Avtor: Janez Kraševec

stran: 060

Da na kratko opišem življenje v Teharjah: v Celje smo prišli konec maja. Sprejeli so nas z močnim pretepanjem, ko smo skakali iz vagonov. Nato smo se morali postrojiti po štirje v vrsto, nakar so nas podili po celjskih ulicah in morali smo kričati: »Mi smo belčki, mi smo belčki, mi smo izdajalci slovenskega naroda,« in ker nisem dovolj kričal, sem jih dobil s puškinim kopitom po hrbtu. Nato je bilo »Lezi, diži se,« morali smo z usti pobirati smeti po tleh, pa naprej trčeči korak, nato so nas ustavili in eno skupino od moje vrste naprej pognali, mi smo pa čakali.
Nato so prišli trije pretepači s težkimi opasači in po vrsti od prvega do četrtega spraševali, koliko si jih pobil, koliko si jih poklal, pa tolkli po glavah, tako da nisem vedel, kje sem. Ostale so mi bule kot debeli orehi in sem jih nosil nekaj tednov. Za mano v vrsti je bil pa od poznanih Ivan Škrlj s Slemena in Fran Bečaj z Milave.
Potem smo prišli noter med barake. Na tla so razpeli šotorska krila in ukazali vsem prav vse oddati na krila, kar imamo, tudi žlice, nahrbtnike posebej, ostalo iz žepov pa posebej. Zatem je bil ukaz, da odnesemo te naše stvari gor v štabno poslopje, tudi jaz sem bil odrejen za to. Prinesli smo stvari gor v dolg hodnik, tam je bilo nekaj partizanov, z opasači so nas tolkli kot živino. Tam sem izgubil še kapo, tečem nazaj in je ni bilo časa pobrati, nato jo pobere neki partizan, me pokliče, se ustavim, ozrem nazaj, vrže mi kapo, jo poberem in tečem naprej oziroma nazaj k našim, kletvin in zmerjanja ni manjkalo.
V nekaj dneh so nas razvrstili v A, B in C. Mladoletni smo bili v A, nekoliko starejši, ki so bili malo časa domobranci, v B kategoriji, v C pa vsi ostali.
Nas so dali v barako, C so bili pa zunaj na kamenju, na gramozu.
Mi smo bili prav na koncu, v zadnjem prostoru, nas je bilo notri okoli stodvajset. Bili smo tik pod štabom, pod bunkerjem, tako da smo videli marsikaj, kaj se dogaja.
Tri dni nismo dobili nobene hrane, četrti dan pa so nas zgnali v stroj in nam razdelili nekakšne zverižene stare porcije in delili hrano. Hrana pa je bila veliko slabša kot za prašiče, nekakšna umazana voda pa malo zelja, ki so ga imeli Nemci za konje. Mi smo bili zadnji v vrsti, za nas je zmanjkalo, tako da štiri dni nisem dobil nič. Hodili so si nas ogledovat in pretepat vsakršno uro, tudi ponoči.
Da se vrnem nazaj: ko so nas razporejali, je bil vsak pred komisijo zaslišan. Povedati smo morali rojstne podatke, ali imaš doma brate in sestre, koliko stare, kje je bil oče, kje si služil ti, koliko časa itd. Nato so nas slikali do pasu, okoli vratu so nam obesili karton s številko, jaz sem imel številko 246. Bil sem obsojen na dve leti prisilnega dela, dve leti in dva meseca. Ob tej sodbi so nas razporejali, kam gre kateri; jaz sem bil določen za v C. Ko sem že odšel stran, se obrnem pa pravim, da jaz še nisem star osemnajst let, sem rojen decembra. »No, pa pojdi v A,« sem šel, pa sem ostal živ.
Potem pa so stalno iskali med nami oficirje in podoficirje, dobil se je tudi kakšen izmed nas, da je izdajal, pa tudi tisti ni preživel, so ga ravno tako odpeljali in vrgli v brezno.
Življenje je bilo neznosno, bili smo ušivi, umazani, vode nisem videl niti enkrat, lakota je bila, žeja pa še hujša. Enkrat smo stali pred barako trije Dolenjci pa jaz, pa pride partizan, in eden od Dolenjcev prosi: »Tako smo žejni, dajte nam malo vode.« »Ja, lahko, kar z menoj pojdite,« in vsi trije so šli, jaz pa ne vem, zakaj nisem šel. Odpeljal jih je malo stran od barak, trikrat je počilo in jih nisem nikoli več videl.
Delali so z nami, kar se je komu zljubilo, med seboj smo se morali pretepati, če kdo ni dovolj tolkel, mu je partizan na njem pokazal, kako se tolče.
Dobil sem drisko in so mi rekli, da moram v ambulanto, to je bil prostor za take, nič posebnega, edino po tisto hrano je šel bolničar, pa po dve žlici kavne usedline sem dobil ves čas, ko sem bil tam, to so bila vsa zdravila. Od mene je šlo krvavo blato, za oprati nobene vode nikjer. Kaj sem naredil, gate sem slekel, šel pred barako, kjer smo imeli kiblo za na stran hodit, tam v urinu opral gate, ovil, šel nazaj do ležišča, pogrnil in se ulegel na tisto, da se je posušilo. Za nas ni bilo vode, ves čas, vse tri mesece se nisem enkrat umil, ne spomnim se, da bi se.
Naše nahrbtnike so imeli shranjene v neki kleti; enkrat so trije Dolenjci zašli noter v klet in iskali po teh nahrbtnikih kruh, pa so jih dobili in nato prignali do nas, postrojili in prebrali naredbo, da so obsojeni na smrt z ustrelitvijo z utemeljitvijo, da so jih dobili pri kraji. Bilo je rečeno, da se pri njih ne krade. Nato je poveljnik taborišča vzel pištolo v roke in jim ukazal, da grejo pred njim. Še zdaj vidim, kako je eden klical mamo: »Mama, kje si, pomagaj mi!« Poveljnik jih je gnal za barake

stran: 061

Opis slike: Suha krajina 1944

in jih ustrelil. Bili so stari šestnajst, morda sedemnajst let.
V Teharje so si nas hodili ogledovat razni funkcionarji, enkrat je bil prišel tudi Hribar z ženo, doma iz Loške doline, saj jaz ga nisem poznal, Ložanje so rekli, da je Janez Hribar, minister za kmetijstvo.
Da napišem še en, zame izreden dogodek: stojim v sobi pri oknu, pa pride mimo barake po cesti partizan pa drži v naročju zavitek s hruškami pa da eno v usta pa jo vrže stran čez cesto. Jaz pa sem zapičil oči in gledal, kam je padla, in si zapomnil. Hitro vzamem kapo z glave in po tleh nametem nekaj smeti, dobim kartonček, tiste smeti gor in hitro do stražarja, da ga prosim, ali lahko nesem na smetišče. Hitim in točno sem zadel, kje leži hruška, jo hitro poberem, hruško v žep in tako vesel nazaj, pa je bil priboljšek.
V Teharjah sem si stalno želel, in seveda vsi ostali, da bi se še enkrat najedel. Tudi oral bi, sam bi plug vlekel, samo da bi bil sit, travo in korenine bi jedel, pa jih ni bilo.
Imel bi veliko povedati, pa ne morem več, tako postanem vznemirjen. Fante so pretepali na vse mogoče načine, mučili, streljali, ampak so jih samo obstrelili v roko ali pa kam, da so se še mučili. Sam sem videl po domače Tazadnjega Lojzeta iz sosednje vasi, partizan ga je gnal dol na izhod, glavo povito v neke cunje, rame krvave, po hrbtu krvav, kolena krvava. Jaz mislim, da so ga prišli terenci iskat. Drugemu pa so čeljusti zdrobili, da mu je kri zalivala grlo. Tega si ne more nobeden predstavljati, če ne vidi.
Okleval sem več let, da bi obrazložil, kaj vse sem prestal, potem ko sem se vrnil iz Teharij. Tam je bil pekel in smo upali na rešitev, maloštevilni smo bili izpuščeni, kar sem doživljal kasneje, pa je bilo mnogo huje, ker je poleg mene trpela tudi družina. V Teharjah si vedel, kdo in kdaj te bo maltretiral, toda doma je bil psihični pritisk in strah tako močan, da te je živčno popolnoma izčrpalo. Posebno še, ker se je to dogajalo v dolgem razdobju od leta 1946 pa skoraj do 1990. leta, v krajših in daljših presledkih. Nekaj meni podobnih si je vzelo življenje, ker so obupali. To je bilo UDBI po volji, ker so nam tako vcepili še večji strah. Samo tisti to vedo, ki so doživljali, kako so se te zveri v človeški podobi naslajale s prav sadističnim zadovoljstvom.
Da opišem čas, ko sem prišel domov.
Spuščen sem bil 16. avgusta 1945. Naslednji dan, 17. avgusta 1945, sem se moral javiti na KNO Bloke, zatem pa drugi dan na okraj Cerknica, bil ponovno deležen zaslišanja in bil med pretepanjem zelo poškodovan, opomogel pa sem si šele konec februarja 1946.
Povsod zaničevan, maltretiran, vzeli so mi tudi odpustnico in je nisem več dobil. Bilo nas je skupina šestih, sedmih. Pet so jih spustili,

stran: 062

Opis slike: Poročna slika

mene pa Ivana Laha iz Nove vasi pa so pridržali. Poznal naju je Remžgarjev Ciril iz Žirovnice. Bil je sprva partizan, nato je bil ujet, potem pa domobranec in je imel zvezo s partizani. To so izsledili in ga zaprli, nato je pa divjal. On naju je peljal čez dvorišče in zaprl v eno klet ter zaklenil. Nato so se zbrali, bilo jih več, med njimi je bil tudi moj sosed Anton Intihar, po domače Matevžkov z Ulake, partizansko ime Gams.
Potem je prišel eden, vzel iz kleti Ivana Laha, ga odpeljal v eno drugo klet in začeli so ga pretepati, ta je pa vpil, kričal kar nekaj časa, jaz pa trepetaje čakal, kaj bo z menoj.
Zatem sem bil pa jaz na vrsti. Pride po mene, mi zaveže z eno umazano cunjo oči, nato pridejo še ostali, bilo jih je po moji oceni kakih šest, sedem, bila je tudi ena partizanka iz Loške doline. No, in začelo se je. Tolkli in tolkli so v glavnem po hrbtu kar dolgo časa. Potem je partizanka rekla: »Pa nehajte, dosti mu je.« Jaz sem med tistim dol zlezel, me je prijel in dvignil Stane Šega iz Grahovega in vlekel, nesel me je čez dvorišče do vhodnih vrat, odprl vrata proti cesti in rekel: »Zdaj pa, če boš komu povedal, boš ustreljen,« me brcnil v rit, tako da sem poletel proti cesti, klecnil na koleno in na roke, hitro, kolikor sem mogel, vstal in šel kakih 150 do 200 metrov do očeta, ki me je čakal z vozom. Že od daleč me je vprašal: »Kaj pa je?« ko je videl, kako grem. Pridem bliže »Kaj pa je?« Pa nič povedati, kaj je, nič. Zatem me je peljal domov. Noč je bila težka, doma me je mama slekla in rekla: »Ja, kakšen pa si?!« Po hrbtu sem imel krvave podplutbe.
Da povem še to: ko me je oče pripeljal z vozom iz Cerknice domov na Ulako, je čez nekaj minut že prišla k moji mami soseda, sestra Antona Intiharja, vprašat: »Pa menda ni bil tepen?« Mama ni pa nič rekla, ne da ne, ne da ja. Da bi rekla, da sem bil tepen, me sigurno ne bi bilo več med živimi. Drugi dan pa nazaj v Cerknico, pa k zdravniku. Zdravniku je oče povedal, da so me pretepli, ta ni nič rekel, samo to: »Takoj v bolnico!« Nato je oče dobil nekega voznika, pa plačal boš, mu je ta rekel. Koliko pa bo? Pa 500 lir. No, in so me dali noter, da me je odpeljal v bolnico. Prestrašen kot sem bil, sploh nisem verjel, da me res peljejo v bolnico.
Takrat so bile v bolnici še sestre usmiljenke Bila je tudi moja soseda Alojzija Mramor z Ulake, ki je še živa in bi lahko povedala, kakšen sem bil. Po hrbtu so me mazale z nekakšno blažilno mastjo in se je kar hitro izboljšalo, samo vročina ni nikakor upadla. Imel sem 41,3, za toliko vem, tako da se mi je bledlo. Bil sem na posteljo privezan kar precej časa in nikakor niso mogli zmanjšati vročine. Rekli so, da imam ledvice pretolčene in je šla kri na vodo, tako da sem celih 6 tednov ležal v bolnici. Za to vesta tudi moji sestri – Dani Modic, ki stanuje na Škofljici in Slavka Žnidaršič, ki živi na Bločicah. Saj to se ni smelo govoriti, da sem bil pretepen, rekli smo, da sem imel tifus, ne da sem bil tepen.
Leta 1948 marca meseca sem odšel v JNA in se vrnil novembra 1949. Leta 1950 pa sem se poročil na kmetijo v sosednjo vas. Poleg žene je tukaj živela še njena bolehna sestra, srčna bolnica, ki je kasneje umrla, stara komaj 50 let, in tast, prav tako zelo bolan zaradi posledic ujetništva v prvi svetovni vojni. Za težko delo na kmetiji sva bila sama z ženo. Rodilo se nama je šest otrok, v težkih časih, ko je bila obvezna oddaja največja, dohodkov nikakršnih, otroci majhni, pa je leta 1956 še umrl sin, star devet mesecev. Tako imam danes pet otrok – dve hčerki in tri sinove, osemnajst vnukov in štiri pravnuke.
Ko je prva hčerka odraščala, je bilo treba misliti, kam bo šla po osnovni šoli, in želela je iti v medicino. Šel sem v Cerknico v zdravstveni dom vprašat, če bi jo vzeli. Za direktorja je bil takrat Boris Kravanja in vprašal me je, po kaj sem prišel. Povedal sem mu in dejal je, da če imam kakšno priporočilo od zveze borcev, da bi jo vzeli, drugače pa ne. Tam pa nimam možnosti, sem dejal, in sem šel. Potem je šla pa v gostilno za natakarico, zame je to najslabši poklic, kasneje pa v tovarno v Cajnarje, zdaj je pa na kmetiji in ima opravka s kravami. Dva sinova sta bila pri vojakih v Makedoniji, sta pa tudi nesla s seboj karakteristiko, da je bil oče domobranec, in sta večkrat občutila, da niso delali z njima tako kot z ostalimi, neobremenjenimi.
No, aprila 1952 je žena rodila prvega otroka, hčerko. Julija meseca pa dobim poziv, da se javim na narodni obrambi. 1. avgusta 1952 so nas poslali na orožne vaje v Bosno, vrnil pa sem se 15. novembra 1952. Tam je bil še Lojze

stran: 063

Opis slike: Družinska slika leta 1973

Marolt z Raven na Blokah, pa France Bauman iz Cerknice, za ta dva se spomnim, pa nekaj Primorcev, bili so od vsepovsod. Peljali smo se v Bosno v kraj Kosapovići pri Travniku. Tam so bile velike barake v obliki loka, v katerih smo živeli. Dali so nam nekakšno vojaško obleko, ki je ni bilo razpoznati, čigava je bila, iz več formacij, sivozelena, rjava, vse že kar izrabljeno. Še huje je bilo pa s čevlji. Velikokrat sploh niso ustrezali, pri vsakem koraku pa smo se še ugrezali v blato – v dolini je bilo samo blato.
No, in tam smo delali po deset, dvanajst in več ur na dan. Gradilo se je mesto ki se je kasneje imenovalo Novi Travnik. Delalo se je vse obenem – stanovanjski bloki, menze, hoteli, kanalizacija, vodovod. Naša skupina je delala šolo pod vodstvom Franceta Baumana iz Cerknice. On je bil naš delovodja, mojster. Podjetje pa se je imenovalo Petar Mečava, Kosapovići kod Travnika. Tam sem delal ravno sto dni. Doma na kmetiji pa žena z dojenčkom, štiri mesece starim, pa naj počne, kar hoče – v štali živina, na polju žito, krompir za kopati, mlačev in vse ostalo, povrh vsega tega pa še davki veliki tako, da je bilo za znoreti. Ko smo se tam pogovarjali z ostalimi, prav vsak je rekel, jaz sem po kazni, jaz vem, zakaj sem tukaj, in tako je bilo tudi z menoj. Bil sem domobranec, hodil sem vsako nedeljo k maši, v glavnem nisem bil za komunizem, zato so me pa na vsakem koraku preganjali na vse možne načine, tudi z obvezno oddajo, smo dajali veliko več kot nekateri, ki so bili njihovi.
Če pogledamo, samo gozda imamo 5 ha, dva rodova sta šparala, je prišla pa ta oblast in posekano je bilo do malega vse, pa nič nismo dobili za tisto. Bilo je leta 1950, 1951, za časa obvezne oddaje, in dobili smo odločbo, da poleg hlodovine in ostalih sortimentov pripravimo tudi drva, in to 30 prostorninskih metrov za tisto leto. Tako je bilo tri leta, kar pomeni 90 metrov v treh letih; in kdo je pripravljal? Sama z ženo sva delala z ročno žago in s sekiro, posekala, cepila, vse sama. Poleg tega je bilo pa še vse drugo delo na kmetiji, treba je bilo vse na roke pokositi, žito ročno požeti, orali smo z enim volom kar nekaj let, dohodka pa tako rekoč nikakršnega. Toliko enega trpljenja, skrbi in stroškov, pa ni bilo ne motorne žage ne traktorja, le garanje pa samo garanje.
Da malo opišem kasnejši čas.
Leta 1980 so prijeli Vinka Teliča, doma iz Loške doline. Bil je domobranec, bila sva v isti četi. On je ostal na Koroškem in je kasneje prišel domov na obisk, pa so ga spoznali in ga nazaj grede na meji prijeli.
Zatem se je pa začelo mučno življenje tudi za nas, ki smo kot mladoletni preživeli Teharje.

stran: 064

Opis slike: Odkritje spominske plošče (Sveta Trojica na Blokah)

Začelo se je zasliševanje in maltretiranje na vse mogoče načine, in to velikokrat.
Prvo moje zaslišanje je izgledalo takole, jaz za čas in datum ne vem, ker si nisem zapisoval. Bilo je dopoldne, je prišel udbovec k nam domov in vprašal, kje je ta pa ta, ja tukaj, samo ga ni doma, je v gozdu, pa žena tudi. To je bila sestra od žene in jo je poslal, naj me pokliče domov. Pojdi, je prišel eden iz Ljubljane, vprašal sem, kdo, ne vem, je rekla; kar reci mu, da ne morem iti, pa je šla in kmalu prišla nazaj, češ da je rekel, da moram priti domov in takrat se je v meni nekaj premaknilo, posumil sem. Grem domov, pa me čaka poleg kozolca en možakar. On zdravo, jaz pa dober dan. Se predstavi, mi na hitro pokaže en kartonček, pa zelo na hitro, nekakšno osebno, ne vem, kaj je bilo, in jo pomakne v žep, pa reče, z menoj greš in me je odpeljal, tako da žena ni nič vedela, kam sem šel in kdaj se vrnem.
No, in me je peljal v Novo vas na krajevni odbor, to je bilo pred poldnem, mi ukaže iti v eno sobo in reče: Tukaj boš napisal kot domobranec vse, kar se je dogajalo, kod ste hodili, kje ste vse bili, kaj ste počeli in tako dalje vse, vse.
Pa nimam ne svinčnika ne papirja. Mi je prinesel svinčnik, papir, jaz pa: »Slabo vidim,« mi je še svoja očala dal in rekel, zdaj pa piši, ko pridem nazaj, da bo napisano, pa je šel. Zaklene vrata, pa gre. In ga ni bilo do noči. Malo pred mrakom pride, odklene, pride do mene: Daj tisto, kar si napisal, mu dam. Ja, to ni nič. Rekel sem mu, da jaz nisem pisatelj. Potem mi je pa določil dva dni časa, in da pride zvečer iskat. Jaz nisem ne spal ne jedel nič, samo premišljal, kaj bom napisal.
No, in ob določenem času pride, me pokliče ven, ni prišel noter v hišo, mu dam tisto pisanje, potisne v žep, pa gre, tebi nič meni nič.
Ja, tako je bilo moje življenje v zlati svobodi, bilo je obupno. Ustrašil sem se vsakega, kdor je prišel. Ko sem ob jutrih vstajal in sem se v garaži odpravljal za v hlev, mi je toliko živo prišlo, da me zunaj za vrati čaka udbovec, da me bo zaklal, obenem pa sem mislil, naj bo že konec te muke, pa odprem vrata, pa nikogar.
In ta napetost, ta mora, ta strah, vse to je trajalo vse do devetdesetega leta. Včasih sem razmišljal, koliko bi v letih od 1945 do 1990 nabral takih dni, da sem se kolikor toliko sprostil, in bilo bi za kakšni dve leti dni in tednov, da sem vsaj malo pozabil. Nič čudnega ni, če so si nekateri moji kolegi iz krajev blizu mene, s katerimi smo bili skupaj zaprti v Teharjah, vzeli življenje. Eden je bil Anton Kovačič iz vasi Ravnik, ta se je obesil, drugi je bil Ivan Kotnik, Mežnarjev iz Topola, enostavno nista prenesla tega maltretiranja. Tudi v Loški dolini poznam primer, ko je človek naredil samomor.
Naj povem še to: v Teharjah je bil pekel, pa si nisem nikoli želel smrti, doma potem pa kar nekajkrat.

stran: 065