Avtor: Lenart Rihar

V vse manj ulovljivem slovenskem vsakdanu je razmeroma močno odmeval odstop Benedikta XVI. Pomenljivo je bilo, kako je zaresen človek, bodi visokega ali nizkega stanu, ostrmel. Ne toliko nad dogajanjem, kot nad možem tradicije, ki je tako suvereno presekal stoletja trajajočo rutino. Ko doma težko najdemo še kakšno referenco, s katero bi izpričevali normalnost ali se zoperstavljali iracionalnosti, se na pragu obupanosti oklenemo tudi takega po svoje oddaljenega dogodka. Zakaj?
Pod totalitarizmom je slovenski človek dobival kisik za negovanje svoje normalnosti predvsem v rodbinskem in drugih stikih z urejenim svetom iz predvojnega časa, ki ga desetletja enoumja niso mogla povsem izbrisati, in seveda na poseben način v Cerkvi, kar so Zavezini uvodniki mnogokrat naglaševali in razlagali. Sledil je prehod leta ‘90, ki naj bi poleg osamosvojitve prinesel tudi ostro cezuro med totalitarnim in demokratičnim časom. Tranzicija je na vsakdanji ravni odnesla preprosti manihejski svet, ki ga je uradna mitologija nasilno slikala v črno-belih barvah. Med skrajnima poloma je po prehodu nastala vrsta kontur, ki lahko akterje barvajo silno nenadzorovano. Slovenski svet postaja zapleten, ljudje pa zmedeni. Nobene naravne samoumevnosti, kje naj bi se narodovo jedro politično povezovalo, ni več. Naš človek je raztreščen po celotnem političnem prostoru, ujet v nesmisle, navzkrižja in protislovja. Iz tega samo po sebi nemogočega položaja se lahko rešuje le z domnevno trdnostjo, ki mu jo nudi javno mnenje; se pravi umeten svet, ki ga ustvarjajo orkestrirani mediji. Če je uglašen s tem vsenavzočim slovenskim svetom, je prost vsakega zoprnega dokazovanja, vsakega napornega razmisleka, vsakršnega Getsemanija in delovanja proti toku.

On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici

Kakšen je omenjeni slovenski človek? V osnovi gre še vedno za človeka, ki tako ali drugače, vsaj nezavedno v svojem delovanju in odločanju, želi biti vezan na nekaj dobrega. Pri tem se kot rečeno prilagodi javnemu mnenju. To so ljudje, ki hodijo na proteste, ker res nekaj hudo škriplje v naši deželi. So za pravno državo. Na veliko soboto nesejo požegnat velikonočne jedi. Ne marajo privatnega šolstva, ker zajeda javno. Hočejo, da otroci v šoli ne stradajo. Grejo v Dražgoše, ker je hoja zdrava in ker niso za kolaboracijo. To so ljudje, ki so v Virantu ali Jankoviču bliskovito spoznali nekaj svežega, novega. To so ljudje, ki jih lahko nagovori stiska ljudi ob poplavah. Ljudje, ki navdušeno pobirajo smeti, kadar se čisti Slovenija. Skratka, to je človek, ki se po poti najmanjšega odpora prilagodi temu, kar večinsko velja za dobro. Za nekaj v temelju protičloveškega se zavestno in pod takim naslovom ne bo zavzemal. Tudi če Cerkev sovraži, je prepričan, da jo iz plemenitih vzgibov, ker so tam grabežljivci in pedofili. Voli seveda vse, kar ni pomladno ali je vsaj čim manj pomladno. Opisani kliše imajo na vesti različne ustanove, v zadnji, odločilni instanci, zlasti četrta veja oblasti, množični mediji, ki v Sloveniji s televizijo in dnevniki obvladujejo tako rekoč vse.
Javna glasila v veliki meri oblikujejo tudi tisto skupino ljudi, ki se sicer skuša bolj ali manj upirati temu navideznemu svetu. Pri tem se naš oponent mnogokrat zanaša bolj na instinkt, da ne kaže verjeti vsega, kot pa na korenit premislek. Vseeno se zaveda, da slovenski svet, v katerem sicer res nekaj hudo škriplje, ni star šele dvajset let, oziroma da se pred dvajsetimi leti ni začel na čistem, brez obremenilne prtljage. Ve, da se pod lepimi naslovi nacionalnega interesa, Dražgoš, demonstracij, osvoboditve, tovarištva, enakosti, celo bratstva etc. lahko skrivajo stvari s povsem nasprotno vsebino. Ve ali vsaj čuti, da je z grdo besedo, kakršne so revanšizem, delitve, lustracija, nove krivice, kulturni boj, sovražni govor, ideološka obračunavanja, nestrpnost, prekopavanje kosti, politika etc. lahko poimenovane najbolj normalne, upravičene ali celo plemenite stvari. Bolj ali manj močno čuti, da se dobre vzgibe onemogoča prav s tem, ko se pozitivnim pojavom in nevtralnim besedam nadeva negativne predznake, ki z nominalnim pomenom nimajo nobene zveze. Ti ljudje so ne glede na svoj domet praktično edina opozicija trdno in večinsko utirjenemu svetu.

stran: 002

Totem in tabu

Če govorimo o virtualnem svetu, je povsem jasno, da ta kljub naporu ne more izničiti resničnega sveta. Vendar je prvi dovolj hermetičen in v nekaterih segmentih z dovolj podlage v stvareh, da je samozadosten. Večina ljudi zato ne čuti potrebe, da bi se naprezala za nekim drugim, resničnim svetom. To seveda vzbuja veliko nelagodje v vseh, ki ne pristajajo na virtualnost. Čutijo, da je imaginarni svet, ki jih obdaja, ekskluzivističen, da pluralizem pravzaprav ni dovoljen, da je resnica nezaželena, ker ruši ravnovesje in mir. Kdor pa ruši in vnaša nemir, je seveda nestrpnež. Še več, za našo družbo je naravnost blasfemično predstaviti kako stvar takšno, kot je. Spred let se lahko spomnimo, kakšno pohujšanje je povzročilo branje domobranske prisege v državnem zboru. Ali nedavno misel Ivana Štuheca, da je širša družina dolžna poskrbeti za morebitnega lačnega otroka. Javno izpostavljeni ljudje sicer skoraj brez izjeme čutijo, kakšna je situacija in se skrbno izogibajo poimenovati stvari s pravim imenom. Dovoljeno je razpravljati o razdeljenosti slovenskega naroda, a o bistvenem vzroku nikakor. V najboljšem primeru se kronološko seže do leta ‘45, če pa dlje, je potem na vrsti predvojno obdobje in seveda Mahnič. Vrhunec revolucije iz prvih vojnih let boste iskali zaman. Tudi neštete inkarnirane variacije na temo diferenciacije v povojnem totalitarnem obdobju so tabu. Izmed tisočev intelektualcev in raznih voditeljev ni tako rekoč nikogar, ki bi naravno izhajal iz resničnosti. Resnica te odrine na rob. Le kdo je rad nergač, skrajnež, nestrpnež, prenapetež?
Z nekaj svežimi primeri je mogoče prikazati, kakšen je ta kulturno politični svet, ki resnice ne mara. Boljševiške prizore že poznamo. Bratstvo je pobijanje drugače mislečih, svoboda je Goli otok. Danes neka razvpita sociologinja dodaja, da je nadaljevanje totalitarizma v bistvu slovenska desnica. Nihil novum. Bolj strašljiva sta dva segmenta, ki naj bi bila zunaj neposrednega objema posttotalitarcev. Tukaj vse prevečkrat trčimo na silno šibek domet, ki rešitev išče v ravnovesju med dobrim in zlim. Tako je sociolog dr. Vehovar februarja izjavil: »Oba bloka sta v bistvu do kraja spolitizirana in neverodostojna, ujeta v blodnje fanatikov. ‚Desni‘ blok je ujet v fantazmo ‚komunizma‘, levi pa v fantazmo ‚neoliberalizma‘ .« Iz cerkvenih krogov lahko navedemo Branka Cestnika, ki prav tako rad »uravnoteženo« vnaša simetrijo med obe strani. Nedavno je to počel s tekstom za spletni Časnik: »Vse , kar ima desnica, ima tudi levica in obratno, struktura levice je struktura desnice: od junakov v prvih črtah, do vloge kapitala, mučencev in mitske fundacije.«

Glej na Zavezo, zakaj napolnile so se temine zemlje s pašniki nasilja

Nekateri v hermetični mitski svet vseeno poskušajo vnesti kako zrnce resnice. Treba je veliko jezikovne kompetence, vživljanja in vsakršne telovadbe, da pride misel primerno pasirana za infantilno rabo. Preprosta, tako rekoč gola resnica, je preveč groba, preveč nekorektna. Je nesprejemljiva in ne deluje. Denimo tale: komunistična partija je strahoto vojne izrabila za ekstremno revolucionarno nasilje proti našim ljudem in njen teror je v bolj ali manj rafinirani obliki trajal najprej do prehoda leta ‘90; na nek način, če ni več generiran direktno, pa vsekakor učinkuje prav do današnjih dni. Navedena misel je obenem diagnoza in razlagalni ključ za vrsto negativnih tranzicijskih pojavov v najširši pahljači: od demografskega primanjkljaja do ekonomske krize. A kdo od strokovnjakov, analitikov in mnenjskih voditeljev razloge za gospodarsko krizo išče v revoluciji?! V tem smislu smo primitivna družba tabuja.
Kljub vsemu obstaja neka slovenska oaza, kjer se z resnice smejo odstirati koprene. Oaza, kjer je odkrivanje resnice ne samo dovoljeno, ampak tudi zaželeno. Še več, iskanje in izpovedovanje resnice je smisel njenega obstoja. Zaveza.
Upravičeno se sprašujemo, če je kje kakšna vzvišena beseda, ki še ni bila zlorabljena. Tako je bila na nekem »cerkvenem« zborovanju v Lovranu za blatenje ponižanega in čez vse mere preskušanega slovenskega človeka posiljena ena vélikih Kristusovih misli: »Resnica vas bo osvobodila.« Vendar nobena zloraba ne more izničiti njenega notranjega imperativa in veličastne obljube. Bralci že dvajset let čutimo, da ji, Zavezi, bližina resnice daje svobodo, ki je, kot vidimo, v splošnem na Slovenskem ni. Trdno verjamemo, da bo nekoč osvobojena tudi svoje zunanje odrinjenosti na družbeni rob. Težko je pisati besede, ki so videti kot preroške, a v resnici odčitavajo preprosto matematično enačbo: če nam je preživeti le na podlagi resnice, potem bo z resnico sámo središčno vlogo dobivala tudi Zaveza.

Drugi polčas

Ko je profesor Justin Stanovnik svoja ramena sprostil za uredniški del obveznosti, je večkrat

stran: 003

Avtor slike: Philippe Brame

Opis slike: Solsticij in svetlobna pot k resnici Philippe Brame

govoril o tem, da se za našo revijo končuje obdobje prvega polčasa. Nobenega dvoma ni, da je tako. Brez njegovih uvodnikov in vrste uredniških posegov bo zazijala vrzel, ki je ni mogoče zapolniti. A prav tako, kot se nek odgovoren pogled odločitvi papeža Benedikta ne more zoperstavljati s cenenim vitjem rok, se tudi naše nelagodje in liliputski občutki ob manjši navzočnosti profesorja Justina pretvarjajo v brezmejno hvaležnost za neprecenljivo delo. In seveda v željo, da bi bili v njegovih brazdah še dolgo dobri, uspešni sodelavci.
Vsi vemo, da odstop ali neodstop papeža ne pomeni prav nič bistvenega za Cerkev. Še naprej bomo občudovali trpečega papeža, ki je hotel zdržati do konca. Vseeno pa bo odločitev njegovega naslednika, dajala na določen segment cerkvenega življenja drugačno, doslej nepredstavljivo prizmo. V eni potezi je opravil z nečim, kar bi lahko bilo predmet brezkončnih eklezioloških in teoloških razpravljanj. Neka stvar je po stoletjih v hipu zagledana v drugačni luči.
Tukaj preskočimo v Slovenijo in k njenemu življenju v laži. Če cerkvena stoletja od zadnjega papeškega odstopa zdesetkamo na naš prostor, dobimo šest slovenskih desetletij, ki nas rutinsko držijo zunaj resničnega sveta. Resnica je za razliko od kakega odstopa bistvenega pomena. Kakor je bila možnost odstopa mnogo stoletij na dosegu papeške odločitve, tako nam je že nekaj desetletij dosegljiva resnica o Sloveniji. Vendar ne sežemo po njej. Zdi se, da bi od presaditve nečesa takega, kar nosi v sebi fenomen papeža Benedikta, resnica in z njo Slovenija kar naenkrat zasijala. Preprosto. Kot solsticij iz polmraka odstre skulpturo romanskega kapitela. Če so seveda snovalci svetišča vložili neznanske napore v orientacijo in natančno arhitekturo svetišča. To počne Zaveza že dvajset let in se bo trudila delati še naprej. Čeprav se zdi, da je trud zaman, ker prave svetlobe in splošne orientacije ni od nikoder. A kadar bo šla prek dežele tako potrebna odprtost za resnico, bodo stvari po veliki zaslugi Zaveze pred Slovenijo prezentne, priobčljive. Izbrancem pa naša revija do takrat ostaja – kot dragocen predujem – nosilka najbolj zanesljive orientacije v slovenskih labirintih.

stran: 004