Avtor: Janko Maček
stran: 089
V nedeljo, 20. januarja, je na svojem domu v Mostah pri Komendi umrl naš član in sodelavec revije Zaveza Jožef Kočar; v torek, 22. januarja smo se od njega poslovili z mašo zadušnico, ki jo je v farni cerkvi v Komendi ob somaševanju še sedmih duhovnikov vodil domači župnik Stanko Žagar in pokojnega skupaj s somaševalci pospremil na pokopališče pri cerkvi sv. Petra. Besede slovesa so izrekli vojaški vikar dr. Jože Plut, generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic, predstavnik Nove Slovenske zaveze in hčerka Majda v imenu domačih ter sorodnikov. Slišali smo, kako veliko delo je pokojni opravil na področju krščanske solidarnosti in dobrodelnosti, saj je bil dolga leta član, nekaj časa tudi predsednik sveta Škofijske Karitas Ljubljana, od ustanovitve leta 1991 pa do nedavnega tajnik župnijske Karitas Komenda, celih dvajset let je v Komendi organiziral nabirko krompirja in drugih živil za Materinski dom na Škofljici, komendskim župljanom v stiski pa delil pomoč škofijske Karitas. Kdo bo nadomestil njegovo delo pri Novi Slovenski zavezi: sad njegovega znanja in truda so trije debeli zvezki z naslovom Bibliografski pregled člankov revije Zaveza in veliko dela je vložil v tri knjige Farnih spominskih plošč; čeprav že hudo bolan je še sodeloval pri predstavitvi tretje, zadnje knjige. S svojim računalniškim znanjem je bil vedno in povsod pripravljen pomagati pri ohranjanju verodostojnega zgodovinskega spomina. Tako je za izdajo pripravil knjigo Requiem za organista o učiteljiščniku Janezu Pavčiču, sodeloval pri knjigi dr. Lovra Šturma Brez milosti, pri knjigi dr. Vinka Škafarja o mučencu Katoliške akcije Jaroslavu Kiklju, pri knjigi Janka Mačka Rovte v viharju vojne in revolucije in še bi lahko naštevali. Pri vsem tem pa je ostal tih in skromen in marsikdo za njegovo delo ni vedel.
Če bi pri tem kdo pomislil, da je Jožef Kočar zaradi dela in skrbi za druge morda zanemaril lastno družino, bi se hudo motil. Ko se je leta 1952 poročil z Marijo Boštic s Klanca pri Komendi, sta se kmalu preselila v lasten dom (brez vode in elektrike) v Mostah pri Komendi. Rodili so se jima trije otroci: Jožef, Stane in Majda. Ker je postala hišica v Mostah za tako povečano družino pretesna, se je pogumno odločil za gradnjo nove; gradila sta jo z ženo, dobršen del z lastnim delom in samo z njegovo plačo, kasneje so jima pomagali tudi otroci. Ker je sam zaradi svoje zaznamovanosti po letu 1945 imel težave s šolanjem, kot bomo videli kasneje, je znal ceniti izobrazbo in je vsem trem otrokom omogočil, da so dokončali univerzitetne študije. Njegovo skrb za dom in družino dokazuje tudi to, da je po upokojitvi v Kemijski industriji Kamnik, kjer je bil najdlje v službi, nekaj časa po Mostah z mopedom razvažal Dnevnik.
Jožef Kočar je eden redkih domobrancev, ki so podatke o svojem domobranstvu, o poti v
Avtor slike: Tatjana Splichal
Opis slike: Jožef Kočar na predstavitvi tretje knjige farnih spominskih plošč Tatjana Splichal
stran: 090
Vetrinj in prisilni vrnitvi v domovino tudi zapisali. V članku Postojanka na Ravniku pri sv. Barbari – Zaveza št. 49 – opisuje del svojega domobranstva: „V 46. četo sem prišel v začetku julija 1944. Bil sem usposobljen za telefonista in signalista. Poveljnik 46. čete v Hotedršici je bil nadporočnik Bajc, poveljnik voda na Ravniku pa narednik ali podnarednik Viktor Rozman. Niti v Hotedršici niti na Ravniku ni bilo nobenega Nemca. Sem tisti „deček Kalin, ki je bil signalist“, kot me omenja Grom v svoji knjigi. (Leta 1976 je v Buenos Airesu izšla knjiga: Siena Blažič, Revolucija v Hotedršici. – Siena Blažič je psevdonim za nekdanjega hotenjskega domobranca Franca Groma, ki je leta 1945 ostal živ, v tujini postal duhovnik in župnikoval v Argentini.) Postojanka na Ravniku je bila ustanovljena teden dni pred mojim prihodom. Iz Hotedršice so vanjo poslali tako imenovani udarni vod, ki je štel okrog trideset domobrancev. Utrdil se je pri cerkvi sv. Barbare. Zvečine so bili mladi fantje iz Hotedršice in okolice, iz Podkraja, od Črnega Vrha in Godoviča … Imeli smo telefonsko povezavo z Gornjim Logatcem in Hotedršico ter redno signalno povezavo z Vrhom (Sv. Trije Kralji), z Veharšami in z Rakekom. V zvonik z orožjem nismo šli, ker je bila okolica s tal dovolj pregledna. Pač pa so fantje po končanem napadu navadno šli vanj pritrkavat … Spominjam se, kako so partizani na velikonočno jutro 1945 med Godovičem in Črnim Vrhom napadli domobranski tovornjak, ki se je vračal z Otlice. Štirje fantje so bili takoj mrtvi, med njimi tudi bogoslovec Alfonz Malavašič iz Šentjošta, šest pa ranjenih … Marca 1945 so se začeli na domobranske postojanke partizanski letalski napadi, ki so zelo motili red in slabili samozavest. Letala so bila obarvana črno in so letela zelo nizko. Z Ravnika smo jih videli v isti višini ali celo od zgoraj navzdol. Nekajkrat so Hotedršico samo preletela, ker so šla napadat Idrijo. Najhuje je bilo, ker pred njimi ni bilo mogoče zavarovanje in tudi ne pravočasen alarm. Bližali so se usodni majski dnevi in za 1. maj je zapadel celo sneg. 4. maja se je dokaj prijazna ravniška zgodba zame končala.«
V 56. številki Zaveze je pod naslovom »Trnova pot« objavljen Kočarjev dnevnik od 4. maja 1945, ko je s svojo enoto odšel z Ravnika proti Vetrinju, do 19. avgusta 1945, ko se je po odpustu iz taborišča v Šentvidu vrnil domov v Zalog. Poglejmo vsaj nekaj stavkov. 4. maj, petek. Zvečer je padel Logatec. Ni preostalo drugega, kot da se umaknemo proti Rovtam. Posadka iz Hotedršice je okrog osmih zvečer prišla na Ravnik. Ob pol enajstih smo se skupno z logaškim vodom, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu nad Kalcami, umaknili v Rovte. Umik je bil organiziran z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domači domobranci. Precej materiala je ostalo v postojanki. Ostale so tudi moje knjige. 5. maj, sobota. Okrog štirih zjutraj smo prišli v Rovte in ob enajstih dopoldne nadaljevali pot proti Šentjoštu, popoldne pa čez Suhi dol in Lučine v Gorenjo vas, kjer smo prespali. 7. maj, ponedeljek. Skozi Poljane, Zminec in Škofjo Loko smo prišli k Sv. Duhu. Iz zvonika cerkve v Škofji Loki je visela dolga zastava, slovenska ali jugoslovanska, seveda brez zvezde. Povsod je bilo popolnoma mirno. Pomislil sem, da bi se lahko odpravil domov, kjer nisem bil skoraj štiri leta. 10. maja, vnebohod. Ves dan smo stali pred Tržičem. Vse poti so bile polne voz in civilnih beguncev. Med begunci je bila tudi družina Zupanc, ki jih nisem videl že od začetka vojne, ko sem se 14. julija 1941 peš odpravil v Ljubljano. 11. maj, petek. Premaknili smo se v Tržič. Popoldne je bil napad. Partizani so s topovi ali minometi obstreljevali cesto v središču Tržiča. Ker je bil Tržič poln beguncev in vojakov, je praktično vsaka granata ali mina zadela v živo. 12. maj, sobota. Ker je bila cesta zabita z vozovi, smo zjutraj pustili komoro in bežali naprej. Pred predorom ni bilo nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. V predoru je bila popolna tema, blato in gneča. Ob 10h smo prišli na drugo stran – brez hrane in opreme. 13. maj, nedelja. Šli smo naprej – čez Dravo. Kakih sto metrov od mostu, na vzponu proti prvemu ovinku, sta stala dva Angleža in tam je bilo treba odvreči orožje. Nato smo odšli v taborišče pri Vetrinju. Od 14. do 31. maja smo bili v taborišču. Hrana je bila redna, ampak malo. Enote so se na novo organizirale. Tudi mi nismo bili več skupaj v istem vodu. Bili smo SNV – Slovenska narodna vojska. Imeli smo redno urjenje, kot bi bili na vajah. 31. maj, četrtek – Sv. Rešnje Telo. Kot zadnji je bil na vrsti za transport prvi polk. Vsi drugi so že odšli. Zgodaj zjutraj je bil izredni zbor čete ali bataljona. Poveljujoči častnik je povedal, da so nekateri transporti šli namesto v Italijo nazaj v Slovenijo. Razpustil je enoto in dejal, naj se vsak sam odloči, ali gre na transport ali pa se preobleče in skrije. Novica je delovala kot šok. Bili smo zmedeni, negotovi, kaj naj storimo. Kar precej se nas je odločilo, da gremo, kamor so šli drugi. Ob pol devetih so nas Angleži s tovornjaki odpeljali na železniško postajo Maria Elend (Podgorje).
Kočar nato opisuje, kako so še potem, ko so na vlaku že bili partizani, upali, da bo vlak zavil proti Italiji. Šele ko so se ustavili v Radovljici, so dokončno videli, v čigavih rokah so. Razvrstili so jih v skupine – on je prišel med mladoletnike – in nekaterih, s katerimi so skupaj odšli iz Vetrinja, niso več videli. Verjetno so jih že od tam odgnali v smrt. V nedeljo, 3. junija je s skupino mladoletnikov prišel v Kranj, kjer so
stran: 091
Opis slike: Z najbližjimi ob biserni poroki
na poti s postaje v barake blizu vodovodnega stolpa doživeli sprejem (zmerjanje in pljuvanje) nahujskane množice. 15. junija so jih končno prignali v Škofove zavode v Šentvidu. V sobi, kamor so jih strpali, je bil tudi Kočarjev gimnazijski sošolec Bogdan Pugelj. 6. julija sta v njihovi sobi umrla Turk in Tekavec, oba letnik 1928, ki ju pa ni poznal. Tudi sam je bil bolan, imel je hudo grižo in vročino. Vrstila so se zaslišanja. K sreči njega niso poznali. 6. avgusta Kočar zapiše: Od danes dobimo zjutraj 30 dkg kruha. Od 1. junija, to je 66 dni, nisem imel v ustih niti drobtinice kruha. Sedaj dobro razumem prošnjo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. 7. avgust, Št. Vid. Ob 9h smo zvedeli za amnestijo. Ob 18.30h jih je šlo 152 domov. Zunaj v zboru nas je bilo vseh 170, vendar nas 18 ni bilo na spisku, zato smo morali razočarani oditi nazaj v sobo. Nič ne vemo in tudi nič ne rečejo, kaj bo zdaj z nami. Najhujša je negotovost.
S še nekaterimi sotrpini je Kočar potem ostal v Šentvidu do 18. avgusta. Pospravljali so sobe, ribali hodnike in čakali, kaj se bo zgodilo z njimi. 16. avgusta, na dan sv. Roka je doživel nenavadno »srečanje« s Stankom Osenarjem, poveljnikom domobranske postojanke v Cerkljah. Osenar je bil zaprt v sobi z oknom nasproti njihove sobe. Ker so bila okna odprta, je lahko poklical in vprašal, če je med njimi kdo iz cerkljanskega konca. Ko se mu je oglasil Kočar, je bil zadovoljen in je naročil pozdrave za svoje v Cerkljah. Tudi on je tedaj še upal na amnestijo, toda v začetku leta 1946 je bil na procesu obsojen na smrt in ustreljen. Ko je bil Kočar 18. avgusta izpuščen na svobodo z ukazom, da se mora doma javiti OZNI in da ne sme govoriti o tem, kar je doživel v zaporu, je odšel k teti v Ljubljano in naslednji dan v njenem spremstvu prišel domov v Zalog. Piše, da je bil zdoma štiri leta, en mesec in pet dni.
Ob delu na domači kmetiji se je Jožefu vrnila volja do življenja in po dveh letih se je vpisal na Srednjo tehniško šolo v Ljubljani, kasneje pa ob delu dokončal še Visoko tehniško šolo kemijske tehnologije in Visoko komercialno šolo ter dosegel naslov diplomiranega ekonomista tehniške smeri. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se po tolikih grenkih izkušnjah zaprl v ograje svojega doma, vendar se to ni zgodilo, kajti zavedal se je, da mu je bilo življenje ponovno podarjeno, saj se je vrnil domov, medtem ko so mnogi njegovi sotrpini – taboriščniki pokopani zunaj pokopališkega zidu v Šentvidu ali v Vodiški gmajni, na kar spominja kamen z napisom: Ker nikomur nismo nič storili, bili smo oproščeni, ko pot vodila nas domov je, pa tu bili smo umorjeni … Zavedal se je, da je namesto njih, ki so jim v cvetu mladosti usta zasuli s prstjo, dolžan braniti resnico in delati dobro. 17. novembra 2012 sta z ženo Marijo še praznovala šestdeseto – biserno obletnico poroke in tudi s tem potrdila zavezanost izročilu prednikov. Naj dobri Bog, ki je večna Resnica, Jožefu Kočarju obilno poplača vse njegovo delo in zvestobo ter mu da svoj mir!
stran: 092