Avtor: Justin Stanovnik

stran: 065

Na kaj bi moral nekdo pokazati, da bi se tisti, ki je to naredil, in tisti, pred katerimi je bilo to narejeno, mogli slednjič sporazumeti, da so zadeli na to, kar središčno določa slovenske reči v zgodovinski sedanjosti. Najprej pa, ali je to sploh mogoče? Ali pa je morda tako, da je vsako prizadevanje te vrste zgrajeno na utvari in že vnaprej obsojeno na neuspeh? Ali pa je na vsem še kaj hujšega: da bi iskalci, zavedeni od neuresničljivega pričakovanja in v preveliki vnemi, v kakem perifernem pojavu zagledali znake središčnosti in ob tem od tam začeli gledati na tako najdeno celoto. Stvari celote bi se, ker bi jih gledali iz napačne perspektive, pokazale v bolj ali manj neresnični podobi, odvisno od tega, kako razsrediščena bi utegnila biti izhodiščna točka.
To je ena od reči, ki bi se je morali pri našem iskanju zavedati. A res samo zavedati, se pravi zanjo vedeti, da ne bi v hevristični zagnanosti prehitro razglasili naših središčnih odkritij. Ta odkritja pa morajo na vsak način biti naš cilj, zakaj od njih je odvisna celost našega razumetja in uspešnost naših intervencij.
Ko sem v neki razpravi prvič prebral naslov Furetove knjige Misliti francosko revolucijo – Penser la révolution francaise – me je ponovno obšla ta misel. Če pravim, ne misliti o francoski revoluciji, ampak misliti francosko revolucijo, če naredim stavek z direktnim objektom, imam pred seboj nenadoma celoto z njenim središčem; brez središča namreč ni celote. Če hočem razumeti celoto, moram identificirati središče.

Opozorjeni od našega francoskega primera bi se torej morali posloviti od razmišljanja o našem sedanjem slovenskem času in začeti misliti slovenski sedanji čas: morali bi jemati v roke kos za kosom in jih odlagati, ko bi videli, da ne izkazujejo sposobnosti, da bi prevzeli in opravljali središčno vlogo, vse dokler ne bi našli takšnega, ki bi mogel kandidirati za status središča sedanjih slovenskih reči. Iskanje središča je torej podobno postavljanju hipoteze, ki se šele na koncu izkaže za pravilno ali ne. Naj sedaj preidem k stvari.
To, kar danes upravičeno postavljamo v središče slovenskega družbenega obstajanja, v tem smislu, da dosega vse poglavitne momente njegove celote in z emanacijo svoje specifične narave in svoje specifične moči nanje usodno vpliva, je latentna državljanska vojna. To je težka, morda najtežja konstatacija, v katero nas je resničnost prisilila, da jo naredimo. Pomeni namreč nič manj kot to, da je Republika Slovenija država v vojnem stanju s seboj. Strašno ironijo nam je torej zgodovina priredila. Uspelo nam je postaviti državo, a se je prav kmalu izkazalo, da je ta zapozneli zgodovinski dosežek v protislovju s seboj. V zgodovinskih dimenzijah taka država ne more obstajati. Da je vojna, ki poteka v Republiki Sloveniji, latentna, je dejstvo, ki to vojno dela posebej nevarno in na dolgi rok posebej uničujočo. Defektov, ki jih izkazuje država na vsakem koraku zaradi nepriznanosti tega stanja, ne moremo imenovati s pravim imenom, kar povzroča med državljani vedno večjo dezorientiranost – vse zato, ker jezik tega osnovnega dejstva ne pokriva. Nazadnje – v konkretnem času, ko postaja zmeda vedno bolj akutna – jim ta osnovna negotovost začne jemati politično, moralno in človeško kompetentnost.
Da ima latentnost državljanske vojne v Sloveniji tako trdno in dolgo življenje, je predvsem posledica prizadevanj postboljševiške levice v politiki, v medijih, v kulturi. Državljanska vojna je za obstoj te levice ne samo koristna, ampak nujna, a le dokler se ljudje pokoravajo dogovoru, da je nihče ne bo videl. Dokler sicer deluje, a o njej nihče ne govori, je torej ni. Beseda politika, na primer, se že nekaj časa uporablja brez atributov, kakor da je ena sama, kakor da ne bi bilo nobene razlike, ali jo izvajajo postboljševiške ali pa izvorno demokratične sile. Toda to sta dve, v svojem zgodovinskem vzgonu tako različni sili, da je v njima koničasto nasprotje: ena od njiju teče v tradiciji Demosa, ena pa v tradiciji totalitarnih boljševiških sil, formalno prilagojenih demokratskim postideološkim shemam. Ena politika je pristna, druga nepristna; ena se lahko sklicuje na zgodovino, druga na ideološki mit, v lastni režiji postavljeni mit. Nasprotje med njima je tolikšno, da dosega razsežnost, ki smo jo označili za državljansko vojno. Nasprotje, ki pa mora ostati latentno in mutasto, kakor smo rekli.
V nekem nedavnem televizijskem razgovoru se je po sebi, takorekoč, pojavila potreba, da spregovori o odsotnosti prava in politične kulture. Voditeljica se je nad tem škandalizirala: »Kje pa je razlog? Saj nismo bili rojeni brez vse kulture in vsega védenja. Nekaj se je moralo zgoditi v vsem tem času. Kaj se je zgodilo?« Napeto sem čakal, da bo slednjič počilo in bo padla odločilna beseda. Vedel sem, da se ne bo nič zgodilo, a sem vseeno čakal, ker se mi je to sprenevedanje zdelo tako zelo nenaravno. Vedel sem, da bo tudi ta trenutek šel mimo neizkoriščen, kot vsi doslej, a sem v brezupu vendar upal, da se bo kdo oglasil in povedal, da je ozadje, ki generira našo nemoč in našo bedo, dejstvo, da duhovne in družbene parametre našega bivanja določa latentna državljanska vojna – v vseh svojih aspektih. V fizični državljanski vojni, ki je divjala v Sloveniji med vojno, so s pomočjo tujih političnih agentur zmagali boljševiki, ki so v deželi zrušili tradicionalni evropski red in uvedli svojega, zgrajenega na umetni ideološki zasnovi. (To je bil razlog, da so morali ta red vzdrževati s političnim nasiljem in biološkim iztrebljanjem ljudi drugačnega gledanja). Potem pa, ko so bili s sesutjem sistema, ki so ga postavili, poraženi tudi oni, so zaradi koncesije, da ruševin svojega sistema vojaško ne bodo branili, uspeli tudi v tem, da mirovna pogodba po državljanski vojni ni bila niti predlagana, kaj šele napisana in podpisana. Poraz boljševikov tako ni bil registriran, kar jim je omogočilo, da so v okviru demokratskih shem, formalno sprejetih, še naprej lahko uprizarjali svoje manipulativne posege v družbo in njene politične, gospodarske in kulturne strukture. To so izvori latentne državljanske vojne v Sloveniji.

stran: 066

Prva ciljna točka kriptoboljševiške strategije je bila nova država, ki je nastala na ruševinah njihove psevdopolitične tvorbe. Država, ki je formalno nastala tudi s pomočjo njihovih plebiscitnih glasov – bili so ti glasovi del njihove sestopne igre – a je bila ta država vendarle nezaželen otrok, ker jih je venomer spominjala, da jih je zgodovina, njihova tolikanj izklicevana zaščitnica in garant, osmešila s svojo javno nezvestobo.
Tako se je zgodilo, da je samostojna slovenska država postala predmet njihovega visceralnega sovraštva. A sovražiti neko stvar ni tako lahko. Mnogo laže je sovražiti človeka. Tu stopi v igro Janez Janša, ki ni bil samo viden politik te države, ampak človek, ki je bil z njo takorekoč še pred rojstvom, ne ravno njen oče, gotovo pa najmanj boter in varuh. Vedno se je zgodilo kaj, kar mu ni dovoljevalo, da bi branil njene interese. Poleg tega je bil Pučnikov človek, v poudarjenem pomenu te besede. Bil je tudi različen od drugih: drugače je hodil, drugače je govoril. Ni bil meščan. Tisoč let bi bilo premalo, da bi postal Darko Štrajn. Salonski boljševiki so čutili, da jih prekaša, vseslovenska liberalna klientela pa jim je sledila že zaradi tega, ker masa šele takrat najde svoj mir, ko najde koga, ki ga lahko sovraži. V preteklosti so videli lepo pravljico in to jim je Janša uničil. Obenem pa niso bili takega duha, da bi jih totalitarizem motil.
Dvajset let so ga prenašali in sprašujemo se, kaj se je zgodilo, da so ga sedaj sklenili odstraniti. Že lani spomladi so preko sindikatov dokazovali, da lahko na vitalnih sektorjih onemogočijo državo. Kaj pa jih je nagnilo, da so se odločili za to simbolno smrt. Res, le kaj? Ali so bili to njegovi začetni uspehi pri saniranju slovenske finančne in gospodarske krize? Ali je nastopila nevarnost, da postane nekakšen rešitelj naroda in države? To bi bilo res neznosno, po vseh porazih, ki so zadnje čase doleteli levico: Pahorjeva politična Canossa; zasilni značaj njegove predsedniške zmage; nerodno Jankovićevo štorkljanje po političnem parketu; v celoti pa moreča slutnja konca postboljševiške kariere sploh.
Nazadnje le ne bi bilo tako čudno, če bi ljudje končno zagledali nekaj tako enostavnega, kot je končni seštevek in bilanca boljševiškega posega v zgodovino naroda. Naj ga predstavimo v nekaj črtah.
Najprej njegova montaža. Montaža boljševiškega socializma je dokazano stala štirideset tisoč slovenskih življenj: dvajset tisoč jih je vzela boljševiška roka neposredno, dvajset tisoč pa posredno, z reklamnim vodenjem takoimenovanega narodnoosvobodilnega boja. Toliko glede montaže. Demontaža pa sicer vsaj doslej ni zahtevala nobenih življenj. Razgradnja nečesa tako nenaravnega, kot je družbena lastnina v zasebno lastnino, pa je tako zapleten proces, da daje obilo prostora za protipravno ravnanje. Poleg tega pa so se tega sekularnega lova na imetje lahko udeležili samo tisti, ki so imele določene teoretske, še bolj pa praktične izkušnje v ravnanju z velikim premoženjem. To pa so bili izključno – ponavljam, izključno – ljudje, ki so bili del nomenklature ali pa z njo v tesnih navezah. Ljudje, ki so kravalizirali po ulicah in trgih, bi lahko vedeli, katera politika jim je torej »ukradla državo«. A ni šlo za to. Šlo je za izgon Janše iz politike. Kar sledi, je neizogiben sklep. Bilanca slovenskega dvajsetega stoletja je naslednja: montaža boljševiškega socializma je stala štirideset tisoč, lahko rečemo nedolžnih življenj; njegova demontaža pa neki mnogokratnik številke 40.000, ki označuje depriviligirane izgubaše v lastninski tekmi in ponovno pavperizacijo slovenskega proletariata. Bilanca je jasna, akterji tudi in pomen celotne zgodbe tudi.

stran: 067

In vendar je evropska poslanka mag. Tanja Fajon med nedavnim obiskom v »starem kraju« mogla formulirati željo, da bi rada peljala ljubljanske protestnike v evropski parlament, da bi tam »argumentirano povedali, kako se pri nas rušijo pravna država in evropske vrednote«. Kdo ruši pravno državo in evropske vrednote?
To je ena od tisoč izprevrženih informacij in deformiranih dejstev, ki jih slovenski mediji vsak dan servirajo domači in tuji javnosti. Da bi pokazal, kako to učinkuje, bom še sam izdelal eno tako informacijo. Dr. Božo Repe je v nedeljo 13. januarja 2013 rekel, da so »banditi postali osvobodilna vojska«. Ta citat je seveda ponaredek. Repe ni povedal nič takega. Rabil je sicer iste besede v istem zaporedju, njihov pomen pa je bil čisto drug. S to malverzacijo pa smo hoteli povedati samo to, kaj se dogaja v ljudeh tisočkrat in tisočkrat na dan, ko morajo – v svoji nemoči – prenašati ohole domislice medijskih gospodarjev resnice.
Naj vam navedem še en primer. V Delu 14. jan. 2013 je Lojze Sočan (ES me je poučila, da je gospod profesor s FDV) plediral za to, da bi si Slovenci postavili za vzgled »družbo konsenza«. Prav, toda družbe konsenza so dveh vrst. Eno družbo konsenza je tisoč let ustvarjala in potem še tisoč let branila antično-krščanska civilizacija. Druge »družbe konsenza« pa so tiste, ki so jih v dvajsetem stoletju zagotavljale tajne policije in katera od variant partije. Zamislil pa si je to »družbo konsenza« in idejni osnutek zanjo izdelal padli evropski intelektualec.
Družba konsenza, ki so jo po različnih slovenskih mestih nedavno izklicevali zaripli protestniki, je bila družba konsenza druge vrste