Avtor: Justin Stanovnik

stran: 086

Dragi bralci in prijatelji Zaveze, veseli me in dobro se počutim, da vas lahko nagovorim s temi besedami. Njihova upravičenost mi daje zagotovilo, da bodo moje besede sprejemali in ocenjevali ne samo ljudje, ki jim človek lahko upravičeno reče prijatelji, ampak ljudje, ki imajo to v sebi, da jih, če povzamem to misel z eno besedo, ki imajo to v sebi, da jih skrbi. Ljudje, ki segajo po Zavezi in ki so se danes zbrali v tem prostoru, imajo to skupno in jih to povezuje, da jim ni vseeno. Ki so, da ponovimo, take sorte, da jim ni vseeno; ki so zrasli v hiši, ki ji ni bilo vseeno, v vasi, ki ji ni bilo vseeno, v dolini, ki ji ni bilo vseeno. Ljudje, ki nosijo v sebi tako srce, in v katere je bila položena taka pamet, da jim nikoli ni bilo dovoljeno, da bi jim bilo vseeno. Ki so nekatere stvari vzeli nase tako zares in tako dokončno, da so – če je bilo treba – svoj obstoj pogojevali z njihovim obstojem. Tako izbrani ljudje so danes tukaj, da ne moremo pretiravati z izražanjem svojega zadovoljstva. Vidite, prišla je velika preizkušnja, tako velika, da so se mnogi prestrašili in zbežali, nad nekaterimi pa je bila ta milost, da so mogli ostati; milost, pridobljena od vernosti mater, od zvestobe očetov, od junaškega zgleda mučencev, tolikih mučencev, da so mogli utemeljiti ime »mučeniški narod«. To govorim zato, da utemeljim naše zadovoljstvo. Saj ste gotovo videli: ni mi bilo treba iskati praznih besedi, imel sem po sebi prepričljive razloge, da sem upravičil besedo zadovoljstvo.
Ob tem ni daleč misel, da bi bilo treba reči dve besedi o našem času, pravzaprav o našem evropskem in našem slovenskem času. Glede obojega časa je anno Domini bis millesimo decimo secundo – v letu Gospodovemu dva tisoč dvanajst, mogoče reči nekaj, česar do sedaj s tako gotovostjo ni bilo mogoče reči o nobenem od obeh. Latinske besede sem rabil zato, da sem pokazal na starost kulture, iz katere živimo.

Najprej evropski čas. V začetku, do 14., 15., 16. stoletja, je v celoti veljal antični krščanski čas. Človek se je imel za ustvarjenega, njegova velikost se je merila s sprejetjem ustvarjenosti, s tem da je stvar. Po tem času pa so prišli ljudje z drugačnim oznanilom: da je človek sam svoj stvarnik, da je vse, kar je komu dolžan, dolžan samemu sebi, samo sebi. Skratka, novi človek je bil v stanju verjeti, da je bog. In vsa stoletja do tega, ki je minilo pred dvanajstimi leti, je to trditev bilo sicer mogoče javno ovreči, a le v glavi, le v misli. V našem času, v stoletju, ki je pravkar minilo, pa je to storila tudi zgodovina. S pošastnimi prizori je zgodovina dokončno ovrgla misel, da je človek bog: nosilec sveta in nosilec sebe. Ta človek je namreč zanikal svojo božanskost tako, da je postavil Auschwitz, Gulag, Lubjanko, Rab, Hudo jamo, Goli otok. Zgodovina je pokazala, v kaj se spremeni človek, če se spremeni v boga. Potrdila se je – ne v mislih, ampak v zgodovini – veljavnost starega hebrejskega psalma: Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo, Gospod. To je človek. Njegova velikost je v služenju: sebi, svoji družini, svoji vasi, svoji dolini, svojemu narodu, svoji državi in svoji Cerkvi. Vedno komu drugemu ali čemu drugemu, toda čudno, prečudno, istočasno vedno tudi sebi! Služenje, se je izkazalo, ni sramota, služenje je človekova slava. Zgodovina je s tem uveljavila »večnega človeka«, človeka, kakršen bo v temelju večno, če bo hotel biti človek.






Tudi dialektiko slovenskega modernega časa je zgodovina v našem času pripeljala do konca. Konec osemdesetih let je prišlo do sesutja evropskega boljševiškega imperija. Ko je ta zgodovinski obračun zajel tudi Rusijo ali Sovjetsko zvezo, smo vedeli, da je sodba zgodovine dokončna in celostna. Ilegalni kritiki slovenskega boljševizma v totalitarnem času sicer ni bilo mogoče ugovarjati – v mislih – a zgodovina, se je zdelo, da ga prenaša. Ko pa je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti tudi zgodovina pokazala, da je bila njegova duhovna, družbena in politična interpretacija sveta zmotna, je bilo jasno, da je bila v preteklosti tudi naša kritična misel tja od 30. leta naprej o njem pravilna. Tako je zgodovina zavrgla obe stranpoti, evropsko in specifično slovensko. Tudi pohujšani slovenski človek je v svoji boljševiški zavezanosti delal stvari, ki so ga v njegovi zadnji nadutosti diskreditirale do konca.





Zgodba, ki sem jo na nedopustno skrajšan način tu povedal, je v veliki meri zgodba o katoličanih. V kar se je ta zgodba nazadnje izšla, je bila njihova potrditev. Čudno se nam zato zdi, da naša teza ni bila sprejeta v splošno krščansko interpretacijsko shemo. Morda zato, ker je kljub svoji dokončnosti nedokončana. V čem nedokončana? Tako Evropa kot tudi Slovenija sta se znašli namreč v protislovju: izreka zgodovine sicer ni mogoče izbrisati ali izničiti, mogoče pa se je upreti in nečesa, kar je dokazano, ne priznati. Tu ne gre za nobeno negotovost, tu gre za Upor.


stran: 087

Takšno je torej stanje v Evropi in Sloveniji: ne gre več za negotovost, nejasnost ali dvom, tu gre za čisto odločitev, za na ničemer utemeljeno odločitev – za Upor. Če ljudje česa nočejo videti, čeprav je evidentno jasno, tej nepripravljenosti ni mogoče reči drugače kot upor. Še to povejmo tu, da ima upor, ki zanika spoznanje, duhovno obeležje in se ga zato drži tveganje, ki ga krščanska vera pripisuje človekovi začetni upornosti. Evropa in Slovenija sta torej v stanju upora. To je najpomembnejša stvar, ki jo imamo ta trenutek povedati svojemu času, evropskemu in slovenskemu. Oba sta naša in za oba smo odgovorni. Zato to delamo.

Nova Slovenska zaveza mora v tem poslanstvu videti ukaz, ki je ljudem dan z najvišjega mesta. Mi smo zato tukaj, da sporočamo in uveljavljamo temeljno slovensko resnico. Če še pomislimo, da zaradi svoje krščanske obveščenosti in zaradi svoje specifične zgodovine – predvsem zaradi strašne smrti, ki nas je zadela – to resnico vidimo bolj jasno izpisano na nebu slovenskega obstajanja, tako jasno in nujno, da nas spremlja, kamor gremo in kjer smo. Spričo te zavezanosti bi nam bilo morda v pomoč, če bi imeli v ušesih besede, ki jih je izrekla Judinja Edith Stein, ki je pred porto karmeličanskega samostana v Echtu, preden je stopila v gestapovski avto, prijela sestro za roko in rekla: »Pojdiva za najin narod!« Le malo bi bilo treba spremeniti ta stavek, pa bi ga mogli kdaj izreči tudi mi.

Danes je v Sloveniji stanje takšno, da ni glasila, ki bi tako odkrito in celostno govorilo o hudodelski agresiji boljševikov na naš narod kot Zaveza. Samo Nova Slovenska zaveza ima to v sebi, da vidi in nekoliko razume pratemo, v kateri se je rodila zamisel tega zavrženega dejanja. Občutek imamo, da smo nekoliko na nivoju, če pravimo, da je to bil izstop iz zgodovine. Neki prijatelj, poznavalec slovenske literarne zgodovine, mi je nekoč omenil, da je liberalni dnevnik Slovenski narod na prelomu stoletja v svoji protikatoliški gonji šel tako daleč, da ga morda tudi poznejša komunistična agitpropovska besedila v tej točki kdaj niso dosegala. A je kljub vsemu treba reči, da so se liberalni napadi vseeno odvijali v slogu dialoga, da je medsebojne odnose tu nazadnje le še urejala beseda. Ko pa je zjutraj 13. oktobra 1942 terorist Franc Štadler banu Marku Natlačenu izročil zaupno pismo, iz katerega naj bi izvedel pomembne reči, in ga je ta za mizo sede začel brati, je Štadler potegnil pištolo in bralca ustrelil v čelo. Gledal ga je in ustrelil. Kakor je bil ta umor načrtovan in izveden, odseva simbolno celoten boljševiški nastop. Pismo naj bi prihajalo od zaupnega človeka, torej je bil umor izveden s prevaro. Morilec je nadalje ustrelil svojo žrtev v čelo, s čimer si je ne samo zagotovil uspeh, ampak je nehote tudi pokazal, kako si boljševiki predstavljajo polaščanje ljudi. Partija je dialog spremenila v umor. Orodje politike ni bila več beseda, ampak uboj.


A za nas je važno, da smo ostali, kakor sem rekel, sami, zato nam je toliko manj dovoljeno pozabiti, kaj smo. Uspeli bomo samo tako, da bomo govorili resnico. Samo resnico. Od tega, kar je resnično, pa bomo poskrbeli, da nič ne bo ostalo skrito. Zato, vidite, moramo vztrajati.
Govoreč o slovenski sedanjosti se moramo dotakniti še nečesa. Moram o tem spregovoriti, čeprav na račun vašega potrpljenja. Ko ste kdaj gledali kako omizje na televiziji ali kak drug javni skupinski pogovor, je skoraj nemogoče, da ne bi vsakič, dobesedno vsakič, opazili, da na koncu niso ne udeleženci ne poslušalci prišli do kakega spoznanja, na osnovi katerega bi bilo mogoče kaj narediti. Med pogovorom je bilo izrečeno vedno tudi nekaj stavkov, ki jim niste mogli odrekati veljavnosti, a ni nobeden od udeležencev za katerega poprijel in ga skušal uporabiti v zaključni izjavi. Če to opažanje združimo v en stavek, bi morali reči, da Slovenci nismo več v stanju organizirati javni pogovor. Naši pogovori so zgolj besedne predstave, med katerimi slišimo nekaj sto stavkov, od katerih nas za trenutek kateri celo prevzame, k našemu končnemu védenju pa ne more prispevati nič, ker tega védenja končno sploh ni. Ker v pogovoru za védenje sploh ni šlo. Šlo je samo za govorjenje.
Naj vam povem, zakaj mislim, da je tako. To je zato, vidite, ker se po nekem nenapisanem pravilu vsi skrbno izogibajo, da bi kdo omenil to, kar je najbolj važno in kar smiselno in usmerjeno razpravo onemogoča. Nihče si ne drzne nakazati, v kakšnem prostoru se pri nas stvari dogajajo in v kakšen prostor naši stavki padajo. Ta prostor pa določa naša bistvena različnost, ki jo je povzročilo slovensko dvajseto stoletje, ali drugače, nerazrešena zgodovina te preteklosti. Ta téma pa se, kot rečeno, nikoli ne odpre. Zato vse miselne uprizoritve ostanejo bedni, nezadostni, frustrirajoči improvizoriji. Tu je jedro slovenske moralne, družbene in politične bede. Zato o sebi tako malo vemo.

stran: 088

Dogodki in dejanja slovenskega dvajsetega stoletja vstajajo in vpijejo, mi pa smo se domenili, da jih ne bomo slišali, raje se posvečamo šepetanju razstavnih predmetov na provincialnem sejmu ničevosti. Ljudje, ki so nas petdeset let – in potem še in še – mojstrili z grobim pa tudi rafiniranim nasiljem, so nas izšolali do take mere, da tega – bogve zakaj – tudi sedaj ne delamo. Oni pa si za to tako zelo prizadevajo, ker se natanko zavedajo, da bi razmislek o dvajsetem stoletju, če bi se razvil na odprtem prostoru, nazadnje pripeljal do tega, da bi morali oditi. A naj bo že kakorkoli, če v Sloveniji ne bo opravljena politična refleksija 20. stoletja, bomo ali bolje bodo Slovenci čez sto let natanko tako onemogli in brezciljni, kot smo danes. To se pravi, če bomo še naprej dovoljevali, da se bo naša zavest oblikovala in uveljavljala v prostoru, ki ga ne bodo določali parametri zgodovine, ampak ideološko postavljena boljševiška mitologija.

Konec novembra in v začetku decembra so nas presenetili množični protestni nastopi po trgih in ulicah nekaterih slovenskih mest. Mediji – v tem so se jim pridružili tudi nekateri politiki, med drugim tudi nekateri politiki aktualne koalicije – so nas hoteli prepričati o dvodelnosti teh nastopov. V prvem delu naj bi nastopili ljudje, ki jih je v javnost prignala beda in gnev do obstoječe politične oblasti, ki skrbi zase, namesto da bi se posvetila skrbi za skupnost. Ti protesti so bili ocenjeni za legitimne. V drugem delu pa naj bi se pojavili temni elementi, ki so zakonite proteste izrabili za fizično obračunavanje s policijo. Ta razlika je bila sprejeta in je, se zdi, obveljala. Toda s tem so tisti, ki so pri tem sodelovali in nas o tem prepričevali, pokazali, da ne vedo prav dobro, kaj je nasilje. V to kategorijo namreč ne spada samo fizično nasilje, ampak tud nekontrolirano besedno obračunavanje – zlasti na javnem prostoru. In tega je bilo v »legitimnih političnih protestih«, tako imenovanih, toliko, da se človek čudi, kako so tisti, na katere so te žaljive diskvalifikacije letele, to mogli prenašati. Stvar je pravzaprav še širša. Če ljudje vpijejo, da je neka legitimno izvoljena politična garnitura »klika«, so žaljeni tudi tisti, ki so to garnituro izvolili in stojijo za njo še naprej.
Čeprav je v naši državi tako, da zgodovinski politični prostor, na primer v državnem zboru ne deluje v odprtem besedilu, so v vsakem od njegovih postavitev, če besedam, tam izgovorjenim, poiščemo latentni pomen, silhuete tega prostora le določljive. Kljub vsemu se nekoliko ve tudi tam, kdo je kdo. A tu se je domiselno postboljševiško zaledje pojavilo z izumom, ki ga pridno uporabljajo. Saj ste opazili, da kar naprej govorijo na primer o »politiki«, čeprav politike kot politike ni, ampak sta v Sloveniji zagotovo najmanj dve politiki, po svojih osnovnih smotrih druga od druge astronomsko oddaljeni. Pri takem govorjenju pa se ne ve, kdo je kdo.
Nimamo časa, da bi se ob vsem tem podrobno ustavljali, toda nekaj nam le mora biti jasno, nečesa se moramo zavedati. Po tem, kako so se ljudje na teh tako imenovanih protestih obnašali in kaj so hoteli, tisti, ki so bili pripravljeni ubijati z granitnimi kockami, in tisti, ki so hoteli doseči isti učinek s parolami, ki niso mogle skriti, da so bile izdelane vnaprej – spričo vsega tega se ne smemo umikati pred spoznanjem, da so bili ti ljudski protesti inštalacije, natanko tako, kakor je bil instalacija boljševiški narodnoosovobodilni boj. Doživeli smo dovolj veliko lekcijo, da te stvari sedaj nekoliko poznamo.

Slovenci smo se znašli v prostoru, ki ga je predvidel poljski disident Adam Michnik. Rekel je: »Na komunizmu je najhujše to, kar pride za njim.« Tu smo sedaj. Ne recite, da je vse skupaj že prehudo. Slovenski človek, ki v celoti prihaja s trde zemlje, si takega stavka nikoli ne bo dovolil izreči. Voditi nas mora misel, da imamo prav, da nas podpira resnica. Gotovo ste opazili, da nismo potrebovali nobenih jezikovnih premetov in prevalov, nobene retorične telovadbe, ko smo na začetku tega govorjenja to, upam, dokazali.


stran: 089