Avtor: Aleš Maver

stran: 083

Nekateri ključni kamni na poti slovenske družbe v normalnejšo prihodnost so tako trdno vkopani, da jim kljub vsej prizemljenosti dejansko lahko rečemo demoni.
V besedilu kanim spregovoriti predvsem o enem, ki ga sam štejem ne le za najočitnejšega, marveč tudi za takega, da ga je z omenjene poti najteže odstraniti. Morda celo ne gre za najbolj globinskega demona v našem prostoru, gre pa nedvomno za tistega, ki povzroča največ nevšečnosti, in to praktično na vseh ravneh našega skupnostnega življenja. V drugem delu svojega modrovanja pa se bom vprašal, kaj je in česa v spopadu z obravnavanim demonom ni storila tukajšnja katoliška skupnost in ali je bil njen prispevek doslej zadosten.
Osebno menim, da se slovenska družba že drugič v zadnjih sto petdesetih letih kot z enim svojih temeljnih problemov sooča z vprašanjem obstoječega posestnega stanja in s perečim problemom, kako to posestno stanje spremeniti na kar najmanj boleč način. Najprej naj pojasnim pojem sam. Izvira iz slovenske politične zgodovine poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ko je označeval vedno bolj nezdravo neravnotežje med številčno močjo in realnim političnim, gospodarskim in kulturnim vplivom slovenske in nemške jezikovne skupnosti na Slovenskem. Nemško govoreči so na podlagi boljših zgodovinskih izhodišč nabrali precejšnjo prednost, ki se je tudi potem, ko se je politična tehtnica, zlasti na Kranjskem in v nekaterih delih Štajerske, nagnila na slovensko stran, kazala kot poglavitna cokla za zdrav razvoj slovenskega narodnega telesa. To posestno stanje niti ob najboljših namenih na obeh straneh, ki pa jih večinoma ni bilo, ne bi moglo ostati nedotaknjeno, saj bi sicer slovenska narodna emancipacija ostala torzo. Doseči je bilo potrebno spremembo ravnovesja, spremembo posestnega stanja, kar se je na koncu zgodilo ob prevratu leta 1918, dokončno pa s popolno eliminacijo nemškega jezikovnega in kulturnega elementa v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni. Ta eliminacija s svojo predigro, brutalnim nemškim okupacijskim posegom v Sloveniji, ni bil ne zaželeni ne temu prostoru kaj prida koristni epilog. Vendar je potrebno opozoriti, da se nosilci prednosti tej niso bili pripravljeni odreči sami od sebe, slovenska stran pa dolgo ni imela mehanizmov, da bi to od njih izsilila. Ko jih je dobila, je šlo, kot rečeno, na nož.
Malokdo si je leta 1918 predstavljal, da se bo skoraj stoletje pozneje zgodba ponovila v poostreni različici. Zdaj – in pravzaprav že dobrega pol stoletja – so na položaju s prednostmi obstoječega »posestnega stanja« obloženih ironično prav tisti, ki si (med drugim) lepijo največ zaslug za radikalno in dokončno razrešitev vozla prejšnjega neravnovesja. Zaradi enostavnosti jih bom v nadaljevanju v glavnem imenoval zagovorniki in podporniki povojne politične mitologije, saj se mi to zdi izraz, ki najbolj zajame različne vidike njihovih pogledov na slovensko družbo. Strahotno neravnovesje med njimi in vsemi ostalimi tokovi v Sloveniji, zlasti onim, izvirajočim iz predrevolucionarnih izročil tega prostora, je seveda posledica njihove popolne zmage v epskem državljanskem spopadu med drugo svetovno vojno z brutalnim epilogom takoj po njej. To so znane, ne pa docela domišljene reči. Vsekakor je temu relativno ozkemu toku znotraj slovenske skupnosti uspelo v celoti osvojiti in obvladovati oblast skoraj celih petdeset let. Na ta način so si njegovi predstavniki zagotovili tudi velikansko prednost in pridobili »posestno stanje«, povsem primerljivo s tistim nemško govoreče skupnosti v 19. stoletju.
Vendar gre njihova premoč še bistveno dlje, in šele to je tisto, kar jo naredi za demonično in za poglavitnega demona sodobne Slovenije. Niti druga srednje- in vzhodnoevropska okolja se niso mogla izogniti čerem velikanskega neravnovesja med silami, ki so imele ves povojni čas oblastni in družbeni monopol, in med njihovimi nasprotniki, ki so začeli po letu 1989 tako rekoč iz nič. Dogajanje v Romuniji, na Madžarskem, Slovaškem, na Hrvaškem, pa celo v Litvi in deloma v Estoniji govori o tem več kot jasno. Tudi velik del nesporazumov in kratkih stikov med Orbanovo vlado na Madžarskem in »Evropo« izvira iz nezmožnosti, da bi na Zahodu dojeli razsežnosti tega neformalnega neravnotežja za navidez neproblematično fasado, ki ga tudi ni mogoče odpraviti brez ukrepanja. Kljub vsemu pa so domala vse srednje- in vzhodnoevropske države to neravnovesje odpravile vsaj na idejnem in kulturnem področju. Potegnile so bolj ali manj jasno ločnico med svojimi predvojnimi zgodbami, iz katerih občasno resda gledajo grozeče prikazni avtokratizma, skrajnega nacionalizma in antisemitizma, a sočasno neki demokratični potencial, ki bi se ob ugodnejših globalnih okoliščinah lahko razvil in ki ga povojna zgodba, večinoma pod sovjetsko egido, ni nikoli imela. Tak preboj je uspel celo nekaterim nekdanjim jugoslovanskim republikam in je najbolj izražen na Hrvaškem, kjer je »posestno stanje« ostalo na kapitalskem področju precej pomaknjeno v smer nosilcev povojne oblasti, na idejnem pa so se morali odreči veliki večini povojne mitologije.

stran: 084

Slovenija je tu izjema. Skupaj z večino nekdanjega sovjetskega prostora razen baltskih držav, Gruzije in morda delno še Ukrajine in Armenije se pri nas ni nedotaknjena ohranila samo politična, gospodarska in kapitalska premoč nosilcev povojne politične mitologije. Iz na prvi pogled nejasnih razlogov jim ni bilo potrebno niti za ped odstopiti od prej (in še sedaj) monopolnih predstav o družbi, politiki, gospodarstvu, izročilu in zgodovini. Kljub strahotnim stranpotem povojnega obdobja so še vedno oni tisti, ki v javnosti edini kompetentno razlagajo, kaj je demokratično in kaj ni. Oni določajo (in so njihova merila splošno sprejeta), kdo lahko velja za slovenskega domoljuba in kdo ne, kar boleče opazujemo ob zgledih Korošcev dr. Lamberta Ehrlicha in dr. Gregorija Rožmana. Pridobili so si vlogo edinih pravih predstavnikov slovenske visoke kulture, kot je bilo razbrati ob dogajanju, povezanem z jesenskimi protesti. Samo oni imajo polno vedenje o obsegu pojma fašizem in o tem, kdaj se sme rabiti in kdaj ne. Seveda ga, kadar jim pride prav, rabijo zelo radodarno. Pravilno je samo njihovo razumevanje gospodarskih modelov in samo njihov privilegirani model tovarišijskega kapitalizma je bil v vseh teh dveh desetletjih primeren za neuko slovensko ljudstvo. Kajpak njim pripada sodba o tem, kdo izmed predstavnikov po letu 1989 nastalih političnih sil je »konstruktiven« in kdo »revanšist«, kdo je »liberalen« in »strpen« in kdo si želi zgolj delitev v narodnem telesu. Nič čudnega ni, če se temu pridruži še, da oni – ki so bili v srcu vseskozi demokrati – postavljajo vatle, kdo sme biti v Penu in kdo ne.
Še bi lahko našteval, a naj opozorim samo še na dve področji, kjer je njihov vpliv nedotaknjen. V očeh javnosti nosilci povojne politične mitologije predstavljajo pôroke »evropske poti« Slovenije, saj so uspeli uzurpirati prostor evropske razsvetljenske in liberalne tradicije pri nas. Javnost ne vidi nobenega protislovja v tem, da jim kljub temu sledi tudi takrat, ko bruhajo ogenj proti »brezdušnim« evropskim institucijam in sramotijo evropske simbole, saj bodo oni kot prepričani Evropejci pač bolje od razvajenih evropskih birokratov vedeli, kaj so avtentične evropske vrednote. Nazadnje se jim Slovenka in Slovenec povsem prepustita tudi, ko s filigransko natančnostjo odmerjajo pravo mesto Katoliški cerkvi v naši družbi. Celo veliko katoličanov ne dvomi v njihovo presojo o tem, kaj je njeno vmešavanje v politiko in kaj ni, kaj je »avtentično krščanstvo« in kaj so ostanki odurnega klerikalizma, kaj ustreza »duhu drugega vatikanskega koncila« in kaj kaže skomine po starih, predkoncilskih časih, ki so, kot ti izvrstni poznavalci evangelija in Cerkve najbolje vedo, zunaj zatohlega prostora Cerkve na Slovenskem že zdavnaj preteklost in zunaj mode.
Na kratko: v njihovih rokah sta naš skupnostni pekel in naš skupnostni raj, kamor bolj ali manj poljubno neovirano razmeščajo vse pojave in ljudi tega prostora.
Dejal sem, da je na prvi pogled precej nejasno, zakaj je to mogoče. Delček odgovora se skriva v nekaj stavkih, ki bi jih neuki opazovalec pripisal morda sedemdesetim ali osemdesetim letom prejšnjega stoletja, objavljeni pa so bili v nekem aprilskem Delu. Dolgoletni spremljevalki cerkvenih zadev, ki se je pred nekaj tedni navduševala nad veličino odstopa Benedikta XVI. in nato nad novoizvoljenim papežem Frančiškom, se zapiše tole: Traktati o spravi so jalovi. Treba bo nedvoumno povedati, kdo je bil osvoboditelj in kdo kolaborant ter kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani. Na obeh straneh so bili številni odtenki, ki pa niso bistveni.
Vedeti, kdo je bil na pravi strani, to je to. V to pravljično-mitološko past je ujeta slovenska družba. In njen objem ima zares demonske razsežnosti. Segajo vse do na prvi pogled akutnejše gospodarske in socialne krize, ob kateri naj bi se poenotili in pozabili na razlike. V dobro vseh, pravijo. Dejansko pa bi znova odložili soočenje s „posestnim stanjem“. A da se vrnem k pravljicam. Ravno hlastanje po njih precejšnjo večino tukajšnjega življa navdihuje, da nekritično pritrjuje ohranjanju „posestnega stanja“ in nerazumno, nervozno odreagira na vsak, še tako neznaten in po dvajsetih letih slovenske države že zdavnaj samoumeven korak v smeri njegovega spreminjanja. V tej luči je treba gledati tudi povsem iracionalno odločitev slovenskih volivcev na decembrskih volitvah leta 2011, na podlagi katere je bila oblikovana sedanja vladna koalicija.
Ampak v ozadju je zavedanje, da pomeni sprememba posestnega stanja sočasno razkroj pravljično-mitološkega univerzuma,

stran: 085

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Demonske perspektive Tamino Petelinšek

v katerem je jasno, kdo smo Smrkci in kdo je Gargamel. Pomeni slejkoprej tudi pogled v mračni tolmun slovenske polpreteklosti, pogled, ki bi, kot Slovenci in Slovenke slutijo, podrl vse idealizirane predstave o pokončnem narodu, ki ni na svoji poti nikdar skrenil. Ne, takega pogleda si normalen človek ne želi. Četudi mu je še tako jasno, da se mu ne bo mogoče za vselej izogniti. Zatorej ni od nosilcev povojne politične mitologije nihče resno zahteval, naj se odrečejo svojim monopolom, če že ne na kapitalskem, pa vsaj na idejnem področju. Samim kaj takega seveda ni prišlo na misel, kot se Nemci zgodnjega 20. stoletja niso bili pripravljeni odreči svojemu privilegiranemu položaju. Na južnem Koroškem so celo povozili slovensko večino, kar je sicer del druge zgodbe.
To nas druži s tistimi okolji, predvsem v Sovjetski zvezi, ki so si ravno tako naložila breme grozljivega medsebojnega obračunavanja in državljanskega spopada. Tam je slovo od „posestnega stanja“ najtežje, tam je interes širokih ljudskih množic za ohranitev monopola tistih, „ki vedo, kdo je bil na pravi strani“, največji. Nekaj drugega je spreminjanje omenjenih gotovosti tam, kjer se zapiranju in razlaščanju niso pridružila še množična grobišča. Slovenija take sreče ni imela. In bojim se, da imajo vzvode za spremembe v rokah samo dediči nosilcev povojne politične mitologije, da lahko samo oni naredijo tisti odločilni korak, ki bo večino Slovencev in Slovenk prepričal, da je čas pravljic mimo.
Seveda je potrebno pristaviti, da tudi tisti, ki se tej mitologiji nismo priklanjali, lahko kaj storimo. Naš pogled v tolmun preteklosti doslej ni bil povsem iskren, ker za to ni bilo nikakršne potrebe. Tudi tukaj še ni povsem minila želja, da bi se zadovoljili zgolj z mitološko preureditvijo slovenskega imaginarija, tako obremenjenega z bremenom obstoječega posestnega stanja. Druga velika naloga je, kako pomagati pri nujni in neizbežni bolj ali manj koreniti razgradnji tega posestnega stanja, ne da bi sočasno z njim stopili čez rojake in rojakinje, ki so nanj in na pravljični svet, ki ga ponuja, navezani iz najrazličnejših vzrokov.
Za konec na hitro še beseda o prispevku, ki je v teh dveh desetletjih umanjkal, s čimer je bila ohranitev posestnega stanja morda ne odločilno, gotovo pa pomembno olajšana. Gre za prispevek tukajšnje katoliške skupnosti. Nedvomno s(m)o slovenski katoličani in katoličanke bili med tistimi skupinami slovenskega prebivalstva, ki so osamosvojitev in demokratizacijo najbolj doživeli kot globinsko osvoboditev. Kajti prejšnje obdobje je bilo kljub vsem tedanjim in sedanjim poskusom drugačnih stilizacij, kakršna je bajanje o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot domnevni zlati dobe slovenskega katolištva, kot si ga privoščijo nekateri, čas nesvobode, ko je lahko Cerkev dihala zgolj toliko, kolikor so dovolili drugi. Nič čudnega torej ni, če lahko mnoge katoličane in katoličanke štejemo med najzvestejše stebre projekta slovenske države in demokracije. A celotna slika ni tako lepa.

stran: 086

Sovpadli sta pač dve na prvi pogled ne nujno v isto smer kažoči težnji. Ena je pastoralno-evangelizacijska, ki raste iz utemeljenega prepričanja, da mora biti Cerkev odprta vsem, zaradi česar njene nosilce daje hud strah pred opredeljevanjem o dilemah tega prostora. Strah jih je seveda tudi, da bodo zaradi delovanja drugih obveljali za “janševce”, “desničarje”, “klerikalce”.
Z njo je sovpadla z vidika zgodovine Cerkve tako rekoč naravna težnja predvsem večine tukajšnje višje katoliške hierarhije, da namesto na nove, a neznane išče in je iskala naslonitev na stare, preizkušene in do obisti znane strukture, četudi te morda katolištvu niso bile najbolj naklonjene. S tem je namesto k razgradnji prispevala k ohranjanju posestnega znanja. Danes že lahko rečemo, da je sočasno padla na zgodovinskem izpitu. Seveda ne moremo izključiti, da se pravzaprav obe evocirani težnji napajata iz istega pravljičnega izvira kot družba v celoti: da ju je podzavestno strah soočenja s spoznanjem, da je bil grozljivi spopad med Slovenci v veliki meri sad razkola v katoliški skupnosti. Zato se je laže okleniti mitov tudi za ceno ohranitve nezdravega ravnotežja, ki dolgoročno vodi proč od svobode, proč od sproščenega dihanja in hkrati proč od učinkovite pastoralne dejavnosti, ker ta pač ne more peljati mimo resnice o tem prostoru.
Katoliška skupnost bi lahko bila tisti jeziček na tehtnici, ki bi spremenila problematično ravnovesje. A zdi se, da ga je doslej kljub nasprotnemu splošnemu prepričanju, ki smo ga posvojili skoraj vsi, prejkone prevešala v prid posestnemu stanju nosilcev povojne mitologije. To pa je tragična bilanca.