Avtor: Mari Žužek

stran: 035

Moja mati Marija Krese je bila rojena v družini Nadu, kjer je bilo poleg nje še osem drugih otrok. Vojna je prišla, ko so bili mladi odrasli z družinami ter vsako teh družin tako ali drugače prizadela. Mater je zelo skrbelo za brate in sestre, zato je pogosto govorila, da te vojne ne bo preživela.
Mož mamine sestre Angele je bil v ujetništvu, zato je Angela z dvema otrokoma prišla živet k nam, v našo skromno malo hiško v Gorenjem Mokronogu. Leta 1943 so moža njune sestre Ančke mobilizirali partizani, proti njegovi volji, nekaj dni zatem, ko je njegova žena rodila petega otroka. Angela je za tisti čas odšla k Ančki, da bi ji pomagala v prvih tednih po porodu, enega sina je vzela s sabo, drugi je ostal pri nas. Po kakem tednu se je ta mamin svak in moj stric, neprostovoljni partizan, z dvema tovarišema ustavil pri nas na kratkem obisku. Eden je bil zagrizen partizan, drugi pa prav tako mobiliziran. Materi je bilo hudo za sestro in njene otroke, zato je svaku rekla tako, kot je mislila: »Vrzi ´flinto´ v grmovje in pojdi domov, k ženi in otrokom.« To je bilo dovolj, da so jo že tisto popoldne prišli iskat iz mokronoškega štaba. Moj oče se je vrgel na kolena in jih rotil, naj jo pustijo pri otrocih. Stara sem bila osem let, sestrica Martina je imela tri leta, pri nas pa je živela še rejenka Cvetka ter sin tete Angele.
Vojak je prijel mamo pod roko in jo vlekel iz hiše, jaz sem jo prijela pod drugo roko in jo vlekla nazaj. Tako smo se prerivali čez dvorišče do ceste, potem mi je vojak zagrozil s puškinim kopitom, v očeta, ki je tudi silil za njimi, pa je nameril cev.
Oče je šel takoj prosit za posredovanje znanko, ki je bila partizanska aktivistka. Nemudoma se je napotila na štab. Nazaj grede je srečala očeta, ki se je tudi namenil tja, da bi še enkrat poskusil s prošnjami za ženino življenje. Lahko mu je povedala samo, da naj se obrne nazaj proti domu, kajti niti njej niso pustili do besede, ampak so jo grobo nagnali. Med hojo nazaj je oče zaslišal pokanje puške. Pomislil je, da so jo zdaj usmrtili, in se zgrudil na tla.
Čez nekaj tednov je možakar, ki je v gozdu pripravljal drva, našel gomile. Prišel je povedat očetu, da naj poskusi z odkopom, lahko bi bila tam zakopana ravno naša mama. Oče

stran: 036

Opis slike: Mari, mačeha Francka, oče Franc in mala Martina

je šel najprej v Mokronog prosit dovoljenje za izkop, tam so ga nadrli, da bi moral biti kaznovan, ker je iskal grob. Po posredovanju znanca pa so takoj izdali dovoljenje za odkop vseh treh gomil. Skupaj z našo mamo so namreč usmrtili tudi njenega svaka in drugega mobiliziranca, ki je bil z njim na obisku pri nas.
Oče je v odkopani gomili res našel mamo. Njeno truplo je bilo oropano vsega vrednega: manjkale so koščene lasnice, s katerimi si je pripenjala svojo dolgo kito, klotast predpasnik in zlati uhančki, ‘murčki’. Prepeljali smo jo na pokopališče in jo položili v grob njene matere. Še zdaj se spominjam vonja razpadajočega telesa moje mame.

Opis slike: Oče Franc, sestra Martina, mačeha Francka in Martinin mož, spredaj teta Mica, vdova materinega brata Janeza, padlega v vojni. Stojijo prav na mestu, kjer so vojaki nasilno odtrgali mater od osemletne deklice, ki se jo je krčevito oklepala.

Opis slike: Mari in Martina s stricem Jožetom, bratom pokojne matere.

stran: 037