Avtor: Slavko Žižek

stran: 049

Pred leti sem pomagal organizirati eno od postavitev potujoče fotografske razstave o delu in življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Takrat sem se prvič srečal z bogato zbirko fotografij, ki jih hrani Rafaelova družba. Ta je tudi glavni organizator premične zbirke. V svojem arhivu ima fotografsko gradivo več avtorjev. Ob iskanju fotografij za potrebe enega od prejšnjih zapisov sem pregledoval obsežne albume s preslikanimi filmi ljubiteljskega fotografa Marjana Hočevarja. Ker gre za velik in zgodovinsko pomemben opus, je prav, da s pomočjo njegovega sina Janeza Hočevarja vsaj na kratko predstavimo avtorja.

Marjan Hočevar se je rodil leta 1913 v Ljubljani. Njegov oče Janko Hočevar, poročen z Vido Velkavrh, je bil bančni uradnik, doma iz Zagorja pri Pilštanju. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je Marjan obiskoval in končal v Ljubljani. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto, vendar študija ni dokončal. Februarja 1941 se je poročil z Ljudmilo Bajec. Ženin oče Alojz je bil iz Podkraja pri Colu. Po drugi svetovni vojni je bil zaprt v Kočevju, ker je mladoletnemu sinu Janezu pisno dovolil, da se je pridružil slovenskim domobrancem. Dva starejša sinova sta bila leta 1945 kot domobranca vrnjena v Slovenijo in ubita neznano kje. Izguba sinov, službe in krivični zapor so ga popolnoma strli. Umrl je leta 1949.
Marjanu in Ljudmili Hočevar se je 12. februarja 1942 v Ljubljani rodil edini sin Janez. Italijanski okupator je očeta Marjana, ki je bil kot uradnik zaposlen v trgovski bolniški blagajni, meseca maja 1942 odpeljal v internacijo v Gonars in nato v Renicci, od koder se je vrnil v Ljubljano marca 1943. Kmalu po vrnitvi ga je obiskal znanec in ga ob opozorilu »enkrat smo te spravili ven, drugič te ne bomo« povabil k protikomunističnemu delovanju. Kasneje se je vključil v politično policijo, ki je delovala pri tedanji pokrajinski upravi. Tu je opravljal delo analitika. Maja 1945 se je v prepričanju, da gre le za kratek čas, odpravil čez Ljubelj v Avstrijo in pristal v množici beguncev na prepolnem Vetrinjskem polju.
Ko so zasedbene oblasti pričele konec junija 1945 s preseljevanjem beguncev iz vetrinjskega taborišča, se je Marjan Hočevar skupaj še z 2600 drugimi nastanil v taborišču Peggez pri Lienzu. Od tu je pisal domov razglednice in sporočal da je živ in zdrav. Pošiljal jih je na različne naslove, saj se je bal, da bo pošta prestrežena. Kljub bojazni je večina poslane pošte dosegla naslovljene. Vse dopisnice je oštevilčil z zaporednimi številkami in sistem številčenja uporabljal vse do konca. Pisma je pisal na pisalni stroj, kopije pa kot vesten uradnik hranil pri sebi. V pismih je podrobneje opisoval dogodke in življenje v taborišču. Žal se to gradivo ni ohranilo.
Življenju v taborišču se je hitro prilagodil. Vključil se je v različne aktivnosti, sodeloval pri gledališki dejavnosti in pomagal v taboriščni tiskarni, kjer so s pomočjo ciklostilnih strojev razmnoževali časopise, revije, učbenike in leposlovje. Sredi novembra 1946 se je skupaj s celotnim peggeškim taboriščem preselil v Spittal na Dravi, kjer je ob drugih dejavnostih sodeloval tudi pri posebnem radijskem studiu, ki je nastal leta 1947 in je bil namenjen prinašanju novic in uradnih obvestil taboriščnih oblasti. Preko zvočnikov, nameščenih po taborišču, pa so predvajali tudi glasbo.
Že v Pegezzu je najprej skupaj s sodelavcem, kasneje pa sam, pričel intenzivno fotografirati in izdelovati fotografije. Izkušnje si je nabral že kot dijak v Ljubljani, kjer se je s to dejavnostjo ukvarjal ljubiteljsko. S tem delom je nato nadaljeval v Spittalu vse do konca bivanja v Avstriji. V posebni temnici je razvijal in izdeloval fotografije, po katerih je bilo veliko povpraševanje. Ljudje so jih potrebovali za spomin in za različne dokumente. S fotoaparatom Contax in kasneje Kodak Retina je ujel na film trpko pa tudi pestro življenje beguncev. Beležil je cerkvene dogodke in bogoslužja, kulturni utrip, športne prireditve in dejavnost skavtov, razvoj obrti in različnih delavnic, šolstvo, zdravstvo, poroke, krste in pogrebe, vsakodnevno življenje v taborišču in okolici, veliko pa je tudi posnetkov poslavljanja in odhodov. Prav za slednje je bilo potrebno izdelati veliko fotografij za osebne dokumente. Da bi prihranil material, je velikokrat fotografiral dve osebi na enem posnetku. Kadar je bilo potrebno fotografijo izdelati hitro, je film odrezal in razvil poslikan del, ostalo pa uporabil kasneje. Filme je številčil, na svoje fotografije pa s pisalnim strojem dodajal pojasnila in komentarje. Redno jih je pošiljal tudi svojim domačim.
Zakaj se maja 1945 na poti čez Ljubelj Marjanu Hočevarju ni pridružila žena Ljudmila, ni znano. S sinom Janezom je ostala v Ljubljani na Kodeljevem. Pred vojno se je učila pri frizerju na Kongresnem trgu v Ljubljani in tam tudi delala do poroke. Po vojni se je morala zaposliti v tovarni Pletenina. V hiši sta živela

stran: 050

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: Pred mikrofonom taboriščnega radia. Marjan Hočevar sedi. Rafaelova družba

še Marjanova starša. Dedek Janko je tako nehote moral marsikdaj nadomeščati Janezovega očeta. Do svojega vnuka je bil ljubeč in mu je pomagal skozi mladost, kolikor je le mogel.
Janez je bil z očetom ves čas v stiku preko pisem, poslanih fotografij in maminega pripovedovanja. Spominja se, da sta z mamo večkrat sedla na vlak in se odpeljala do Tržiča, od tam pa do prve vojaške zapore peš po cesti proti Ljubelju. Tam sta skupaj z drugimi posedala, pomalicala in se čez čas vračala nazaj v Ljubljano. Kasneje je izvedel, da je mama poskušala priti do mejnega prehoda, kjer jo je na avstrijski strani čakal oče, da bi se srečala. Enkrat jima je uspelo. Enako so počeli tudi mnogi drugi, ki so si želeli srečanja s sorodniki in znanci. Ko je politična napetost malo popustila, je Janez v počitnicah leta 1953 obiskal očeta. V Spittal se je odpravil z vlakom in tam ostal čez poletje. Kadar je le bilo mogoče, sta se sama ali s prijatelji odpravila na izlete po bližnjem in daljnem hribovju ali pa hodila čolnarit na Milštatsko jezero. Janezu je še posebej ostal v spominu izlet na Grossglockner, kamor sta se odpravila z 98 kubičnim motorjem DKW, ki ga je oče v Avstriji uporabljal za svoje potrebe. Vzpon do koče Franca Jožefa je bil za tako šibak motor velik zalogaj, zato je moral Janez na večjih klancih večkrat kar med vožnjo skakati z motorja in ga peš dohitevati. Pred tem je Marjana obiskal že oče Janko, obema pa je kasneje sledila še žena Ljudmila, ki je na zadnje ostala pri njem skoraj leto dni.
Marjan Hočevar se ni odločil, tako kot večina beguncev, za selitev v prekomorske države. Ves čas je razmišljal, kako bi ponovno združil družino, ki ji je pomagal tudi materialno, kolikor je pač bilo v danih okoliščinah mogoče. Ker je za svoje rojake na jugoslovanskem konzulatu v Celovcu redno urejal administrativne zadeve, je gotovo imel dovolj priložnosti, da je ocenil in ugotovil, kdaj bi bil pravi čas za varno vrnitev.

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: Slovenski begunci čakajo sorodnike na Ljubelju. Marjan Hočevar prvi z desne. Rafaelova družba

Tako se je 2. februarja 1956 iz Spittala preko Podrožce z vlakom odpravil v Slovenijo. Na carini ni imel nobenih problemov, tudi s filmi in fotografijami, ki so bili spravljeni med skromno begunsko prtljago, ne. Policijski uslužbenec, ki ga je pričakal na ljubljanski železniški postaji, mu je naročil, da se mora naslednji dan zglasiti na notranji upravi. Od tam se je po nekajurnem razgovoru vrnil domov in nato ni imel zaradi tega nikoli nobenih težav. Hitro po vrnitvi je kot referent dobil zaposlitev pri špediciji Globus, v pokoj pa je odšel kot direktor izpostave Intertransport v Ljubljani relativno pozno, saj mu je manjkalo enajst let delovne dobe. Star 79 let je umrl konec februarja 1992 v Ljubljani.
V domači župniji na Kodeljevem je ves čas javno živel tudi svoje versko življenje. Z znanci iz taborišča je imel bolj malo stikov. Največ z nekaterimi soigralci iz taboriščnega gledališča. Za domače potrebe je še naprej fotografiral in razvijal filme. V družini se niso na veliko pogovarjali in z drugimi govorili o preteklosti, pa tudi množice filmov niso pregledovali. Ti so bili lepo spravljeni v manjših kartonskih škatlicah in zloženi v večji kartonski škatli od pralnega praška. Tako shranjeni so na podstrešju ležali leta, dokler jih ni sin Janez izročil v hrambo Rafaelovi družbi. Ta skrbi in pomaga slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi in ohranjanju njihovega slovenstva in katolištva. Spremlja in povezuje prav vse rojake po svetu. Njena pomembna dejavnost je tudi zbiranje in arhiviranje arhivskega gradiva o delu in življenju izseljencev, še posebej o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Del tega je tudi organizacija potujočih razstav fotografij, katerih avtor je večinoma prav Marjan Hočevar. Prva takšna razstava je bila v organizaciji Rafaelove družbe postavljena leta 2006 ob stoti obletnici njene ustanovitve. V arhivu so še tudi fotografije drugih avtorjev, a Hočevarjevih je preko 17000, nekaj malega tudi barvnih.

stran: 051

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: Srečanje zakoncev Hočevar na Ljubelju. Rafaelova družba

Velika poznavalca tega obsežnega gradiva sta v Spittalu živeča zakonca Alojz in Majda Starman, ki sta tudi sama živela v taboriščih in se neumorno trudita krajem in osebam na fotografijah dati imena. Žal je le del tega bogatega arhiva dostopen širši javnosti in knjiga, ki se menda pripravlja, bo zaobjela le drobec tega, kar je na razpolago. Nekaj malega je sicer objavljeno na internetni domači strani Rafaelove družbe, a prav ta medij bi morda veljalo bolj izkoristiti, saj bi z malo truda in dobre volje bilo moč arhiv spremeniti v zanimiv virtualni muzej, brez težav dostopen prav vsakemu. Verjetno je še kar nekaj živečih, ki bi na fotografijah prepoznali sebe ali sorodnike in znance.

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: Janko, Janez in Marjan Hočevar pred taboriščno barako v Spittalu. Rafaelova družba

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: 12. 8. 1953, Janez Hočevar na kolodvoru v Beljaku. Rafaelova družba

O problematiki ohranjanja, shranjevanja in skrbi za takšno in drugačno arhivsko gradivo je bilo že veliko zapisanega. Za nas Slovence, ki smo majhen narod, je ta skrb še posebej pomembna. Mladi rod velikokrat nekritično zavrže različno gradivo, češ, koga bo pa to še zanimalo. Zato je trud posameznikov in raznih organizacij vreden posnemanja. Gospod Janez Hočevar je prav v zavesti o pomembnosti očetovih filmov le-te iz zasebnosti preko Rafaelove družbe namenil na ogled javnosti in nam tako omogočil, da s pomočjo fotografije podoživimo čas, ko se je rešenemu življenju skušalo dati novo upanje, najti nov smisel in poiskati nov prostor.

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: Nastop taboriščne gledališke skupine. Marjan Hočevar četrti z desne. Rafaelova družba

stran: 052