Avtor: Marta Milena Keršič

stran: 084

Zavod Sv. Stanislava, Ljubljana Šentvid, sobota, 15. december 2012 ob 10. uri
Spoštovani gostje, drage članice in člani Nove Slovenske zaveze, prijatelji in vsi zbrani, prinašam vam prisrčne pozdrave zaposlenih na Študijskem centru za narodno spravo, še posebej direktorice dr. Andreje Valič Zver, ki je v teh dneh v tujini, na delovnem srečanju Agencije EU za temeljne pravice, katere članica je postala letos.
V teh prazničnih dneh bi si človek želel, da govorimo o pričakovanju adventa, o pripravah na božične dneve, o prijateljskem klepetu za domačo mizo, kjer bi kakšno lepo povedali o naši mladi državi. Vendar ni čisto tako. Skrb za sočloveka in za sebe zahteva od nas tudi soočenje s trenutnimi družbenimi razmerami v državi in z aktivnim dejanjem v prid izboljšanja sedanjega stanja. Razmere niso rožnate in se ne bodo obrnile na bolje same od sebe. Ali bodo vajeti v roke prevzeli tisti, ki želijo s kaosom in brezvladjem ponovno prevzeti totalno oblast nad našim življenjem na isti način, kot so to storili pred dobrimi 70. leti, ali pa bomo te napade vzdržali in Slovenijo kljub hudemu viharju in burnim valovom popeljali mimo čeri v varno prihodnost.
Vse prevečkrat je tudi med nami kristjani slišati, da je politika grda in da se z njo ne smemo ukvarjati. Hitro podležemo vsiljeni javni miselnosti, ki nam jo vsak dan znova posredujejo mediji, z izjemo katoliških in še nekaterih, da so vsi politiki enaki, da ko prideš enkrat na oblast, se takoj pokvariš, postaneš nepošten, gledaš le še na svoje koristi. To govorijo mediji, ki so zavezani »veliki ideologiji« in širijo samo »resnico« po naročilu mafijskih šefov. Takšno okolje je idealno za manipulacijo z množicami, ki hitro prenehajo razmišljati s svojo glavo in se raje telebansko sončijo v senci svojih manipulatorjev. Pa nam že kratka pamet pove, da ni tako. Ali je bila politika Adolfa Hitlerja enaka politiki, ki jo danes vodi Angela Merkel? Ali današnji evropski politiki uporabljajo Stalinove in Titove metode vladanja? Osebno poznam precej ljudi, ki se ukvarjajo s politiko, pa so dobri, pošteni in vredni zaupanja. Ne živijo na tuj račun, plačujejo davke, skrbijo za skupno dobro, še več, pri svojem delu morajo marsikdaj postaviti na stran svoje interese, potrebe svojih družin v korist skupnemu dobremu. Pod politiko pa ne razumem samo poslancev, ministrov, voditeljev strank. Politika je del vsakega od nas in ji ne moremo ubežati. Politika je cesta, po kateri se peljemo v službo, je šola, ki jo obiskuje naš otrok, je trgovina, v kateri nakupujemo izdelke za dom, je prostor, kjer se družimo s prijatelji, je pravica, da svojo vero javno živimo, in še marsikaj. Je tudi varno okolje, v katerem lahko spregovorimo o tistem, kar nas teži, kar se nam je hudega zgodilo. Pravna država nam mora varnost zagotoviti. Vse prevečkrat mislimo, da nam bo vse to nekdo prinesel na pladnju in ne mislimo politično. Udeležba na volitvah je naša prva in najosnovnejša odgovornost, brez katere nimamo pravice kritizirati. Močno nam primanjkuje tradicije v demokraciji in politične pismenosti, zato smo lahek plen v rokah neokomunistov. Izvor sedanjega stanja je v drugi svetovni vojni, v izpeljani komunistični revoluciji, ki ji je v veliki meri uspelo pretrgati vez s stopnjo družbene dozorelosti Slovencev izpred vojne in nas je postavila ne na nov začetek, ampak v prazen brezzračni prostor, kjer lebdimo brez korenin in se ne zavedamo, od kod prihajamo. Vzeli so nam tla pod nogami in nam pustijo dihati le toliko, kolikor se njim zahoče.
Na Študijskem centru za narodno spravo zbiramo pričevanja žrtev in njihovih svojcev iz časa totalitarizma druge svetovne vojne in po njej. Njihove zgodbe objavljamo v knjigah, ki jih izdajamo in predvajamo v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče. Pomenljivo je, da nam je v teh dneh, ko se po Sloveniji širijo demonstracije, kar nekaj že dogovorjenih pričevalcev povedalo, da jih je strah in da nam zgodb v tem trenutku ne bodo povedali. Ali se je v njih zopet naselil tisti strah, ki so ga komunisti zasejali med Slovence z umori leta 1941 in potem vsa vojna in povojna leta? Ko so izkoristili okupacijo in izzvali kaos, v katerem so izpeljali revolucijo in prevzeli oblast? Ali ni naša dolžnost, da z odkrivanjem resnice bistrimo pogled v nedavno slovensko zgodovino, da z glasnim opozarjanjem pokažemo nase, pokažemo, da obstajamo. Veliko nas je, ki podobno mislimo, samo oglasiti se moramo, ker če nič ne rečemo, se zdi, KOT DA NAS NI. Kdo pa je pri tem dosegel svoj namen? Utišati nas, nam vzeti pogum, je cilj vseh tistih, ki jim nismo po volji. Že zavoljo vseh, ki so

stran: 085

Avtor slike: Janez Rihar

Opis slike: Poklicani, da obhajamo spomin Janez Rihar

dali življenja za vero in dom in zavoljo naših potomcev ne smemo biti tiho. Naša dolžnost je, da spregovorimo, naša pravica, da smo slišani. Vsak je k temu poklican, v okolju in na način, ki je zanj najbolj primeren. Vsak od vas lahko stori mnogo dobrega v okviru Nove Slovenske zaveze in v svojem domačem kraju. Zaposleni na Študijskem centru se trudimo po svojih najboljših močeh. Oboji skupaj odpiramo pot svetlobi v zatemnjen slovenski prostor. Namesto petard in granitnih kock v rokah nosimo pogumno besedo, s katero bodrimo drug drugega in širimo idejo o odgovorni svobodi.
Dokler ne bomo očistili ran iz preteklosti, ne bomo zmogli naprej. Država še vedno ni obsodila zločinskega komunističnega sistema. Lustracija ni bila izpeljana. Kdaj bomo ugotovili, da pokopavanje mrtvih ni ideološko vprašanje, ampak osnovna človekova pravica, ki izhaja iz spoštovanja in dostojanstva do človeka. Kdaj bomo spoznali, da ima kriza v ekonomiji, gospodarstvu, šolstvu, pravu temelje v nespoštovanju osnovnih moralnih načel. Tako kot pravi profesor Justin Stanovnik, je treba stvari poimenovati s pravimi besedami. Če je nekdo požigal, je to požig, če je nekdo ubijal, je to umor, in ni besede v slovenskem slovarju, ki bi zamenjala ali olepšala izraz za to nekoč storjeno dejanje. Ti grehi zahtevajo obsodbo, v nasprotnem primeru smo namreč zameglili mejo med tistim, kar se sme in kar ne. Tako tanka je meja med obema, a hkrati tako enostavna za vsakega, ki prisluhne svoji vesti.
Kljub težkim časom smo torej lahko mirni, če vemo, da smo odgovorno opravili svoje poslanstvo, če smo naredili vsaj kakšno malenkost za skupno dobro. Še posebej smo poklicani, da ohranjamo spomin na čas totalitarizmov druge svetovne vojne in po njej. Verjemimo vase, v to da smo sposobni z dobrimi deli nekaj premakniti in ne prepuščajmo se malodušju!
Voščim vam blagoslovljene božične praznike, v novem letu pogumno in ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti naše domovine Slovenije. Naj ne bo med nami hiše, ki je ne bi v prihajajočih prazničnih dneh krasila slovenska zastava.
Hvala za pozornost in prijeten dan vsem, ki ste se udeležili današnjega srečanja, in tudi vašim domačim!

stran: 086