Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 008

Štiri leta nazaj je Slovenijo pretreslo grozljivo odkritje. Huda jama je slovenski javnosti razkrila vso grozoto, ki se je dogajala na slovenskih tleh pred skoraj sedemdesetimi leti. Mumificirana trupla, skrita za stotimi metri različnih gradbenih materialov, so zgovorno pričala o krutem povojnem nasilju. Takratni predsednik države je ob tem grozljivem odkritju v kamere jasno povedal, da gre zanj za drugorazredno temo, kateri ne namerava posvetiti posebne pozornosti. Ob takem odzivu sta, presenetljivo, celotni medijski prostor in slovenska javnost zgroženo obstala in upravičeno burno reagirala. Presenetljivo zato, ker je slovenska (medijska) javnost sicer s simpatijo spremljala ravnanja predsednika države, v katerih je očitno kazal naklonjenost kontinuiteti.
Pred tem beseda »drugorazrednost« (kot izgovorjena) kakor da ni obstajala, od takrat do danes pa je bila že tolikokrat ponovljena, da je skoraj izgubila svojo moč – človek sicer nehote pomisli, da se je ponavljala namenoma, da se v zgodovinskem spominu ublaži izjava takratnega predsednika. Če danes govorimo o tem, da je nekaj drugorazredno, poslušalec bolj ali manj samo še zamahne z roko ter morebiti doda: »Ah, saj ni tako hudo.« In na tej drugi strani smo mnogokrat prav slovenski katoličani, ki smo v našem prostoru pravzaprav ponovno vedno bolj drugorazredni (v začetku 90. let prejšnjega stoletja se je za hip zdelo, da bomo vendarle dobili enakovredno mesto v slovenski družbi). Pa ne drugorazredni kot kakšna slaba predstava ali igralec (se pravi slabi sami po sebi), ampak kot tisti državljani, ki bi ne smeli imeti enakih pravic kot drugi, ki ne bi smeli misliti drugače od tistih, ki so si že dolga desetletja nazaj prisvojili oblast in je za nobeno ceno ne želijo izpustiti. Se pravi: manj vredni od ostalih državljanov. Ob tem se ne morem znebiti občutka, da jim pravzaprav kar s svojim molkom, s svojo pasivnostjo, s svojo (nedopustno) vdanostjo, samopomilovanjem (?) pustimo, da z nami ponovno ravnajo tako, kot so ravnali v času prejšnjega režima.

stran: 009

Upreti se strahu

Po drugi svetovni vojni je takratna oblast kruto obračunala s svojimi nasprotniki – večinoma so bili to pokončni možje in žene, katoličani, ki so v brezbožnem komunizmu videli veliko nevarnost za slovenski narod. Mnogi so tako že med vojno, nato pa tudi po njej izgubili življenje, nekateri so odšli v tujino, da so si rešili življenje. Vem, da je bilo to že nič kolikokrat povedano, vendar je to bistveno za razumevanje današnjega časa in našega mesta v njem. Takrat smo Slovenci izgubili politično, kulturno in družbeno elito, ki je prihajala predvsem iz katoliških vrst, tisti pa, ki so ostali, so se po vsem prestanem trpljenju, ki so ga doživeli ali opazovali v svoji bližnji okolici, naučili živeti neopazno. Da so preživeli, so se naučili ne videti, ne slišati in predvsem ne govoriti. Če je bila ta drža v svojih začetkih samo zunanja, usmerjena v preživetje, pa jo je slovenski katoličan toliko bolj kot drugi, kar je razumljivo, saj je tudi najbolj trpel pod komunizmom, postopno ponotranjil, jo vzel za svojo in jo začel živeti. Vendar pa prav zaradi take drže danes ne znamo ali si ne upamo biti alternativa na političnem ali družbenem prizorišču, ker ne premoremo za to potrebne pokončnosti in odločnosti (najraje bi napisala, da smo riti, vendar bi se to ne spodobilo). Iz nasilja, vidnega ali nevidnega in neoprijemljivega, ki smo ga bili v preteklem sistemu deležni, izvira tudi globok in nezaveden strah slovenskih katoličanov, ki nas hromi in zaradi katerega se še po dvajsetih letih samostojne Slovenije ne upamo postaviti zase (svetla izjema se zdi primer civilne iniciative, ki se je postavila ob rob predlogu družinskega zakonika). Mirno pustimo teptati svoje pravice in namesto da bi se postavili zase, raje premišljujemo, ali je naš stavek politično dovolj korekten za javnost ali ne, kot je v enem izmed intervjujev točno povedal gospod Stanovnik. Zaradi tega po dveh desetletjih verjetno še vedno nimamo voditeljev, ki bi si upali kot kristjani stopiti odločno, ponosno in angažirano v družbeni prostor. Res je že čas, da si enkrat za zmeraj izbijemo iz glave strah, da nismo politično nekorektni, če rečemo, da je človeško življenje sveto od naravnega spočetja do naravne smrti, da je bil komunizem največje zlo, ki smo ga Slovenci kot narod doživeli, da zločini partizanov nikakor niso primerljivi ali enaki zločinom domobrancev (pri prvih je šlo za sistemsko zlo, pri drugih pa za zločine posameznikov), da so slovenski mediji podaljšana roka boljševistične povojne oblasti, ki se je znala v demokraciji odlično zakriti. Enkrat za vselej bi morali tudi jasno povedati, da ne more biti več resnic in da za nas dialog ne bo več »saj imamo lahko vsi po svoje prav«, ampak »da vztrajam pri svojem argumentu, ker vem, da vzdrži presojo skozi prizmo resnice, argument na drugi strani pa zgolj skozi prizmo moči in ustrahovanja«. Enkrat za vselej se bomo morali torej izpostaviti in postaviti zase.

Teptanje po dolgem in počez

Vendar pa ni dovolj, da se postaviš za svoje prepričanje zgolj v varnem zavetju svojega doma. Potrebno se je zanj postaviti tudi javno. In tu katoličan, že tako v sebi boječ in previden, naleti na novo oviro. Medijski in javni prostor mu je v resnici nedostopen, pravica do svobodnega izražanja v javnosti pa mu je odvzeta oz. je označena za sovražni govor per se. Takoj se bodo oglasili pristaši kontinuitete (najbolj tragično je v resnici to, da si njihovi zvesti podaniki, ki jih srečujemo na »slovenskih vstajah«, ne upajo priznati, da so zgolj orodje oz. sredstvo v rokah manipulatorjev, ki si tako ohranjajo oblast) ter trdili, da je slovenski prostor pluralen in vsak lahko svobodno pove, kar misli. Ampak svobodno in neobremenjeno se lahko pri nas izraža zgolj levica, ki jo v njenem govorjenju in razmišljanju podpira ves medijski, šolski in družbeni prostor. Posameznik na »levi« v svojem razmišljanju ni in ne more biti deležen kritike družbene javnosti, saj se njegovo mnenje popolnoma sklada (staplja) z njo. Zaradi tega je ta isti posameznik prepričan, da je svoboda govora ena od tistih pravic, ki zaseda prvo mesto v slovenskem prostoru, saj se mu zaradi tega, kar govori, nikoli ni treba zagovarjati pred okolico, v kateri biva in deluje. Pravzaprav je celo deležen njenega odobravanja. Tej »skladnosti«, ki daje po eni strani občutek pripadnosti in potrditve, po drugi strani pa razbremenjuje odgovornosti, drugačen pogled na svet predstavlja grožnjo pred soočenjem s samim seboj in praznimi argumenti, s katerimi se vzdržuje.

stran: 010

Tu je verjetno iskati enega izmed razlogov za tako dosledno in sistematično nestrpnost »odprtega, liberalnega in naprednega dela« slovenske družbe predvsem (ali samo) do katoličanov – takšnim in drugačnim alternativcem so vrata namreč na široko odprta. V svojem strahu, (če mene vprašate) neumni ponižnosti se katoličani pravzaprav ne zavedamo, kako zelo se nas v resnici bojijo – nas katoličanov. Prav zaradi tega globokega strahu, ker čutijo, da je vendarle Resnica na naši strani, so neverjetno nestrpni. Ta nestrpnost je na prefinjen način vgrajena v naš celotni sistem, obenem pa se na najbolj grob način deklarira v medijskem prostoru, ki poleg šole najbolj oblikuje javno mnenje. Katoličan, ki brani tradicionalno družino, moralo, ki se je izoblikovala v krščanstvu, ali človeško dostojanstvo, je zato na vsakem koraku označen za največjega nestrpneža, njegovi argumenti kot sovražni govor, poleg tega pa, po njihovem mnenju, katoličan tako ali tako trpi za številnimi fobijami. Kakšna sprevrženost v resnici! Zagovarjati svoj prav ni nobena nestrpnost, noben sovražni govor! Ravno nasprotno – njihov besednjak je v resnici poln sovraštva in nestrpnosti. Če navedemo samo nekaj primerov: če katoličani opozorijo, da je džamija z visokim minaretom v našem okolju nekaj tujega, so skrajno nestrpni, čeprav pri tem posebej poudarijo, da imajo tudi muslimani pravico do molilnice, ko pa nekdo zaradi performansa zažge križ, je to umetnost. Ko Društvo za zaščito ustave in žrtve Cerkve blati Cerkev in verujoče ter javno in preko medijev širi versko nestrpnost, je to svoboda zbiranja in izražanja, katoličan, ki stoji pred parlamentom v podporo družini, pa neti sovraštvo. Ko v šolah organizirajo delavnice, kjer otrokom razlagajo o različnih družinah in možnosti izbire spola, je to znak odprte in tolerantne družbe, ko pa župnik odstopi prostore župnije šoli zaradi pomanjkanja učilnic, je to nespoštovanje ustavne delitve države in Cerkve. In to je samo nekaj primerov. V tovrstnem javnem blatenju so nas pripeljali tako daleč, da se zaradi strahu pred takimi očitki že sami po sebi omejujemo. Samo pomislimo, kolikokrat smo razmišljali, da se ne bi potegovali za kakšno mesto, ker smo katoličani in bi bili zato izpostavljeni dodatnim pritiskom in dvomom v nepristranskost? Namesto da bi na to sprevrženost glasno opozarjali, nasedamo osnovnemu psihološkemu triku, ki ga izvajajo pred/z nami. Človek namreč že po naravi želi ugajati, želi biti všeč drugim. In katoličani pri tem nismo izvzeti -̶ za odobravanje in sprejetost smo se žal vse prevečkrat pripravljeni odpovedati svojim prepričanjem.
Posledica tega je tudi neverjetna samocenzura, v kateri vztraja in živi slovenski katoličan. Ta obrambni mehanizem smo izpilili skoraj do popolnosti. Zaradi že prej omenjenega strahu pred izpostavljenostjo smo postali poosebljena politična korektnost. Povsod, kjer smo: na delovnem mestu, med kolegi, znanci, med naključno zbranimi. Medtem ko levica brez usmiljenja tolče po naših vrednotah in načelih, smo mi skrajno previdni pri artikuliranju lastnih prepričanj. Tu nimam v mislih samo javnih zborovanj ali javnega nastopanja, temveč vsakdanje življenje. Kar pomislimo, kako recimo med kolegi zagovarjamo zakon. Najprej hitimo razlagati, da ima vsak pravico do svojega mnenja, da je način življenja v dvoje izbira vsakega posameznika, ki jo je treba spoštovati. Po dolgem pojasnjevalnem uvodu nadaljujemo, da je po našem mnenju vendarle prav, da se dva poročita, vsaj enkrat ali dvakrat pa še dodamo, da se ima vsak pravico odločiti drugače in da tudi to spoštujemo. Takega samoopravičevanja na drugi strani ni. Ali pa, ko sodelavci brez zadrege glasno in žolčno kritizirajo in pljuvajo po desni oblasti, ne glede na to, če ta kaj naredi ali ne. Zanimivo, da si takrat te iste vlade ne upamo enako glasno zagovarjati ali pa kritizirati tiste, ki jo naši sodelavci hvalijo, ampak smo raje tiho. In ker smo tiho, se zdi, da se vsi strinjajo s tistimi, ki se najbolj glasno derejo, pri tem pa ne pomislimo, da morda temu vendarle ni tako. Volilni rezultati kažejo, da smo razdeljeni na pol, to pa pomeni, da mora biti tako razmerje tudi v okolju, kjer živimo.

Čas je za spremembe

»Sovražili vas bodo zaradi mojega imena, vendar ne premišljujte, kako se boste zagovarjali, kajti jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati,« pravi Jezus. Da, skrajni čas je, da rečemo »ne« notranjemu strahu in zunanjemu ustrahovanju, skrajni čas, da se odločno, samozavestno in predvsem skupaj postavimo zase, za svoje družine, svoje prepričanje. Samo tako bomo spremenili življenje v naši domovini na bolje.


stran: 011