Avtor: Urška Makovec

stran: 079

Biti med našimi ljudmi v Argentini je kot biti doma. Zares doma. Ali na pravem oddihu, na duhovnih vajah. Ne potrebuješ filtrov, ne ko govoriš ne ko poslušaš, ker veš, da vsaj v temeljih nič od slišanega ne nasprotuje tvojim prepričanjem. Lahko le srkaš domoljubje, lepo slovenščino, veselje do življenja, svežino, se polniš z njihovo duhovno in intelektualno močjo.
Ta vtis ni le bežen. Med njimi sicer nisem preživela veliko časa, a kolikor ga je bilo, je bil intenziven. Skušala sem dojeti njihov način razmišljanja, dojemanja sveta, Slovenije, slovenstva, način življenja – posameznika in skupnosti. Nisem si želela le videti, kakšno je njihovo življenje, ampak ga tudi resnično začutiti in ponotranjiti.
Morda je moje doživljanje slovenske politične emigracije v Argentini nekoliko idealistično, a idealizem se ponavadi ruši, ko si na terenu, med njimi, meni pa se ta občutja le še utrjujejo. Že res, da bom v nadaljevanju pisala o najboljših, najbolj zvestih, najbolj vidnih v skupnosti – o eliti, a ta drži skupnost pokonci, ustvarja »javno mnenje«, po njej se ostali ravnajo. Kamor vodijo elite, bo verjetno šla vsa skupnost.
Naj takoj na začetku povem, da država Argentina že dolgo ni več taka, kot si jo mi Evropejci predstavljamo. Ni krščanska, ni demokratična, ampak drvi v pravi komunizem in moralni propad, da katastrofalnih varnostnih razmer sploh ne omenjam. Nemorala in pranje možganov sta tam v nekaterih vidikih v zadnjem času presegla tovrstne »dosežke« v Sloveniji. Argentinski okolici torej ne moremo pripisovati prevelikih zaslug za zgledno življenje skupnosti. Svojo moč črpajo predvsem od znotraj. Iz tega, kar so prinesli iz Slovenije. Predrevolucionarne Slovenije.
Če je torej med njimi duh tak, kot sem ga opisala v prvem odstavku, je treba nujno ugotoviti, zakaj je tak, iz česa je zrastel. Odgovor mi bo pomagal, da ga bom lahko širila tudi drugod. Pri tem imam seveda predvsem v mislih domovino, ki se je popolnoma vdala mrtvilu.
Jasno je, da je miselnost v slovenski skupnosti v Argentini drugačna, ker jim je bilo prizaneseno z dolgimi režimskimi leti in pranjem možganov. Rasli so v svobodi, v – vsaj nekoč – razmeroma krščanskem svetu. Ker so bili primorani zapustiti domovino, so po njej hrepeneli in oddaljenost je še utrdila njihovo ljubezen do nje. A »le« zaradi tega skupnost ne bi bila taka, kot je. Na podlagi doživetega sem izluščila deset, po mojem mnenju ključnih stebrov, iz katerih skupnost črpa svoje bogato življenje.

1. Poznavanje zgodovine

Pa ne le, da se je učijo v slovenskih sobotnih šolah, ampak o njej poslušajo tudi od svojih starih staršev, se zavedajo njene pomembnosti za prihodnost. Ne govorim samo o poznavanju resnice glede dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, ampak o celotni slovenski zgodovini, iz katere je rastel slovenski značaj. Vsak pozna rojstne kraje svojih starih staršev, svoj rodovnik, življenjske zgodbe svojih prednikov. Tako ve, od kod prihaja in kdo pravzaprav je, in zato tudi, kam lahko gre.

2. Odpuščanje

Politični emigraciji je bila nasilno odvzeta domovina, zaradi pobojev in izseljevanja je marsikdo ostal brez družine, zapustili so dom in tako rekoč vse tisto, kar jim je bilo drago. Razlogov za žalost, travme, pesimizem in zamere gotovo ni manjkalo. Pa tega ni prav veliko čutiti. Mogoče le žalost, ko govorijo o stanju duha v Sloveniji. Sicer pa se od njih lahko učim, kaj za kristjana pomeni vstali Kristus – zmaga življenja nad smrtjo, odpuščanje namesto zamer, veselje namesto sovraštva, svoboda namesto zagrenjenosti. Če bi v Sloveniji ljudem dali orožje, bi me zelo skrbelo, da ga ne bi kdo tudi uporabil, tam pa je jasno, da se ga ne bi dotaknili, čeprav bi pred njimi stali njihovi krvniki.

3. Skupni temelji

Slovenska skupnost v Argentini stoji na enotnih temeljih – črpa iz poznavanja resnice o slovenski zgodovini, zvestobe slovenstvu in trdnosti v veri. Morda je nekoč k enotnosti prispeval tudi komunizem kot zunanji sovražnik, a ga že dobrih dvajset let (vsaj formalno) ni več. Danes je očitno, da bi že propadla, če bi bila to njena edina vez. A skupnost živi dalje, ker je že od nekdaj živela zaradi višjih vrednot.

stran: 081

V Sloveniji imam vedno občutek, da sem v minusu. Karkoli začnem, se moram najprej izkopati iz blata, šele nato lahko gradim nekaj novega. Zapletamo se z najosnovnejšimi vprašanji, ki nam bi morala biti že zdavnaj jasna, če želimo kaj ustvarjati, zato ne pridemo nikamor. Če pa so, nasprotno, temelji vsem jasni, izhodišča nesporna, se lahko ustvarja. Nikakor ne morem reči, da med rojaki v Argentini ni razprtij, a ko govorijo o zgodovinskih, verskih, moralnih, domovinskih vprašanjih, so stvari jasne. Različnost mnenj, ki se pojavlja, je kvečjemu ustvarjalna – spodbuja zdravo tekmovalnost in inovativnost.

4. Organiziranost

Po eni strani se zdi, da so naši rojaki ob prihodu v Argentino preprosto »čutili«, kaj vse potrebujejo, da bo skupnost zaživela in se ohranila, po drugi strani pa dobimo vtis, da je bilo vse skrbno načrtovano. Šolski sistem, mladinske organizacije, politična dejavnost, šport, tisk, gledališče, pevski zbori – nič se ni zgodilo kar tako, zato je nepošteno govoriti o »argentinskem čudežu«. Ni čudež, je sad trdega, vestnega, odgovornega dela.
Pomemben vidik organiziranosti pa je tudi dejstvo, da se tisti, ki so vključeni v te organizacije »spontano« učijo prevzemati odgovornost, delati v skupini, voditi, nastopati, pogajati se, delati za skupno dobro, strateško misliti … Iz takih struktur rastejo odgovorni državljani.

5. Šolstvo

Dobro šolstvo je temelj vsake skupnosti. Ob sobotah se od vrtca do srednje šole otroci in mladostniki zbirajo po slovenskih domovih. Pouk začnejo vsi skupaj – s slovensko in argentinsko himno ter dviganjem zastav. Potem jih čakajo slovenščina, slovenska zgodovina, verouk, petje, zemljepis Slovenije, etnografija, filozofija, svetovni nazori, retorika … Ta izbor predmetov mi vedno znova da misliti!

6. Človek je telo, duh, duša

Ni treba posebej govoriti o mnogih dejavnostih, ki potekajo v slovenski skupnosti. Njeni voditelji niso hoteli ustvarjati nekakšnih parcialnih elit ali je paralizirati s poudarjanjem le ene od komponent človeške osebnosti, ampak so razvijali vse razsežnosti in potenciale, vzgajali celotno družbo.
Iz družbe, ki spodbuja razvijanje talentov, lahko izidejo uspešni podjetniki (Herman Zupan), filozofi (dr. Milan Komar), misijonarji (Peter Opeka), veliko število duhovnikov (menda le iz ene ulice v Buenos Airesu sedemnajst, od tega so trije škofje) in izjemni kulturniki, kot so na primer letošnji (kar trije!) Prešernovi nagrajenci – Zorko Simčič ter Bernarda in Marko Fink. A našteti niso vsi. Skupnost v Argentini ima še veliko drugih zelo uspešnih posameznikov, velikih osebnosti.

7. Relativna zaprtost

Pogost je očitek, da je skupnost zaprta – najprej za Neslovence, pa tudi za ljudi, ki niso čisto po njenih merilih. Mislim, da deloma drži, a le to jo ohranja pri življenju. Samo poglejmo na primer Nemčijo, ki je že ugotovila, da jo pretirana odprtost vodi v pogubo. Jasno je, da vsesplošno sprejemanje vsega, kar »pride mimo«, ni sprejemljivo. Samo določena mera pravil in omejitev lahko zagotovi red in napredek. Ob tem je treba poudariti, da v skupnosti najdemo veliko število narodnostno mešanih zakonov, ki se odlično vključujejo, kar dokazuje, da ne gre za a priori odklanjanje drugih. Mnogim pa delovanje skupnosti in njena (delno toga) pravila ne ustrezajo, zato so jo zapustili, pa so kljub temu odlični ljudje, odlični Slovenci.
Poudariti je treba tudi, da Slovenci državi Argentini neprestano izražajo hvaležnost, da jih je kot begunce sprejela in jim omogočila, da so si ustvarili nov dom. Čeprav jim je ohranjanje slovenstva prva skrb, so sicer popolnoma vključeni v argentinsko družbo, zavedajo se svoje dolžnosti do države, v kateri živijo.

8. Inteligenca

Politična emigracija je imela to srečo, da so z njo (če ne v Argentino, pa v ZDA ali Kanado) odšli tako rekoč vsi preživeli slovenski izobraženci. Ti so s svojim znanjem in modrostjo lahko držali skupnost pokonci, jo organizirali in vodili do danes. Ni manjkalo ne filozofske podlage ne duhovne oskrbe ne podjetniške žilice. Zdi se mi, da so odlično združili tradicijo z izzivi sodobne družbe, saj je zastarelost v jeziku in navadah predvsem stereotip, ki ga imamo o politični emigraciji. Rekla bi, da gre bolj za konservativnost, ki nam v domovini vsaj v določeni meri sploh ne bi škodila. In predvsem, voditelji skupnosti so videli ne le štiri leta naprej niti ne samo do svoje smrti, ampak so imeli pravo, dolgoročno vizijo za skupnost.

stran: 082

9. Velike družine

Dr. Iva Keržeta smo na oktobrskem Zboru kristjanov na Otočcu lahko slišali govoriti o nuji, da bi imela vsaka dobra slovenska družina vsaj pet otrok. Tega se med Slovenci v Argentini niso zavedli šele sedaj ob črnih demografskih trendih v svetu, ampak je bil to sad logičnega razmisleka, zdrave pameti, preprostega ekonomskega izračuna, če želite. Sodobni trendi so sicer tudi med njimi zmanjšali družine, a kljub vsemu še vedno ostajajo daleč nad povprečjem.

10. Zvestoba Bogu in domovini

Krona bitja, delovanja in obstoja slovenske skupnosti v Argentini je zagotovo zvestoba – Bogu, slovenstvu in slovenskim mučencem. Iz svetosti slednjih črpajo moč za ohranjanje slovenstva in krščanstva. Skupnost se zaveda, da mora ostati zvesta tistemu, zaradi česar so naši rojaki umirali. Zvestoba tem velikim rečem določa lestvico vrednot, postavlja tudi vse ostalo na pravo mesto.
Kratko sem skušala pokazati, da je tudi slovenska družba lahko uspešna in polna življenja. Če seveda ne pusti, da jo zgodovina zasužnjuje. Če v Sloveniji zaradi ideološke ujetosti marsikdaj ne zmoremo razločevati, kaj je resnica in na čem graditi, postane ob duhu, ki veje med našimi rojaki v Argentini, to popolnoma jasno. Čeprav ne bi poznala njihove zgodovine, bi vedela, da črpajo iz resnice, saj sicer ne bi mogli biti tako sveža, svobodna skupnost.
Verjetno sem teh deset točk iskala in izoblikovala z vidika nekoga, ki živi v Sloveniji, kjer mu (skoraj) vse našteto manjka. O zgodovini vemo bore malo, še najmanj o slovenski, sprave in odpuščanja še ni na vidiku, skupnega imenovalca ne znamo najti, namesto organizirane dejavnosti obdelujemo vsak svoj vrtiček, šolstvo je le prebavljanje informacij, na presežno naravo človeka smo pozabili. Ne samo, da ne vzgajamo elit, ampak ne vzgajamo sploh ničesar, saj nima kdo vzgajati. Inteligence ni, ker je v letih po vojni odšla ali bila pobita, kar je je ostalo, pa je otopela. Nova se ni razvila, saj smo morali biti »vsi enaki«. Otroci so postali preveliko (finančno) breme, da bi si jih želeli, zvestoba pa ni več pojem, saj je – odkar je padel komunizem – vse relativno, torej absolutnega, čemur bi bil zvest, ni več. Edino, kar je morda podobno, je zaprtost. Ta je značilna tudi za matično državo, a ne zato, da bi ohranili slovenstvo, ampak bolj kot strah pred svobodo, ki veje onkraj meja.
Dediščina režima je torej znana, kaj bi namesto njega lahko imeli, tudi. Ne trdim pa, da bi bila Slovenija, če bi se revolucija ne zgodila, danes taka, kot je naša skupnost v Argentini. Čeprav postavljeno na trdnih temeljih, bi jo do neke mere gotovo razjedal globalni duh nihilizma, svobodnjaštva in uživaštva, saj ne bi stopila tako tesno skupaj, kot je v Argentini, »ogrožena« od španskega sveta in postavljena kot protiutež komunizmu v domovini. A ostali bi temelji, ki jih slovenstvo goji že stoletja in za katere se zdi, da jih je režim v pol stoletja uspel uničiti ali vsaj tako razgraditi, da obnova pri večini ljudi ni več možna.
Tako vidim dve poti – obe vsebinsko zgrajeni na istih, zgoraj naštetih temeljih, razlika je le v izvedbi. Prva je v tem, da imajo svobodni (ki jih je v Sloveniji dovolj, a niso vidni in se ne povezujejo) toliko otrok, da prek njih in njihove dobre vzgoje prekvasijo vso Slovenijo, druga pa v razumevanju novega slovenskega genskega zapisa in vzpostavljanju temu primernega novega apostolata. Ne gre namreč tarnati, ker Slovenec ni več to, kar je bil pred drugo svetovno vojno. Danes je drugačen, v svojem bistvu drugačen. (Režim je dobro opravil svojo nalogo!) Takega moramo razumeti in najti način, kako ga nagovoriti.
Obe poti nam bosta koristili. A treba se je končno resno podati na eno ali drugo, in to takoj!

stran: 083

Pokončni oznanjevalci vrednot, ki jih goji slovenska skupnost v Argentini, so tudi trije letošnji Prešernovi nagrajenci. Akademiku Zorku Simčiču ter pevcema Bernardi in Marku Finku iskreno čestitamo in se jim zahvaljujemo za pristen zgled domoljubja, zvestobe in vere.

stran: 084