Avtor: Brane Senegačnik

stran: 006

V eni prvih številk Zaveze, mislim, da je bila tretja, se je aktualno-politični komentar – ki je seveda vedno bil veliko več, kot zgolj to, v tisti številki pa še prav posebej – iztekel v tele misli: Nova Slovenska zaveza mora klicati v polje javnega življenja pamet in normalnost, saj lahko samo na njej temelji svobodna, demokratična kultura. Pamet, ki je neizbežno utemeljena v spominu, pomeni iskanje in mišljenje tega, kar je v resnici bilo in kar je; normalnost, katere »neprecenljiva vrednost se je pokazala ob nenormalnostih dvajsetega stoletja«, pa uravnavanje lastnega in družbenega življenja v skladu s tem, kar takšno mišljenje odkriva. Na ti dve besedi, pamet in normalnost, bi se morali »kar naprej sklicevati tisti, ki bi radi, da izplujemo iz Uročenega zaliva na odprto in veliko morje«. To se, kot je najbrž odveč pripominjati, ni zgodilo. Društvo, ki je na svoje člane in – v skromnem dometu svojih moči – na slovensko javnost – naslovilo tak poziv, si je prislužilo sramotilne oznake fašistične stranke in obtožbe, da odpira zaceljene (!) rane narodnega razkola in razvnema ideološki boj. Reakcije na njegovo prizadevanje in delo so pravzprav razkrile, kako velik deficit pameti in normalnosti v opisanem smislu pesti sodobno slovensko kulturo. Več kot dvajset let potem, ko so bile natisnjene navedene besede, se zdi stanje v marsikaterem pogledu še slabše. Kot da smo še dlje od odprtega morja; kot da se ladja države ne suče več v kalnih vodah nesrečnega zaliva, ampak smo skočili z nje na obalo in odšli v notranjost neke puste dežele. V mitološko libijsko puščavo, ki je domovina velikana Antaja.


Antaj je bil otrok dveh mogočnih božanstev: morskega vladarja Pozejdona in prvobitne boginje Gaje, ki je utelešala Zemljo. Zrasel je torej iz tistega, na čemer se dogaja človeško življenje; iz tistega, kar nosi življenje smrtnikov, bitij, katerih značilnost je, da so »spodaj« – in ne zgoraj – , kot pove nova etimološka interpretacija grške besede »človek« (ánthropos). Antaj je bil čudno bitje: vsakogar, ki je potoval skozi njegovo deželo, je izzval k rokoborbi, ga ubil, njegovo lobanjo pa shranil, da bi nekoč iz takšnih zidakov sezidal tempelj svojemu očetu Pozejdonu. Tudi Heraklu, ki ga je pot zanesla v tiste kraje, je izrazil enako dobrodošlico; Herakles ga je v spopadu sicer vrgel na tla, toda ko je Antaj ležal zemlji, je bil še bolj v stiku s svojo materjo Gajo: od nje je prejel novo energijo in vstal močnješi kot prej. In to se je ponovilo vsakič, ko ga je najznamenitejši grški junak navidez premagal.

V tem starodavnem mitu so nenavadne vzporednice s slovenskim družbenim dogajanjem. Najprej je tu puščavska enoličnost in jalovost kulturne pokrajine, ki jo prikrivajo nanosi peska, neobstojni reliefi in skulpture vetra ter iz žeje nastale fatamorgane. Potem smo sredi nenehnega izzivanja spopadov, ki je smisel in pogoj obstoja ideologije razrednega boja v vseh njenih nepreštevnih različicah. Iz lobanj sezidani templji so podtalni izvor družbenega nelagodja in obenem simbolne točke, kjer se v kalni globini ohranja revolucionarna identiteta sicer nominalno in formalno preobraženega postkomunizma. In navsezadnje smo žive priče nepremagljivosti premagane ideologije, ki ji jo daje njena vraščenost v kulturni humus. Ne ekonomski in politični bankrot svetovnega komunističnega podjetja, ne jalova setev človeških kosti, o kateri je temno pel Dane Zajc, ne uničujoče miselne analize njegovih klasičnih osnov in sodobnih variacij na tradicionalne teme niso privedli slovenske kulture k pametnemu in normalnemu pogledu. Iz ostankov razkrojene ideologije živahno poganjajo nove in nove oblike teorije razrednega boja, neredko veliko primitivnejše od nekdanjih, a na času primeren način enako ali pa še bolj uspešne. In spet – kako zanimivo! – so v prvih vrstah njihovih gojiteljev in uživalcev »imetniki visokošolskih in doktorskih diplom«, če malce prikrojim izraz Milana Komarja.
V najnovejšem kriznem času so se klice, vitice, veje in drevesa te teorije lahko posebej intenzivno razrasle: nastala je nekakšna

stran: 007

Avtor slike: Philippe Brame

Opis slike: Uzrtje Philippe Brame

plantaža radikalne družbene kritike, na kateri s sofisticiranimi intelektualnimi napori pridelujejo eno samo vrsto sadeža: zahtevo po odstranitvi celotne politične elite. Če ta slogan vzamemo zares, je absurden: kakšne pa bi bile posledice hipne odstranitve celotne politične garniture? Kdo bi prevzel nase težo opravilne nesposobnosti države in posledični kaos? Morda liderji protestov, ki so vsebino svoje politične misli izrazili samo s kriki: »Gotov si!« »Morala!« »Poštenje!« »Dol s tajkuni!« »Dovolj je korupcije!« »Smrt fašizmu!« »Delo za vse!« in s podobno duhovitimi in prodornimi mislimi. Ali bi se enako spotano kot ljudje na ulicah pojavile tudi kompetentne nadomestne politične elite z novimi obrazi in čistimi rokami? Če pa slogan vzamemo zares tako, da ga ne vzamemo čisto zares, lahko preberemo tudi tisto, kar je med črkami zapisano z nevidnim črnilom: cilj »vseljudske« vstaje je obračun s političnimi silami, ki si prizadevajo razstaviti kontinuitetne parastrukture v družbenem ozadju in preprečiti nastanek čudaške utopične Jugoslovenije. Kot vse bolj jasno potrjujejo številne izjave ideologov sponatne vstaje, je njen končni cilj pravzprav to, kar je slutiti v ozadju delovanja kontinuitetnih sil že od vsega začetka nastanka samostojne Slovenije: odstranitev parlamentarne demokracije. Zaenkrat so sicer takšne zahteve zelo redko izrečene naravnost, in še tedaj v napol burkaškem vzdušju; toda slovenska medijska in kulturna dejavnost z vztrajno prizadevnostjo izvotljuje realno moč parlamenta in pomaga vzpostavljati dekorativno demokracijo. In to celo po starih vzorcih – pameti se danes seveda ne zapira več! – z brezmiselnim, fanatičnim moralizmom. Zato bi »epidemija pravičništva«, kot imenuje sedanje pogromaško vzdušje v slovenski kulturi pesnica Meta Kušar, pravzaprav ne smela biti presenečenje. O razsežnostih te epidemije se lahko prepričamo tudi tako, da prebiramo strani kakega katoliškega spletnega medija: tudi tam so pravičniki, ki skupaj s kakim patrom žebrajo mantre iz velikih slovenskih medijev in se imajo pri tem za neupogljive mislece z lastno glavo; ko jih kdo malce odločneje povpraša po argumentih, pa začnejo tožiti o cenzuri in se s še večjim ponosom na svojo samoniklost imenujejo »komuniste«.

stran: 008

Vse bolj se zdi, da so tla Antajeve dežele brezmejna. Herakles je ugotovil, da lahko sina Zemlje premaga samo na en način: če ga dvigne v zrak in mu s tem odvzame moč. Mitična metafora je neprimerna, kolikor je nasilna; razsvetljujoča pa je, kolikor kaže, da je pri vsem odločilna pamet. Pamet, s katero edino se lahko vzdignemo nad neznosno pritlehnost aktualnega družbenega in kulturnega dogajanja in hromečim vzorcem nasilja počasi odvzemamo moč. To je seveda proces; če po dvajsetih letih ni videti, da bi uspešno potekal, to ne pomeni, da se je treba odreči uveljavljanju pameti, spomina in normalnosti, temveč le, da je bilo v vse to vloženo še premalo energij. Še veliko veliko premalo.
Herakles je na Antaja naletel mimogrede, na svoji poti na konec sveta, v deželo Hesperid, kamor je šel iskat zlata jabolka. Tudi slovenska družba je na dolgi in negotovi poti: kontekst globalizacije in svetovno obzorje neoliberalizma jo postavljata pred izredno komplicirana vprašanja. Nihče se ne slepi s tem, da so zdajšnje tegobne dogodivščine z Antajem zadnja preizkušnja. Prav nasprotno: »življenje« v pravem pomenu se začenja šele onstran puščavske dežele. Toda če hočemo tja, če hočemo naprej, moramo najprej sploh priti na pot – kajti s tem, kar se dogaja zdaj, smo vsi skupaj padli v globok jarek, kjer ni ne poti ne ciljev.