Avtor: Miran Mihelič

stran: 077

Slovenija danes potrebuje aktivno civilno družbo. Ta pa ne bo zapustila postboljševiško-tajkunske prakse, ki nadaljuje izključevanja drugače mislečih s kulturnim bojem ob podpori 90% medijsko zakupljenega prostora in večine vej oblasti, če v njej ne bo osveščenih aktivnih kristjanov »nove generacije«.
Slovenija danes potrebuje državljana s spominom, ki ne pozabi, kdo je v resnici ukradel državo in njeno imetje, zaslužen kruh zaposlenim; spomin, ki ostaja zvest svojim prepričanjem in sodeluje s svojimi somišljeniki tako, da z aktivnostjo v civilni družbi in stranki – politiki uveljavlja merila, po katerih hrepeni on in vsak pošten človek, bi lahko povzeli nekaj tega, kar je bilo med drugim izrečeno na nedavnem shodu za republiko.
Sodelovati se lahko učimo že mladi in to prenašamo skozi celo življenje sproti v prakso, sicer nas »vozijo« drugi, zlasti mlade, kar dokazuje politična zmeda v glavah tistih kristjanov, ki se udeležujejo »vstaj« in volijo protikrščanske stranke, ki omogočajo svoji »eliti« tudi gospodarsko plenjenje in uničevanje kulturno – verske dediščine slovenskega naroda in njegove države; z montiranimi sodnimi procesi, podprtimi z mediji pa krivdo zvrnejo na svoje žrtve. Samo če se čim več mladih ljudi dobre volje aktivno vključi v javne zadeve, da bodo imeli vsi čim več prakse v reševanju odprtih vprašanj naše družbe za skupno dobro, se lahko rešimo osebno in vsi skupaj.
Bog je duhovnim voditeljem in vsem nam dal talente in naročilo o javnem delovanju, ki ste jih, smo jih zakopali in po padcu komunizma mnogi odgovorni še vedno niso pri sebi, spravljeni s svojo vestjo – pri pameti.
Večjo vlogo župnij smo mnogi zaman pričakovali z obuditvijo različnih krščanskih organizacij, ki jih je oblast po revoluciji prepovedala. Ker bi se lahko imenovale tudi drugače, smo pričakovali več od župnijskih svetov … , skavtskih organizacij. Toda, žal, te niso organizirane niti na škofijskih gimnazijah. Začetek teh gimnazij je obetal odločilno vzgojo in usposobljenost za javno delovanje mladih kristjanov. Kolikor bi bili dijaki vključeni v skavte in bi v okviru te organizacije potekale tudi duhovne vaje na terenu, bi postali »pripravljeni, vedno pripravljeni!«. Toda, kot da se je razvoj načrtno ustavil s premestitvijo takratnega edinstvenega metropolita v Vatikan, čeprav smo ga krvavo potrebovali v Sloveniji.
Bivša dijakinja iz ene od škofijskih gimnazij, ki je končala šolo lani, je potrdila, da ostaja družbena neaktivnost na škofijski gimnaziji še vedno zakopan talent pedagogov po krivdi usmeritve ustanovitelja velik problem. Katastrofalen je podatek iz nekdanjih šolskih klopi, da skoraj nihče od teh dijakov ni šel niti na volitve!Spodbudno je njeno mnenje, da bomo morali škofijske gimnazije prevetriti. Pri tem pa ne smemo čakati na klerike, ampak moramo k temu spodbuditi mi laiki, starši. Ne moremo se izgovarjati na »agitprop« levice, ki še vedno deli kristjane na »oefovce«, ki jim je bilo včasih spregledano nekaj obvezne oddaje in jih danes kupujejo z nekaj kmetijskimi subvencijami, »projekti« in drugim. Toda starši se čudijo, da v teh gimnazijah še vedno ni nikakršne vzgoje za krščansko družbeno aktivnost ne za domoljubje ne za resnično versko poglabljanje. Tako ostaja ŠG nekdanje dijakinje le »neka gimnazija, kjer je malo več reda«. Škoda, ker je le to. Pa nas to ne sme potreti, ampak le spodbuditi k večji aktivnosti! Žal so starši tu nemočni. Dokler bo tako, se bomo še naprej spraševali, kje so v javnosti stotine katoliških izobražencev, ki so šli skozi katoliške gimnazije: ni mladih duhovnikov, ni laikov in javnih, politično angažiranih delavcev, v vinogradu pa se zaraščata protikrščanska robida in osat razdora – tudi najboljši pogoji za sovražne prevzeme vsega, od neke denarne ustanove do politične stranke.

Z veseljem pa bi roko stisnil maloštevilnim in jih vprašal, kako vidijo pot naprej kot aktivni mladi, družbeno uspešno angažirani javni delavci, za katere sem bral, da so obiskovali eno od škofijskih gimnazij. Ena je poslanka v državnem zboru, druge dragocene prispevke beremo v Družini; še koga srečaš med publicisti, kot predavatelja na Nikodemovih večerih o Slovenskih izseljencih v Argentini, tudi za govorniškim odrom v Kočevskem Rogu, v Moji zgodbi na Radiu Ognjišče in v Luksemburgu, na srečanju treh Slovenij na Višarjah …

stran: 078