Avtor: Urška Makovec

stran: 025

Pričujoči članek je skrajšana različica obsežnejšega besedila, ki ga je dr. Marko Kremžar napisal o svojem bratu Marjanu Kremžarju. Ta je, kot toliko slovenskih duhovnikov v času druge svetovne vojne, izgubil življenje v službi Njega, ki ga je poklical.

Na cvetno nedeljo leta Gospodovega 1941 so Slovenijo, ki je bila takrat del kraljevine Jugoslavije, napadli trije sovražniki. S severa so vdirali Nemci, s severovzhoda Madžari in od zahoda Italijani. Jugoslaviji pa sta napovedali vojno, poleg omenjenih, še Romunija in Bolgarija.
Trnovski kaplan Marjan Kremžar je opravljal prvo jutranjo mašo, h kateri so ob nedeljah hodile navadno starejše ženice, ko je zunaj zabobnelo. Hrumenje letal, ki so s strojnicami in topovi obstreljevala ljubljanski kolodvor in bližnja železniška skladišča, je pretreslo zbrane vernike pa tudi duhovnika, ki se je takoj zavedel, da se je pričela vojna. Vendar je skušal zbrano opraviti sveto daritev, med katero ni niti eden od prisotnih in gotovo preplašenih vernikov zapustil cerkve. Po maši je mladi duhovnik tekel v župnišče in zavrtel telefon. Klical je očeta, da bi zvedel kaj se dogaja. Franc Kremžar je bil urednik dnevnika Slovenec, ki je bil ob liberalnem Jutru tedaj najbolj razširjen slovenski časopis. Če kdo, bo on poučen o položaju. Pa ni imel uspeha. Telefon je bil zaseden. Marjan je sedel na kolo in se odpeljal na drugo stran mesta, v Moste, na posvet z očetom.
Pri Kremžarjevih je vojna zalotila odrasle pri nedeljski maši, mlajša člana družine pa v postelji. Ko je streljanje letalskih in protiletalskih topov zbudilo starejšega Franceta, je ta stresel nekaj let mlajšega Marka, ki je spal v postelji ob nasprotni steni fantovske sobe. »Marko vstani! Vstani! Vojna je!« Potem sta oba stekla na dvorišče in opazovala na nebu nemška letala, ki so se pojavljala in izginjala nad hišo, sredi belih oblačkov protiletalskih izstrelkov.
Ko sta se France in Marko vrnila od maše, ki je bila tisto nedeljo silno kratka, sta našla brata Marjana sredi kuhinje v živahnem pogovoru z atom, mamo in teto Mili, ki je prišla tja iz svojega nadstropnega stanovanja. Oče je pravil, kaj je zvedel po telefonu iz uredništva Slovenca: »Jugoslavija je bila napadena z vseh koncev. Naša vojska se junaško brani. Nemška letala so bombardirala prestolnico. Baje že nabirajo prostovoljce. Druga svetovna vojna je zajela tudi nas … «
Oba starejša sinova sta sklenila, da gresta kot prostovoljca branit domovino. Marjan je nameraval oditi v vojsko kot kurat, če bo dobil za to potrebno cerkveno dovoljenje. Starša sta ob tem molčala. Težko jima je bilo, a sinovoma nista branila, da gresta, kamor ju kliče dolžnost.
Priprave so bile kratke. Že naslednji dan sta se brata prijavila, vsak zase, v naborni pisarni in 24 ur kasneje sta se znašla na istem vlaku, ki je odpeljal slovenske prostovoljce v smeri proti Zagrebu. Marjan je spremljal nabornike kot vojni kurat, za kar je dobil potrebno škofijsko pooblastilo.
Brata Marjan in France sta z drugimi slovenskimi prostovoljci postala vojna ujetnika. Ko so ustaši na dvorišču neke zagrebške vojašnice grozili fantom, ki niso niti imeli vojaških uniform, da jih bodo postrelili, jim je Marjan podelil splošno odvezo. Nekaj so jih odvedli proč in baje res ustrelili. Kasneje, ko je napetost popustila, je bil Marjan kot duhovnik izpuščen. Kmalu je bil spet na svojem kaplanskem mestu v Trnovem, France pa se je po malo težji poti čez nekaj dni tudi pojavil doma. Vojne je bilo zaenkrat konec, pričela se je okupacija.
Ljubljanska škofija je bila razkosana. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je znašel v težkem položaju. Od Nemcev zasedeni del njegove škofije se je v nekaj tednih znašel brez duhovnikov, verniki pa brez dušnopastirske oskrbe. Ko je pričel iskati med mlajšimi duhovniki koga, ki bi bil pripavljen oditi skrivaj na Gorenjsko, se je Marjan ponudil in dobil od škofa potrebna pooblastila za opravljanje dušnopastirske službe v vseh krajih ljubljanske škofije, ki je bila pod nemško zasedbo.
Prve ponarejene dokumente mu je priskrbel neki občinski uradnik v Kranju, glede dušnopastirske pomoči pa je sklenil, da bo poiskal stik s člani Katoliške akcije. Kot vse slovenske organizacije je bila Katoliška akcija takrat pod Nemci sicer prepovedana, a Marjan je upal, da člani, čeprav brez vodstva in razpršeni po farah, niso izgubili apostolskega duha in vneme.

stran: 026

Profesor Tomec je bil ključna osebnost pri vzgoji mladega Kremžarja. Marjan je bil dijak klasične gimnazije. V nižji gimnaziji ni izstopal kot dober učenec. Ko pa ga je njegov profesor grščine in latinščine Ernest Tomec povabil k Mladcem in mu je pričel tam odkrivati pot do globlje duhovnosti pa tudi krščanske odgovornosti za svoje bližnje, je dobil mladi Marjan s tem potrebno motivacijo. Mladci, dijaška Katoliška akcija, so njegovemu življenju dali smisel, kar se je pokazalo tudi pri študiju. Profesor Tomec je znal zbuditi mladim katoliškim dijakom zavest, da je za laika dobro opravljeno poklicno delo prvi korak h krščanski poglobitvi. Poudarjal je, da je kakovostno delo pogoj za nadaljnjo rast. Mladec naj bi združeval v sebi vestnost v poklicnem življenju ter nesebično in smotrno delo za širjenje božjega kraljestva v svojem okolju. Vse pa naj bi temeljilo na gorečem osebnem molitvenem in evharističnem življenju ter na velikodušnem sprejemanju odpovedi in zatajevanja.
Ko so leta 1936 sklenili pri Mladcih, da prično z izdajanjem katoliškega tednika za dijake in študente, ‘Mi mladi borci’, je bil Marjan eden najbolj aktivnih sodelavcev v uredniškem odboru pa tudi pri tehničnem delu.
Sicer pa je Marjanov duhovniški poklic dozoreval počasi. Domači so dolgo mislili, da se bo najstarejši sin posvetil študiju prirodopisnih ved. Od malega je namreč kazal nagnjenje do živali.
Od Kremžarjevih sinov sta bila Marjan in France iz prvega zakona z Gizelo Rozman, iz drugega s Slavico Abram pa sta se rodila Jožko, ki je kmalu po rojstvu umrl, in Marko. Vsi trije doraščajoči sinovi so si bili po značaju in zunanjosti precej različni, a je vladalo med njimi lepo, res bratsko vzdušje. Francek je bil očetovi novi ženi, ki je fantoma skušala nadomestiti mamo, nekaj časa nenaklonjen, medtem ko je Marjan že od prvih mesecev cenil njeno dobrohotnost in ji bil s svojim umirjenim značajem vedno v oporo. Vzdušje v Kremžarjevi družini je bilo lepo. Zvestoba Cerkvi, molitev in katoliški nazori so bili nekaj povsem naravnega. Tako oče kakor mati sta živela svoje krščanstvo iz globokega prepričanja, kar je prešlo brez posebnih besed tudi na sinove.
Kot najstarejši sin nekdanjega poslanca se je pričel Marjan tudi kmalu ukvarjati s politiko. Seveda je delal to na precej originalen način. Njegov krstni boter je bil nekdanji očetov prijatelj, tedaj vodilni slovenski politik dr. Anton Korošec, s katerim pa je imel njegov krščenec bolj malo stika. S tem ni rečeno, da ni bil na svojega botra ponosen. Ko je jugoslovanska

Opis slike: Marjan Kremžar

kraljeva diktatura dr. Korošca konfinirala na otoku Hvaru, je Marjan privlekel od nekod nekaj desk, jih položil v posteljo pod rjuho in odslej spal na trdem. Na deskah je spal ves čas Koroščeve konfinacije. Bil je prepričan, da je treba za botra, ki je narodni voditelj in je bil takrat simbol zatiranega slovenstva, narediti tudi kako žrtev in da je samo moliti premalo.
Sicer pa je svoje prepričanje pričel že zgodaj uveljavljati tudi v debatah s sošolci. Neki njegov prijatelj je zapisal, da je Marjan ‘v gimnaziji vneto zagovarjal katoliški program, pa znal nastopati tako, da je občeval tudi z vodilnimi komunisti v razredu čisto prijateljsko’.
Tiste dni se je nad njegovo posteljo prikazala tudi zelena kravata, znak slovenskih avtonomistov. Kot protest jugoslovanski diktaturi so pričeli narodno zavedni dijaki, ki so se zavzemali za avtonomnost Slovenije v jugoslovanskem okviru, nositi zelene ovratnice. Kmalu so jih prepovedali. Tako se je Marjanova pletena, zelena ovratnica preselila v intimnost fantovske sobe. Ovil jo je, skupaj z belo modro rdečim trakom okrog križa, ki mu je visel nad posteljo. S tem je združil dva simbola, ki sta predstavljala zanj najvišji vrednoti: krščanstvo in slovenstvo.

stran: 027

Sicer sta pa starejša Kremžarjeva fanta nekoč za slovensko stvar preizkusila celo pendreke ljubljanske policije. Bilo je na šestdeseti rojstni dan konfiniranega dr. Korošca. Narodno zavedni študentje in starejši dijaki so sklenili, da bodo v znak protesta proslavili ta dan s kresom, enako kot drugod po deželi, tudi na Ljubljanskem gradu. To je zvedela policija in študente in dijake, ki jim je kljub stražam uspelo zakuriti kres, nasilno razgnala. S ponosom sta domačim kazala sledove, ki so jih pustile policijske gumijevke na njunih hrbtih. Boter Korošec ni bil edini, ki je bil pripravljen trpeti za narod.
Kdaj je v Marjanu dozorel sklep, da postane duhovnik, ni mogoče ugotoviti. Vsekakor pa pri tem ni šlo brez dvomov in težav, ki pa so se pojavili tam, kjer bi vsak, ki je Marjana poznal, najmanj pričakoval. Bilo je leta 1934, po opravljeni maturi, ko je nekega jutra zaupal očetu, da bi rad postal duhovnik, pa mu hkrati tudi potožil svoj najresnejši dvom. Bal se je, da se ne bo znal pogovarjati s preprostimi ljudmi. »Z domačimi, s prijatelji in sošolci se je lahko pogovarjati, ker nas vse zanimajo iste reči. Kaj pa naj se kot duhovnik pogovarjam s kakim kmetom ali delavcem, ko nimam pojma o čem oni navadno govorijo in kaj jih zanima,« je razlagal očetu. Ni hotel biti duhovnik za kako elito niti ga niso zanimali višji študiji teologije. Hotel je biti dušni pastir, a je dvomil, če je za to službo res sposoben.
Vsekakor je po maturi in po koncu počitnic odšel v bogoslovje.
Imel pa je Marjan pomanjkljivost, katere bi se na vsak način rad iznebil: bil je popolnoma brez posluha. Kljub temu je sam pri sebi brundal razne melodije, ki so bile sicer težko prepoznavne, a so bile nedvomen izraz njegovega veselega razpoloženja, pa tudi prepričanja, da si je posluh mogoče z vajo pridobiti. Rad je bil v družbi s prijatelji in je z njimi tudi prepeval, pa prav nič zameril, če so se ti na račun njegovih pevskih zmožnosti pošalili.
Marjan je bil celo za kaplana izredno mlad. Posvečen je bil leto prej kot njegovi vrstniki v semenišču, ker je bil oproščen vojaške službe. Pri zdravniškem pregledu je komisija ugotovila, da zaradi dveh poškodovanih prstov na desni roki ni sposoben za vojaka. Podoben zdravniški pregled pred vstopom v semenišče pa je dognal, da kandidat, kljub dvema trdima prstoma na roki, ne bo imel večjih težav pri obhajanju svete daritve. Seveda, če bi mlademu abiturientu prsta manjkala, bi bil po tedanjih pravilih nesposoben tudi za opravljanje duhovniške službe. Da pa sta bila omenjena prsta na svojem mestu, je šla zahvala Marjanovi otroški trmi, prav kakor je bila njegova radovednost kriva, da sta bila malo postrani in v drugem členku negibljiva.
Marjan Kremžar je bil 20. julija 1939 imenovan za kaplana v Trnovem pri tedanjem župniku gospodu Janku Cegnerju, od vsega začetka pa se je posvečal predvsem delu med mladimi pa tudi med najbolj revnimi farani v obrobnem naselju, ki so mu rekli Sibirija. Ni čakal, da bi se oni približali fari, ampak jih je rad obiskoval. Neko nedeljo popoldne ga je na takem sprehodu skozi revno naselje spremljal njegov tedaj doraščajoči brat Marko. Marjan se je ustavljal pri hišicah in barakah, pred katerimi so ljudje posedali na svojih skromnih vrtičkih in se z njimi pogovarjal. Pred neko tako hišico ga je sredi pogovora opozoril domači gospodar, da se mu je odlepil podplat na čevlju. Marjan je bil mnenja, da bo podplat do doma še zdržal, dobri mož pa mu je rekel, naj se sezuje in da mu ga bo on brž pribil, ker ima potrebno orodje. Povabil ga je naj stopi naprej, a je Marjan odklonil. Kasneje je pojasnil bratu, da nikoli ne sprejme povabila, da bi stopil pod streho, ker bi dobri, a revni ljudje tedaj mislili, da mu morajo s čim postreči. Tudi to pot se je tega pravila držal. Kar pred hišo si je sezul pokvarjeni čevelj in ga izročil možu, potem pa stal pred hišo in se pogovarjal z ženo, z otroki in s sosedi, ki so se približali.
Naslednji odstavek, ki mu ga je napisal po smrti v spomin nepodpisani znanec, povzema delo, ki ga je opravil Marjan kot kaplan v Trnovem: ‘Šel je na delo z vero, da je v večini tudi slabih ljudi še kaj dobrega in da jih bo mogoče le pridobil. Kar pretiraval je v tem. Z veseljem nam je pripovedoval, če je koga na smrtni postelji pripravil do sprave z Bogom. Trnovčani vedo, koliko je delal v društvih in koliko dela je slonelo na njem. Na pridige se je tako vestno pripravljal, da je vse spisal, tako da smo se šalili, kdaj jih bo v knjigi izdal.
Dušni pastir je postal z vso svojo razdajajočo se požrtvovalnostjo. Ni bil delaven zaradi naravne nagnjenosti do dejavnosti, dejavnost si je privzgojil. Ni delal zaradi uspehov, silno je bil strog do svojih namenov, ki jih je vztrajno čistil. Ko se je dal posvetiti v duhovnika, je hotel vsem postati vse.
Kot meščanski sin je hitro razumel svoje dušnopastirsko torišče v Ljubljani. Vedel je, da se more marsikomu približati samo, če bo v odlični meri imel tako imenovane naravne kreposti. Zato se je zanje stanovitno trudil. Kot dober, plemenit človek je vsakemu – tudi nasprotniku vzbudil spoštovanje, s svojo nesebično požrtvovalnostjo pa mu je dal čutiti ljubezen, ki ima svoje počelo v nadnaravnem svetu.’

stran: 028

Vojna je bila v polnem teku in vsem je bilo jasno, da je sovražna okupacija le del velikega svetovnega spopada, ki predstavlja tudi za slovenski narod preizkušnjo in izziv. Marjan je pričel s skupino nekdanjih visokošolcev snovati Slovensko narodno gibanje, ki naj bi v ilegali povezalo vse narodno zavedne rojake. Ker je bilo takrat še močno prisotno v zavesti ljudi, da so komunisti po paktu Ribbentrop – Molotov gledali v nemških nacionalsocialistih zaveznike, da so v vojnih dneh pomagali pri rušenju Jugoslavije in da so ob zasedbi ponekod partijci izobešali hitlerijanske zastave, je bilo jasno, da jim ni bilo zaupati.
Takrat je velika večina Slovencev pripadala politično bodisi katoliški bodisi liberalni struji, namen Slovenskega narodnega gibanja pa je bil ob zunanjem sovražniku preseči tradicionalno klerikalno-liberalno nasprotovanje.
Marjan je imel med prvimi pripadniki Slovenskega narodnega gibanja ugled, pa tudi z inženirjem Fanoušem Emmerjem, ki je snoval odporniško gibanje med mladimi liberalci, sta si bila blizu in je vladal med njima lep, zaupen odnos. Sklenili so, da nastajajoče ilegalno Slovensko narodno gibanje ne bo strankarsko obarvano in da bodo v njem sodelovali mladi iz liberalnih in iz katoliških vrst. Kot beremo v knjigi ‘To sem bil’, je po besedah Pavleta Ranta, ki se je z ‘gibanjem srečal preko Fanouša Emmerja’, takrat ‘ideološko politično linijo … vodil duhovnik Marjan Kremžar’. Emmer je bil ena prvih žrtev atentatorjev komunističnega VOSa v Ljubljani. Po njegovi smrti je tudi gibanje polagoma zamrlo.
Povabilo škofa Rožmana k opravljanju dušnega pastirstva v ilegali na Gorenjskem, je postavilo mladega duhovnika pred nelahko izbiro. A ker je bilo delo v Slovenskem narodnem gibanju že vpeljano in povezava z Fanoušem Emmerjem trdna, ni dolgo pomišljal. Za politično delo je bilo dovolj drugih, sposobnih in zavednih ljudi, duhovnikov pa je primanjkovalo. Tudi se ni odločil za kako varno službo. Duhovniško delo v zasedeni Gorenjski ni bilo manj tvegano kot ilegala v Ljubljanski pokrajini.
Marjan si je za pot čez mejo, v od Nemcev zasedeni del ljubljanske škofije, poiskal najprej ponošene hlače in suknjič, ki nista spominjala na duhovniško črnino, potem pa primernega vodnika. Nikomur ni omenil, kdo je to bil, pa tudi ne podrobno, po kateri poti je prišel na Gorenjsko. Nekje pri Tomačevem sta z vodnikom prebredla Savo, pri čemer mu je ta pomagal nositi staro aktovko in kolo. Ko se je na drugi strani meje od vodnika poslovil, je sedel na kolo in se odpeljal proti Kranju. Pričenjal je najbolj tvegan del poti. Bil je brez slehernega dokumenta. Izkaznico italijanske okupacijske uprave, ki bi razodela, kdo v resnici je, je pustil doma, ponarejene nemške dokumente pa je upal dobiti v Kranju. Takrat za nemške oblasti ni bil nihče.
V Kranju je dobil Marjan zasilno zatočišče pri družini, ki ga je že pričakovala. A je ostal tam le kratek čas. Ko je dobil obljubljene dokumente, se je odpravil na pot.
O njegovi apostolski dejavnosti ni kakih urejenih zapiskov. Vemo, da je šel na Gorenjsko iz Ljubljane trikrat. Od teh sta bili dve poti predvideni, ena pa ne.
Z roko pisano poročilo, ki ga je poslal Marjan Kremžar v avgustu leta 1941 s svoje prve dušnopastirske poti po Gorenjski na ljubljansko škofijo, pravi takole:
»Hodim po dveh okrajih, kamniškem in kranjskem, in sicer po vsakem po en teden.
V nedeljo po kosilu se navadno pripeljem iz enega konca v drugega, ker je nedelja zelo dragocena za razne sestanke.
Kamor pridem, najprej skušam organizirati fante in dekleta, tako da imam po njih zvezo z ljudmi in novimi kraji. Vsak dan sem v drugem kraju. Zvečer spovedujem, zjutraj navadno okrog 4h mašujem in obhajam. Pri maši je navadno okrog 20 ljudi. Večinoma grem po maši še v nekaj drugih hiš, kjer najprej spovedujem, nato obhajam. Povsod tudi opravim vse bolnike in stare ljudi. Do sedaj je bilo približno 700 obhajil. Pri maši vedno tudi pridigam. Po obhajilu v hišah, kjer ni maše, nekoliko molimo, potem pa včasih tudi kaj povem. Ljudje so ponekod neizmerno hvaležni in občudovanja vredni, enkrat ali dvakrat pa sem naletel tudi na ozkosrčne strahopetce.
Mimogrede sem obiskal vse gospode, ki so na Gorenjskem, razen Lavtižarja v Ratečah in Sodja in Mošenjskega. Enako tudi vse sestrske hiše (Mala Loka, Domžale, Mengeš, Komenda, Kranj, Naklo, Golnik, Tržič). Kjer imajo kapelo, sem jim tudi pustil sv. Rešnje Telo.
Največ smisla za organizacijo imajo v kamniškem okraju, kjer dekliči in fantiči sijajno delajo. V Kranju je sicer veliko dobrih, organizirati se pa ne znajo. Tržič obeta vse najboljše.
Kolikor se morem spomniti, sem obiskal in maševal v naslednjih krajih: Podbrezje, Sv. Jakob nad Preddvorom, Dob, Jarše, Mengeš, Domžale, Komenda, Ihan, Mala Loka, Suha /Predoslje/, Češnjica /Ovsiše/, Mavče, Naklo, Golnik, Tržič, Dol. Po kamniškem okraju sem bil večinoma povsod in dobil stike.

stran: 029

Opis slike: Novomašni blagoslov v moščanski cerkvi

Pripravljam se sedaj za prihodnji teden za ves teden v tržiški kot. Prevideval sem tudi v več drugih krajih.
Brevirja ne molim, pač pa 3 rožne vence, če utegnem. Družim se z žandarji, kolikor se morem, in se počutim srečnega v njihovi bližini. Ljudje zaenkrat dobro molče. Raznih anekdot je že za pol knjige.
Če so na škofiji za to, naj pošljejo še eno duhovno osebo sem. Če ne bo neroden, bo tukaj bolj varen kot v Ljubljani. Mora pa biti probatus virtute celibatus, ker so razmere večkrat zelo posebne. Prav tako mora biti čisto neznan. Če je neznan, je tako svoboden, kot nihče. Imeti mora delavsko knjižico in kolo. Zelo želim, da pride. Ni tako nevarno, kot se iz Ljubljane vidi.
Vdane pozdrave g. škofu in prijateljski rokostisk vsem kulegatom, zlasti bodočemu sotrpinu. MK.«
Kasneje je pravil Marjan, kako se mu je godilo, ko je tvegal obisk pri starejših duhovnikih, ki so jih imeli Nemci zaprte v Mengšu. Kot zvemo iz pričevanja gospodične Marije Pavli, so ti stari gospodje živeli kot ujetniki v tamkajšnjem zavetišču. Nekdo, ki je imel v tej stavbi dostop do kletnih prostorov, je zaprl pri vodni napeljavi enega od ključev in del poslopja je ostal brez vode. Treba je bilo poklicati inštalaterja, da najde okvaro. Marjanu so povedali, kje je ključ, ki ga bo treba odpreti, da bo voda spet stekla, nakar si je izposodil nekaj orodja in primerno delovno obleko ter se spremenil v inštalaterja. Kot tak se je predstavil v zavetišču ter pričel z delom. Pregledoval je vodno napeljavo in prišel na ta način do sobe, kjer so imeli Nemci zaprtih nekaj starejših duhovnikov, ki jih niso izgnali. Ko so za njim zaprli vrata, je Marjan duhovnim sobratom ves vesel povedal, da je duhovnik in da jim prinaša pozdrave od njihovega škofa.
Na njegovo veliko razočaranje so gospodje le molčali in ga nezaupljivo gledali. V delovnem pajacu Marjan res ni bil podoben duhovniku, kot so jih bili vajeni in kakršni so bili tudi sami. Ker ga niso poznali, so mislili, da gre za nemško provokacijo. Nihče ni odprl ust. Da bi jih prepričal o svojem duhovništvu, je Marjan zmolil pred njimi ves latinski kanon maše, pa brez uspeha. Končno se je moral posloviti. Odkril je ‘okvaro’, odprl vodni ključ in sedel na kolo, ki ga je čakalo pred hišo.
Po njegovi smrti so našli domači med papirji, ki jih je hranil v trnovskem župnišču, precej obširen, a ne dokončan rokopis, v katerem je opisoval svoje doživljaje na dušnopastirskih poteh med okupacijo na Gorenjskem. Kot vse drugo družinsko imetje je tudi ta rokopis izginil, ko so Kremžarjevo hišo po maju 1945 zasedli partizani in nastanili v njej OZNO.
Na najzgodnejše podatke v zvezi z dušnopastirskim delovanjem kaplana Marjana Kremžarja na Gorenjskem naletimo v pripovedi gospodične Marije Pavli, po domače Flisove iz Mengša:
‘Skoro povsod po Gorenjskem smo takrat že imeli organizirano Katoliško akcijo, vendar se v tisti zmedi nismo mogli znajti, ker ni bilo nobenega enotnega vodstva več. Zlasti pri nas je spočetka ljudi hromil strah pred nemško policijo. Takrat smo dekleta od Katoliške akcije po skrivnih poteh dobile zaupno obvestilo, da pride na Gorenjsko preoblečen duhovnik. Zaupno nam je bilo naročeno, da naj se v nedeljo 27. junija, kot izletnice, zberemo pred cerkvijo na Rovah, kamor pride ob določenem času napovedani duhovnik, da napravi z nami načrt za nadaljnje delo.

stran: 030

Prišle smo z vseh strani kamniškega okraja; iz Mengša, Domžal, iz Doba, Ihana in od drugod. Vse smo prišle še predčasno in čakale, čakale. Napovedanega duhovnika pa ni hotelo biti od nikoder, dasi je določena ura že davno minila. Čakanje smo si krajšale s petjem in ugibanjem, zakaj ga ni. Bile smo že prepričane, da so ga na meji Nemci prijeli. Že smo se pripravljale na odhod. Stopile smo še enkrat v cerkev in zmolile še molitev za duše v vicah. Ko smo prišle iz cerkve in se hotele že raziti, vidimo, da iz gozda pod gričem prihaja neki moški, ki poriva pred seboj kolo. Bil je napovedani duhovnik, gospod Marjan Kremžar. Pa kakšen! Od potu ves premočen, golorok, ponošena siva suknja mu je visela čez roko, ponošene sive hlače spodaj pripete s ‘klipsnami’ – kar nič podoben duhovniku.
Brž smo mu hotele postreči. Ena izmed nas je imela zanj pripravljene jestvine, pa je odklonil, češ, da ne more, ker je preveč upehan. Ko se je malce oddahnil, je povedal vzrok svoje zamude: Dopoldne je že maševal in pridigal nekje (kraja ni povedal) in oskrbel bolnike. Zato se je zamudil. Nato smo se menili in delali načrte. Med drugim nam je prav posebno naročil tole:
»Vaša poglavitna in nenehna naloga bodi, da zbirate otroke in jih učite. Rešite otroke! Seveda tudi skrb za bolnike. Vsakdo, ki se bo lotil tega dela, je v nevarnosti. Vsakdo naj sprejme to za svojo osebno žrtev! Nikakor pa ne delajte tako, da bi zaradi vašega dela trpela – družina!«
Ko nam je pripovedoval, kako je danes dopoldne maševal in pridigal ljudem in da so Nemci bili blizu tam, smo mu rekle, da je to nevarno zanj, ker bi ga utegnil kdo izdati. On pa je zmajal z glavo, češ da se tega ne boji. »Sem jim trdno zabičal, da je treba molčati, ker bodo sebe izdajali, ne mene, ker jaz bom Nemcem že ušel.«
Ko smo se ločili, smo se odpeljale vsaka na svojo stran, gospod pa se je odpeljal v Dob, kjer je bilo tisto noč zanj določeno prenočišče v hiši neke vdove. Tam je potem zvečer zbral in spovedoval ljudi in jih drugo jutro med sveto mašo obhajal.
Ko sem se proti večeru vrnila domov v Mengeš, sem zvedela zelo razburljivo novico. Tisto nedeljo, med tem ko nas deklet ni bilo doma, so partizani poslali v Mengeš in okoliške vasi naročilo, da se morajo vsi fantje zglasiti v ‘gošči’ in da se ponoči začne nastop proti Nemcem. Vsi smo se zavedali, kaj to pomeni, in da bodo Nemci po svoje odgovorili. Partizani so se sklicevali na angleške padalce, »ki so že pri njih«.
Tisto noč so res skoro vsi fantje odšli in razbili nekaj mostov ter požagali nekaj brzojavnih drogov. Večina izmed njih se je potem vrnila domov, nekaj pa jih je ostalo pri partizanih v gozdu. Zelo dobri fantje so bili, ki pa so bili seveda hudo zoper Nemce in njihovo početje. Vse je bilo hudo razburjeno. Brž sem se spomnila, kaj bo zdaj z duhovnikom? Nemci bodo vsakega moškega legitimirali, delali preiskave itd. Kaj če ga dobe? On pa niti ne sluti, kaj se pripravlja.«
Zato sem kljub pozni uri zasedla kolo in hitela v oddaljeni Dob. Ko sem prišla v tisto hišo, kjer je tisto noč imel gospod Kremžar prenočišče, so mi povedali, da je odšel po vasi. Počakala sem, da se je vrnil. Hitro mu povem, kako in kaj je pri nas in da naj se pazi. Ta novica ga je presenetila, vendar prav nič preplašila. Povedal je, da je bil pravkar v vaški gostilni, kjer je kot nepoznan tujec sedel pri svoji pijači in poslušal ljudi. Takoj je zaslutil, da se nekaj dogaja, ker so ljudje z vso silo zabavljali zoper Nemce. »Kako so neprevidni,« je dejal; »zakaj mesto mene bi bil lahko sedel kak nemški vohun, potem bi jim bilo gorje.«
Ker je bila že noč, se mi je ponudil, da me po največji samoti pospremi proti domu. Med potjo sva dosti govorila. Glavno, kar je rekel, je, da bo zdaj moral biti bolj previden, da pa se bo držal dogovorjenega načrta, ker ima pripravljene ponarejene dokumente. Glede partizanov pa je rekel, da je tako početje zdaj nespametno, ker še ni čas za to; »v ozadju so prav gotovo komunisti«.
Drugi večer je potem prišel v Mengeš ter se ustavil pri nas. Kakor po navadi je spovedoval in zgodaj zjutraj maševal, pridigal in obhajal. Vse svoje stvari je nosil v svoji aktovki: »roket«, kozarec za kelih itd. (Za kelih mu je služila čaša, mali kozarec.) Ker je bilo zaradi Nemcev, zdaj po prvem partizanskem nastopu, zelo nevarno, smo mu poslej aktovko vozile naprej v določene kraje ženske, da je on prazen potoval. Iz Mengša je odšel naprej proti Ihanu in Dolu. Pozneje se je še večkrat vrnil v Mengeš in je enkrat maševal celo v zavetišču.’
Glede maše v zavetišču se Marija Pavli verjetno moti, ker vemo iz Marjanovega pripovedovanja, s kakim nezaupanjem so ga sprejeli zaprti sobratje.
Gospa Angela Borštnar Aleševa takole pripoveduje:

stran: 031

‘Odpeljali so nam vse duhovnike in ostale inteligente. Duhovnike so zaprli v Škofove zavode v Št. Vidu, jih silno poniževali in nato izgnali v Srbijo. Na Gorenjskem smo ostali tako rekoč sirote, pustili so le nekaj starih in bolnih duhovnikov. Več mesecev smo bili brez vsake duhovne oskrbe. Takrat je bil naš narod še tako veren, da je bila največja nesreča, če je kdo umrl nepreviden. Tudi za tistega, ki ni bil preveč veren. Skratka, pri nas je bil na smrt bolnemu človeku bolj zaželen duhovnik kot zdravnik.
Lahko si vsakdo predstavlja, kakšen udarec je bil za naš narod. Vendar včasih, ko nihče ne pričakuje, pride rešitev kakor po čudežu. Ne vem s čim si človek zasluži tako srečno smrt, kot ti starčki in bolniki, katerim je mlad duhovnik Marjan Kremžar kot rešilni angel prinesel sveto popotnico. Tvegal je svoje življenje, ker je prekoračil mejo med ozemljem, okupiranem po fašistih, in ozemljem, okupiranem po nacistih. Kdor je poznal takratne razmere, bi to imel za blaznost.’
V pismu, ki ga je pisal tedanji visokošolec Peter Markeš iz Barcelone Francetu Kremžarju z datumom 2. maja 1950, beremo, »da je bil pokojni g. Marjan nekaj dni pred katastrofo v Dražgošah. Tudi sem slišal, da je bila večina pobitih teden dni prej pri spovedi in obhajilu.«
Bolnišnico na Golniku so kot vse podobne ustanove sicer prevzeli Nemci, a osebje, predvsem sestre redovnice, je bilo slovensko. Z eno od sester se je Marjan domenil, da mu bo omogočila obisk slovenskih bolnikov. Res se je nekega dne pripeljal s kolesom k zadnjim vratom bolnišnice mlad mehanik, ravno pred časom, ko je bil redni obhod zdravnikov, ki so od postelje do postelje pregledovali bolnike. Ker so bili v sobah pomešani nemški in slovenski bolniki je moral biti Marjan silno previden. Sestra ga je, preoblečenega v zdravnika, spremila do prve sobe, katero so pravkar zapustili tamkajšnji zdravniki in Marjan je pogumno stopil skozi vrata. Sklonil se je k vsakemu bolniku posebej. Če je bil ta Nemec, ga je malo pretipal, zmajal z glavo pa stopil k drugi postelji. Slovencem je tiho zaupal, da je duhovnik. K nekaterim se je na posteljo usedel, kdor je hotel, ga je spovedal in obhajal, sicer pa je rekel kako spodbudno besedo in stopil k naslednjemu.
Ko je slišal, da je uradna zdravniška ‘vizita’ zapustila sobo pred njim se je tudi on pomaknil za njimi. Tako je obiskal vse bolnike. Ko je svojo nalogo opravil, se je vrnil v sobico, kjer ga je čakala sestra in se pred njo spet prelevil v mehanika, sedel na kolo in izginil pred nosom nemške straže.
Svoje spomine na medvojno delo duhovnika Marjana Kremžarja je povedala tudi sestra Jožefa iz Karmela Himmelau na Avstrijskem:
‘Bil je izreden duhovnik. Imel je poseben dar in posebno milost, da je v tistih težkih časih mogel narediti toliko dobrega. Bil je vedno zasledovan in preganjan od Nemcev, pa vendar je v popolnem pozabljanju nase prinesel drugim izredno veliko notranjo tolažbo in moč. On nas je tudi zelo razveselil. Zaradi tega je vreden globokega spoštovanja! Vreden, da se o njem piše.’
V nepozabnem spominu je s. Jožefi ostalo srečanje z njim na roženvensko nedeljo leta 1941 ali 1942 v Šentjoštu nad Kranjem. ‘Že v zgodnjih jutranjih urah, ko je bilo še temno, so se odpravili peš iz Šenčurja pri Kranju na Šentjošt. Hodili so posamič, da bi ostali neopaženi pred Nemci. Tisti dan je bila sveta spoved, sveta maša in nagovor, ki pa ni bil v cerkvi, pač pa pri mežnarju nad hlevom. To je bila nepozabna, najlepša nedelja. ‘Toliko veselja!’ Gospod Kremžar je bil zelo narodno zaveden. Ob koncu srečanja je želel, da so dekleta zapela pesem ‘Slovenec sem, Slovenka sem!’ To pesem sestra Jožefa še vedno dobro zna.’
Gospod Marjan Kremžar je po njenem pripovedovanju izreden človek – po darovih, ki mu jih je Bog dal, da je v težkih časih tolažil in krepil ljudi. Sestra Jožefa se spominja, da je bila pri njem pri spovedi in pravi, da tega ne bo nikoli pozabila. Ker je tudi mučenec – ker je potrdil besede z dejanji – je vreden, da se ohrani njegov spomin.
Ne vemo, kaj je nagnilo kaplana Marjana, da je prenehal z delom na Gorenjskem in se odločil za odhod med izseljene rojake v Srbijo. Eden od razlogov je bil že omenjeno povečanje nevarnosti, ne le zanj, temveč za vse, ki so mu pomagali. Da ta nevarnost ni bila namišljena, potrjuje dejstvo, da so kasneje partizani mučili in umorili enega od njegovih najzvestejših sodelavcev, Vinka Pucka z Vira. Drugi razlog je bil, da so medtem Nemci nekaterim starejšim duhovnikom, ki so jih imeli spočetka zaprte, pustili do neke mere opravljati dušnopastirsko službo. Ljudje niso bili več tako duhovno zapuščeni, kot je bilo to prve mesece po okupaciji. Končno je nagnila tehtnico verjetno želja škofa Rožmana, da bi nekdo ponesel duhovno pa tudi tvarno pomoč rojakom, ki so jih bili Nemci izselili in ki so bili takrat poseljeni večinoma po južni Srbiji.
Marjan je potoval v Srbijo trikrat. Od časa do časa se je vračal, da je dobil v Ljubljani na škofiji novo podporo za izgnance. Večkrat je omenil, da je pri mnogih rojakih v Srbiji dobrodošel predvsem zaradi darov, ki jih je prinašal, in da ga le redki cenijo kot duhovnika. Ne glede na to, koliko jih je bilo, ki so si želeli duhovne opore v tujem svetu, je bil trdno prepričan o neizmerni vrednosti in nenadomestljivosti vsake duše in je zato vestno obiskoval vse kraje v Srbiji, kjer je zvedel, da živijo slovenski izgnanci. Vendar, kot beremo v spominskem članku, ki ga je več kot leto po njegovi smrti objavil dnevnik Slovenec, je nekoč, ko se je vrnil s svoje apostolske poti po Srbiji, potožil: »Delo v Srbiji je naporno in malo zaleže, slovenska inteligenca tam je močno odtujena Bogu.«

stran: 032

Priprave za pot v Srbijo so bile bolj zapletene, kot so bile za njegovo dotedanje dušnopastirsko delovanje po Gorenjski. Treba je bilo dobiti dovoljenje za pot v Srbijo. Rešitev je našel v Trnovem, v osebi neke invalidke, ki je imela od mednarodnega Rdečega križa dovoljenje za potovanje v Beograd, tako zase kakor za enega spremljevalca. Spremljevalec je bil duhovnik Marjan Kremžar.
Vsak potnik je imel dovoljenje poleg osebne prtljage še do enega zaboja. Tako so pomladi leta 1942 polnili v trnovskem župnišču dva velika zaboja s pomočjo za izseljence. Tako zaboja kakor invalidna gospa in duhovnik, ki jo je spremljal, so prišli z vlakom brez težav v Beograd. Tu se je novi kaplan takoj priglasil pri nadškofu dr. Ujčiču, ki mu je nakazal delovno okrožje v krajih, kjer so prebivali slovenski izgnanci. V neznani srbski pokrajini je čakala mladega duhovnika nova, težavnejša naloga od prejšnje.
Tridesetega januarja leta 1950 je gospod Viktor Zakrajšek, ki je bil med vojno dekan v Nišu, poslal očetu Francu Kremžarju pismo, v katerem opisuje delovanje njegovega sina Marjana v Srbiji. To pismo je, poleg Marjanovega skopega pripovedovanja domačim, do sedaj edini vir, s katerim je mogoče do neke mere obnoviti njegovo apostolsko pot med slovenskimi izgnanci v Srbiji. Takole pravi:
‘Kaplan Marjan Kremžar je po prihodu v Srbijo prevzel dušno pastirstvo nad slovenskimi izgnanci v Kruševcu in tamkajšnji okolici. / … / Povsod si je pridobil srca vseh izgnancev, le v Ribarski Banji je naletel na težave. Tam je bilo nekaj Slovencev – med njimi zlasti neka Deklevova družina – ki so mu nagajali in ga tožili oblastem. Napoti jim je bil kot duhovnik. Tudi druge verne Slovence so tam terorizirali.
Ko se je Marjan po božiču 1943 vrnil iz Slovenije, je napravil načrt za obisk vseh krajev v svojem delokrogu, kjer so bili izgnanci. Vse je prej pisno obvestil. Tudi v Ribarsko Banjo je sporočil, da pride tja 8. februarja zvečer.’
V tem odstavku Zakrajškovega pisma sta očitno dve pomoti. Ker je bil Marjan Kremžar o božiču 1943 že davno mrtev, se pripoved gotovo nanaša na božič leta 1942. Tudi mesec njegovega napovedanega prihoda v Ribarsko Banjo je bil po vsej verjetnosti marec in ne februar, ker so ga umorili, kot vemo, na poti tja meseca marca leta 1943.
‘Nosil je s seboj tudi več denarja in nekaj paketov za izgnance, kar je bilo za njih poslano iz Ljubljane od svojcev. Popoldne je bil usodnega dne v vasi Šiljegovac, ki je kaki dve uri oddaljena od Ribarske Banje. Tu so ga naši ljudje svarili, naj nikar ne hodi naprej, ker je njegovo življenje v nevarnosti. Ni se dal pregovoriti in odšel je z izjavo: »Pisal sem, da pridem, in čakajo me. Moram iti.«
V Banji so ga čakali nekateri Slovenci v tamkajšnjem gostilniškem prostoru. Pri drugi mizi je sedela skupina domačinov – četnikov in pila. Naenkrat stopi v sobo mlajši fant in enemu domačinov nekaj na tiho pove. Cela skupina je takoj vstala, preostalo pijačo izročila Slovencem in odšla. Marjana pa tisti večer Slovenci niso pričakali. Ko je stopal proti Banji so stopili pred njega neznanci – najbrž oni iz gostilne – in ga povabili, naj gre z njimi. Vodili so ga seboj, ni se upiral, mimo dveh vasi, a naprej je sled izginila. Govorilo se je med ljudmi, da so ga v gozdu ubili, – zaklali, mu pobrali njegove stvari in ga zakopali. Ljudje so vedeli povedati, da so videli pozneje, kdo nosi njegovo obleko in kdo njegove čevlje, a kaj bolj določenega ni hotel ali si ni upal nihče povedati. Tudi ko je podpisani po osvoboditvi uradno poizvedoval, ni mogel niti toliko izvedeti, kolikor je tu navedenega.
Iz vsega, kar se je dalo dognati, je skoraj gotovo, da so bili nekateri Slovenci krivi njegove smrti, in sicer iz sovraštva do Cerkve in duhovnika. Umor pa je menda izvršil Rašinski odred Mihailovićevih četnikov, po drugi, bolj verjetni verziji pa je to izvršil neki odred bivših četnikov Koste Prečanca, ki se je sam pridružil Draži Mihailoviću, a njegovi ljudje mu niso vsi sledili in so nekateri odredi na svojo roko hajdukovali, drugi pa so se pridružili Nediću, drugi zopet partizanskim odredom. V skupini, ki ni bila še opredeljena, ki je usmrtila Marjana, so bil baje: dva brata Babić iz Kruševca, neki Nandić iz Niša in neki Stanić iz Beograda. Delo je izvršil Babić mlajši. Tu navedenih podatkov pa nisem mogel do konca preveriti. Največ bi mogel o tem povedati pač Beloglavec. Od omenjene četvorice pa ni menda nobeden ostal živ.’
Kako mesto iz Zakrajškove pripovedi je vendarle mogoče dopolniti z vestmi, ki so ustno prihajale med vojno do Marjanovih domačih. Ko

stran: 033

Opis slike: Na desni novomašnika Marjana Kremžarja poleg njegove mame in dr. Kuharja sedi prof. Ernest Tomec. Na skajni desni v prvi vrsti stric dr. Karel Capuder, poleg njega moščanski župnik Miha Jenko, na sredi poleg njega pravnica Donata Capuder. V drugi vrsti za dr. Capudrom stoji tedaj še bogoslovec Peter Križaj, ki so ga kasneje komunisti obsodili in usmrtili na drovišču osrednjih zaporov na Miklošičevi.

pravi, na primer, dekan Zakrajšek, da so skoraj gotovo krivi smrti duhovnika Marjana neki Slovenci, ima verjetno v mislih skupino, ki je organizirala med rojaki v Ribarski Banji Osvobodilno fronto. Ti ljudje so baje med Srbe trosili vest, da bi tamkajšnji Slovenci prestopili v pravoslavje, če ne bi bilo ‘popa’, ki to preprečuje.
Marjan je tudi pravil domačim, kako se z vsako vožnjo v Srbijo bolj spreminja v poštarja. Na prvi vožnji je v spremstvu že omenjene invalidke prevažal dva zaboja socialne pomoči, ki jo je pošiljala ljubljanska škofija. Kasneje, posebno pri zadnji vožnji, pa se je nabralo toliko zasebnih pošiljk, da je Marjana resno skrbelo, kako bo vse spravil do Beograda. Hkrati pa je omenil, da ne more ničesar odkloniti, ker so rojaki v Srbiji res hudo pomoči potrebni, pa tudi, ker ga marsikje ne bi posebno radi sprejeli, če bi prišel med nje praznih rok.
Del zime 1942 je prebil kaplan Marjan v trnovskem župnišču, med tem ko je pripravljal svojo tretjo pot v Srbijo. Nekega zimskega večera, ko je sedel v svoji sobi v trnovskem župnišču sredi živahnega pogovora z laičnima prijateljema iz visokošolskih let, je kaplan Kremžar izkusil, da je medtem tudi Ljubljana postala nevarno mesto: nenadoma se odpro vrata in v sobo stopi mlad moški s pištolo v roki. Fantje so vedeli, da ne gre za priložnostni obisk. Presenečenje, ki jih je sprva otrpnilo, je trajalo malo časa. Prijatelja sta kot bi trenil izginila za vrati majhne kopalnice v kotu, kaplan, ki je bil bližje vrat, pa je skočil na moža s pištolo. Ta je bil očitno tudi presenečen in ni takoj ustrelil, ker je našel v sobi namesto enega duhovnika tri skoraj enako napravljene fante. Marjan ni bil močne postave, a ker se je v neznanca zaletel, ga je podrl na tla. Napadalec, ki mu je orožje pri tem padlo iz rok, se je hitro pobral in ušel, Marjan pa je prepričal prijatelja za vrati kopalnice, da je nevarnost minila. Potem je pobral pištolo, ki je ležala na tleh, in jo smeje kazal, češ: »Naš vojni plen!« Takrat so se šele zavedeli, kako to, da so jo tako poceni odnesli. Napadalec ni streljal, ker se mu je naboj v pištoli zaskočil. Vsi znanci in domači so imeli kasneje priložnost videti ta naboj, ki je bil za duhovnika Marjana znak Marijinega varstva.
Župnik Lavrih pove v že omenjenem pismu, kako so gledali na Marjanovo delovanje v Srbiji v tistem času njegovi sobratje: ‘Šel je v Srbijo iskat slovenske duše. Spet smo slišali o njem vse sorte vragolije, kako je bil Marjan iznajdljiv, samo da je prišel do slovenskih beguncev (izgnancev) in jim prinesel tolažbe. Pri svojem misijonskem delu je Marjan izgubil svoje življenje kot mučenec za Kristusa. Tako gledam jaz nanj in se mu priporočam v svojih molitvah.’
Vest o smrti kaplana Marjana Kremžarja je prišla v Ljubljano z veliko zamudo. Dolgo se je govorilo, da je izginil, a nihče ni vedel, kaj naj bi se zgodilo. V drugi polovici novembra, kmalu po tem, ko je padel v Grahovem njegov brat France, so iz Beograda potrdili, da je bil Marjan umorjen. Šele veliko kasneje se je zvedelo za datum njegove smrti. Zaklali so ga v bližini Ribarske Banje 9. marca v letu Gospodovem 1943. Njegovega trupla niso našli.

stran: 034