Avtor: Justin Stanovnik
stran: 072
Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Vprašanje, o katerem so se Slovenci odločali v nedeljo, 23. decembra 1990.
Kar se je zgodilo z družbo, presega naše največje strahove. (Václav Havel, 1992)
Razumeti ukaze časa
Ko nam pride v roke besedilo, ki se ukvarja s časom, ki nam je posebej drag in pomemben, ni tako nenavadno, če se vprašamo, kako so se ljudje, ki so se gnali za stvari, ki bi lahko bile tudi naše, na ta čas odzivali. S prednostjo, ki jo izvajamo iz prihodnosti, ki je med tem postala preteklost, če se sme tako reči, lahko svojemu vprašanju poiščemo tudi določen odgovor. Nič tako izjemnega tudi ne bi bilo, če podoben razmislek potem obrnemo še nase in si v domišljiji predstavimo človeka, ki nam bo naklonil toliko pozornosti, da bo hotel vedeti, kakšno stopnjo zadostnosti je imelo naše prebivanje v času, se pravi, naše srečevanje in naše spoprijemanje z njegovimi mnogimi majhnimi in velikimi Sfingami.
Ne bi se namreč smelo zgoditi, da v tej možnosti ne bi videli duhovne in moralne vzpodbude k razmisleku o tem, kaj vse pomeni sintagma: človek in njegov čas, odgovornost človeka za čas.
Kaj bi utegnilo pomeniti, če bi se osrednje slovenske katoliške organizacije odločile, v kateri meri duh, ki jih vodi, volja, ki jih nosi, razumetje, ki jih usmerja in jim daje moč, v kateri meri te reči živijo od pripravljenosti poslušati čas, od pripravljenosti svoje duhovne rezerve usmeriti v razumetje časa. Naštejmo jih nekaj, da se bo pred nami odprla panorama slovenske katoliške organiziranosti in njene moči. Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Nova Slovenija, slovenske katoliške fakultete, slovenske katoliške gimnazije, vsa mnoga župnišča in kaplanije po premnogih zelenih dolinah domovine. Kaj bi odkrili? Koliko od njih živi, kakor da bi bili zunaj časa? Vedeti moramo, kakšen prostor je čas postavil, kako je izdelan in kaj ga nosi?
Protislovnost sedanjega slovenskega časa
Značilnost sedanjega slovenskega časa je protislovnost, ne protislovje, ampak protislovnost: v njem delujejo sile, ki ne bi mogle soobstajati, če bi sebe, vsaka zase, do kraja domislile. Dobesedno ta trditev velja za ustanove, ki so utemeljene na razumu, na primer za državo. Če bi sile boljševiške intuicije in sile z intuicijo, iz katere je zrastla ideja evropske pluralne demokracije, vsaka domislila sebe iz celote svojih izhodišč, ne bi mogle funkcionirati na primer v skupnem parlamentu. Med silami, ki državo dopuščajo v skladu s tem, kar so v človeku našle, da človek je, in kar so v skupnosti našle, da skupnost je, na eni strani in na drugi strani med silami, ki ne dopuščajo avtonomne biti ne v človeku in ne v skupnosti, ampak oboje izdelajo za vsakokratne potrebe v svojih ideoloških laboratorijih, med takšnimi silami je protislovje, ki ga ni mogoče ukiniti. Država Slovenija je v protislovnosti ali v protislovju svojih izhodišč.
Boljševikom se je odkril svet kot prostor manipulacije. Politikom evropske tradicije, politikom, ki imajo pravico do te besede, pa je svet prostor biti, ki izključuje manipulacijo. Politikom, ki jim pripada ta beseda, ki imajo pravico do tega imena, kakor smo rekli, gre za skrb. Polis je prostor dopuščanja biti in skrb za bit. Gre torej za dve stvari: za politiko, ki je skrb, in za manipulacijo, ki ni politika.
Zgodba o manipulaciji je delo sedanje evropske zgodbe. Vsa jakobinska boljševiška gibanja nosi ta uvid in to zagledanje: svet je ustvarljiv prostor, svet je prostor manipulacije. Manipulacija je osrednja misel boljševiške pragmatike. Če stvari in ljudje nimajo ontološke garancije, to pomeni, da jih je mogoče poljubno ne samo interpretirati, ampak tudi poljubno izgrajevati v akterje poljubnih projektov. Potrebna je samo ena reč: potrebna je absolutna prisebnost, vera v vsestorljivost in etična emancipiranost. Boljševiki so imeli ambicijo ustvariti Drugo Evropo, bili so ljudje bogovi, za katere so bile vse možnosti, s tem da so bile možnosti hkrati tudi že upravičljive. Vse, kar je mogoče storiti, je s tem tudi že dovoljeno. Če bi ob tem kdo pomislil, da jih je nosil neznanski zanos, bi imel seveda prav, a spet ne, če bi hkrati mislil, da jim je ta zanos jemal kaj od njihove lucidne prisebnosti. Bili so to res novi ljudje, določeni in poklicani, da zasedejo Olimp Druge Evrope. Poklicani, a tja niso nikoli prišli in svojega cilja v celoti niso nikoli dosegli.
stran: 074
Ko pomislimo, kaj se jim je zgodilo, bi morali reči, da je pisanje scenarija njihove drame prevzela ironija – neka ironična roka. V trenutku, ko jim je bil dan virtuozni manipulativni genij, jim je hkrati, tako rekoč v istem trenutku, bila odvzeta skrb, ki je, kakor smo rekli, temeljni instrument ljudi, ki svet dopuščajo in nad njim bedijo s svojo skrbjo. Tako polni so bili manipulacije, da nikoli niso utegnili razumeti, kaj je politika. Z manipulacijo so dosegali uspehe, ki so omamljali svet: polastili so se »dežele širokega Dona« in jo spremenili v Sovjetsko zvezo, zagospodarili so nad Srednjo in Vzhodno Evropo, osvojili so Baltik in Balkan, a se jim je že čez dobrega pol stoletja vse sesulo. Z manipulacijo se na dolgi rok ne da postavljati sveta.
Manipulativni binom slovenskih boljševikov (1941–1945)
A dovolite sedaj, da vas seznanim z nekim velikim načrtom, ki je bil zasnovan in uresničen na naši zemlji, v Sloveniji. Z nekim načrtom, ki je bil hkrati velika manipulacija z vsem narodom. Ponujam vam jo kot ilustracijo, da boste potem bolj pripravljeni sprejeti neko drugo manipulacijsko dramo, uprizorjeno tako rekoč včeraj.
22. novembra 1942 je Edvard Kardelj poslal iz Ljubljane Jaki Avšiču v Dolomite zanimivo pismo, v katerem ga je poučil, kaj bo od sedaj njihova poglavitna naloga: »Naša politika mora biti taka, da bo belogardistično-mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorja in ne bo mogla delati nobenih manevrov. Dokler bomo mi tako vztrajali … bo bela garda morala služiti okupatorju. Potem se bo pač zgodilo, da bo uničena od tistih zaveznikov, ki se jih želi za jutri … od Angležev in Amerikancev.«
Doktrina, nakazana v Kardeljevem pismu, je drugi del velikega boljševiškega načrta, ki je bil spočet že na začetku, intenzivno pa se je začel izvajati spomladi 1942. Z aprilom so se boljševiški umori začeli gostiti. V naslednjih mesecih pa je njihova frekvenca začela naraščati in junija in julija dosegla višek. Boljševiško nasilje je bilo vodeno tako, da je že na zunaj imelo značaj politične uprizoritve. Konec aprila in v prvi polovici maja so se italijanski vojaki umaknili iz odmaknjenih vasi v večje kraje, junija je krivulja fizičnega nasilja dosegla svoj višek, deželo je zajela groza, naslednjega meseca julija pa je pandemija – boljševiki so uprizorili čez 900 na krut način izvedenih umorov – dosegla svoj cilj: po deželi so se začele ustanavljati vaške straže. Med boljševiki na Kočevskem rogu je, kakor poroča Kocbek, zavladalo huronsko veselje. Dosegli so stanje, o katerem je govoril Kardelj v svojem pismu Avšiču.
Če pogledamo to celoto, se pred nami pokaže nekaj, čemur bi lahko rekli binom velikopotezne boljševiške manipulacije s svojim narodom. S tem, da so ljudi prisilili, da so v svojo obrambo terjali od okupatorjev orožje – mednarodno pravno povsem legitimno dejanje – so dosegli to, da so med idejnimi katoliškimi disidenti, med kocbekovci, med krščanskimi socialisti, med liberalnimi plebejskimi sloji po vaseh in med malomeščanskim liberalnim mestnim življem uspešno uveljavili od vseh možnih besedi najbolj pokvarjeno besedo izdajalci. Ta beseda je s svojo zlaganostjo od tedaj pomagala opravljati njihovo delo. Manipulacija!
Slovenski katoličani, ki so se, braneč svoja življenja, bojevali obenem za Slovenijo in za Evropo, česar noče nihče več vedeti, so živeli s tem sramotnim imenom – dokler so živeli. Boljševiška diabolična manipulacija pa je dosegla, da se jih je to ime držalo tudi še potem, ko niso več živeli – ko so ležali zapuščeni in žaljeni po jaških nekdanjih rudnikov in po samotnih breznih. Zbori po mestnih trgih in ulicah pa so odmevali od pokvarjenih deklamacij nekdanjega naroda, ki se je vedno bolj spreminjal iz naroda v amorfni boljševiški proletariat. To je ena reč.
Enobe – vrhunski izum boljševiške manipulacije
Velikopoteznost opisanega mehanizma boljševiške manipulacije se mora s svojo diabolično ingenioznostjo umakniti samo pred nekim drugim osnutkom. Samo en tedanji boljševiški izum je bil večji, samo ena od njihovih strateških iznajdb je rodila večje sadove. To je bila tako imenovana narodnoosvobodilna borba. Samo eno naličje, ki so si ga spustili čez obraz, je skrilo večjo ukano, samo ena igra s tem, kar so imeli ljudje za sveto, je povzročila več žrtev, več slovenskih življenj. In – ironično – večjo izgubo svobode.
stran: 075
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Ali imamo še kaj spomina? Tamino Petelinšek
Leta 1944, od 31. januarja do 13. marca, je član politbiroja KPJ Edvard Kardelj v partijski šoli na Rogu pred tečajniki, med katerimi sta bila tudi Zoran Polič in Jaka Avšič, razgrinjal načela, ki so vodila Partijo pri usklajevanju revolucionarnih ciljev s cilji tako imenovanega enobeja. Iz podrobnega prikaza Kardeljevega nastopa, ki smo ga razbrali iz razprave dr. Vide Deželak Baričeve Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev (Prispevki za novejšo zgodovino XXXV – 1995) bomo nakazali možnosti, ki sta jih Partija in Kardelj videla v enobeju.
Vodilno spoznanje izraža naslednji Kardeljev stavek: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se razkrinka kot izdajalska.« (155.) »Izdaja« se mu je zdela retorično bolj učinkovita, če jo je mogoče interpretirati za izdajo naroda, kot pa za izdajo razrednih interesov. Nekje še pravi Kardelj: »Za nas je važno, da se bo reakcija razbila na narodnoosvobodilnih pozicijah.« (149.) Iz tega spoznanja izvede Kardelj revolucionarne konsekvence: »Notranjo reakcijo je treba onemogočiti na osnovi njenega zadržanja do osvobodilnega gibanja in ne na razrednih osnovah.« (139.)
Kaj je bilo za slovenske boljševike cilj in kaj sredstvo, zelo jasno izhaja tudi iz Kardeljeve razlage, zakaj KPS ni začela z vojaškim nastopom pred 22. junijem 1941, to je pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, ampak šele potem: »V prvi fazi (to je pred 22. junijem 1941) bi bila možna naslonitev samo na Anglijo in v tej zvezi pričetek oborožene akcije. Toda to bi bila samo potrditev stremljenj reakcije, ki se je hotela nasloniti na zapadne imperialistične sile. S to naslonitvijo bi tako okrepili domačo reakcijo, mi sami pa bi postali privesek imperialistične vojne.« (156.) Leninski boljševiki so svojo podobo določali v skladu s svojim razumevanjem samega sebe. Ali, bolje rečeno, v skladu s svojimi trenutnimi in dolgoročnimi cilji. Na sedmem kongresu Kominterne sredi tridesetih let v Moskvi so se začasno odpovedali celo razrednemu boju in poklicali napredne ljudi sveta, naj se združijo v ljudsko fronto in »branijo meščansko demokracijo pred grozečim fašizmom«.
Boljševiška nadgradnja emancipiranega uma moderne
Kratek pogled v zgodovino. V takšno mimikrijo je bila začetna boljševiška intuicija opogumljena z razvojem novoveškega pojmovanja uma. Naj navedem nekaj potez razumevanja tega novega stanja iz Böckenfördovega eseja Zamisli socialnega in političnega reda francoske revolucije (Europa und die Civil Society): »Razum, na katerega se sklicuje Revolucija, ni razum ‘po sebi’ (razum ‘an sich’), ločen od interesov in zgodovinsko politične pogojenosti; tudi ni več, kot pri srednjeveških in zgodnjenovoveških mislecih, sprejemajoči um, usmerjen na neko univerzalnost, kot božje stvarstvo razumljeni red smotrov: to je emancipirani um, v posamezniku z njegovimi nase usmerjenimi cilji in potrebami delujoči um – individualistični um.« (105.) Tak posameznik ali individuum seveda ni samo posamični človek, ampak tudi posamezna skupina, na primer družbeni razred, ali posamezna vodilna skupina ali Partija.
stran: 076
Manipulativni genij partije v porazu
Največji preizkus obstojnosti svojega sebezavedanja je slovenska boljševiška Partija prestala ob koncu 80-tih in v začetku 90-tih let. Med boljševiki je bilo še veliko takih, ki so osebno, s svojimi rokami tako rekoč, izdelovali revolucijo. Da so bili zato plačevani, je breme, ki so ga sicer vseskozi nosili in se ga seveda zavedali, delalo še težje. A njihova memoarna literatura, kolikor je je še bilo, ni bila zato nič manj ideološko apologetska. Prišel je edinstven zgodovinski in človeški trenutek – in odšel, ne da bi mu tisti, h katerim je prišel in zaradi katerih je prišel, dovolili, da bi jim povedal, zakaj je prišel! Prišel je poraz in pokazal boljševikom zrcalo, da so se v njem videli, a dosegel ni nič.
Skladno z etičnim odzivom posameznika se je pod novo obnebje zgodovine odločila stopiti tudi Partija kot celota. V uri stiske ni šla vase, ampak se je vsa ponovno izročila svoji osnovni intuiciji: da je svet vedno mogoče oblikovati po svoji podobi. Tudi v porazu. Nekateri zunaj nje so naivno mislili, da se v njej dogaja iskanje alternativnih možnosti. Nič takega, kot je vest ali utrujenost po tolikih zločinih, nič takega ni bilo v tem iskanju. Partija je bila samo izzvana. V sebi je začutila stare, radožive prvine manipulativnega talenta. V njenih miselnih laboratorijih so nemudoma začeli izdelovati osnovni ideološki kliše za spreminjanje. To mora biti takšno, da bo imelo videz spreminjanja, a ne bo prinašalo nobene resnične drugačnosti. Eden od vzorcev vedenja je bil ta, da so ob izvorno demokratičnih manifestacijah prirejali svoje, ki so bile prvim podobne, a le toliko, da se je že na prvi pogled videlo, da jim konkurirajo. Ko so na primer zgodovinske sile obnovljene demokracije 8. maja 1989 za Kongresni trg pripravile Majniško deklaracijo, so sestopniki prišli s svojo Temeljno listino Slovenije (22. junija).
Dvopomenskost boljševiške tranzicijske igre
Upam, da se bo še v dometu naše prihodnosti – ne razumite me narobe, ne moje seveda – našel občutljiv in nadarjen novinar, ki bo vložil nekaj let trdega dela in iz gmote dokumentov in spominov izluščil dvopomensko besedilo boljševiške tranzicijske igre. Tedaj bodo ljudje črno na belem videli – kar danes samo slutijo – da so njeni režiserji vedeli, da morajo storiti dvoje: da se morajo udeležiti naporov za samostojno državo in da mora ta nova država sprejeti formalno podobo demokratične politeje; obenem pa so tudi vedeli, da morajo zagotoviti, da bo politično ogrodje nove države iz take snovi in tako izdelano, da ne bo moglo postati integralen nosilec demokratične politične kulture. To hereditarno naročilo so začeli nemudoma izvajati tako, da so poskrbeli, da so se deloma na sceni deloma za sceno začela izvajati dejanja in izgovarjati besede, ki so dokazovale, da tu še prebivajo ljudje z izvorno boljševiškim dialektom.
Če ilustriramo: da bi boljševiki omogočili in zavarovali pragmatiko osamosvojitve, so naredili nekaj stvari, predvsem dve: slovenska skupščina je 27. septembra 1989, še v boljševiških časih, izvedla sprejetje ustavnih dopolnil, januarja 1990 pa je slovenska delegacija demonstrativno zapustila zasedanje 14. kongresa ZKJ v Beogradu. Ti dve dejanji so uprizorili zavestno, da sta po svoje prispevali k osamosvojitveni dinamiki. Istočasno pa je Partija s svojimi ideološkimi depandansami budno spremljala demokratične vzpone tradicionalne narodove substance in jih s svojimi metodičnimi prijemi opremljala z dvomi in sumničenji. Nenehno je dokazovala, da nikakor ni vsa zraven. Da sploh ni vsa zraven.
Tu smo sedaj na točki, ki nas spominja na naše uvodno vprašanje o času. Ko smo se ozirali v preteklost, smo se, če se še spomnite, spraševali, kako so se ljudje, ki so bili, analogno govorjeno, zadolženi z našo stvarjo, vedli: kakšno je bilo njihovo ravnanje ob svojem času, ali so bili pripravljeni sprejeti njegove ukaze, predvsem pa, ali so jih sploh razumeli. Kakšne osebnosti so bili, da konkretiziram, naši tedanji katoliški politični starešine: Basaj, Kremžar, Stare, Žebot, Jelenc, Mačkovšek? Kakšen je bil njihov odnos do svojega časa? Ali so takemu, kakršen je bil, bili kos? Ali so tudi vsaj slutili, kaj bi utegnilo biti za njim?
stran: 077
Potem pa smo dopustili možnost ali pa celo verjetnost, da si bodo v neki prihodnosti neki drugi ljudje zastavljali podobna vprašanja o nas in bodo, poučeni in opogumljeni od tega, kar bodo odkrili, z večjim zaupanjem gledali v prihodnost; ali pa bodo, nasprotno, obžalovali našo kratkovidnost, ki nam ni dovolila, da bi razumeli znamenja časa, tako zelo, da bi bili v stanju sprejeti njihove zahteve.
Težava demokratične tranzicije – totalitarna obremenjenost
Naloge, ki so stopile pred slovensko družbo v zaključnih osemdesetih in začetnih devetdesetih letih, so našle to družbo v neugodnem položaju, tako v notranjem kakor v zunanjepolitičnem oziru. Spomnimo se samo, kakšne ovire so slovenski osamosvojitvi postavljale Italija, Francija, Anglija, Amerika. Ko ne bi bilo Mocka, Kohla, Genscherja, papeža Janeza Pavla II., bi se znašli popolnoma sami – na čistini, ki so jo obvladali zgolj mednarodni interesi in njihovi računi.
Tako je bilo v zunanjem svetu. Za negotovost, ki jo je kazala tranzicija doma, pa skraja nismo našli pravega vzroka. Nekaj časa je trajalo, da smo se zavedeli, da je tako zato, ker smo bili obglavljeni. Ko danes gledamo nazaj pa tudi okoli sebe, ko vidimo, kako se ljudje obnašajo, kako govorijo in kako se odločajo, smo vedno bolj prepričani, da je to prava beseda. Ko je vosovec Štadler 13. oktobra 1942 potegnil pištolo in jo nameril v čelo bana dr. Marka Natlačena, ki je za mizo nič hudega sluteč bral pismo, ki mu ga je morilec, preoblečen v duhovnika, pravkar izročil, ni ustrelil enega človeka, ampak, simbolno, ves narod. Eliminiral je njegovo pamet. Ko so boljševiki potem fizično ta umor še dopolnjevali – med vojno so ta strel ponovili še šesttisočkrat, po vojni pa dvajsettisočkrat, na način, ki bi se lahko potegoval za celo vrsto prvenstev – ko je potem prišlo do jemanja pameti, ki so ga pod strokovnim vodstvom po vojni pol stoletja izvajale hudobne učiteljice in novinarji, ki so imeli toliko poguma, da so se za svojo zavrženo službo dali še plačevati, in potem, ko je bil narod pol stoletja izrečen temu postopku, ti pride nenadoma leto 1990, ki od tega naroda, sedaj v polis organiziranega, zahteva, da imenuje politike, ljudi, ki ga bodo vodili, stori to tako, da izvoli Kučana in zavrže Pučnika. To lahko stori samo narod, ki je dovolil, da so mu vzeli pamet, ki je samosvoja, človekova najbolj varovana lastnina, ali pa je ni.
Ekskurz – primerjava z nacistično nemčijo
Poglejmo si drugačen primer. Nemci so bili leta 1945 premagani v radikalnem pomenu te besede, a njihovo sprejemanje lastne krivde – za vojno in torej tudi za poraz – še daleč ni bilo ustrezno totalnosti poraza. Znana je okoliščina, o kateri poročajo zgodovinarji, da so Nemci dobili živilske karte šele potem, ko so prinesli potrdilo, da so si ogledali filme, ki so jih kazale zasedbene oblasti o takih krajih, kot sta bila Auschwitz in Dachau. Nemci so te specializirane kinematografe res obiskovali, a so med predvajanji vsi disciplinirano »gledali stran«. Kot pravi Wolfgang Kraushaar: »Čeprav je bila po vojni uvedena ostra politična cezura, ni nastopil ustrezen socialno kulturni prelom. Kot socialni, kulturni in duhovni kolektiv je nemška družba obstajala naprej.« (Wolfgang Kraushaar, Achtundsechzig, 218.) Potem pa je prišla rousseaujevsko navdahnjena »generacija 68«. Za cilj si je postavila »odpraviti državo in radikalno spremeniti meščansko družbo«. V to področje – v program reči, s katerimi je treba obračunati – pa je spadala tudi »avtoriteta očeta«. Tako je naneslo, da so avtorji nacistične Nemčije postali predmet moralnega in političnega raziskovanja svojih sinov. Teh seveda prvenstveno ni zanimala njihova etična podoba. Prvenstveno so izvajali svoj ideološki program, to pa so najbolj učinkovito delali tako, da so napadali nacistično preteklost svojih očetov. Nič takšnega se ni dogajalo našim komunistom. Ti so rojevali in vzgajali pokorne sinove.
V Sloveniji ni bilo nobene »generacije 68«. Če pa so poizkusi kaj takega postaviti na noge kdaj že bili, se je takoj videlo, da njihove opazovalne in raziskovalne aparature niso imele leč, skozi katere bi bilo mogoče zagledati zločine očetov. Če pa pomislimo na vstajnike s konca lanskega in začetka letošnjega leta, so ti mladeniči in mladenke res nosili v sebi nekaj energij moralnega in duhovnega upora s konca 68-tih let, s svojimi političnimi predstavami pa so gravitirali v leto 1945. »Bazična demokracija« namreč ni možna brez Udbe in Partije.
Slovenski boljševiki so poleg vsega še prisebno, dokler so bili še na oblasti, pripravljali teren zase in za svojo prihodnost. Bili so iz takega tkiva, da jim nič ni branilo, da za to ne bi uporabili zločina, ki je že na zunaj razkazoval svojo nacistično provenienco. S kakšnimi
stran: 078
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Ali še vemo, kdo smo? Tamino Petelinšek
ljudmi smo Slovenci imeli opraviti v 20. stoletju, lahko zato vsakomur in vsemu svetu povemo tako, da pokažemo na njihov zadnji moralni in človeški upor: ko jih niso prestrašile niti dimenzije genocida nad lastnim narodom. Posledica tega pa je ta, da danes ne čutimo samo bančne praznine, ampak tudi človeško praznino. Račun pa se jim je deloma izšel in to je tisto, kar dela boljševiške politične filiale tako samozavestne.
Ekonomska tranzicija – smer boljševiškega preživetja
V odsotnosti odgovornosti za polis je posttotalitarni teren nudil boljševikom veliko opornih točk za njihovo promocijo. Iz stvari same izhaja, da je v prehodu iz sistema z družbeno lastnino v sistem z zasebno lastnino težišče problema lastninjenje. To danes vemo vsi. Leta 1990, ko se je ta prehod odprl, pa so se tega zavedali samo tisti, ki so nekoč politično jamčili stanje, sedaj pa so čutili, da jih čas kliče kot poznavalce, da spravijo stvari v naravni lastninski red. Dve stvari sta bili jasni, predvsem njim seveda: da so oni tisti, ki to znajo, ki so v stanju lastniniti, in drugič, da se pri tem opravilu pametnemu človeku nudijo lepe možnosti. V ozadju je lastninjenje vseeno veselo potekalo in novi stari razred se je začel znova krepiti.
Jaz o tem seveda ne bi kaj prida vedel, ko ne bi malo pred božičem, 18. decembra 2012, poslušal televizijskega pogovora Ksenije Horvat Petrovčič s predsednikom vlade Janezom Janšo. Uvodoma je gospa omenila, da ob koncu leta državo čaka proračunska blokada in Janši ukazala – vseskozi je s predsednikom ravnala zasliševalsko – naj ji pove, kaj bo storil in pri tem izrekla »krilate besede«: »Ne zanimajo me krivci in odgovornost. Samo, kaj boste naredili.« Janša je vztrajal, da so krivci in razlogi sploh tudi važni. Dostavil je, da mora, če hoče o tem kaj povedati, kaj reči tudi o stanju v slovenskih bankah. Rekel je, da je stanje tam slabo in da je to nekakšna skrivnost. Spraševalka je začutila nevarnost in očitno mislila, da se mora vmešati, a Janša je vztrajal: »Vseeno vam bom povedal.« Potem je povedal – da skrajšam – da je razlog v tem, da so nekateri veliki gospodarski konglomerati dobivali velike kredite – milijardne, v seštevkih – in da sedaj teh kreditov ne vračajo. To so velikanski denarji in tisti, ki so nekoč s telefonskimi klici usmerjali te kredite, so sedaj izjemno zainteresirani, da se po njih ne brska, skratka, da se ne ustanovi tako imenovana slaba banka, kamor bi se prenesle te terjatve in tako postale transparentne. V to da so pripravljeni veliko vložiti. Ob tem nas je Janša seznanil z nečim, kar vas bo brez dvoma zanimalo: »Veliko od tega, kar se danes dogaja v Sloveniji, tako v politiki kot na ulicah, je pogojeno s tem motivom in v veliki meri tudi plačano s tem denarjem.« Te stvari, je rekel Janša, morajo postati transparentne, da bo protikorupcijska komisija lahko gledala tudi tiste, ki so s telefonskimi klici usmerili po 200.000.000 evrov v neko podjetje na Ciper ali kam drugam, ne pa samo male delinkvente z nekaj sto evri. Potem je še povedal, kaj vlada v tem pogledu naredi doma in v tujini. In poudaril: »Ampak tudi neki javni pritisk bi moral biti.« Vlada očitno potrebuje pomoč, je s tem bržkone hotel reči, »kajti pri nas se vse živo dela, da bi vse šlo kar mimo, kakor je šlo v 90-tih letih«. Slovenski davkoplačevalci so tudi takrat sanirali banke. Tudi tu je bila milijardna luknja in nihče ni zanjo odgovarjal. Ljudje, ki so jo povzročili, so še naprej vodili banke, bili v nadzornih svetih in tako dalje. S tem je treba presekati. »Tu ne gre za 500 evrov. Tu gre za pol slovenskega proračuna.«
stran: 079
V nekem drugem televizijskem programu (22. januarja 2013) je dr. Bernard Brščič poskrbel še za informacijo, da so določeni ljudje (dr. Brščič je rabil izraz »tovarišija«) z zlorabo državnih bank oropali to državo v višini 4 milijarde evrov s političnimi krediti in pri tem pristavil, da niti ni bilo načrtovano, da bi bili vrnjeni. In še: »Slovenija ima krizo državnih bank, kriza državnih bank pa je povezana s sistemsko korupcijo.« Kaj pa ta sintagma, sistemska korupcija, pomeni? Nazadnje pristanemo pri naslednjem odgovoru: to je korupcija, ki jo sistem omogoča in zato tudi brani.
Brani, kako? To vprašanje nas pelje nazaj k osnovni shemi boljševiškega družbenega nastopa, ki smo ga skušali prikazati na načinu, kako so izvedli medvojno intervencijo v Sloveniji. Temu načinu smo rekli »veliki binom boljševiške manipulacije z narodom 1941–1945«. Tako smo rekli tudi velikopotezni manipulaciji, ki smo ji bili priča v najnovejšem času in ji bomo v naslednjem skušali poiskati nekaj konkretnih točk.
Najnovejša manipulacija – izločitev Janeza Janše
Sedaj gre za politično eksekucijo politika Janeza Janše. Za naš sedanji primer nimamo – zaenkrat – nobenega izčrkovanega navodila, s kakršnim smo razpolagali za začetni medvojni primer, če se še spomnite. A nas morfologija njegovih sestavnih delov sili tako rekoč s takšno nujnostjo, da bi bilo neodgovorno, če se ji ne bi pokorili.
Kako je torej tekla ta reč? Najprej je bilo treba povedati, da so ljudje, ki so od blizu spremljali Janševo politično blokado, vedeli, da retorična kuliserija nezgrešljivo kaže v eno smer. To smer sta dva njegova poslanca Jože Tanko in Eva Irgl tudi nekajkrat na neposreden način povedala. Poslanka Irglova: »Bistvo je, da se zruši Janez Janša.« Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je v svojem nastopu ponovil: »Gre samo za Janšo.« Potem pa je še razložil, za kaj pri Janši gre: »Govoril sem že o Zakonu o slovenskem državnem holdingu (SDH) in o slabi banki. Oba zakona sta bila že tarči vseh mogočih blokad. Zakaj obe področji (ki naj bi ju oba zakona uredila) sta neizčrpen vir napajanja mnogih omrežij. Zato je potrebna nova koalicija.« Ali drugače, zato mora Janša iti.
Da v celodnevni parlamentarni razpravi 27. februarja ni šlo za nikakršno ugotavljanje stanja, ampak zgolj za odstranitev Janše, dokazuje tudi odziv na njegovo intervencijo. V njej je premier navedel prepričljiva dejstva in dokaze, da se je njegova koalicija perspektivno lotila reševanja krize. A nobeden iz bazena SD in PS v svojih odzivih ni hotel ničesar od tega videti. Ni šlo za razpravo. Šlo je za eksekucijo. Šlo je vseskozi samo za Janšo.
Pogoj za vstop v Janševo koalicijo – izgon zgodovine
Tudi partnerji Janševe koalicije so nastopali samo proti njemu. Domala predčasno je vstal Gregor Virant: »Ugotovitve KPK so tako obremenjujoče, da terjajo odstop obeh funkcionarjev.« Za njim je prišel Žerjav: »Če bi se to meni zgodilo, danes ne bi bil več minister za gospodarstvo in ne predsednik stranke.« Erjavec: »Vsa odgovornost je na predsedniku stranke.« »Lahkotnost bivanja«, ki so jo pokazali ti gospodje, je mogoče najpretresljivejša najdba, ki nam jo je posredoval ta čas.
Naglica, s katero je Janševa koalicija hitela s svojimi odpovedmi, smo nekoliko bolje razumeli, ko smo se spomnili na njihovo zahtevo, da Janša pristane na »ideološko klavzulo«. Pred podpisom koalicijske pogodbe je moral pristati na to, da se koalicija odpoveduje tematiziranju zadev, povezanih z letom 1945 in letom 1990. Z ničimer ti gospodje ne bi mogli več povedati o svoji moralni, kulturni in politični formiranosti kot s temi samoomejevalnimi pogoji. Kaj je človek brez zgodovine!
stran: 080
Mobilizacija ulice
Način, kako so Janševi nasprotniki, zlasti seveda člani SD in PS, reagirali na njegovo argumentirano obrambo – že prej, že takoj po njegovi izvolitvi – nas je navedla na misel, da se ulica ni zgodila v Mariboru, ampak že prej v Ljubljani, v Državnem zboru. Ali so poslanci in novinarji zato demonstracije na trgih in ulicah delili na (»legitimno in dopustno«) vpitje, zmerjanje, psovanje, teptanje portretov, pošiljanje ljudi v Hudo jamo in (»nedovoljeno in nedopustno«) obračunavanje s palicami, z obmetavanjem z iz tal izruvanimi kockami, da bi nasilni besedni nastopi v DZ dobili status dovoljenega in legitimnega? Ali so zato poslanci SD in PS že vse od začetka Janševe koalicije vnašali v svoje nastope elemente besednega nasilja? Po nekajmesečnem prakticiranju so se njihove komunikacijske manire že toliko uveljavile, da so mogle preiti iz DZ na ulice in trge in bile tam, po izjavah politikov in novinarjev, povsem »normalne«.
Sicer pa so vstajniki veliko vpili tudi čez politike brez določil, vedoč, da ljudem ni neznano, kdo je mišljen, če se vpije čez politike na sploh ali čez politiko na sploh.
Tisti, ki mislimo, da je sleherni čas treba gledati ob svetilkah zgodovinskega spomina, pa smo v tej drami neke politične eksekucije gledali ponovitev velike manipulacije, ki bi lahko nosila naslov Slovensko 20. stoletje.
V miselnem središču naveze totalitarnega spomina se je zgostilo spoznanje, da je edini resnično moteči nasprotnik v horizontu podedovanih političnih posesti Janez Janša. Poklicali so najboljše režiserje in izdelali načrte za obračun. Najprej so z zadovoljstvom ugotovili, da so uvodna opravila samoiniciativno opravili že mediji in sindikati, tako da so predsedniku vzeli avreolo nenapadljivosti. S tem so torej načrtovalci končnega obračuna lahko že računali in prešli takoj v drugo fazo. Zanjo so se odločili, naj se odvije na prostem v okrilju noči, ki bo dala izgrednikom značaj konspirativnosti in povečane nevarnosti. Za začetek je bil izbran Maribor, za katerega so upali, da bo župan Kangler poskrbel za začetno moralistično kuliserijo.
Potem pa je prišla na vrsto tudi Ljubljana in nekaj vidnejših slovenskih provincialnih mest. Repertoar kričaških avantgard je obsegal različna imena, vedno znova pa se je slišalo vpitje proti Janezu Janši v specifično poulični kadenci, žaljivi, uničevalni, poniževalni. Poseben zven je imela zahteva, naj jim Janša »vrne državo«. Ironija te zahteve je bila v tem, da je nehote razkrivala razlog, zakaj je kontinuiteta svojim pocestnim odredom sugerirala povezavo med Janšo in državo. Zaradi neločljive povezanosti, ki jo ima Janša s slovensko državo, ga bodo boljševiki sovražili do konca.
Stvari so se stopnjevale. Malo pred božičem so »politike že pošiljali v Hudo jamo«. Po ulicah – po pisarnah, po kuloarjih, po kabinetih, pa so določeni ljudje polagoma uvidevali, da je prišel čas za poglavitni udarec. 8. januarja se je na televiziji pojavil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič in prebral obtožnico zoper Janšo. (Nekaj tednov prej je Klemenčiču bil omogočen nastop na Kanalu tri, kjer mu je uslužna spraševalka dala obilo možnosti, da je pred slovensko javnostjo zablestel s svojo pravniško tenkočutnostjo in globinsko človeško korektnostjo!)
Enega tistih dni po 8. januarju 2013 sem v neki Slakovi oddaji slišal dr. Rajka Pirnata, enega vodilnih televizijskih izrekovalcev, kadar gre za zagonetna pravna vprašanja. Rekel je približno naslednje: Vsaka dokazana koruptivnost ali koruptivno dejanje mora biti sankcionirano. Če pa je teh prepovedanih reči obtožen človek, ki nosi visoko javno službo, opremljeno z veliko avtoriteto, se mora to še s toliko večjo doslednostjo izvesti, da ne pride do kontaminacije celotnega prostora.
Kaj si je mogoče – in treba – ob tem misliti? Pirnata očitno ni strah za kvaliteto celotnega slovenskega prostora spričo posledic več kot polstoletne prisotnosti fizičnih in političnih kriminalcev v vrhovih slovenske politike. Ti še danes, ko teh nekdanjih fizičnih in političnih kriminalcev ni več živih, preko spomina na njihova neregistrirana in neocenjena dejanja, še bolj pa preko vplivnih sedanjih ljudi, ki niso imeli pomislekov, da bi si v prostorih, od njih izdelanih, začeli graditi svojo politično kariero, ti še danes grozijo s kontaminacijo celotnega prostora. A to dr. Rajka Pirnata ne skrbi.
Nova narodova paradigma – nepredvidljiva nevarnost za slovensko prihodnost
Morda je za konec treba povedati še naslednje. 4. marca je Janez Janša, ko je kot vršilec dolžnosti predsednika vlade, v DZ odgovarjal na vprašanja poslancev, ne da bi bil vprašan, sporočil še naslednje: »Brez
stran: 081
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Tranzicijska plovba Tamino Petelinšek
sanacije bančnega sistema bo država do konca leta bankrotirala«. Janša je s tem nekaj dokazal. Dokazal je, naj se ne sliši patetično, dokazal je, da ga skrbi – za nekaj, kar ni on sam.
Za konec bi tvegal, da se dotaknem še enega vprašanja. O tveganosti govorim zato, ker nisem povsem prepričan, da ne bom nazadnje že z vprašanjem samim pokazal na stanje, ki utegne koga notranje obremeniti, če ne celo pohujšati. Tako tega vprašanja ne odpiram brez notranje dileme. Toda dejstvo, da se bo o njem razpravljalo na forumu katoliških izobražencev, mi je nazadnje pregnalo dvome in jih spremenilo v gotovost, da se nekje o tem končno mora govoriti. Kje pa naj se vprašanja take vrste odpirajo, če ne na shodu katoliških izobražencev? Razumeli pa boste, da vas v tem primeru posebej prosim za vašo naklonjenost v tem, da boste moje vprašanje samo, pa tudi morebitne sugestije za njegovo reševanje, podredili oceni vašega uravnovešenega in kritiškega razuma. Za kaj gre?
Že nekaj let me z naraščajočo intenzivnostjo spremlja neko stanje duha, ki ga ne morem razumeti, predvsem zato, ker se bije z osnovnim védenjem, ki ga imam o svetu. Ta nenavadnost, ta izjemnost me je včasih že napeljala na misel, da pretiravam; da zaradi bog ve česa nekaterim rečem pripisujem velikost, ki je nimajo. Potem pa, ko sem to stanje spet imel pred seboj, znova ni bilo vznemirljivo nič manj.
Gre za neko neopažanje, ne česa neznatnega, kar se ljudem kar naprej dogaja, ampak za nekaj, kar razpolaga z veliko velikostjo, če bi se smelo tako reči, s presežno velikostjo, za nekaj, kar ni mogoče ne videti. Slovensko 20. stoletje razpolaga s prizori, ki dosegajo najvišje vzpone zla v zgodovini – naj ponovim, v zgodovini. Zla v pomenu nasilja nad človekom. Do leta 1941 je bilo sredstvo komunikacije med Slovenci, med ljudmi te dežele beseda – kljub vsakršnim nasprotstvom vendarle beseda ali lógos. Ta je ljudi med seboj zbliževala in jih tudi držala vsaksebi, ne glede na karkoli je bil to dialog. Le redko, redko, je na njegovo mesto stopil umor, le zelo redko je dialog zamenjal umor, a je tudi tedaj hotel ostati skrit in anonimen, ker so storilci vedeli, da je zavržen in da so z njim zavrženi tudi oni sami. To se je vedelo z vso gotovostjo. Svet, ki se je sedaj uveljavljal, pa je – tako rekoč brez prehoda – njegove storilce začel slaviti kot heroje. In narod, ki je nekoč imel v sebi človeka, ki je napisal Skodelico kave, ki je, bi si drznil reči, najfinejša besedna tkanina, ki je kadarkoli kje v zgodovini nastala, ta narod je to v veliki meri sprejemal.
stran: 082
Dogajale so se strahotne reči – reči, ki jim tradicionalne besede niso več kos. Že septembra 1941 je neka skupina ljudi, imenovana OF, izvedla zaplembo narodove samostojnosti in v slogu površnega pravnega ornamenta zagrozila s smrtno kaznijo vsakomur, ki tega ultimata ne bi sprejel. Potem so sledili umori, najprej posamični, potem pa so se čez poletje 1942 začeli gostiti in še pred jesenjo dosegli število 900. Ko so se napadeni končno uprli in se začeli braniti, so boljševiki začeli z množičnimi likvidacijami; do konca vojne je vseh bilo že 6.000, ob koncu vojne in po njej pa še 15.000, zvečine v dveh tednih.
Najpomembnejše pri tem dogajanju pa je bilo to, da to nasilje, ta pandemija nasilja, pri tistih, ki niso bili neposredno prizadeti – pri večinskem narodu, moramo reči – ne tedaj ne pozneje ni doživela človeške in moralne obsodbe. To je tisto, kar težko razumemo ali pa sploh ne. Tu pride sedaj moja teza, sicer opremljena s tolikimi dvomi.
Žrtve tega nasilja so bili katoličani. Katoličani so bili v Sloveniji, kakor bi lahko rekli, hrbtenica naroda. Znan je stavek britanskega ambasadorja pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu Georgea Rendella: »Slovenci so mogoče edini zares katoliški narod v Evropi.«
Tu pa sedaj stopi v igro drugi igralec. Tu se pojavijo slovenski liberalci, ki so se začeli družbeno uveljavljati v drugi polovici 19. stoletja, povečali svoje število in okrepili svoj položaj v prvi polovici dvajsetega, zlasti po prvi svetovni vojni, ko smo Slovenci zamenjali katoliško Avstrijo z večinsko nekatoliško Jugoslavijo. Liberalci so to, kot nas poučuje zgodovina, z veseljem in obilno izkoristili.
Kljub vsemu pa liberalci, tudi s svojim Beogradom, tudi s svojo trgovino in začetno industrijo, katoličanom, s katerimi so od vsega začetka mislili, da morajo tekmovati, nikoli niso bili kos. Katoličani so bili družbeno in duhovno utrjena tradicionalna sila in moralno drugačnega kova kot liberalci. Ko je Fran Šuklje na prelomu stoletja prestopil na katoliško stran, je to utemeljil s stavkom, ki je prešel v zgodovino: »Liberalci se za svoje vrednote niso pripravljeni postiti niti en dan.«
V takem stanju so se v tridesetih letih pojavili boljševiki in potem v štiridesetih – praktično takoj po okupaciji – prevzeli vodilno vlogo. In to je bil čas, ko je v liberalcih nastala odrešilna ideja: Boljševiki bodo katoličanom kos. To je bilo izhodišče njihove odločitve, da podprejo komunistični projekt. Začetek je bil takšen kot povsod in tudi konec je bil takšen, kot povsod: ko so pristopili, so mislili, da so samo pristopili, a se je izkazalo, da so ostali in postali njihovi – takšni, kakor so jih potrebovali. Ta liberalna gesta je postala usoden korak za slovensko zgodovino. Kar je bilo v začetku več ali manj taktični korak neke – res velike – narodove skupine, je postala usoda vsega naroda, ki ga poslej – kot celoto seveda – niso več vezale na katolištvo notranje vezi. Končna zmaga slovenskih boljševikov nad slovenskimi katoličani leta 1945 – povzročena kljub vsemu, po imperialnih intrigah velesil – je dal odločilen pospešek tistim mnogim Slovencem, ki so že naredili prve korake na poti v nov način prebivanja v času. Z eno besedo: Slovenci so se odločili za novo paradigmo. Za veliko zamenjavo sveta ontološke in duhovne vezanosti s svetom ontološke in duhovne poljubnosti. To so sedaj imeli za svobodo in prostost; da človek ni kar naprej vezan na neke dovoljenosti in dolžnosti. Ta odločitev je bila tako velika, da njene dimenzije komaj slutimo. Pa tudi usodna, pa tudi usodna! Krščanstvo je v majhnem narodu, kakršni smo mi, opravljalo vlogo sidra. Poleg vsega drugega – poleg tega predvsem, da nas je skozi zgodovino vzdrževalo v človeški normi. Pred katoličani te generacije in pred Cerkvijo tega časa, se tako postavlja resna in velika naloga, da dosežemo, da se kot narod vrnemo k sebi, da uresničimo v sebi tisto svobodo, ki je vsebovana v vrstici psalma: Glej prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.
Ker je bila odločitev za severozahodni prehod v samosvojo svobodo narejena v zgodovinski vročici, je nekaj upanja, da je z velikimi napori mogoče doseči, da jo kot narod korigiramo. Tisti med nami, ki težko razumemo, zakaj nam je bilo naloženo, kar nam je bilo naloženo v 20. stoletju, lahko tu pokažemo na rešilno misel: lahko pokažemo na Barbarin rov. Lahko ga pokažemo vsemu narodu. Kdo bi se mu, v podobi, ki bo pred njim, mogel upirati? Toda, kdaj ste nazadnje slišali v kaki pridigi te besede in to ime? In še to, kdaj pa ste nazadnje slišali, da bi kdo ponovil misel na Slovenski katoliški shod, ki bi o teh rečeh domišljeno in tehtno spregovoril.
stran: 083