Avtor: Marijan Smolik

stran: 021

V letošnjem februarju smo se dne 26. lahko spomnili, da se je leta 1888, torej pred 125 leti, v vasi Podgora župnije Dol pri Ljubljani rodil Josip Šimenc. Nekateri bralci Zaveze se ga lahko še osebno spominjamo, morda bo komu še v spominu članek v Družini leta 2005 (št. 12–13 na str. 16) ob 40-letnici njegove smrti, v katerem sem celo izrazil upanje, da bi izbor njegovih člankov in pridig pripravil za objavo v posebni knjigi. To se ni zgodilo. Je pa uredništvo Zaveze pripravljeno objaviti vsaj nekaj Šimenčevih besedil v zahvalo za nekoč tako duhovite urednikove uvide, kar skoraj preroške napovedi, kaj Slovenci utegnemo še doživeti, če se ob hudih zgledih drugih narodov ne bomo pravi čas spametovali.
S tem bomo v naši krščanski javnosti vsaj nekoliko popravili vtis, ki bi ga lahko dobili ob prebiranju Mohorjevega koledarja 1988, v katerem so se spomnili rojstva Šimenčevih sodobnikov pisatelja Stanka Majcna, kiparja Ivana Napotnika in sociologa Andreja Gosarja, Šimenca pa ne. Morda se ga res nihče ni spomnil, ali pa še ni bilo »spodobno« pisati o nekom, ki je kar večkrat okušal tedanje zapore, v javnosti pa je bil znan samo tistim, ki smo v ljubljanski stolnici lahko »uživali« v pridigarjevih duhovitih primerjavah, kot npr. takrat, ko je za Jezusa na križu rekel, da se ni sramoval umirati v družbi dveh tovarišev.
Skoraj neverjetno se mi zdi, da je Družina 10. maja 1965 objavila sliko stolnega dekana, ki je umrl na velikonočni ponedeljek 19. aprila, in nadškofovo pridigo. Nadškof dr. Jožef Pogačnik je poudaril pomen njegove »velikonočne« smrti, ko je premnogim skritim Nikodemom kot dobri pastir pokazal pot do Dobrega pastirja, ki je vesel vsake izgubljene ovce, če najde pot do Odrešenika. Takratni pogrebni obred seveda še ni doživel pokoncilske prenove in je bil še pod vtisom pretresljive Libere in Dies irae.
Na kratko naj bo povzeto še Šimenčevo šolanje. Obiskoval je ljubljansko državno klasično gimnazijo, stanoval pa je v škofijskem zavodu Alojzijevišče (tam je zdaj Teološka fakulteta). Maturiral je leta 1908, vstopil nato v Jegličevo bogoslovje in bil 15. julija 1912 posvečen za duhovnika. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je za kaplana poslal v Postojno (1912–1914), ki je bila takrat še v ljubljanski škofiji. Prvi vojni leti je bil vzgojni prefekt v Zavodu sv. Stanislava, nato kaplan v Predosljah (1916–1920) in v Naklem (1920–1924), pri uršulinkah v Škofji Loki je bil duhovni voditelj in spiritual ter katehet na njihovi meščanski šoli in učiteljišču (1924–1926), škof dr. Gregorij Rožman ga je nato imenoval za kanonika v Ljubljani, hkrati pa je upravljal župnijo v Naklem, dokler ni 1938 postal vzgojni vodja v šentviškem zavodu. Tam sem ga doživel tudi sam, čeprav mi spomin nič ne pove o njem, moja mama pa me je predstavila ob prihodu, ker je bila nekoč na njegovi novi maši v Dolu.
Leta 1941 sva oba doživela nemško okupacijo, ko so nas izgnali iz Zavoda. Najini poti sta se za nekaj časa ločili, v Dobu sem moral spet v nemško osnovno šolo, ker mojih dveh razredov gimnazije niso priznali. Šimenc se je z vsem zavodom (razen štajerskih dijakov, ki niso več mogli priti) naselil v za silo dozidanem delu Baragovega semenišča za Bežigradom. Leta 1945 je tudi tam doživel nasilen razpust, dve leti (1945–1947) je vodil stolno župnijo, kot arhidiakon pa je usmerjal pastoralno delo v ljubljanskih župnijah. Takrat je bil tudi pridigar v stolnici, kakor sem že omenil.
Pastoralno delo se je menjavalo z večkratnimi krajšimi zapori (skupaj pa jih je bilo za več kot 33 mesecev) in s cerkvenimi odlikovanji. Leta 1952 ga je papež Pij XII. imenoval za stolnega dekana, kar je takrat pomenilo tudi pravico, da je ob določenih praznikih maševal po škofovskem obredu z belo mitro na glavi. Častni naslov prelata mu je papež podelil leta 1960, papež Janez XXIII. pa leta 1964 še najvišje odličje apostolskega protonotarja. Častni naslovi pa ga niso ovirali, da ne bi obiskoval bolnikov, umirajočih pripravljal na smrt, iskalcem pravega spoznanja pa pomagal najti pot do Kristusa.
Preden si bomo ogledali nekaj Šimenčevih jasnovidnih uvodnikov, lahko po dobroti njegovih sorodnikov (nečaka Ludvika Kuharja) navedem še nekaj odlomkov njegovih pridig, ki so bile po mnenju sodnikov zanj obremenilne. Pisal jih je na precej majhne liste, besedila tudi popravljal, so pa brez datumov, kdaj jih je govoril.
Prihodnjim novomašnikom je govoril: Pojdi k temu človeku, ki se je duhovno čisto zanemaril, k temu proletarcu in k onemu finančnemu magnatu; k otroku, ki se še ne zna pokrižati in ne hodi k verouku, k temu vseučiliščniku, ki je vse knjige prebral, k tej nemirni duši, ki vprašuje, k temu alkoholiku, k bolniku in k mlademu človeku, ki ima poklic za kozmonavta. Preden si upaš reči, da si kot krščen in birman kristjan Kristusovo naročilo spolnil, pa preberi, kaj piše apostol Pavel svojim kristjanom v grškem mestu Korintu: »Večkrat sem smrti gledal v oči; petkrat sem od Judov dobil 40 udarcev manj enega, enkrat so me kamenjali; trikrat sem se potapljal; potem pa noči brez spanja, lakota, žeja, mraz in golota.« Če hočeš res biti kristjan, so te Pavlove besede natančen recept za injekcije poguma in za transfuzijo mučeniške krvi; a žal: polno levkemije, edino transfuzija Jezusove krvi [lahko pomaga].

stran: 022

Pa še odlomek ob začetku koncila: Ker smo sredi oktobra in na začetku vesoljnega cerkvenega zbora, je prav, da premislimo, ali je pametno, da molimo rožni venec, ker je to zlasti za današnjega človeka predolga molitev in ker se utegne spremeniti v brezmiselno ponavljanje. Ob takem ugovoru moramo premisliti: Če sploh kdaj, potem velja za ves čas, ko bo trajal cerkveni zbor, Jezusov opomin, da moramo vsak čas moliti in ne odnehati. Ali ni Jezus kar cele noči prebil v molitvi? Ali nas ni sveti oče ob pripravi na koncil že tolikokrat pozval, naj molimo, in ali nam ni prav posebno priporočil sveti rožni venec? Res je: rožni venec je ponavljana molitev. Petdesetkrat rečemo: Zdrava Marija, milosti polna! To je res. A to ponavljanje ni brezmiselno, mehanično mrmranje, ampak življenje. Kakor je življenje dihanje, ki ga vsako minuto dvajsetkrat ponoviš, ali kakor srčni utrip, ki v minuti 70-krat, ali če je nevarnost, stokrat isto pove. Srce sicer na videz neumno, obupno mehanično ponavlja, a to ponavljanje je tvoje življenje! Ali ni vredno petdesetkrat ponoviti tako velikansko važno, pretresljivo resnico, da je Jezus za nas človek postal: To in nič drugega je veseli del: ki si ga devica od Svetega Duha spočela, nosila, rodila, darovala, našla! To je na videz sama Marija, 50-krat, v resnici je pa središče, centrum zdravamarije Jezus, blagoslovljeni sad njenega telesa. A Jezusa je vredno 50-krat imenovati, [in podobno preprosto razlaga še druge dele te molitve] saj božje in tvoje skrivnosti ne razrešiš enkrat, ne v enem dnevu, ne v eni zdravamariji. Za to potrebuješ celo življenje. Zato res moramo vedno moliti in nikdar odnehati. Amen.
Cerkev nam na prvo predpostno nedeljo hoče reči: Potem ko se nam je o božiču prikazala

Opis slike: Josip Šimenc

dobrota in človekoljubnost Boga v postavi Jezusa Kristusa in smo po sv. krstu božji otroci in Kristusovi bratje, moramo prav vsak dan trenirati za tekmo doslednega, pogumnega krščanskega življenja. Ponosnim Korinčanom [berilo iz prvega Pavlovega pisma] pravi: Zastavite vse moči, da ne boste kakor Judje, ki cilja niso dosegli, čeprav jim je bil Bog na potovanju skozi puščavo tako blizu. Mi pa recimo: Ni dosti, da sem bil krščen in birman, da sem se cerkveno poročil in hočem imeti krščanski pokop. Vsak dan moram tako ali tako reči: Verujem v Boga Očeta Stvarnika … Verujem v Jezusa Kristusa, Verujem v sveto katoliško Cerkev. Zato vsak dan z Bogom vsaj tri minute govorim in prosim Jezusa, naj me uči prav živeti in moji duši vliva moči in poguma, da bom čedalje bolj svoboden. Zakaj za resnico in svobodo se moram prav vsak dan znova boriti. Biti moram zares kristjan, ki versko dela, ali z grško besedo prakticira. Toda če se s Pavlom vrnemo v stadion, kakor je bil v Korintu ali kakor je danes v Berlinu, na Dunaju, Parizu, Tokiu, New Yorku, kaj vidimo poleg hvalevrednega športa? To npr., da si lahko navdušen gledalec športnih tekem, ne da bi šport sam gojil in izvajal. Tistih ki prakticirajo, je 22 ali 30 plus sodnik, tistih, ki samo gledajo, je pa lahko deset ali tudi 90 tisoč. To je še smešnejše razmerje kakor v naših cerkvah! … Igralci in gledalci zastavijo svoje znanje, denar in čas, da se žoga spravi na cilj. In potem? Potem – nič! Vse to gre za nič – to je na videz bedastoča, v resnici pa velika reč! Tu se vidi, da je človek sposoben za prostovoljne napore in čisto nekoristna dejanja. Ali ni to znamenje, da onstran brezkoristnih ciljev skuša doseči to, kar je edino potrebno. Neki glas mu šepeta: ne vprašuj le po tem, kar se tebi zdi koristno, najvišje dobro je v nekem drugem svetu. Tam pa velja Jezusova beseda: Kaj človeku pomaga, če ves svet pridobi, dušo pa pogubi. Nekega dne ga pa zadene žarek njegove milosti: Pojdi še ti v moj vinograd, in kar bo prav, ti bom dal. Amen

stran: 023

Zdaj pa še nekaj uvodnikov v reviji Bogoljub. Najprej iz leta 1936 (str. 242–244), ko so pri nas veliko poročali o krvavih dogodkih v Španiji in jih razlagali na različne načine (npr. Edvard Kocbek v Domu in svetu, stališče španskih škofov pa v Ljubljanskem škofijskem listu). Zdaj je že več skupin španskih mučencev razglašenih za blažene in svetnike.

Ali pri nas zorimo za španske grozote?

Tisti, ki bi tudi pri nas radi zanetili španski požar, mečejo ljudem pesek v oči, češ kaj nam to mar? Pri nas kaj takega ni mogoče.
Mogoče pa je prav tako in še mnogo bolj, kakor je bila mogoča španska bolezen, ki je prav v tem času pred 18 leti razsajala po vsej Evropi.
Res bi človek mislil, da niso mogoče grozote, kakor so jih dan za dnem polni časopisni predali. Npr. tile iz najzanesljivejšega vira črpani poročili. Madridski trgovec pripoveduje, da se je v avgustu mimo njegove hiše pomikal sprevod 200 z bajoneti oboroženih žensk, na vsakem bajonetu pa je bila nasajena glava duhovnika ali redovnice. A to navsezadnje še ni najstrašnejše. Vrhunec groze je v tem, ker so se nečloveške žene smehljale v sladkem zadovoljstvu, kakor da opravljajo »Bogu prijetno delo«!
V tako imenovanem »ujetniškem parku« v Madridu so vsak dan morili osumljene ljudi. Nekatere dni so jih več kot dvesto skupaj najprej ranili s strojnicami, nato pa so jih polili z bencinom in med kriki obupne groze zažgali!
Človek se pri tem nehote spomni besed Dostojevskega: »Včasih kdo govori o človekovi zverski okrutnosti, a to je strašno krivično in žaljivo za zveri. Zver nikoli ne more biti tako okrutna

Opis slike: Prižnica v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani

kakor človek – tako pretkano in umetniško okrutna!«
Res da se je v Špancu srečala Evropa z vročo Afriko in s sanjavo Azijo! Saj je zraslo to ljudstvo iz mešanice Romanov, Keltov, Gotov, Vandalov in Mavrov. To moramo najprej vedeti, če hočemo razumeti, odkod ti vulkanski temperamenti.
A za nas je važnejše vprašanje: Ali bi bil naš dobri, slovenski, katoliški človek zmožen igrati špansko žaloigro?
Jaz mislim, da bi bil. Rekli boste sicer: Saj vernost našega ljudstva je še tako nedotaknjena, tako neomajana! Toda ali niso bili tudi Španci veren, katoliški narod, ki se je stoletja najodločneje branil kakršnega koli krivoverstva. Tudi francoski narod je bil v 18. stoletju v jedru veren in katoliški Cerkvi vdan, a vendar je bil sposoben, da je uprizoril grozote velike revolucije!
Dne 16. aprila 1931, torej tik po padcu monarhije, so se v španskem obmorskem mestu Valenciji, ki je še sedaj v vladnih rokah, poklanjali republiki s stotinami zastav na glavnem trgu. Zdajci neštevilna množica zasliši zvonček, ki naznanja, da se duhovnik v kočiji pelje z Najsvetejšim k umirajočemu. Kakor bi trenil, ponehajo vzkliki in vsa množica kakor en mož pade na kolena in se pokriža. Ali mislite, da bi bil v dobri katoliški Ljubljani tak pojav iskrene vernosti še mogoč? Jaz zelo dvomim.

stran: 024

Pravite: Kaj pa Stična in lanski Evharistični kongres s čudovito procesijo mož in mladeničev?
Na to odgovarjam: Gotovo je to dokaz, da je slovenski narod veren, da je katoliški; ni pa s tem še neizpodbitno dokazano, da je naš narod v celoti, v jedru živo veren, da je vernost v njem pognala korenine na globoko. Kje ste videli veličastnejše verske prireditve, manifestacije kakor na Španskem? Na primer leta 1911, ko se je vsa dežela s kraljem vred posvetila presvetemu Srcu Jezusovemu. Vsak bi bil po pravici mislil, da plameni verskega navdušenja više sploh na morejo zaplapolati, da bolj iskreno, prisrčno, neustrašeno sploh ni mogoče pokazati vere.
Kako upravičeno sta nam prevzvišena nadpastirja po kongresu naročila, da je sedaj treba naprej graditi in versko življenje v znamenju svete Evharistije poglobiti!
Prav pred desetimi leti je slavni indijski pesnik Rabindranath Tagore v spremstvu svoje hčerke nastopil v vseučiliški dvorani v Beogradu. Med drugim je ta pogan dejal: »Danes se je vse veliko in lepo razblinilo. Mi v Indiji se tresemo in nas je strah Evrope, ki hoče človeka odvrniti od Boga.«

Nespametno je misliti, da so samo boljševiki tisti, ki hočejo evropskega človeka odvrniti od Boga! Že od petnajstega stoletja se opravlja to delo, z mrzlično naglico pa od 18. stoletja dalje; zlasti pa se je za to trudil kapitalistični liberalizem 19. stoletja.
A porečete: Pri nas tega ni, ali vsaj ne v taki meri, da bi bilo nevarno!
Kako otroško preprosti ste! Pri nas imamo npr. društvo »Krščanska šola«. To je znamenje, da nimamo krščanske šole. Pravite: »Saj naša šola vendar ni proti verska.« Recimo, da ni, a zato še ni verska. Le poglejte učne knjige! Katera pa je pisana versko? Katera prirodoslovna šolska knjiga npr. prepoji našega učenca ali srednješolca s prepričanjem, da je Bog alfa in omega, začetek in konec vsega, da »v njem živimo, se gibljemo in smo«? Katera šolska zgodovina je napisana tako, da učenec s strmenjem gleda, kako ima vajeti svetovnih dogajanj v roki neko neskončno modro bitje? Katera zgodovina je res vseskozi pravična katoliški Cerkvi in jo prikazuje kot kraljestvo božje na zemlji? Ne delamo krivice naši šoli, če rečemo, da je brez božna, ateistična, to se pravi, da Boga ignorira, da učencu opisuje in razlaga najčudovitejše pojave brez zveze z Bogom, ki je vendar prvi vzrok vsemu. Tako naša šola, ki je na videz verna, v resnici »molče trobenta«, da znanost lahko shaja brez Boga.


Ugovarjali boste: To je preveč črnogledo. Kako? Saj vendar od blizu, kakor ne vsak, poznam narodno in meščansko šolo, gimnazijo in vseučilišče. In vendar ostanem pri trditvi. Niti naše zasebne redovniške šole v resnici niso verske, to pa zlasti zaradi predpisanih učnih knjig in načina, kako poučevati!
Pa saj imamo v vseh šolah verouk! Da, kot enega izmed vseh učnih predmetov. Verouk

Opis slike: »Glava« ene izmed medvojnih številk Bogoljuba

je na druge predmete prilepljen, privezan kakor proteza, ne pa da bi bil životvorno, organsko spojen z vsem drugim učenjem. Ker je vse ostalo brezbožno, se v dijaku poraja prepričanje, da verouk ni čista, vse obsegajoča in presegajoča resnica, ampak nekaj, kar je tudi predmet poleg kopice drugih.

stran: 025

»Mi v Indiji se tresemo in nas je strah Evrope, ki hoče človeka odvrniti od Boga.«
Drugih pojavov, v katerih se zrcali odvračanje našega človeka od Boga, se danes morem samo bežno dotakniti.
Na katoliških prireditvah se zadnji čas opaža, da manjka zlasti tistih, ki bi morali stati v prvih vrstah, to so mladi fantje. A kaj čuda, če pa so jim bila že leta in leta odprta samo taka društva, ki so versko brezbrižna ali celo Cerkvi odkrito sovražna! Recite, kar hočete: ko se bo začelo, se bo izkazalo, da so bile te hiše orožarne za španske manevre. Ne mislimo, da nalašč in iz hudobije, ampak zato, ker je resnica neusmiljeno dosledna in ker zlo rodi zlo.
In časopisi! Res, da zadnji čas v splošnem manj udarjajo na protiverske strune. Iz protiverskih so se počasi prelevili v versko indiferentne, brezbrižne. Pisani so tako, da bi ja nobenemu brezvercu ne povzročili verskih težav in očitkov vesti. Da bi pa kdaj odobravali delo katoliške Cerkve in z veseljem beležili uspehe božjega kraljestva, kaj še! Zdaj si pa predstavite preprostega človeka, ki dan za dnem ali vsaj teden za tednom dobiva take injekcije! In koliko jih je danes, zlasti med delavstvom, ki nič hudega sluteč in morda še v dobri veri srkajo ta sladki strup. Ali se bodo na ta način morda imunizirali, utrdili? Gotovo, a ne proti strupu, ampak proti resnicam svete vere!
Kaj šele, če premislimo, koliko komunističnih, marksističnih, boljševiških knjig, knjižic, brošur in letakov se zadnji čas širi med slovensko ljudstvo. Ali je potem neverjetno, če zorimo za špansko tragedijo?
Najhujše pa je to, da je danes pravzaprav vsa atmosfera, v kateri »živimo, se gibljemo in smo«, brezbožna. V srednjem veku je bil Stvarnik središče vsega; od 15. stoletja dalje so Boga bolj in bolj odrivali in v središče potiskali s t v a r. Krono tej miselni revoluciji je postavil boljševiški marksizem s trditvijo, da je centrum vsega materija, snov. Ta zrak današnji človek vdihava, s temi naočniki gleda vse, v tem slogu gradi stavbo svojega življenja. V to materialistično, mamonsko, izključno tostransko ozračje se rodi naša mladina. Res še gre v cerkev, res je še zraven pri molitvi rožnega venca, a iztrgajte takega človeka iz župnijskega občestva, kjer ga drugi nekako nadzorujejo, in ga postavite v industrijsko mesto, ali ga pošljite v izseljenske kraje. Kako lahko bo izgubil vero in sam ne bo vedel, zakaj!

Ali smo že sprejemljivi za bacil španske bolezni? Kdor je oni torek v septembru poslušal delavce in delavke, ki so se vračali iz izpraznjenih tekstilnih tovarn, je moral s strahom ugotoviti: tudi pri nas bi španska žaloigra ne bila nemogoča. Res je sicer, človek je včasih tako nesrečen, da govori, kar ne misli, in misli, kar ni. A najbolj da misliti to, kar so se tiste dni na naslov duhovnikov, Cerkve in vere slišale najgorostasnejše grožnje celo iz ust ljudi, ki redno vrše svoje verske dolžnosti. Zdelo se je, kakor da so nekateri tiste trenutke svojo dobro dušo potisnili v kot in si izposodili neko drugo, maščevalno, uničevalno. Res pravi že Sofoklej: Veliko zlo izmisli duh, bolesti poln; res je tu dvakrat na mestu Jezusova beseda: Množica se mi smili; zelo razumljiv je tudi srd izmozgavanega delavca na brezsrčni kapital. Toda popolnoma nerazumljivo je, zakaj so nekateri delavci ob tej priliki grozili cerkvam, da bodo tudi porušene, evharističnim križem, da so spomeniki suženjstva in duhovnikom, da bodo naredili z njimi tako kakor na Španskem; še bolj nerazumljivo pa je, zakaj so šli oni možje na glavarstvo in se prijavili za izstop iz katoliške Cerkve.
Dne 2. septembra je dejal veleugledni in učeni kardinal Baudrillard pred odličnim občinstvom v Parizu: »Prav osebni viri mi omogočajo, da trdim: pred tremi leti je prekoračilo Pireneje (pogorje med Francijo in Španijo) 60 moskovcev, ruskih židov, da bi pripravljali to, kar se danes godi v Španiji.«
Koliko boljševiških odposlancev deluje v naši domovini, ne vem, samo to vem, da imamo veliko navdušenih, požrtvovalnih, skoraj bi rekel: mučeniško navdahnjenih oznanjevalcev Marksovega in Leninovega evangelija.
Lenin je nekoč dejal: »Od francoskih (brezverskih) modrijanov smo se naučili, da je dve in dve sedem in da se s koprivnim semenom sadijo vrtnice.«
To je za nas lahko dvojni nauk. Najprej to, da iz brezverske vzgoje, iz brezverskega časopisja, društev, kina in zlasti iz brezbožnega ozračja ne moremo pričakovati sijajnih verskih uspehov. Dve in dve je šele štiri, ne pa sedem. Če se drugod že stoletja, pri nas pa desetletja, zlasti pa zadnja leta seje koprivno seme, ne smemo pričakovati, da bodo iz tega zrasle dehteče vrtnice.
Drugo pa je to, da je za velike uspehe treba veliko resnega, navdušenega, vztrajnega dela. Dve in dve je štiri, ne pa pet ali šest, kaj šele sedem. To delo moramo opraviti najprej pri sebi, zakaj »božje kraljestvo je v vas«! Ne ga torej pričakovati in zahtevati prej povsod drugod, samo ne tam, kjer ga najlaže in najuspešneje gradimo, v nas samih! Potem pa, če hočemo vzgojiti plemenite vrtnice, nikoli in nikjer ne sejmo kopriv, ne v družini, ne v šoli, ne v soseski, ne v delavskem društvu, zlasti pa jih ne sejmo v svojo dušo, ker drugače smo evangelisti zla in pripravljavci španskih grozot.

stran: 026

Jos. Šimenc.
Iz avgustovske številke leta 1940 pa še naslednji uvodnik:

Bomba v francoski šoli

Ko je 18. junija francoska vojska pred premočnim sovražnikom klonila, je sivolasi vladni predsednik maršal Pétain v znamenitem radijskem govoru zmolil očitno spoved francoskega naroda s trikratnim: Moja krivda, moja krivda, moja zelo velika krivda [tako takrat pri maši].
Prejšnje tedne sem redno kupoval francoske in nemške slikane časopise, ker sem hotel v Bogoljuba napisati članek z naslovom: Strahote sodobne vojske. Našel sem tudi tri slike šol, ki jih je porušila letalska bomba. V eni izmed razdejanih učilnic je bilo ganljivo videti šolsko tablo, na kateri se je razločno bralo: Patrie, devoirs (Domovina, dolžnost) itd.
To pa itak veste, da je pri prvem letalskem napadu na Pariz bomba padla tudi zraven predmestne ljudske šole in ubila 37 učenk, ki so radovedno gledale iz zaklonskega jarka, kamor so pribegnile z učiteljico.
Ko sem poslušal Pétainov konfiteor, posebno tisto, da so imeli premalo otrok, mi je stopila pred dušo kot grozna skušnjava slika francoske šole, ki se je zgrudila kakor smrtno zadeta žival.
Francoska državna šola je bila versko nevtralna ali bolje rečeno brezbrižna. O Bogu učenec ni slišal besede, duhovnik je bil v šoli neznana prikazen, namesto verouka so pa imeli pouk o poštenem (moralnem) življenju.
Te dni sem spet odprl knjigo »Nove duše« (Ames nouvelles) in sem bral, kakšne težave so imeli dobro misleči učitelji na takih šolah s predpisano nevtralnostjo.

20. januarja 1920 je zapisal ljudskošolski učitelj:
»Malim sem nekoč razlagal, da se zemlja vrti kakor krogla. Zdajci se oglasi razborit deček:

Opis slike: Naslovnica Bogoljuba

‘Gospod, kdo jo pa vrti?’
Ta otrok je s svojimi možgančki mislil bistroumneje kot jaz, da ni učinka brez vzroka, ne gibanja brez koga, ki giblje, in ure ne brez urarja. Jaz nisem mogel odgovoriti. Dejal sem: ‘Ludvik, vprašaj to svojo mamo!’
Ludvik me je pa začudeno pogledal, češ, kako je mogoče, da bi mama vedela nekaj, česar učitelj ne ve. Zato sem se sklonil k njemu in mu dejal čisto tiho: ‘Vprašaj mamo! Jaz ne morem več povedati.’
Spoznal sem, da je pouk brez Boga nemogoč; zato sem se vrnil h katoliški veri. Ni mi bilo treba več veliko preučevati dokaze za resničnost krščanstva, popolnoma mi je zadoščala resnica, ki sem jo z vso jasnostjo doživel v svojem učiteljskem delu: Brez vere je vzgoja nemogoča.«
Vzgoja brez vere v Boga je kakor cvetlica, ki so ji korenine odrezali. To je bridko spoznal drug francoski učitelj (Peter Lamouroux), ki se je kasneje oklenil tudi katoliške vere. Takole pripoveduje:
»Zasačil sem učenca svojega razreda, ko se je nespodobno vedel. Pokaral sem ga s silno resnim glasom:

stran: 027

‘Prijatelj, tako se ne dela.’
Fant me pa pogleda s svojimi sivimi očmi, ne da bi trenil.
‘Zakaj ne, gospod?’
‘Ker je prepovedano.’
‘Kdo je pa prepovedal?’
Osupnil sem. Saj res, kdo? Ker pa nisem smel ostati spodaj, sem namrščil obrvi in rekel:
‘Kdo? … Jaz!’
Obrnil sem se, fantalin je pa zamrmral sosedu tako, da sem slišal: ‘Kaj mi mar ta šomašter!’
Odsihdob sem zelo mislil, kako bi svojim učencem razlagal pošteno življenje ali z drugo besedo naš moralni katekizem. V najnovejših knjigah, ki so jih napisali naši profesorji za ta predmet, sem bral: ‘Bodi pošten in spodoben, ker to koristi zdravju, ali zato, ker drugače bi moral samega sebe zaničevati, ali zopet zato, ker nepošteno dejanje škoduje človeški družbi, ker moraš po svoje pospeševati napredek, in če treba, se žrtvovati za blaginjo domovine!
A že naprej sem videl, kako moji navihanci odpirajo oči na stežaj, nato pa vsi skupaj prasnejo v smeh. Še nikoli nisem tako bridko začutil, kako siromašen, aboten in bedast je ta »katekizem« brez Boga. Tisti, ki so ga napisali, so prav tako malo verovali vanj kakor jaz, ki sem ga učil. Prepovedano! Prav, toda zakaj in kdo prepoveduje. Ali ni bilo v odgovoru mojega smrkavca več modroslovja kakor v marsikaterem učenem spisu naših profesorjev.«



Prvi teh profesorjev je bil Jules Payot. To je bil Mojzes poslednjih francoskih učiteljskih rodov. V knjigah, ki so jih prodali na stotisoče, je razlagal deset zapovedi, ki pa niso bile z božjim prstom vdolbene na sinajske plošče, ampak s krhko kredo pisane na šolsko tablo.
V eni svojih moralnih knjig pripoveduje ta rektor pariške univerze tole zgodbico:
Državni učitelj je umrl kot žrtev groznega obrekovanja. Oblast je krivico popravila šele po smrti. Ko so ga pokopali, mu je v slovo govoril tovariš, veren učenec Julija Payota, ki je bil tudi pri pogrebu. Zdajci se je govornik obrnil proti profesorju Payotu in mu zastavil preprosto vprašanje: »Gospod rektor, če ni drugega življenja, kje, kdaj in po kom bo prišel naš tovariš do pravice?«
Payot je na to vprašanje odgovoril v časopisu:
»Kakor je zdaj naše znanje, se to vprašanje ne more razrešiti.«
V knjigi Cours de Morale, »namenjeni ljudskošolskim učiteljem in profesorjem srednjih in učiteljskih šol«, pravi na strani 107: »Danes priznavamo, da o kakem življenju duše po smrti prav nič ne vemo.«


Taki in podobni stavki so tvorili šest resnic francoskih učencev in državnih vzgojiteljev. Kje naj bi potem ti ljudje zajemali pogum za trdo življenje, nesebično, požrtvovalno ljubezen, navdušenje za domovino, moč v trpljenju? Z velikanskimi žrtvami so potegnili Maginotovo trdnjavsko črto na vzhodu. Prav, a še bolj bi bilo potrebno zgraditi verskonravne obrambne črte v mladih srcih! A kako naj bi bili to storili učitelji, ki so sami zrasli brez vere v Boga in močne opore, ki jo slabotnemu človeku posreduje Kristusova Cerkev! Že leta 1928 je bilo 75 tisoč francoskih učiteljev včlanjenih pri socialistih (CGT), 15 tisoč jih je pa pripadalo komunistični stranki. Da so v dneh gospoda Bluma te strašne številke še poskočile, to vedo še vrabci na strehi.
Profesor Payot je v poznejših letih spoznal, da se je motil. Zapisal je: »Francoska svetna (laična) šola se zvija v moralni krizi, ki razkraja francosko misel. Možje, ki bi morali pot kazati, ne kažejo nič. Ni več voznika, konji sami peljejo voz. Zlo je vsak dan večje. Če demokracija ne najde uspešnega zdravila, bo mogoče samo dvoje: ali se vrne k edini organizirani moralni sili, ki nam je ostala, h katoliški Cerkvi, ali pa jo bo vrgel vihar, ki ga je spočela neplemenita, neusmiljena borba zato, da bi ljudje lagodno in zabavno živeli.«
Tako vzgojen rod mobilizirati v tako imenovano križarsko vojsko za vzore krščanstva, je pač nadčloveška zahteva. »Mar bero grozdje s trnja ali smokve z osata?« (Mt 7,16)
Toda pravite: Kaj pa na Angleškem in na Nemškem?
Saj veste, da je tu mogoč le skop odgovor. V Angliji ni dosti boljše. Letos o Božiču je kmečki župnik vprašal razred 31 otrok, ki so se [zaradi bombardiranja] izselili iz Londona: »Kdaj in zakaj so praznovali prvi Božič? Kdo se je takrat rodil? Devetnajst otrok v starosti okoli 12 let je odgovorilo, da o tem še nikjer niso nič slišali! … «
V Nemčiji so imeli versko šolo vse do zadnjega časa. Dne 18. aprila 1940 je katoliška šola prenehala tudi v Porenju. Svetovna vojska pa je zdaj, kakor vidimo, v vsakem stoletju štirikrat.
Sicer sem pa ta članek napisal največ zato, ker je zdaj v Jugoslaviji gospodar prosvete – katoliški duhovnik!
Jos. Šimenc.

stran: 028