostale otroke in odrasle. Ne bom pozabila matere, ki je nekajkrat prišla na občino vprašat, kdaj bodo že vendar odpeljali njenega otroka. O taboriščih smrti nismo vedeli veliko. Šele ko so proti koncu leta 1944 izpustili iz Auschwitza Dolfijevo sorodnico Ivano Šunta (1900–1978)

stran: 033

Opis slike: Nekdanje središče Hrastnika v sedemdesetih letih 20. stoletja: levo novi spomenik vojnim žrtvam, na sredini (s piramidno streho) t. i. »Bela hiša« ali »Rdeča hiša«, sedež družbenopolitičnih organizacij, pred vojno restavracija Alojzije Šentjurc (matere funkcionarke Lidije Šentjurc), v ozadju Sokolski dom, med njegovim podaljškom in gasilskim domom (s stolpom) stavba »stare občine«, skrajno desno deška osnovna šola, danes glasbena šola; v ospredju se vzpenja cesta proti Brnici in Dolu, ki se od glavne ceste odcepi malo niže, pri Riklovem mostu; »nove občine« ni na fotografiji, stavba stoji desno od glasbene šole. ..Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 86, slika 67

iz Gor, sestrično njegove mame, sem se zavedla grozot. Z Dolfijem, ki je bil tedaj pri partizanih, sva se sestala na Šuntovi hribovski domačiji, kjer nama je Ivana povedala nekaj stvari o taboriščnem življenju in naju rotila, naj o tem nikar nikjer ne govoriva. Po imenu smo poznali nekaj medvojnih likvidatorjev, ki se jih je bilo treba bati, videvali pa jih med vojno nismo. Pri prvih umorih je šlo za osebne obračune, denimo nekdanji rudar ubije svojega nadrejenega, rudniškega paznika, kot se je zgodilo Rudolfu Zupanu, ki ga je umoril znani partizan Maks Jakopič – Jur (1920–1994), poznejši predsednik občine Dol pri Hrastniku. Ko so v drugem delu vojne, bolj proti koncu, partizani ubili Ramšakovo, po domače Lorberjevo, kmečko gospodinjo s Kala, jih za to ni nihče obsojal. Dolga leta je namreč imela ljubčka in je lastnega moža, da bi se ga znebila, sama prijavila kot partizanskega sodelavca. Reveža so v zaporu v Trbovljah pred smrtjo strahovito mučili.
Dolfi ni znal vedno skrivati prezira do okupatorjev. Z nacističnim pozdravom je pozdravil le v skrajni sili, pa še to ne vsakič, kadar bi nujno moral, kar bi ga skoraj stalo življenja. Ko so leta 1942 iz odsluženih vojakov, starejših letnikov, organizirali vermanšaft, je vedno našel kak razlog, da se mu ni bilo treba odzvati pozivu na vaje. Enkrat je potem le šel na Dol, kjer je takrat še stanoval pri starših, a so vpoklicani možje »uprizorili neuspeh«. Kamnosek Saksida s Primorske, ki je služil italijansko vojsko, je začel prisotne podučevati, kako se pravilno koraka in se o tem z nekom zapletel v prepir, tako da so jih predčasno spustili domov. Menda je bil Dolfi na urjenju vsega dvakrat, obakrat po nekaj ur na dvorišču dolske šole. Nekaj pozivov k vermanšaftu je kar prezrl. Vodja vermanšafta je nekje izjavil, da ga res zanima, »ali bo Dragar kdaj prišel na vaje«. Prijavili so ga na »višjo komando« v Trbovlje (v prostorih poznejšega kina Svoboda II), ki ga je poklicala na zagovor. Nedolgo tega sem še našla pisno poročilo prej omenjenega Maurerja o Dolfijevih izgovorih, napisano v zelo slabi pogovorni nemščini. Še dobro, da je Dolfi v Trbovljah srečal znanca, prav tako zborovodjo, Viktorja Malovrha, sina predvojnega hrastniškega župana. Prišel je namreč brez obvezne značke Heimatbunda in Viktor mu je na hodniku posodil svojo. Menda so na Dolfija dolgo kričali, vsega niti ni razumel, v svoji slabi nemščini se je izgovarjal, da se bo poročil in da za vaje nima časa, česa hujšega ni bilo. Za jezike je bil sicer precej trd, čeprav je imel zelo dober posluh. Učila sem ga, pa mu ni šlo, to pač ni bila njegova glasba. Preden se je zaposlil na občini, je leta 1929 končal triletno glasbeno šolo v Celju, kot violinist je do vojne sodeloval v orkestru in skupaj celih šestdeset let vodil pevske zbore.

stran: 034

Veliko hujše kot zaslišanje v Trbovljah je šele sledilo. Ko še nisva bila poročena, sva neko popoldne pešačila iz Hrastnika proti Dolu, ko nama pod Pustovo skalo prideta nasproti dva nemška oficirja. Eden je bil vodja vermanšafta, ki smo ga zaradi nenavadne hoje klicali Račka. Dolfi me je po prazni ozki cesti gladko vodil pod roko tik mimo njega, ne da bi ga pogledal. Nenadoma pa ga je Račka s strani zgrabil za komolec in mu med vpitjem grozil, da ga zaradi nespoštovanja do nadrejenih čaka taborišče. Moral bi ga namreč pozdraviti z nacističnim pozdravom. Grožnja bi se zagotovo uresničila, toda rešila ga je moja mama, tedaj natakarica v Logarjevi gostilni v zgornjem Hrastniku, kjer je Račka večerjal. Mama, ki je hodila v šolo še pod Avstrijo in je znala nemško, mu je skušala pojasniti, da je njen bodoči zet pač takšen, kakršen je, in da ni mislil nič slabega. Ko sta se Račka in Dolfi naslednjič srečala, mu je Nemec oholo zabrusil: »Zahvalite se ženi in tašči za življenje!«
Najbrž mu je nekoliko pomagalo tudi ime Adolf. Dobil ga je po godovnem zavetniku svojega rojstnega dne, 11. februarja. V njegovi družini, ki se je v kraju rada štela za »boljšo«, je bilo dvanajst otrok (trije so kmalu umrli), nekateri z običajnimi podeželskimi imeni, drugi z bolj »meščanskimi«: Viktor, Mirko, Adolf, Oskar. Med okupacijo, menda na samem začetku, ga je neka ženska pozdravila kar: »Heil, Adolf!«
Smrt je začela kositi tudi po naših krajih, vedno bliže. Poleti 1942 sva se neke popoldne napotila do Sv. Katarine [Čeče] med Hrastnikom in Trbovljami. Prijazno naju je sprejel gostilničar Pavel Bauerheim, Slovenec in domačin, ter naju še in še nagovarjal, naj ne hitiva domov, saj imava vendar še čas. Nisva se zadržala, šla sva, še isto noč pa so Bauerheima ubili partizani. Kot postavljeni »Ortsgruppenführer« se je prejšnjo zimo z motorjem odpeljal v Trbovlje prijavit, da se na domačiji pri Vrharju zadržuje skupina partizanov. Opravil je svojo dolžnost, potem ko so mu prisotnost partizanov skrivaj naznanili Vrharjevi sami.
Decembra 1942 bi se z Dolfijem morala poročiti, a mu je nenadoma umrla 84-letna stara mama, Igričnikova, po domače Pustova z Brnice. Poroko sva zato prestavila na 9. januar 1943 in bila je edina civilna poroka na občini, opravljena v popoldanskem času. Tako sva želela, župan pa je želji ustregel ter naju poročil, ko v službi ni bilo radovednih sodelavcev. Zvezo sva potrdila še s cerkveno poroko v hrastniški cerkvi, obakrat pred istima pričama, mojim stricem Alojzem Podlogarjem in Dolfijevim bratom Viktorjem Dragarjem. Spomnim se, kako sem hitela, da ne bi zamudila oklicev, ker sem imela ves čas pred očmi reklo, da bo otrok gluh, če mati sama ne sliši oklicev. Dolfi, ki se mu je mudilo na matični urad, pa je v svečani obleki prisedel kar na navaden vprežni voz za prevažanje premoga, s katerim ga je k poroki pripeljal bratranec Lojze Igričnik, Pustov Lojze (1922–1999). Od cerkve do Podlogarjeve hiše sva šla peš s pričama. Skoraj sva bila že pri vrtnih vratih, ko je za nami pritekel sosed, gostilničar Karel Logar – Logarčkov Korl. Pripravil je pogostitev v posebni sobi svoje gostilne, mi pa smo mu »ušli«, ko je samo za hipec zapustil »stražarsko mesto«. Morali smo ga ubogati in vsaj za kratek čas sesti za pogrnjeno mizo. Ta sosed je pozneje v Dachauu pomagal preživeti stricu Lojzu Podlogarju. Dobro se spomnim, kako je nekega dne prišel na občino, se naslonil na pult in me vprašal: »Valči, bi lahko eno tele crknilo?« Mimo pravil, brez ustreznega potrdila, sem mu naračunala, koliko škode mu je prinesel namišljeni pogin in do koliko živilskih kart je torej upravičen.
Vsa ohcet je bila večerja v naši hiši, v dnevni sobi strica Lojza, kamor smo povabili samo najbližje sorodnike. Od Dolfijevih starše in strica Alojza Igričnika z ženo, od njegovih bratov in sester le Viktorja, ki mu je šel za pričo, in bratovo bodočo ženo, tedaj prvič soočeno s tastom in taščo. Vsi ostali smo bili iz iste hiše: stričeva štiričlanska družina, moja mama in brat, medtem ko sta se stara mama in teta Bina najbrž pokazali samo za hipec, če sploh. Pozno zvečer je po Dragarjeva starša in oba Igričnika prišel Dolfijev prej omenjeni bratranec Lojze, tokrat z zapravljivčkom, s katerim jih je prej tudi pripeljal. Obljubljene potrjenke Dragarjevi niso naredili, so nam pa potem poslali zelo veliko kolin.

stran: 035

Z Dolfijem ob poroki nisva imela skupnega stanovanja. Občasno je čez noč ostal pri nas, dokler mi občina čez slabega pol leta ni priskrbela stanovanja v zasebni hiši pri Jagrovih na Frtici, v spodnjem delu Hrastnika. Enosobno stanovanje s kuhinjo je izpraznil neki lekarnar, zato nisem mogla verjeti, ko sem prvi večer v postelji zagledala stenico. Hotela sem kar nazaj domov in nekaj časa je trajalo, da smo se nadloge znebili. Preselila sva se ravno tiste dni, ko se je 21. junija 1943 v trboveljski bolnišnici rodil najin drugi sin, Janezek. Samo štiri mesece je živel, tudi on tako kot Andrej nedonošenček. Imel je težave s prebavo, hudo drisko, in zdravil ga je znani hrastniški zdravnik dr. Jože Dolanc (1909–1975), svak predvojne komunistke in političarke Lidije Šentjurc (1911–2000) in stric politika Staneta Dolanca (1925–1999). Predpisal mu je napačno prehrano, namesto lahke hrane močno, ki je otrok ni mogel prebaviti. Janezek je umrl na domu moje mame 29. oktobra in pokopati bi ga morali dva dni zatem. Hrastniški župnik Ludvik Prelog, v vojnem času hkrati upravitelj na Dolu, nas je prosil, ali bi lahko pogreb odložili za en dan, do praznika vseh svetih, 1. novembra. Procesija na dolsko pokopališče namreč ob prazniku ni bila dovoljena, zato so jo »pridružili« pogrebu. Tako je Janezka na zadnjo pot pospremilo ogromno ljudi.
Ko je še živel, sem tudi edinkrat v življenju prenočila pri Dragarjevih na Dolu. Večerilo se je, hotela sem domov, a me je Dolfi prepričal, naj ne hodiva, čeprav je bilo do najinega stanovanja na Frtici le slaba dva kilometra. Postlali so nama v veliki sobi »pri klavirju«. Naslednje jutro pri zajtrku sem nenadoma planila v jok. »Žena, ki izgubi poročni prstan, bo izgubila moža,« sem se spomnila. Prstan je potem nekje pri postelji ali v njej srečno našla svakinja Lojzka. Moža nisem izgubila. Takrat sva bila poročena dobrega pol leta in dano nama je bilo še celih 61 let skupnega življenja do Dolfijeve nenadne smrti. Preminil je v 93. letu 2. julija 2004.
Se nadaljuje