Avtor: Marko Kremžar

stran: 067

Na začetku križevega pota stoji Pilatova zavestna obsodba nedolžnega in njegovo vprašanje: »Kaj je resnica?” (Jn 18,38)

Ker evangelist Janez ne poroča, da bi Jezus na to vprašanje odgovoril, se upravičeno vprašamo, zakaj je molčal On, ki je še prejšnji večer ob Tomaževih dvomih dejal o sebi, da je Pot, Resnica in Življenje. (Jn 14,6) Če smemo tvegati odgovor, lahko rečemo, da naš Odrešenik ob tej priložnosti verjetno ni spregovoril, ker je bil odgovor izražen že v samem vprašanju.

Kaj je resnica?

Človek se lahko vpraša o resnici na več načinov. V trenutku dvoma se lahko obrnemo k nekomu, ki mu zaupamo, in ga prosimo, naj nam pomaga prav odgovoriti na vprašanje: Kaj je resnica? Tudi je mogoče, da se zamislimo ob vrsti različnih mnenj in sami pri sebi zaskrbljeno rečemo: Kaj je resnica? V obeh primerih si želimo odgovora, ker smo prepričani, da resnica je. Dvomimo o svoji zmožnosti, da bi jo našli brez pomoči ali brez dodatnega napora, a ne dvomimo, da resnica je in da nam je potrebna. Mogoče pa je tudi, da brezbrižno skomignemo z rameni in z istimi besedami odrinemo od sebe vsak poizkus iskanja resnice. V tem primeru ne gre več za pravo vprašanje, temveč za izraz dvoma o obstoju kakršnekoli resnice.
Iz Pilatovega stavka: »Kaj je resnica,« ne zveni želja po spoznanju, marveč skeptičen prezir do iskanja resnice, ki je zanj neoprejemljiv in konec koncev nezanimiv pojem. Njegovo navidezno vprašanje je odgovor na slovesno izjavo, s katero je Jezus zaključil svoj zagovor pred svetno oblastjo: »Zato sem rojen, in zato sem prišel na svet, da pričujem resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37 in sled.)

Zadnje Kristusovo sporočilo in opozorilo, izrečeno svetni oblasti, govori o pomembnosti resnice. In ko oblast, poosebljena v Pilatu, malomarno zavrže moralno vrednoto, ki jo predstavlja resnica, brez oklevanja javno ponovi svoje prepričanje o obtoženčevi nedolžnosti in ga hkrati obsodi na smrt. Zanimivo, da je ta vzornik skeptikov in sodobnih relativistov pokazal hkrati prezir do resnice in do pravice. Obsodil je človeka, ki ga je spoznal za nedolžnega, in si nato umil roke. Lahko si ga predstavljamo, kako si ob tem dejanju posmehljivo zamrmra: »Kaj je pravica?«
V tej povezavi dogodkov lahko vidimo potrdilo, da je spoštovanje resnice neločljivo povezano s pravičnostjo, oboje pa z vladarsko, lahko bi rekli, s politično dejavnostjo. Še več. Gre za moralni vrednoti, ki s svojo prisotnostjo ali odsotnostjo zaznamujeta slehernega javnega delavca, pa tudi njegovo delo in posredno celotno družbo. Pilatov primer nas opozarja na težke posledice nespoštovanja resnice in preziranja pravice. Ni mogoče zavestno zavreči resnice, ne da bi hkrati na neki način povzročali krivico, ki doseže v naravnem redu svoj višek v uničenju življenja.

stran: 068

Ena ali več resnic?

Dandanes se širi po svetu in celo med kristjani dvom glede obstoja objektivnih resnic. Od vseh spoštovana resnica z veliko začetnico se umika mali resnici, ki je iz dneva v dan bolj podobna osebnemu, razpoloženjskemu mnenju. Resnica, ki bi morala povezovati človeštvo okrog svoje veličine v smiselno enoto, postaja, razveljavljena v okviru relativizma, sredstvo naraščajočega drobljenja družbe in tudi že njenih temeljnih naravnih občestev. Vse bolj pogosto je, da živijo celo verni ljudje ne le dvojno moralo, marveč da sprejemajo v praksi tudi neko medlo dvojno resnico.
Pojav sprejemanja več resnic, »moje«, «tvoje«, »naše« in »vaše« resnice, izhaja, ne glede na filozofske osnove, iz vsakdanje želje povprečnega sodobnika po ugodnem, neodgovornem, predvsem pa nekonfliktnem življenju. Sodobni človek beži pred konflikti, boji se biti drugačen, različen od množice. Jasnost mišljenja mu je neprijetna, ker bi utegnil ob svetlobi opaziti ob sebi kak, morda še težko sprejemljiv, sodobni poganski »tótem«.
Sprejemanje možnosti, da obstaja več resnic, pa je lahko tudi posledica nekritičnega sprejemanja več, lahko tudi vzporednih realnosti. Od nekdaj je človek ob objektivni, ontološki stvarnosti, katere izraz je resnica, iskal oddiha v magični, fantastični, ali kot jo imenujemo danes, tudi virtualni realnosti, ki se izraža v čustvenem doživetju in pripovedi, pa tudi v srhljivem užitku zunanjih vtisov.
To je realnost, ki jo doživlja pisatelj ob snovanju povesti in bralec, ko se vživi v njegovo pripoved. Tako, magično realnost vsebuje tudi slika ali kip kot umetnina, poleg objektivne stvarnosti, predmeta samega na sebi. Tudi igra, bodisi kot teater ali kot hazard, vpelje človeka za nekaj časa v svet fantastične realnosti. Podobna je virtualna računalniška realnost, ki ni isto kot objektivna stvarnost računalnika. Taka fantastična, neresnična realnost je od nekdaj vplivala na čutenje ljudi, a verjetno malokdaj v preteklosti tako množično kot v zadnjih desetletjih v svetu televizije in računalništva. Čeprav zaradi svoje minljivosti ne more nadomestiti v vsakdanjem življenju objektivne realnosti, jo vendarle lahko zastre do take mere, da človek za hip nanjo pozabi. Iz vsakdanje prakse vemo, da se ljudje zatekamo ne le v poezijo, v umetnost ali v hipnotični čar televizijskega ali računalniškega zaslona, ampak tudi v svet hazardne ali virtualne igre in športa, da pozabimo za »kratek čas« na težo in objektivno realnost dneva.
Pri tem je treba poudariti razliko med poezijo, glasbo, skratka, med umetnostjo in med drugimi oblikami magične realnosti. Medtem ko ostajajo te na površju čutnega dojemanja, pa se resnična umetnost, ki je sicer lahko tudi razvedrilo, ob poustvarjanju lepote nagiba k uvidom globlje, ne manj resnične stvarnosti. Ta lastnost, ki jo dojame, kdor umetnino doživlja, daje umetniškim delom trajnejšo veljavo, ki je ostale oblike kratkočasnih, a površinskih razvedril nimajo.
Kolikor sega omenjena namišljena, fantastična realnost na področje človekovih čutov in čustev, je subjektivna in kratkotrajna. Srečujemo se pa še z drugo neresnično »realnostjo«, ki jo je imenoval npr. de Athayde v svojem času mitološka realnost,Tristan de Athayde, »Mitos de nuestro tiempo«, zal. Difusión 1944, Buenos Aires. a bi jo danes verjetno laže prepoznali pod imenom kake ideologije. Ta ima globlje korenine in trajnejše posledice.

Mit si ljudje ustvarimo tako, da dajemo nečemu, kar osebno cenimo, značaj vrednote, ali da damo neki resnični, a relativni vrednoti nižjega reda značaj absolutne vrednote. V vsakem primeru vsebuje mit ob nečem, kar je subjektivno vredno, nekaj, kar ni resnično. Pri velikih družbenih mitologijah, kot so ideologije zadnjih stoletij, gre za prevrednotenje resničnih vrednot, kot so npr.: svoboda, država, narod, pa tudi imetje in napredek, ki so si jih postavili ljudje na vrh svoje vrednotne lestvice. Tako so si ustvarili mite, ki pogojujejo njihov pogled na svet in na vrednotenje v okviru bolj ali manj okrnjene stvarnosti, ki ji lahko rečemo tudi ideološka realnost. V sodobnem svetu se ta izraža kot ideologija, pa tudi kot sekta, s stališča objektivne resničnosti pa kot zmota. Ta sicer neresnična realnost lahko pritegne in tudi zasvoji človeka zaradi delne resničnosti ali vrednote, ki jo vsebuje. Iz istega razloga imajo miti lahko močan in dolgotrajen vpliv tako na posameznika kakor tudi na družbo.
Ker moremo vrednost vrednot med seboj le primerjati, se celotna hierarhična piramida vrednot ureja z ozirom na eno in edino absolutno vrednoto, ki z vrha vrednotne piramide ali lestvice pogojuje vse druge relativne, nižje stoječe vrednote. Kadar si ljudje postavimo na vrh te lestvice neki mit, smo s tem pogojili celotno strukturo vrednot in z njo, če se tak pogled na svet razširi, zaznamovali kulturo z nekim svetovnim nazorom, z ideologijo, in smo v skladu z njo pričeli usmerjati družbo.

stran: 069

Verstva, ki priznavajo Boga kot najvišje Dobro in popolno vrednoto, poznajo mistiko, to je globoko doživet, neposreden stik človeka z Bogom. Podoben, a ne enak enostranski odnos si ustvarjajo ljudje tudi do mitov. Kakor resnična vrednota, ustvarja tudi mit s posamezniki bolj ali manj močno vez pripadnosti. Tak, mistični odnos do mita omogoča ljudem, da živijo nekritično v mitološki ali ideološki realnosti, da v skladu z njo delujejo in so se za svoj mit tudi pripravljeni žrtvovati. Ker miti, kljub delnim vrednotam, ki jih vsebujejo, niso resnični, se prej ali slej izčrpajo, izgubijo prepričljivost in privlačnost. Vendar ljudem, ki so se navadili na te vrste »realnost«, ni težko zamenjati preživelega mita z drugim ali pa zdvomiti nad vsako resničnostjo in nad sleherno resnico.
Še ne oddaljena preteklost je pokazala, da pripadnikom nacistične kakor tudi komunistične ideologije ni bilo težko zamenjati prej nedotakljivih mitov z novimi, ne da bi to vplivalo na njihovo življenjsko prakso. Ustvarjanje novih mitov in prilagajanje starih novim razmeram omogoča »izbrancem«, ki razpolagajo s potrebnimi sredstvi, da ohranjajo videz neprestane »naprednosti« tudi potem, ko se je izkazala nerabnost njihovih dotedanjih dogem.
Pri mnogih sodobnikih pa je ob razočaranju nad izčrpanim mitom zazijal na vrhu njihove vrednotne lestvice vrednot nov mit, ki je praznina. Nihilizem kot odsotnost sleherne vrednote, kar ima kot posledico radikalno skepso, postaja z vsakim dnem močnejša družbena silnica, usmerjena proti temeljni, eksistenčni vrednoti, ki je življenje.

Resničnost in življenje

Sprejetje objektivne resničnosti, ki je naša naravna danost in izhodišče realizma, je potreben pogoj za življenje iz resnice in končno za obstoj človeškega rodu. Ta trditev bi se lahko zdela še pred nekaj leti pretirana, a jo današnji svet potrjuje, ne morda s filozofskimi dokazi, temveč z vsakdanjo prakso.
Svoboda je velik dar, ki zaznamuje človeka in mu daje posebno odliko sredi živega stvarstva, ki ga obdaja. Zato upravičeno trdimo, da je svoboda naša prirojena pravica, a pri tem ne bi smeli prezreti, da vsaka pravica nalaga odgovarjajočo dolžnost. Svobodo moramo živeti odgovorno. Pomeni, da bomo za naše svobodne odločitve dajali odgovor pred Stvarnikom, ki nam je ta dar zaupal, pa tudi pred soljudmi, pred družbo, ki jo s svojimi dejanji in opustitvami duhovno in tvarno bogatimo ali oškodujemo.
Za ljudi, ki ne verujejo v Stvarnika, se odgovornost omejuje na dejanja, ki jih zahteva, prepoveduje ali dovoljuje družbeni dogovor v obliki zakona. Ker pa zakone pišejo in po njih razsojajo ljudje, pomeni, da v takem primeru človeštvo samo odloča, kaj je dobro in kaj slabo. Tako postajamo ljudje odgovorni le sami pred seboj, kar spominja na prvo skušnjavo človeškega rodu, o kateri nam govori Geneza. Prva človeka sta verjela Zapeljivcu, da se jima bodo, ko prelomita ustvarjeni red, »odprle oči in bosta kakor Bog«, ker bosta »spoznala dobro in hudo«. (1Mz 3,5) Pomeni, da bosta lahko sama, po svojem spoznanju, odločala o tem, kaj je dobro in kaj ne. Kolikor so zakoni, ki jih ljudje spreminjamo po želji večine, odsev le našega lastnega vrednotenja in naših želja, smo odgovorni le pred seboj. Na ta način se krepi v družbi skupinska, v posameznikih pa osebna sebičnost. Sebičnost pa je nasprotje ljubezni, ki je vir življenja. Tako je razumljivo, da je postala smrt, ki je prvotni človek ni poznal, kot beremo na prvih straneh Geneze, posledica naše, vase zagledane, izvirne sebičnosti.

Sebičnež, ki se usmerja vase, izgublja s tem čut za potrebe bližnjih in za njih pravico, pa tudi za globljo stvarnost, ki ga obdaja, ter postane brezbrižen tako do resnice kakor do Stvarnika. Zapira se v ozek svet svojih neposrednih koristi, vtisov in čutov. To je lepo povzel prof. Milan Komar v svojem eseju »Pot iz mrtvila« takole: »Pomanjkanje smisla za resnico in z njim združena nesposobnost za dobroto, ki jo tolikokrat opazujemo v današnjem svetu, sta v veliki meri posledica propadanja zavesti, da je stvarnost božje delo, da za stvarmi stoji Bog.«Milan Komar; »Pot iz mrtvila«, zal. Claritas, Ljubljana, 1999., str. 59.

Še dolgo po tem, ko je človek zbrisal s svoje vrednotne lestvice Boga, je po tradiciji vendarle vrednotil še velik del dejanj v skladu z naravnim redom, čeprav ga ni priznaval. Relativne, a resnične vrednote, katerim je dajal človek absolutno vrednost, so vendarle vsebovale toliko resnične veljave, da so lahko pomagale živeti, četudi so, kolikor so bile zgrešene, življenje tudi otežkočale. Morda so bile kdaj celo vzrok trpljenja in smrti, a niso bile namenoma usmerjene proti življenju. Ko pa je

stran: 070

Avtor slike: Janez Rihar

Opis slike: Pot … resnica … življenje Janez Rihar

iz našega osebnega in družbenega življenja izginil pojem najvišje, absolutne vrednote in se je s tem sesul ves vrednotni sistem, ki je, celo kljub večkrat zgrešenemu vrednotenju, skozi tisočletja predstavljal moralno strukturo družbe, smo pričeli ljudje uporabljati svojo svobodo samomorilno.
Morda smemo prvič, odkar je modri Sirah pred tisočletji zapisal: »Pred človekom sta življenje in smrt, kar hoče, se mu bo dalo (Sir 15,17),« te besede razumeti dobesedno. Človeški rod ni le zmožen uničiti zemlje z energijo, ki jo je odkril ob spoznavanju in drobljenju materije, ni zmožen uničiti življenja le z zastrupljanjem narave, marveč je z mamljivim občutkom popolne, neodgovorne svobodnosti brezobzirno segel v srčiko naravnega reda, v človekovo najglobljo danost, v njegovo spolnost, v spočetje življenja in v družino.Prim. Francis Fukuyama: Konec človeštva; zal. Žepna knjiga, Tržič, 2006, str. 282–285.


Človek, ki ne veruje v Stvarnika in ne spoštuje resničnosti stvarstva, tudi ne spoštuje sebe, ker vidi v sebi in v človeštvu produkt slučaja in ne smiselnega izraza božje ljubezni. Neodgovorna svoboda in prezir naravne danosti imata za posledico, da hoče po božji podobi ustvarjeni človek sam sebe ustvariti na novo, po lastni podobi. To poskuša doseči na več načinov, značilno pa je, da je pri tem zagledan vase kot v svojo stvaritev. Pomeni, da svojo sebičnost veča, dokler povsem ne izgubi čuta za drugega. Tako postane svet za sebičneža, kot pravi Milan Komar, »le skupek možnih orodij in sredstev za njegove cilje. Ko sebičnež gleda stvari in ljudi le s tega stališča, jim vzame, kar imajo na sebi najzanimivejšega in najbolj živega, to je njihovo posebnost in osebnost«.Milan Komar, ibid., str. 120.

Posplošena sebičnost, ki je odsotnost ljubezni, drobi družbo, jo spreminja v neosebno množico, razkraja občestvene vezi in jih ob iskanju neposrednih koristi nadomešča z impulzi medsebojne manipulacije. Pri tem sebičnost močnejših v praksi omejuje svobodnost ostalih, kar skušajo prekriti s poudarjanjem človekovih pravic, ne da bi se pri tem vprašali, od kod človeku te pravice. Odsotnost odgovora na to vprašanje ima za posledico, da pripisujemo vedno pogosteje iste, človeku lastne pravice, v enaki meri vsem živim bitjem, ne da bi razmislili o njih izvoru.
Poudarjanje temeljnih človekovih pravic je potrebno, vendar če pri tem ustvarjamo videz, da so te pravice neomejene, da jih ne uravnovešajo enako pomembne dolžnosti, prepričujemo sebe in druge o človekovi neomejeni suverenosti, kar lahko zapelje prej ali slej razočarano človeštvo v uporno nezadovoljstvo in nemir. Posledičen občutek frustracije skušajo omiliti arhitekti sodobne družbe z mitom popolne in neomejene svobodnosti, ki se izraža v iskanju nenehnega užitka v spolnem razvratu, v uživanju mamil, pa tudi v mitu trajne, neomejene blaginje. Taka življenjska praksa vodi človeka v nerealni svet zunanje, večkrat bolestne aktivnosti, ob razpuščeni notranji pasivnosti, trpnosti, kjer je pod vplivom zunanjih vtisov doma razgibana »animacija«, kjer pa je le malo življenja.

stran: 071

Iskanje popolne, neodgovorne svobodnosti usmerja ljudi v rahljanje zakonskih in družinskih, pa tudi drugih družbenih vezi. Ločitev zakoncev je olajšana do take mere, da zakonske obljube ne pomenijo več trajne varnosti ne zakoncema in ne otrokom. Na ta način postane zakonska pogodba formalnost brez globljega pomena. Kot tako jo nove generacije upravičeno opuščajo in pričenjajo živeti brez dolgoročne perspektive, ki jo daje družina. Živijo v nerealnem svetu neprestane sedanjosti, brez korenin pa tudi brez upanja.
Človeški rod je od nekdaj grešil z uničevanjem življenja s pomočjo vojn, preganjanj in revolucij. Človeštvo je sprejemalo te vrste množično uničevanje življenj kot nujno zlo, medtem ko je bil uboj, nasilna prekinitev življenjske poti posameznika, vse čase obsodbe vredno dejanje. Podobno je bil splav, uničenje človeškega življenja pred rojstvom, v evropskem kulturnem krogu zločin, dokler je bila to izjemna, posamična praksa. Ko se je spremenil te vrste poboj v svetovno razširjen genocid, je družba, pogreznjena v prakso neomejene in neodgovorne svobodnosti, poiskala za svoja dejanja, s prezirom naravnega reda in življenja, vrsto opravičil. ZNOVA si je vzela pravico odločati o tem, kaj je dobro in kaj je hudo, ter tako naredila odločilni korak k uveljavljanju kulture smrti.
Poskusi kloniranja človeka in spolni relativizem sta izraza človekove zagledanosti vase, to je nagnjenja, katerega korenine segajo v Genezo, v pričetke človeškega rodu. V Svetem pismu beremo, da je Stvarnik »ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko ju je ustvaril«. (1Mz 1,27) Vendar sta prva človeka kmalu hotela postati »kakor Bog« in sta s tem povzročila sebi in svojemu rodu trpljenje in smrt. Tudi sodobni človek iz istega napuha prezira resničnost božjega stvarstva, zavrača svoje mesto v svetu ter hoče postati stvarnik; vzvišen nad sleherni naravni zakon in red hoče ustvarjati življenje brez dejanja ljubezni, in če mogoče, tudi klonirati novega človeka, enakega sebi.

Zavračanje po naravi dane spolnosti, začrtane v genskem zakoniku, z vedno pogostejšim uzakonjenjem »pravice«, da si vsak lahko izbere svoj spol po lastni volji, pa enačenje istospolnih in zato nerodovitnih združenj z družino, je le eden od pojavov, ki kaže na prezir življenja. Tudi posplošeno preprečevanje naravnega spočetja, praksa neplodne spolnosti, ob hkratnem iskanju umetnega oplojevanja, s skladišči zamrznjenih zarodkov, vodi v razvrednotenje družine in človeškega življenja. Kolikor bi se taka praksa, skupaj z množičnim morjenjem nerojenih otrok in rastočim hlastanjem po lažnih videzih mamil, razširila po vsem svetu, bi ogrožala zdravo rast, če ne preživetje človeškega rodu.
Podobno, kot je smrt Pravičnega sledila Pilatovemu skeptičnemu preziru resnice, vodi tudi v današnjem času, morda še v večji meri kot sicer, prezir resničnosti in resnice v kulturo smrti. A kakor v Pilatovem primeru smemo upati tudi zdaj in vedno, da bo končno in po preizkušnji trpljenja življenje premagalo smrt.

Stvarnost in dobro

Čeprav je Pilatov primer dokaz, da nespoštovanje resnice ni nov pojav, pa je vendarle res, da je razvrednotenje resnice doseglo s sodobnim relativizmom tako širok razmah v svetu, da bi ga lahko prištevali med značilnosti tako imenovane »postmodernosti« ali morda bolje »pozne modernosti«. Če je bila politika od nekdaj področje, na katerem se je relativizem počutil nekako doma, je njegov vpliv postal prevladujoč tudi v kulturi in v osebni vsakdanjosti. Relativizem postaja pravilo – splošno sprejet princip – in predstavlja prav zato, prej kot novo zmoto, posplošeno življenjsko prakso sodobne družbe.
Trdne verske resnice, ki so nekoč zaznamovale družbo, ostajajo zdaj zaprte v okviru osebne religioznosti, medtem ko naj bi znanstvene, tudi filozofske resnice, usmerjale svet. Na ta način postaja vera, kljub oznanjanemu personalizmu, vsaj na videz hroma in neživljenjska, medtem ko ima družbeno sprejeta resnica vrednost zadnje mode ali trajnost najnovejših znanstvenih dognanj. Sodobni človek, ki naj bi povezoval celotno in pestro resničnost v trdno in organično enoto, nima več potrebne notranje sile in ne volje za to zahtevno in nikdar dokončano delo. Zato čuti v sebi razklanost in napetosti med različnimi in spreminjajočimi se »resnicami«.

stran: 072

Tak način življenja in mišljenja je izraz človekove notranje izpraznjenosti in plitvosti. Le v globini človekovega srca je skrita moč, ki lahko druži transcendentno resničnost z resničnostjo duhovnega, čustvenega in tvarnega sveta. Potrebna harmonija, ki si jo človek želi v osebnih in družbenih odnosih, se izraža v razumsko utemeljenih dejanjih, a ima svoje korenine v človekovem srcu. Družbena razklanost, ki presega socialno problematiko ter otežkoča skladnost mišljenja in strpnega pogovora, je le viden izraz človekove notranjosti. Vzroke in tudi rešitev neštetih konfliktov na področju kulture, gospodarstva in politike je iskati v globini, v bistvu človekove biti, na kraju, kjer sta doma kreposti ljubezni, pa tudi srčnosti.
Ni mogoče služiti dvema gospodoma, pa tudi ne živeti intenzivno več resničnosti, niti nositi v sebi dveh ali celo mnogih nasprotujočih si resnic. Odločitev za eno samo resnico ni pričetek kake družbene nestrpnosti, temveč je za vsakega človeka pogoj za dosego notranje skladnosti, to je, notranjega miru. Kot vsaka odločitev pa zahteva tudi ta najprej razumno spoznanje, potem pa pogum, da se v skladu s spoznanjem odločimo. Ko je storjena ta prva in osnovna odločitev, je s tem nakazano izhodišče za pot, ki vodi k celovitemu, harmoničnemu pogledu na svet, kar preseže posameznika in deluje pomirjujoče tudi na družbo.
Gre za priznavanje ustvarjenega, v bistvu dobrega (prim.1Mz 1,31) naravnega reda, ki je v diametralnem nasprotju s teorijami o začetnem kaosu in o človekovi popolni suverenosti pri ustvarjanju »svojega« reda. Če je namreč red, ki je pred človekom, dober, ker je izraz Stvarnikove zamisli, potem se je mogoče približevati harmoniji le po spoznavanju globoke urejenosti, ki je v stvareh. Josef Pieper v svoji razpravi o resnici in dobroti poudarja staro sholastično misel, da temelji vsaka moralna dolžnost na resničnosti biti. »Stvarnost je osnova etike. Vse dobro je v skladu z resničnostjo.«Josef Pieper: »Die Warheit und das Gute«, španski prevod: »El descubrimiento de la realidad.« Zal. Rialp, Madrid, 1974; str. 15 in sled. Stvarnost – realnost – je osnova vsega, kar imenujemo »dobro«, kajti biti dober pomeni biti v skladu z bistvom stvari, to je z ustvarjenim redom in s samim seboj. Potemtakem smemo z gotovostjo trditi, da bodo kakor pretekli tudi sedanji ideologizmi prej ali slej v svoji zagnanosti omagali, ker ne sprejemajo danosti stvarstva in zato tudi ne upoštevajo človekove narave take, kot v resnici je.


Spoznavanje bližnjega in tudi narave vodi do razumevanja, to pa do spoštovanja, in če gre za osebo, lahko tudi do ljubezni, ki je najvišja stopnja skladnosti in harmonije, pa tudi tega, kar imenujemo dobro. Poglabljanje našega poznavanja resničnosti je potemtakem izhodišče za zorenje osebnih odnosov ter znanstvenega in socialnega, pa ne nazadnje tudi apostolskega dobrega dela.
Če pa je tako, potem sloni vse javno delo, od politike pa do kulture in gospodarstva, na usklajanju spoznanj stvarnosti z vsakdanjimi odločitvami in z načinom življenja. Napake v presojanju globinske filozofske, psihološke, sociološke in tudi materialne realnosti vodijo v osebno in družbeno nejasnost, v zmedo, v konfliktnost in nesrečo. Ni mogoče govoriti o moralni družbeni ureditvi pa zanemarjati resničnost, kajti resnica kot temeljna moralna vrednota je izražanje tega, kar je: je izraz resničnosti.Prim. Sv. Avguštin: »De vera religione«, 36; Sv. Tomaž Akvinski: »Quaestiones disputate de veritatae«, 1, 1. po: J. Pieper: n. d., str. 18.

Goethejeva pesniška intuicija je poenostavila to misel takole: »Vse zakone in moralne norme je mogoče povzeti v eni sami, ki je: resnica«.J. W. Goethe: A Müller, 28. 3. 1819. Pomeni, da z resnico stoje in padejo vse moralne kreposti, tudi pravica, z njimi pa tudi upanje na kakršnokoli družbeno harmonijo. To bi si morali priklicati v spomin vsi, ki mislijo, da je mogoče doseči družbeni mir in rast preprosto s pozabo ali s prikrivanjem sedanje ali pretekle večkrat boleče resničnosti.

Iskanje resnice

Vendar priznavanje resničnosti ni dovolj. Poklicani smo k njenemu spoznavanju, k prodiranju v njeno nikdar doseženo globino. Najgloblji razlogi pa tudi bližnje in daljne, neslutene posledice človekovih dejanj presegajo, kakor vse božje stvarstvo, naše neposredno izkustvo; izmikajo se nam v nepoznano, kjer slutnje, intuicije, odpirajo pot znanosti. Vendar skrivnost sama na sebi ne obstaja, kajti vse, kar je ustvarjeno, izžareva Stvarnikovo luč. Naša, človeška omejenost povzroča skrivnostnost še nepoznanega. Misterij ni v nekakem božjem zagrinjalu resničnosti, temveč v človekovi omejenosti, da bi mogel dojeti neskončno. Poklicani smo torej, da se poglabljamo v skrivnosti, ki so hkrati izziv stvarnosti našemu umu in Stvarnikov opomin človeku, da se kot posameznik in kot družba zave svoje majhnosti, pa tudi veličine, ter ga tako usmerja k ponižnosti in k zaupnem iskanju.
Skrivnost je odmikajoča se meja našega spoznanja resničnosti, nikakor pa meja resničnosti same. Ker skriva vsaka stvar v sebi resnico, je človekova moralna, ne le praktična naloga, da to mejo neprestano širi in s tem veča svoje gospodstvo nad svetom. Pri tem človek odkriva, a ne ustvarja. Odkriti pa ne moremo ničesar, kar ne bi obstajalo pred nami. Na znanstvenem, gospodarskem in na kulturnem področju naj bi odkrivali resničnost z radovedno vedoželjnostjo in s čutom za koristno, to je za dobro ter za pravično in lepo, na političnem pa vse odkrito urejali pod vidikom skupne blaginje.

stran: 073

Resničnost stvari vsebuje po sholastični analizi dvojni pomen. Prvi je, da pozna Bog vse stvari.Tomaž Akvinski: »Nulla res est quam intellectus divinus actu non cognoscat.« Quest. disp. de veritate, 1,2 ad 4. Zato ni nobena stvar sama na sebi iracionalna ali nerazumljiva. Drugi pomen pa je, da je božje poznanje stvariteljsko. Sv. Auguštin pravi v zaključku svojih »Izpovedi«, da vidi človek stvari zato, ker so, vendar stvari so, ker jih vidi Bog. Isto misel najdemo v zaključnem zboru Eliotove drame »Umor v katedrali«: »Vse stvari so, in vztrajajo v svojem obstoju, ker jih gledaš Ti, le ker jih Ti sam poznaš. Vse stvari obstajajo le v Tvoji luči.« Tako lahko razumemo Tomažev argument proti panteizmu, ko pravi, da je pravilneje umevati, da so vse stvari v Bogu, kakor da je Bog v stvareh.Tomaž Akvinski: »Magis res sunt in Deo quam Deus in rebus.« Summa Theologica, 1,8,3 ad 3. Prim. J. Pieper: »Warheit der Dinge«, španski prevod: »La verdad de las cosas«, zal. Rialp. str. 148–151.


Ob tem pomislimo, da je za nas ljudi resničnost, to je stvarnost, časovno pred resnico, ki mora biti izrečena, da je, medtem ko obstaja resničnost ne glede na naše spoznanje. Ko se ljudje poglabljamo v realnost, jo odkrivamo, jo izrekamo, da postane resnica, če je naše spoznanje pravilno. Če pa se v naši presoji realnosti motimo, smo izrekli zmoto. Le v Bogu, ki je Stvarnik (1Mz 1,1) in Beseda (Jn 1,1), se resničnost in resnica od vekomaj krijeta. Sta eno. Zato je Jezus upravičeno rekel o sebi, da je Resnica, ker ga od vekomaj izreka Beseda, da je Pot, katero nenehno vidi Stvarnik, in Življenje, ki ga v večni Ljubezni povezuje z Očetom in s Svetim Duhom. S tem je Odrešenik nakazal vernikom smer za pot skozi čas, hkrati pa tudi izpovedal svoje božanstvo.


Vendar, kakor je izrazil že Anselm Canterburijski: »Le malo jih je, ki mislijo na resnico, ki je položena v bistvo stvari.«Anselm Canterburijski: Razgovori o resnici, pogl.9. Ta ugotovitev ni nekaka odveza od razmišljanja, ki naj bi bilo morda monopol poklicnih filozofov. Gre za ne ravno razveseljivo, a vedno veljavno ugotovitev, da je veliko ljudi, ki bi radi »ustvarjali«, a da jih je malo, ki bi se zavedali, da je potrebno najprej umevati ustvarjeno, spoznavati to, kar je. Sicer se lahko zgodi, da s prezirom reda, ki nam je bil zaupan, s svojim nesmotrnim poseganjem v naravo ustvarjamo v sebi in okrog sebe nered in z njim prinašamo sebi in drugim nesrečo.

Med poklicanimi k iniciativni ustvarjalnosti, ki naj bi jo vodilo spoznavanje resničnosti, imajo svoje obvezno mesto izobraženci, javni delavci, vzgojitelji, politiki, in na poseben način tudi inovativni podjetniki. Verniki pa po svoji veri še v posebni meri dojemamo resnico o stvarjenju in hvaležno sprejemamo Stvarnikovo neskončno dobroto. Vsem pa je potrebna ob tem tudi zavest, da živimo sredi podarjenega nam neizmernega stvarstva, da smo zanj odgovorni in da smo kot posamezniki in kot družba njegov neločljiv del.

Vloga dvoma

Omenili smo že, da dvom, ki je znak negotovosti v odnosu do resnice, sam na sebi ni slab, saj izraža skoraj nujno oklevanje pred odločitvijo. Lahko je celo znak moralne in intelektualne rasti, lahko je metoda pri poglabljanju resnice. Dvom je nujno povezan s človekovo naravno težnjo po spoznavanju resnice, pa tudi z njegovo končnostjo in svobodnostjo. Zato dvom ne povzroča v človeku nujno razklanosti, temveč lahko ohranja v njem živo zavest o lastni naravni omejenosti in krepi v njem skrito silo, ki hoče gotovost, ko usklaja med seboj različna spoznanja in jim skuša najti pravi smisel.
Ima pa dvom večkrat tudi drugačne oblike in razloge. Pogost izraz razkrajajočega dvoma je želja izogniti se odgovorom na vznemirljiva vprašanja. Morda slutimo, da bi nas razjasnitev dvoma postavila pred neprijetna osebna spoznanja in odločitve, morda nam je odveč že sam napor razmišljanja, morda bi se radi otresli opredelitve, ki vodi v konflikt s prevladujočim mnenjem, kar bi lahko v družbi povzročilo napetost. Kadar dvoma nočemo razjasniti, tedaj morda zanikamo obstoj vprašanja, ali se zatečemo v meglo »dvojne resničnosti« in v temo relativizma.
Druga oblika dvoma, ki je doma predvsem pri mislečih ljudeh, je iskanje odgovorov brez volje za izbiro. Gre za intelektualno brkljanje, brez jasnih zaključkov, z mnogimi odprtimi vrati, kar je lahko silno zanimivo, na videz morda duhovito, a ki dvom le potencira in zato ne vodi nikamor. Res je vsak človeški odgovor nedognan, ker smo ljudje omejena bitja, a kdor čaka z odločitvami do tedaj, da bo sam, brez pomoči, videl in dognal vse do konca, v resnici noče jasnosti, noče odločitve, ker se je boji. Odločitev za resnico pomeni odgovornost, ki vodi v dejanje, kar zahteva poleg razumnosti tudi krepost poguma. Zato prikrivajo bojazljivci svoj strah z dvomom in odlagajo spoznanje resnice v nedogled.
Najbolj radikalen dvom je priznanje, da ne verjamemo v objektivno resnico. Tu pravzaprav ne gre več za dvom, temveč za dokončno, negativno stališče do resnice, kot smo ga videli pri Ponciju Pilatu. Dvomimo nad resnico kot tako in ne le nad odgovorom na to ali ono vprašanje, ki se nam zastavi ob iskanju resnice. Tak načelni relativizem je poseben znak današnje dobe. S trditvijo, da resnice ni, naj bi človek postal osvobojen, bolj človeški, bolj strpen. Vendar ni tako. Tam, kjer skušajo odpraviti resnico, vdere v nastalo praznino roj majhnih, začasnih, a skrajno nestrpnih »resnic«. Relativizem ne more odpraviti v človeku naravne težnje po resnici, vzame pa pojmu resnice globino, jasnost in s tem povezano veličastnost. Neskončno resničnost božjega stvarstva zamenja s fata morgano spreminjajočih se človeških predstav. V luči dednega pranapuha oznanja človek z dogmatično gotovostjo celo zanikanje resnice, ker hoče biti tudi v svojem nihilizmu kakor nezmotljivi Bog.

stran: 074

Odkod sodobni razmah relativizma? Po obdobjih liberalizma in marksizma, ki temeljita na resničnih, a relativnih vrednotah, katerim pa dajeta absolutno vrednost, svojim izhodiščem pa dogmatičen pečat znanstvenosti, so postali ljudje skeptični do vsega, kar jim ponujajo kot resnico. Če je namreč resnica zamisel tega ali onega človeka, pa naj bo še tak genij, smo do nje upravičeno previdni. Ker je človek, vsak človek, kdaj nevreden zaupanja in se kdaj lahko zmoti, je potemtakem vsaj delno nevredna zaupanja tudi njegova resnica.
Pri tem je primerno poudariti, da v resnico verjamemo, ne le ker se nam zdi evidentna, temveč tudi, ker zaupamo tistemu, ki nam jo odkriva, o njej govori in jo razlaga. Kadar se človekova vera izčrpa v sočloveku, ni dosti razlogov za prepričanje o globoki, nespremenljivi resnici. Zato se drobi človeštvo, kolikor stavi svoje zaupanje samo nase, okrog majhnih, delnih ter večkrat med seboj neskladnih resnic, od katerih ena je univerzalni dvom in zanikanje vsake resnice.
Alternativa, edina trdna alternativa, je resničnost božjega stvarstva in božje razodetje o njem. Stvarnik, ki je večen, popoln in zato nespremenljiv, je edini lahko vir nespremenljive resničnosti in resnice. Ta resnica je tista, o kateri pravi Kristus, da osvobaja (Jn 8,32), ta edina druži, ker je sama v sebi skladna in je lahko zanesljivo izhodišče za pravilno, pa tudi pravično presojo naše ožje osebne in družbene stvarnosti. Vse, kar je resnično, je del te stvarnosti in zunaj nje ni nič resničnega. Kajti tudi tisti drobci resnice, ki jih vsebuje sleherna človeška zmota, so del te vseobsegajoče resničnosti.

Močan razlog, ki nagiba sodobnika v radikalni dvom relativizma, je napuh, lastnost, ki spremlja človeški rod po svetopisemski pripovedi že od prvih dni. Napuh je izraz človekovega nepriznanja resničnosti o lastni naravni omejenosti, je zanikanje in praktičen prezir naravnega reda, kar pogojuje njegov odnos do stvarstva in do Stvarnika. To je po krščanskem vrednotenju upor Bogu ali greh. Vendar to ne zveni prepričljivo v svetu, za katerega je postal greh pojem brez vsebine. Morda bodo prepričali vase zagledano človeštvo, da je na slabi poti, šele za mnoge nepredvidljivi, a neizbežni hudi sadovi preziranja naravne danosti, kar je izraz napuha in vir zmede.
Sodobnik, človek, ki je s tehnologijo stopil v vesolje, ki je položil nogo na naš naravni vsemirski satelit, ki je prodrl v sestavne dele materije in se približal virom življenja, ki že govori o umetni inteligenci in veča spomin človeštva v dimenzijah, ki so se zdele še pred nekaj leti nemogoče, je prepričan, da je tik pred tem, da obvlada svet. Človek, ki obvladuje vedno nova področja tvarnega sveta, hoče obvladati celotno stvarnost in postati tako tudi gospodar resnice. To pomeni zavračati vse, kar je zunaj dosegljivosti našega uma, in odklanjati skrivnostnost. Tako misterij s svojo neoprijemljivostjo kot resnica s svojo trdnostjo nimata prostora v postmodernem, neoliberalnem, pa tudi ne v neomarksističnem in novopoganskem svetu, ostajata pa večkrat prikrita v tihi, neizrečeni resničnosti človekove intimnosti.
Zdi se, da se sodobni človek ob uspehih, ki jih ima pri odkrivanju stvarstva, težko sprijazni z mislijo, da stoji pred izzivom, ki ne bo nikoli povsem dognan. Kar je končno, ne bo nikdar povsem dojelo neskončnega. Nesprejemanje te praomejitve žene človeka, da hoče obvladati vse in takoj, pa tudi, da obenem, ko dvomi o vsem, sprejema kot nezmotljiva mnenja, gesla in navade svojega okolja. Ta radikalnost, ki nam je poznana kot značilnost revolucionarnih gibanj, zavzema v postmodernosti svoje položaje neredko na področju družbenih odnosov pa tudi kulture. Odtod nestrpna nasilnost javnega mnenja, ki se giblje pod vplivom dnevnih vtisov in ki sprejema kot resnico teorije, o katerih ni nihče dokončno prepričan, a ki so nedotakljive in vzvišene nad vsak dvom, dokler se ne zrušijo in jih zamenjajo nove, nič manj dokončne. In ker je svet moralnih vrednot del naravnega reda, ki ga človek, ki gradi realnost po svoji volji, ne priznava, je jasno, da hoče pojem takih vrednot najprej relativizirati, potem pa nadomestiti s svojimi novimi »univerzalnimi« vrednotami in resnicami, ki naj bi ne dopuščale dvoma.
Tako se odpro vrata do manipulacije vsega vidnega in nevidnega sveta. Kjer ni smisla za globine in skrivnosti stvarstva, kjer ni vere v neskončno modrega Stvarnika, ki dopušča

stran: 075

Avtor slike: Philippe Brame

Opis slike: Lepota brez resnice? Philippe Brame

človeku svobodo dvoma, tam postaja moda, lahko pa tudi znanost in celo »sodobnim« razmeram prirejena etika uporabna snov za dogmatično manipulacijo človeštva.

Krepost poguma

Če se vrnemo k sodbi, ki stoji na začetkih naše krščanske preteklosti, opazimo, da je v kratkem, a bistvenem posegu Poncija Pilata v človeško zgodovino tragično odsotna še ena moralna krepost. To je že nekajkrat omenjeni pogum. Predstavnik rimskega imperija in najmogočnejši človek v Jeruzalemu je bil strahopetec. Vladar, ki ni resnicoljuben, ne pravičen in ne pogumen, je manj kot nesposoben, je slab vladar v najtršem pomenu besede. V tisti usodni uri pokaže Pilat kar dvakrat pomanjkanje srčnosti, ki je moralna krepost. Ko sliši Jezusove besede: »Nobene oblasti ne bi imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj,« se ustraši odgovornosti in išče, kako bi obtoženca oprostil. Vendar se takoj nato še bolj ustraši kričanja množice: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj.« (Jn 19,12) Oblastnik je nato zavestno izrekel krivično obsodbo iz strahu pred javnim mnenjem in pred cesarjem. Praznino, ki jo v človeku zapustita resnica in pravica, ki sta naravna opora pogumu, kadar ju zavestno izrinemo iz svoje duše, napolni bojazen. Ko se nekdo »osvobodi« službe resnici in pokorščine pravici, postane suženj svojih strahov.

V dva tisoč letih se glede tega ni nič spremenilo. Iz strahu pred konflikti prenaša množica sodobnikov vso težo konfliktnosti vase in tako poskrbi, da psihiatrom ne zmanjka dela. Iz strahu pred množico in pred cesarjem je krivično sodil Pilat in iz strahu pred drugačnostjo, pred pritiskom javnega mnenja in neredko pred nestrpnostjo močnejših se zateka današnji povprečnež v mlačnost mnogih resnic.
Morda je v teh časih še težje kot nekoč biti zvest resnici. Strah pred javnim mnenjem, pred drugačnostjo je danes neopazno prisoten v družbi in prizadeva tako vladarje, politike in javne delavce kakor slehernega človeka pri delu, v šoli in celo v družini. Pa tudi strah pred nosilci oblasti ni omejen na bolj ali manj izrazite politične pritiske. Danes se križajo vplivi politične moči z gospodarskimi in medijskimi interesi, ki v večji ali manjši meri vplivajo na življenje posameznikov in tako brez hrupa in skoraj nevidno ustvajajo bojazen, z njo pa željo po anonimnosti.
Skriti se, izginiti v množici in se s tem izogniti osebni odgovornosti pa je lahko tudi posledica slabe vesti, zavesti, da sem nekje, nekoč, nekaj slabega storil ali dobrega opustil. Čim več bo okrog mene takih, kot sem sam, manj opazen bom in moja krivda se bo porazgubila, bo izginila z mano v anonimni množici. Odgovornost, če sploh kaj takega je, ne bo več osebna, temveč kolektivna, vsi bomo enako neodgovorni, in tudi če bi bili krivi, bo to krivda vseh, ne moja. Taka drža spominja na ravnanje prvega človeka, ki se je skril po prelomu s svojim Stvarnikom, kot beremo v Genezi. (1Mz 8-10) Prva posledica greha je bil strah, ki ga prej človek ni poznal.

stran: 076

Tudi prikriti civilni strah širi v družbi tesnobo, kar ni dovolj, da bi človeka privedlo do upora, a je dovolj, da mu vzame iniciativnost, da ga zapelje v previden molk. Molk, za katerega vemo, da je lahko znak, pa tudi pogoj notranje zbranosti ali dobrohotne obzirnosti, je vendarle nasprotje izgovorjene besede, ne more nadomestiti resnice. Molk je dragocen, ko se v njem oblikuje misel ter dozoreva globoka in živa beseda. Z molkom porojenim iz bojazni pa se človek obsodi sam na pasivno nemoč.
V svojem znanem govoru na univerzi v Harvardu leta 1979 je Aleksander Solženicin opozoril, da »utegne biti upadanje poguma ena najbolj pretresljivih značilnosti, ki jih opazi zunanji opazovalec na Zahodu.« Ta lastnost, ki se kaže tudi med kristjani večkrat v nekritičnem in nemočnem pesimizmu ter v tihem predajanju navidez nepremagljivim tokovom materializma, moralnega razvrata in z begom v bolestno zasebnost, se je v naslednjih desetletjih še razširila.Prim.: William Doino Jr: Christianity is Not for Quitters, First Thing, Jun. 4. 2012.

Edini način, da preženemo strah, je, da ga premagamo. S strahom ni dialoga. Treba ga je premagati v vseh ozirih in na vseh področjih življenja. Za resnico ni dovolj, da jo spoznamo, tudi ni dovolj, da jo poglabljamo. Treba jo je izreči. S tem, da resnico izrečemo, kar zahteva vedno nekaj poguma, osvobodimo najprej sami sebe strahov in neredko tudi dvomov, dokažemo, da so bojazni večkrat neupravičene, hkrati pa posredujemo resnico drugim. S tem pa smo storili tudi sami korak na poti iskanja in poglobitve.
Pilatova zgodovinska pojava je žalosten model oblastnikov, politikov, javnih delavcev in ljudi vseh vrst, ki jih vse prepogosto srečujemo v današnjem svetu. Sredi družbe, ki sanja o neomejeni svobodi, so to nesvobodni ljudje, ki polni negotovosti, bojazni in dvomov, ob pomanjkanju trezne samozavesti, podrejajo svoje vedenje, govorjenje in odločitve centrom moči, modi, javnemu mnenju in strukturam, brez katerih se čutijo nemočne in izgubljene.
Tudi način Pilatove sodbe je značilen za ljudi brez hrbtenice. Obtoženca izroči v smrt, a ni zapisano, da bi sodbo glasno izrekel. Naj drugi opravijo, naj bodo drugi odgovorni, samo da se on reši iz nadležnega položaja. Obnašal se je kakor mnogi sodobniki, ki ne storijo svoje dolžnosti, potem pa se zgražajo nad drugimi, ki delajo slabo tam, kjer bi oni mogli, a niso storili dobrega. Po Janezovem pripovedovanju sodeč gre za greh opustitve, v katerem se družijo strahopetnost, udobnost, hinavščina, ki pa Pilata ne rešijo soodgovornosti za vse, kar je sledilo preziru resnice in neizpolnjeni dolžnosti.

***

Če razmišljamo o medčloveških odnosih, o poteh, ki naj privedejo človeški rod v boljše čase, nam je Pilat lahko le v svarilo. Gotovo so javni delavci, politiki, vzgojitelji, kulturniki, pa tudi podjetniki, prvi poklicani, da se včasih pred zrcalom vprašajo, če ne zapazijo na sebi kakih Pilatovih potez. Res pa je tudi, da nihče ne živi povsem zasebnega življenja. Vsak je do neke mere javni delavec, ko se srečuje z vsakdanjimi dolžnostmi, z malimi in velikimi izzivi, z izrečenimi in neizrečenimi vprašanji, z vidnimi, pa tudi z le njemu znanimi odgovornostmi. Vse ljudi nas veže dolžnost resnicoljubne pravičnosti, vsakemu posebej je zaupana skrb za resnico in za življenje. Dostojanstvo svobode nas zavezuje, da se podpiramo na življenjski poti in da v velikodušni vzajemnosti, s pomočjo Duha, ki krepi in oživlja, pomagamo drug drugemu razčistiti dvome ter vedno znova z odprtim in pogumnim srcem odgovarjati na vprašanje: Kaj je resnica?

stran: 077