Avtor: Valerija Dragar

stran: 043

Od junija 1943 sva torej z možem stanovala na Frtici, in sicer v hiši steklarja Štefana Jagra in njegove žene Matilde, po rodu Madžarke. Bila je krasna soseda, »gospa Jagrova«, vedno pripravljena priskočiti na pomoč, pozneje kakor prava babica najinima hčerkama. Zakonca Jager nista bila domačina. »Gospoda Jagra«, steklarskega strokovnjaka, je v Hrastnik zanesla službena pot, tu se je ustalil, kupil hišo, a mu med vojno ni bilo obstati v kraju. V Steklarni, ki je bila precej nemška, so vedeli, da ni »njihov«, moral je drugam, v službo na Dunaj, z njim tudi najmlajša, še neporočena hči, gospa pa je v hiši ostala sama (v bližini je imela sicer že poročena otroka, hčerko in sina). Ostalo ji je enosobno stanovanje, v treh enako velikih stanovanjih, kakršno je bilo njihovo, smo stanovale tri najemniške družine. Tako kot njen mož tudi »gospa Jagrova« ni marala nacistov, čeprav je zelo dobro obvladala nemško in je bila nemščina ne nazadnje jezik, v katerem sta z možem na Dunaju navezala znanstvo. Odlično se je naučila tudi slovensko, pri čemer ji je pomagala slovaščina, jezik njenih rodnih krajev in deloma tudi njene družine.
Občina se je leta 1942 preselila iz stavbe pri Sokolskem domu kakšnih dvesto metrov više v preurejeno večstanovanjsko in večnadstropno hišo. Župan Titz je imel stanovanje v najvišjem nadstropju, blizu sta bili žandarmerija in posadka vermanšafta. Tisto zimo se najbolj spominjam pokanja novega pohištva, ki ga je za občino izdelal hrastniški mizar Mirko Kovač. Ker smo ravno dobili novo centralno kurjavo, les pa ni bil dovolj suh, pohištvo ni vzdržalo. Titz je rohnel in je poslal nad Kovača mojega strica Mirka Podlogarja. Najbrž od tod tudi Kovačeva zamera do Mirka, o kateri več pozneje.
Prvi dve leti vojne je bilo po novi državi, »rajhu«, še mogoče varno potovati. Pred vojno sem bila najdlje v Zagrebu, z mamo in teto Bino na Brezjah, z meščansko šolo na Bledu in v Prešernovi Vrbi, ob zaključku šole leta 1938 smo šli na nekajdnevni zaključni izlet v Kvarner. Tedaj smo s Sušaka skočili še čez mejo na tedaj italijansko Reko, kamor so nas spustili kar brez dokumentov. Med vojno sva z Dolfijem potovala trikrat, vsakič neovirano, enkrat za nekaj dni v Celovec in na Vrbsko jezero, drugič v zdravilišče Radenci, najdlje pa na Dunaj. Spotoma sva se ustavila pri »teti Angeli«, daljni priženjeni sorodnici, Hrastničanki, ki je z možem Vinzenzem Perchalom, po rodu Čehom, živela v Ebenfurtu pri Wiener Neustadtu. Teta naju je lepo sprejela, obisk je bil kratek, »strica« ni bilo doma. Kot člana nacistične stranke so ga po vojni skupaj s teto aretirali in oba sta kmalu umrla v taborišču. Med vojno sta tam tri poletne počitnice zapored preživeli moji sestrični Vera in Nada. Stricu Lojzu je Angela iz sovjetskega taborišča še napisala pismo, njenega priloženega poročnega prstana pa ni prejel.
Kot rečeno, se je med vojno potovalo dokaj svobodno. Ni bilo namreč prav veliko kontrol in preverjanj dokumentov. Dolfijev mlajši brat Oskar (1918–1944), učitelj, je leta 1943 kot nemški vojak dobil dopust in dovoljenje za potovanje do Šentilja na nekdanji avstrijsko-jugoslovanski meji. Dolfi mu je v Šentilj prinesel civilno obleko, v kateri je Oskar skupaj z njim neovirano prišel domov.
Iz vojnega časa je še zgodba z avtomobilom, ki ga je Dolfi kupil z zaslužkom od sodavičarstva in imel spravljenega pri Pustovih na Brnici. Samo enkrat sem se peljala z njim, najbrž leta 1943, ko sva že bila poročena, vozil pa naju je Dolfijev brat Mirko (1908–1989), poklicni voznik, saj Dolfi vozila ni znal dobro upravljati, čeprav je bil pred vojno motorist. Motor je moral ob okupaciji oddati, pa tudi kupljenega avta ni obdržal dolgo. Njegov stric Jože Igričnik (1893–1972), pred vojno hotelir v Laškem in leta 1941 izgnan v Zagreb, ga je prosil zanj, da mu bo v pomoč pri poslih, ki jih je opravljal kot izgnanec na Hrvaškem. Dolfi je dal avto v ta namen registrirati in uradno prepeljati na Hrvaško. Menda ga je stricu peljal prav brat Mirko, ki je imel v Zagrebu že od leta 1941 ženo, izgnanko. Nemci so jo izgnali kot Primorko, živečo v Laškem, Mirko je isto leto dobil dovoljenje, da se je šel lahko v Zagreb poročit, nato se je moral vrniti. Za avto Dolfi po vojni kljub obljubam ni dobil od strica ničesar. Pisal mu je v Laško, da bi mu zdaj le lahko nekaj dal, a ni stric na pismo

stran: 044

Opis slike: Okolica »nove občine« v začetku šestdesetih let 20. stoletja: na sredini (z reprezentativnim stopniščem) stavba občine (sedež lokalne oblasti od 1942 do 1978), desno nekdanja rudniška restavracija. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 101, slika 85.

niti odgovoril. Avto je prodal po delih, Dolfi pa brata svoje mame odtlej ni več hotel spominjati na dano besedo, saj je imel stric Jože v povojnem času težave. Za leto dni so ga namreč poslali na »družbeno koristno delo«.
Preskrba pod nemškim okupatorjem je bila do konca vojne dobro organizirana. Kar je pisalo na kartah, si tudi v resnici dobil. Res pa tega ni bilo na pretek. Raznih dobrih vrst peciva, kot smo jih pekli pred vojno, zdaj nismo imeli na mizi. Treba se je bilo prilagoditi. Pekli smo »pazi-mazi«, testo, premazano z marmelado. Po živež so ljudje začeli hoditi tudi na kmete, »čəčkati«, kot smo rekli temu, menjavati obleko in drugo za hrano. Bilo pa je tvegano, saj so »čəčkarje« lovile kontrole in jim včasih vse blago pobrale. Nekoč sva šli na takšno pot tudi midve z mamo, in sicer z vlakom nekam proti Ptuju, v okolico sedanjega Kidričevega. Bila sem noseča z Metko, torej že leta 1944. Ker so nas presenetila letala, smo z vlaka bežali v bližnje koruzno polje. Časi so se medtem že spremenili.
V letu 1944 so se stvari začele odvijati veliko hitreje kot dotlej. Naša, Podlogarjeva družina, se je zadnjič zbrala na pogrebu stare mame Marije, rojene Jan (1863–1944), umrle 4. aprila. Pred žalnim sprevodom »čez hrib« na trboveljsko pokopališče je nastala skupna fotografija, ki jo je stric Jože posnel pred našo hišo v Studencah. Pogrešali smo le bratranca Milka – Maksa Kotarja, že pred tem vpoklicanega v nemško vojsko. Potem so odhajali drug za drugim, le malo sorodnikov s fotografije je do konca vojne ostalo doma, za dva strica, Jožeta in Mirka, ni bilo več vrnitve. Maksu, tetinemu edincu, njenemu edinemu preživelemu otroku, sreča ni obrnila hrbta. V Franciji so ga zajeli, za domače je bil seveda pogrešan, po koncu vojne pa se je vrnil s prekomorsko brigado.
Fronta se je počasi, a nezadržno bližala našim krajem, čeprav jih je nazadnje obšla. Ko sem bila noseča z Metko, torej nekje spomladi ali v začetku poletja 1944, smo morali tudi občinski uslužbenci kopati strelske jarke (»Schützengraben«), v katerih naj bi Nemci vkopani pričakali sovražnika. Dodelili so nam odsek v Krnicah, vzhodno od hrastniške železniške postaje. Župan me je zaradi nosečnosti oprostil delovne obveznosti in me poslal domov. Nekoga je še nadrl, s kakšno pravico pošilja na delo nosečo žensko.
Tisto pomlad je pritisk na vse, kar je bilo slovensko, že popuščal. Ko je maja umrl Martin – Tinče Pust, kmet iz Črdenca, je vodja dolske šole Schmidl ali celo župan Titz dovolil, da mu pevci Dolfijevega leta 1941 razpuščenega pevskega zbora zapojejo dve slovenski nagrobnici. Pevci so se med vojno tu in tam sicer srečali in kakšno zapeli skrivaj. Od okoli tridesetih jih menda osem ni preživelo vojne. Padli so kot partizani in nemški vojaki, med slednjimi tudi Dolfijev mlajši brat Oskar, ki je neuspešno dezertiral na vzhodni fronti.

stran: 045

Tudi Dolfiju je grozilo, da bo vpoklican. Mislim, da njegov brat Viktor vse do smrti ni izvedel, da je moral obleči uniformo namesto svojega 13 let mlajšega brata. Gotovo pa se mu je zdelo čudno, da so ga vpoklicali pri 45-ih (Dolfi jih je imel »šele« 32). Moj mož skratka nikakor ni hotel v nemško uniformirano službo. Na občini so mu skušali pomagati tako, da bi ga poslali v policijo in bi služil blizu doma. Na ustrezno mesto so celo že sporočili, da dobijo za novega policista Dragarja. Ker je vztrajal, da ne gre in ne gre, se je nekdo spomnil, menda kar jaz, da bi kot Dragarja lahko »prodali« koga drugega z enakim priimkom. Odločitev je padla: to bo Viktor, ki ni imel družine. Nameščen je bil pri Sv. Katarini nad Trbovljami [danes Čeče] in je, če se ne motim, nekaj mesecev preživel v zaporu, obtožen sodelovanja s partizani.
Ne vem natanko, kdaj sem videla prvega partizana. Zagotovo je bilo še pred rojstvom hčerke. Z Dolfijem sva se z Dola napotila proti domu, ko naju je pri Babičevem križu zunaj vasi ustavil partizan Julij Gorenc s Kala in začel pogovor z mojim možem. Vse lepo in prav, toda bil je dan, prav blizu nepregleden ovinek, do gozda čistina, na cesti so se pojavili ljudje in zrli v nas. Dolfi je Gorenca opozoril, da pomenek na tem mestu ni varen, in dobil odgovor: »Kaj mi pa kdo more?« »Seveda, tebi ne, nam pa.« Gorenc je svojo drznost plačal z življenjem nekaj mesecev pred koncem vojne.
Dolfi je sicer imel zveze s partizani od leta 1943, a pozneje ni hotel, da bi mu v pokojninsko dobo šteli več kot tiste mesece, ki jih je dejansko prebil v partizanih, to je od 13. septembra 1944 dalje. Umirajoči sokrajan Jaka Klemen (1893–1965) ga je pred svojo smrtjo prek skupnih sorodnikov (bil je poročen s sestro moje priženjene tete Julčke Podlogar) nekajkrat vabil, naj se oglasi pri njem, da bi mu podpisal izjavo o »sodelovanju pred 9. septembrom 1943«, a ga Dolfi ni šel obiskat. »Saj imam dovolj denarja in pokojnino sem si s 43 leti delovne dobe sam zaslužil,« je vedno govoril. Pa tudi: »Pri nas je bilo lahko, ker sta bili sprti strani samo dve. Na izbiro si imel le Nemce in partizane, drugje pa … tudi po sedem različnih grupacij. Kako se boš odločil?« Po vojni tudi ni hotel vstopiti v Zvezo borcev, kaj šele v partijo. Kar »neprimernega« se je naredil, češ »to ni zame«, potem ko so ga nekoč povabili na partijski sestanek, da bi stvar »pobliže spoznal«. Takrat je bil edinkrat zraven, odtlej je imel mir.
Partizanom je precej pomagal z živežem in podobnim, ni pa ga mikalo, da bi šel v gozd. In nazadnje tudi ne bi šel, če ne bi bilo res potrebno. A bližal se je tudi ta čas. Nekaj dni pred rojstvom najine prve hčerke, Metke, rojene 14. avgusta 1944, so partizani ponoči vrgli v zrak Riklov most z rudniško železniško progo, ki je stal nedaleč od Jagrove hiše, kjer sva stanovala. Menda je bil 9. avgust, po vsem Hrastniku alarmi in streljanje. Okna smo odprli, da ne bi popokale šipe. Soseda »gospa Jagrova« je po vseh štirih prišla do naju, ležali sva na tleh ob postelji, jaz malo pred porodom, Dolfi pa je, namesto da bi se sklonil, hodil sem in tja po sobi. Izteklo se je srečno.
Tiste dni, 9. avgusta, je nenadoma izginil moj petnajstletni brat Lojze Kišek, kar čez noč. Z vrstniki se je, še ves otročji, dogovoril, da bodo »ušli k partizanom«. Dolgo nismo vedeli, ne kje je ne kako je z njim. Pozneje je veliko pripovedoval o svojih doživetjih, nekaj malega je o prvih dneh svojega partizanstva tudi napisal za »Zasavski vestnik« (zato poznam datum njegovega odhoda v partizane), vse drugo je šlo v pozabo. Moj šest let mlajši brat, rojen 4. junija 1929, je bil ravno v prvem letniku celjske (nižje) klasične gimnazije, ko se je začela vojna. V lepem spominu mu je ostalo, kako je stanoval pri kapucinih in zjutraj stregel pri maši, sama pa se najbolj spominjam, da sem ga ob nedeljah v Celju obiskovala in kako je vedno jokal, ko sva se na železniški postaji poslavljala. Najraje bi šel kar z menoj. Po okupaciji sta bila s sestrično Nado zaposlena kot pisarniški moči nekje blizu hrastniške železniške postaje. Moral je tudi k »Hitlerjugendu«, organizaciji, ki je imela vaje med drugim v Radečah onstran Save, tedaj naseljenimi s kočevskimi Nemci. Hrastniški fantje, med njimi naš Lojze in že omenjeni Stane Dolanc, vnuk predvojnega župana Malovrha, so bili pomešani s Kočevarji. To je trajalo, dokler ni Lojzeta pri petnajstih na vsem lepem vzela noč. Še slutil ni, kako hudo bo. Bil je kurir, sicer pa v Šlandrovi brigadi. Na Dolenjskem, menda nekje pri Dobrniču, ga je zadela krogla, znašel se je na vozu z ranjenci in potem, ne vem kako, v Trbovljah v bolnišnici. Spustili so ga domov, češ, saj poti do Hrastnika ne bo zmogel. Zatekel se je k teti Francki Grum (1902–1970), mamini sestri, ki je z družino stanovala v eni od trboveljskih rudarskih kolonij, in se tako rešil. Skrivaj ga

stran: 046

Opis slike: Pogled proti Studencam leta 1942: Podlogarjeva hiša stoji v vrsti novih hiš četrta z leve, mimo nje vodi pot v Studence, levo od poti je Trebežnikova hiša, skrajno levo se za drevjem skriva Logarčkova gostilna. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 123, slika 114.

je zdravil nemški zdravnik, potem pa je šel spet nazaj v brigado in v njej dočakal konec vojne. Dolfi mu je nekoč nesel oziroma po zvezah poslal nogavice, ki mu jih je napletla teta Bina. S Šlandrovo je Lojze prišel vse do Koroške. Po vrnitvi je imel zaradi medvojnih in povojnih dogodkov še nekaj časa psihične posledice, tak šestnajstleten otrok.
Dolfi je odšel v partizane dober mesec za Lojzetom, 13. septembra 1944. Pozneje je vedno govoril, da je 13 njegova srečna številka, saj je bila trinajstica tudi hišna številka njegove rojstne hiše na Dolu. Poleg tega je dal seštevek številk njegovega rojstnega datuma število 13, prav tako kot seštevek številk rojstne letnice. Tudi to je neštetokrat povedal v šali, »da bi vojna trajala še trideset let, če bi bili vsi partizani takšni kot on«. Saj niti orožja ni imel. Kar v civilu je sam hodil naokrog, po bližnjih krajih, kot referent lokalne Osvobodilne fronte, zadolžen za popisovanje vojnih zločinov. V glavnem je pri kmetih popisoval, koliko živine, krompirja in žita so jim Nemci odpeljali, ter zbiral podatke o porabljenem materialu in zalogah. Partizanom se je pridružil, da bi se izognil vpoklicu v nemško artilerijo, potem ko je že dobil poziv. Nemci so seveda vedeli, koliko je ura. Na žandarmeriji sem morala prijaviti, da je mož neznano kam izginil. Kričali so name, da že poznajo takšne »Banditenweiber« »Ženske banditov« in naj ne lažem, jaz pa sem samo jokala. Bila sem še na porodniškem dopustu, ki se mi je počasi iztekal, Metka je bila stara natanko en mesec. Trdno prepričanje, da ne morem nazaj v službo, se je pokazalo za zmotno. Kmalu po Dolfijevem odhodu sem med sprehodom z Metko v otroškem vozičku (priskrbel nama ga je Dolfijev brat Mirko, tedaj na delovni obveznosti na Dunaju) pri Riklovem mostu srečala župana Titza. Bil je prijazen, mi na moje veliko presenečenje povedal, da je zame kot vestno delavko na občini vedno prostor in začel prav ljubeznivo ogovarjati Metko. Ta pa se je, bolj kot ji je govoril, drla kot le kaj, kakor da bi vedela, da je Nemec. Titz je imel tudi sam majhno hčerko, včasih sta ga z ženo, prijetno žensko, obiskali in nekaj časa ostali pri njem. Nekako takrat, ko me je srečal z Metko, ali celo že pozneje, se mu je v Gradcu rodil sin, ki pa ga ni nikoli videl.

»Ženske banditov«

stran: 047

Jesen 1944 sem preživljala že sama z otrokom, na katerega je, medtem ko sem bila v službi, pazila moja mama. Iz tega časa se edinkrat spomnim, da me je župan Titz nahrulil. Na občini smo slišali močno treskanje in bili smo prepričani, da bombardirajo spodnji Hrastnik. Kar po železniških tirih sem čez Riklov most stekla domov gledat, kako je z Metko in mamo. Izkazalo se je, da je bil preplah nepotreben. Letala so v kamnolom nad Hrastnikom odvrgla prazne bencinske kante, ki so dajale vtis, da gre za nekaj resnega. Župan me je poklical in mi jih napel, ker sem neodgovorno, na lastno pest zapustila službo.
A kričal ni še zdaleč tako kot drugič, ko se je znesel nad sodelavko Elo Plaznik. Bila je iz steklarske družine in Nemcem pač naklonjena, zato so ji partizani tudi odpeljali prašiča. Odtujitev je prišla prijavit na oddelek za karte, jaz pa sem jo v skladu s pravili – teh sicer nismo vedno tako strogo upoštevali – poslala najprej po potrdilo na žandarmerijo. Začela je kričati, da smo tu same »verdammte Banditenweiber«, »Preklete ženske banditov«. spravila me je v jok, župana, ki jo je moral slišati, pa v bes. Nikoli ga nisem slišala, da bi vpil tako močno kot takrat. Nagnal jo je celo iz službe in jo naslednji dan vzel nazaj, potem ko se mi je prišla opravičit.

»Preklete ženske banditov«.
Na občini je bilo seveda vsem dobro znano, da imam moža pri partizanih. Po »uradni verziji« nisem vedela o njem ničesar, dejansko pa je bil zvečer kar nekajkrat doma, tudi kdaj ponoči, ali pa sem ga obiskovala po hribovskih kmetijah, največ pri Krivčevih pod Kovkom. Celo z nekajmesečno Metko sva bili pri njem in prav tedaj smo se morali skriti na kozolcu, pod katerim se je zadrževala skupina vermanov. Večkrat sem se z možem sestala tudi pri Pustovih na Brnici, na kmetiji njegovega strica Alojza Igričnika. Bili so zlati ljudje, zlasti stričeva žena, teta Marička, od katere sem vedno kaj dobila, velikokrat kar cel hlebec kruha. Sosedova hči Ida Šoba pa je zame in za Metko k Pustovim vsak večer hodila po mleko. Nekoč, ko me ni bilo zraven, bi se Dolfi pri Pustovih, na nekdanjem domu svoje mame, skoraj srečal s Titzem. Slišal je prihajati županov avto in se skril v izbico, »štibeljc«, kjer je na smrt prestrašil starejšega občinskega uslužbenca Ferda Marna, ki se je pred županom nekaj hipov pozneje umaknil v isti prostor. Marn je v strahu hotel zbežati, a ga je Dolfi zadržal, dokler se ni župan poslovil. Zadevo sta uredila tako, da mi je Marn naslednji dan brez besed izročil za Dolfija neki seznam o škodi. Drugič je bil moj mož skrit v istem »štibeljcu«, medtem ko me je Götzova iz Steklarne v sosednji kmečki »hiši« tolažila, da bom z njim gotovo vse v redu in da bom slej ko prej izvedela, kje je. Skozi vrata, ki so ločevala »hišo« od »štibeljca«, je seveda vse natanko slišal, teta Marička pa je medtem z žganjem in drugo postrežbo zadrževala Nemce.
Nekega večera sva se dobila na Dolu in v zavetju mraka me je nameraval pospremiti domov na Frtico. Spremljal naju je trgovski poslovodja Jože Kozmos, zanašali smo se na temo, toda prav tedaj so se iz kinodvorane usuli ljudje. Lahko bi ga kdo prepoznal. K sreči je deževalo in vsi trije smo se stisnili pod en dežnik, midva s Kozmosom, oba majhne postave, vsak z ene strani, Dolfi, visok in vitek, na sredi, a je nekako šlo. V partizanih je sicer doživel nekaj »srečanj bližnje vrste«, ki so se vsa končala srečno, ker ga niso opazili. Pripetilo se mu je tudi tole. Ko je bil nekega večera doma in je ravno odhajal, je v istem, trenutku iz sosednjega, Jagrovega stanovanja, prišla skupina uniformiranih Nemcev. Zadoščalo je »Guten Abend«»Dober večer«, ker ga niso poznali ali pa ga kateri ni hotel poznati.

Kot rečeno, Jagrovi niso marali Nemcev, morda pa so imeli tudi nekaj zaščite, ker je bil njihov sin Franci poklicni verman (gospodu Jagru to ni bilo niti malo všeč in Franci tudi nikoli ni prišel k staršem v uniformi). Proti koncu vojne so se pri »gospe Jagrovi« čedalje pogosteje zbirali nezadovoljni Avstrijci, mobilizirani v policijo, žandarmerijo in podobno. Že ob prvem obisku so ugotovili, koliko je pri Jagrovih ura. Z očmi so preleteli vse stene in »gospo Jagrovo« vprašali: »Den haben Sie nicht?«»Tistega pa nimate?« Na nobeni steni namreč ni visela Hitlerjeva slika. Želeli so si v partizane, vendar si Dolfija o njihovi želji nismo upali obvestiti, ker je bilo stanje ravno takrat zelo zaostreno. Kolikor vem, niso dobili zveze, moškemu z očali, ki se ga najbolj spominjam, pa se po vojni ni uspelo vrniti domov.

Na občini me zaradi moža – partizana niso nadlegovali. Bila sem edina v takšnem položaju. Nekateri so mi verjeli, da nimam o Dolfiju nobenih vesti, drugi so morda kaj sumili. Tisto zimo se je, če se ne motim, iz partizanov prostovoljno vrnilo 179 Hrastničanov. Potem ko so se prijavili, so dobili pravico do nakaznic za preskrbo. Zledenela sem, ko je v našo

stran: 048

Opis slike: Skupina zasavskih partizanov v drugi polovici spetembra ali oktobra 1944 v okolici Vač: prvi z leve umorjeni trgovec Franc Laznik, v drugi vrsti avtoričin mož Adolf Dragar (s pogledom v tla), na sliki je tudi Laznikova domnevna likvidatorka. ..Last Valerije Dragar.

pisarno vstopil človek, ki sem ga med obiskom pri Dolfiju videla kot partizana in smo ga poznali kot Petelinčka. Še posebej, ker ga je ne ravno zanesljiva sodelavka vpričo mene vprašala, ali je morda kje videl Dolfija. S prestrašenim pogledom sem mu odkimavala in Petelinček me je razumel. »Ne,« je rekel.
Ko se je že bližala »svoboda«, kot smo rekli, sem nekoč drzno skušala s škarjami ali z nečim drugim ostrim vlomiti v neki predal, ker sem za Dolfija potrebovala podatke. Zalotila me je sodelavka Herta, Nemcem naklonjena Slovenka, ki je govorila nemško. »Valči, Du auch?«»Valči, ti tudi?« je bila presenečena. Mirno sem ji povedala, da me lahko prijavi, a naj se zaveda, da jo bodo partizani zaradi tega ubili. Ne vem, kako sem se tako znašla, saj nisem imela nobenega zagotovila, kaj bi se v resnici zgodilo. Brez besed sva se razšli, po vojni je niso preganjali, zapustila je Hrastnik in živela še dolgo po »svobodi«.

Le malo pa je manjkalo, da ne bi Nemci umorili mene, moje nekajmesečne hčerke in moje mame. Dobile smo namreč poziv, naj se zglasimo v Trbovljah. Nekdo me je opozoril, naj ne hodim tja, in za opravičilo sem dobila potrdilo nemškega zdravnika. Mama je šla, a so jo na poti prestregli ljudje, ki so prejeli enak poziv, vendar so jih iz Trbovelj takoj napotili nazaj domov. Kmalu smo izvedeli, da so nas hoteli umoriti s plinom v posebej za to prirejenem vozilu. Titz je rohnel nad šefom hrastniške žandarmerije Röhrlingom, ki se mi je moral priti opravičit, češ da je šlo za pomoto.
Širšo Podlogarjevo družino, družini dveh mojih stricev, sta pozimi ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ doleteli dve hudi nesreči. Stric Jože, rudniški paznik, je nekaj mesecev prej odšel v partizane z ženo in obema sinovoma, starima 12 in 17 let. Kot je pozneje pripovedoval moj brat Lojze, so stricu in drugemu rudniškemu pazniku, našemu sosedu Jožeti Trebežniku, tisto jesen nekje na Moravškem priredili »sojenje«, a so se ljudje zanju potegnili. Dogodek je brat videl na lastne oči, ker je ravno od nekod prišel. Oba, stric Jože in Trebežnik, sta umrla hkrati, malo pred novim letom, zajeta s skupino partizanov nekje pri Vranskem, kjer so Nemci ujetnike postrelili v hrbet. Stričev starejši sin Kamilo je ostal pri partizanih, mlajši Danilo in teta Justi pa sta se šla že prej ali malo pozneje »prijavit«, tako kot nekaj sto drugih Zasavcev, ki so tisto zimo zapustili gozdove.

stran: 049

Malo po stričevi smrti so v začetku januarja 1945 v Hrastniku aretirali mojega drugega strica Alojza Podlogarja skupaj z ženo Julčko in starejšo hčerko Vero. Mlajša, Nada, je bila že pri partizanih. Povod za aretacijo Podlogarjeve in več drugih družin je dal »izgubljen« seznam sodelavcev partizanov. Teto in sestrično so pozneje izpustili iz trboveljskega zapora, stric pa je konec vojne dočakal v taborišču Dachau, kjer sta mu dva Hrastničana, Karel Logar in Alojz Štravs, še pravočasno priskrbela zdravila in mu s tem rešila življenje. Na seznamu, ki ga je »izgubil« partizan Avgust Povše – Dušan (1918–2003), Dolfijev mrzli bratranec, naj bi bilo tudi ime mojega moža. Dolfi je bil tedaj na srečo nedosegljiv, že od septembra namreč pri partizanih.
Moj mož jim ni bil preveč pogodu. Marca 1945 so ga razrešili dožnosti referenta za ugotavljanje okupatorjevih zločinov in ga poslali v Kamniško-zasavski odred, kjer še vedno ni imel orožja. Že prej, ko je kot referent prišel na neki sestanku v okolici Vač, mu je znani likvidator, poznejši predsednik občine Dol, Maks Jakopič – Jur vzvišeno dejal, da nima tam kaj iskati. Spet drugič, prav tako na sestanku, so vsi nenadoma izginili in znašel se je sam z nekim železničarjem iz Zidanega Mosta, s katerim sta skupaj bežala pred nemškimi kroglami. Pozneje se je spraševal, ali se je tudi železničarju uspelo rešiti ali je morda obležal. Jakopičev pastorek Vilko Pust, član dolskega pevskega zbora, je Dolfiju po vojni zaupal, naj bo previden, ker ga Jakopič ne mara.
Po vojni mi je večkrat pripovedoval, kako se je 9. oktobra 1944 – natanko je poznal datum, kar zanj sicer ni bilo značilno – zadnjič srečal s svojim najboljšim prijateljem Cirilom Pustom (1909–1944), uradnikom pri kmetijski zadrugi in sinom tedaj že pokojnega dolskega gostilničarja. Sestala sta se nekje nad Dolom, menda v Krištandolu, in Ciril, ki se je malo pred Dolfijem pridružil partizanom, je potožil, da si je partizanstvo predstavljal čisto drugače. Kako zelo je bil razočaran. Pričakoval je, da bo prišel v »slovensko vojsko«, pa je zašel v »partijsko«. Drugače kot Dolfi, ki že pred vojno ni veliko hodil v cerkev, razen orglat, je bil Ciril zelo veren. Samo nekaj dni pozneje so ga poslali v Zgornjo Rečico pri Laškem, kjer je padel, sam. Ko so ga jeseni 1945 prekopali na dolsko pokopališče – o tem imam fotografijo – je bilo Dolfiju tako hudo kot redko kdaj v življenju.
Jeseni 1944 je nastala edina Dolfijeva partizanska fotografija. Nekateri so se radi nastavljali fotoaparatu, on pa se je postavil v drugo vrsto in namenoma pogledal v tla, saj se je zavedal, kaj se lahko zgodi, če pride slika v napačne roke in ga kdo prepozna. Fotografirali so se pred neko kmečko domačijo v okolici Vač. Na fotografiji sta tudi dolski trgovec Franc Laznik (1898–1944) in njegova domnevna morilka. Kmalu zatem se je zgodilo, kar bom še opisala.
Proti koncu je bilo vsem jasno, da so Nemci izgubili vojno. Župan Titz je začel skrivaj podpirati partizane in jim je ob neki priložnosti poslal cel zaboj cigaret. Dotlej ni nikomur storil nič žalega, vsaj ne takega, kar bi presegalo okvire rednih dolžnosti in obveznosti. Predvojni občinski tajnik Alojz Podrenik, med vojno uslužbenec na občini, ga je zato tem laže prepričal, naj »svobodo« pričaka v Hrastniku, saj mu nimajo česa očitati in bo tako zanj varneje. Skupaj smo vsi vzradoščeni pripravili sprejem za partizane. Sodelavka Polda Logar – Logarčkova Polda, pred vojno učiteljica, je v županovem stanovanju na občini za pogostitev kuhala golaž. Partizani so bili na pragu Hrastnika in zanje bi moralo biti vse nared. Prepevali smo in se veselili. Župan Franz Titz je praznoval z nami. Takrat sem ga videla zadnjič. Zaželel mi je, da bi se moj mož vrnil, se čudil, kako lepo pojem, saj me ni dotlej nikoli slišal prepevati, in tudi, da me ni videl nikoli tako vesele. Vsem se nam je zahvalil za opravljeno večletno delo in bil skratka pripravljen na izročitev oblasti tistim, ki pridejo. Toda ni jih bilo v ta del Hrastnika. Pričakovali smo jih en dan prezgodaj. Samo eden se nam je oglasil, moj Dolfi, po telefonu. Starejša telefonistka, Nemka iz Steklarne, je pritekla k meni in mi v polomljeni slovenščini tudi sama veselo govorila: »Frau Dragar, Frau Dragar, schnell, telefon, faša moš kliče.« »Gospa Dragar, gospa Dragar, hitro, telefon, Vaš mož kliče.« Poklical me je iz Trbovelj, ki so že bile v partizanskih rokah. Seveda sem bila vsa srečna, da je moj mož živ in zdrav.

»Gospa Dragar, gospa Dragar, hitro, telefon, Vaš mož kliče.«
Počakati je bilo treba torej še en dan in eno noč. Ampak kam s Titzem? Na občini iz varnostnih razlogov ni mogel ostati, ker bi lahko padel v roke napačnim ljudem. Podrenik ga je skril v stavbi v kamnolomu nedaleč od občine. Pomagal mu je tudi moj stric Mirko Podlogar, morda tako, da je selil kakšne Titzove stvari, tega ne vem natanko, mislim pa, da so mu prav to pozneje očitali. Toda naslednje jutro Titza ni bilo več. Izsledil ga je Röhrling,

stran: 050

Opis slike: Pogled na Brnico leta 1934, fotografirano s Pustove skale: spredaj levo Igričnikova – Pustova kmetija in pešpot z Dola proti Hrastniku čez Stari Hrastnik, spredaj desno Pustov mlin s hišico, v kateri je bilo Dragarjevo sodavičarstvo, na sredini delavsko-kmečka Vrnica, v ozadju (s cerkvenim zvonikom Dol pri Hrastniku. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 147, slika 137.

šef žandarmerije, in ga prepričal, da skupaj pobegneta. Nista prišla do Avstrije, prej so ju zajeli. Za Röhrlinga mi je bilo vseeno, nisem se zanimala, kaj se je z njim zgodilo. Titza so videli v taborišču Sterntal (Strnišče) kot vojnega ujetnika žagati drva. Niso ga ubili, ampak izročili »novim avstrijskim oblastem«, te pa so ga kot predvojnega nacista internirale. Sina, ki se mu je medtem rodil, ni več videl. Kot je neki moji sodelavki pozneje sporočila njegova žena, je v taborišču umrl za tifusom.
Tik pred koncem vojne, morda dan ali dva, preden so partizani vkorakali v Hrastnik, se je Dolfi s svojo enoto zadrževal nekje v zasavskih hribih, nad Trbovljami. Prihajali so »majski hrošči«, med njimi tudi že znani Maurer. »Dragar,« je veselo ponujal roko Dolfiju. Ta je ni sprejel, ampak je prišleka spomnil na njegovo predhodno ravnanje. »Če tedaj ne bi bil z Nemci, bi me ustrelili,« se je izgovarjal Maurer, »saj sem bil socialist«. Dolfi, ki včasih ni znal brzdati jezika, je butnil: »Prava figa, če bi te.« Ni se niti prav zavedal svojih besed. Maurerja je namreč res zelo kmalu doletela smrt. Prijeli so ga in mu ukazali, naj na kraju samem, nedaleč od gozda, izkoplje jamo. Morda ni bila zanj, je pozneje razmišljal Dolfi, vendar je Maurer stvar razumel drugače, seveda pravilno. Začel je kopati, nato pa nenadoma bežati, a so ga na begu ustrelili. Dolfi dogodka nikakor ni mogel pozabiti, čeprav ob Maurerjevi smrti ni bil neposredno navzoč.
Dolfiju nikoli ni bilo do spektaklov, vedno je ubiral malo samosvoja pota. Ko je izvedel, da bo moral ob vkorakanju partizanov v Trbovlje igrati harmoniko, se je spretno izgovoril in poslal po zamenjavo, po svojega starejšega brata Karla – Korla (1900–1980), ki je prav tako obvladal instrument in bil nato vse do smrti organist v dolski cerkvi. Korl je tako »uradno partizanil« dva dni, od 7. maja 1945. Med vojno ni bil »nikjer«, hodil je v službo v hrastniški rudnik, skrbel za petčlansko #družino in materialno podpiral partizane kot mnogi drugi. Veliko pozneje mu je poznejši zet zaupal, da sta med vojno z bratom dobila nalogo, naj Korla Dragarja »likvidirata«.

stran: 051

Ko so partizani vkorakali v Hrastnik, sva z gospo Jagrovo okrasili balkon Jagrove hiše z najlepšim spomladanskim cvetjem, ki ga je bilo mogoče nabrati. Vsi so se z glavne ceste ozirali proti Jagrovi hiši na Frtici in se spraševali, čigav je vendar ta balkon in kdo ga je tako ozaljšal.
A »svoboda« je žal trajala zelo kratko. Dolfi se je vrnil živ, ne pa povsem zdrav (več tednov so ga mučile prebavne motnje), a je moral potem nazaj, saj je bilo do demobilizacije še daleč. Iz vojne je prinesel »vojni plen« – nemški atlas sveta in daljnogled, »uplenjena« nekje v Savinjski dolini. Druge nabrane predmete, podobne tema dvema, so mu med spanjem v neki šoli pobrali soborci. Orožja mu ni bilo treba oddati, ker ga ni imel. Prvi in edini kos sva dobila po vojni od Jožka Dolinška, člana komisije za oddajo, in sicer damski revolver brez nabojev, spominek, ki ga še hranim.
Ne morem in ne znam izraziti, kako smo bili veseli »svobode« in kako nas je kmalu zatem »vse minilo«. Od Jagrove hiše, kjer smo stanovali, se je dobro videlo na Stari Hrastnik, zaradi rudarjenja opuščeno vas. Zvečer so se na vzpetini zableščale luči in do jutra smo slišali streljanje. Nismo veliko videli in vedeli, a bilo je jasno, da tam množično ubijajo ljudi. Zvečer so jih vodili mimo Pustove kmetije na Brnici, pravzaprav čez njihovo dvorišče, pa tudi po drugih poteh z dolske smeri. Dolfijev stric Alojz Igričnik – Pust, ki je vso vojno podpiral partizane, je bil ob prvem srečanju s kamioni ujetnikov prepričan, da so partizani prišli po njegovo družino in da jih bodo selili. Dokler ni šla kolona mimo, je moral ostali v hlevu, družina pa v hiši. Kot mi je nedavno povedala Dolfijeva sestrična Ida Igričnik (1919), ki vse življenje živi na domači Pustovi kmetiji, ujetnikov niso slačili pod Pustovim kozolcem, temveč pod kozolcem sosednje domačije v smeri proti Dolu, od koder je prav tako vodila ena od poti na Stari Hrastnik. To se ujema tudi s pričevanji preživelih, da je imel kozolec, pod katerim so se morali sleči, samo dve okni. Pustov jih je namreč že pred vojno premogel pet.
Enega likvidatorja, ki je sodeloval pri pobojih, sem tudi osebno poznala. Njegova žena, prijetna ženska, pletilja, ki je stanovala v Dolinškovem klancu na poti iz Hrastnika proti Dolu, mi je leta 1943, ko sva se z Dolfijem poročila, zanj napletla šest parov volnenih nogavic. Njen mož je nato leta 1945 – tako je povedal sam ali drugi – neko žensko najprej posilil in jo nato skozi nožnico ustrelil. Ne znam si predstavljati, kako je žena lahko živela z njim. Pozneje se je popolnoma zapil.
V prvih povojnih dneh in tednih smo pogrešili tega in onega Hrastničana, začeli so izginjati sodelavci z občine. Zelo kmalu, tako rekoč takoj po »svobodi«, so aretirali mojega strica Mirka Podlogarja (1910–1945). Dolfi se je že vrnil, skupaj sva šla po cesti od nove občine proti stari, ko zaslišiva, kako naju Mirko kliče iz kleti deške šole, sedanje stavbe glasbene šole. »Po pomoti so me aretirali,« je rekel nič kaj zaskrbljeno. »Samo toliko, da vesta. Saj bo Konči uredil zame.« Neposredno zatem srečava mizarja Mirka Kovača z vozom in mu poveva, kaj se je zgodilo Mirku. »Ja, to je pa druga stvar,« je pomenljivo odgovoril. Iz Hrastnika so strica Mirka odpeljali v Celje, od tam v bližino Brežic [Mostec], kjer ga je moral ustreliti znanec, Hrastničan Šeško, ki je o tem kmalu zatem sam pripovedoval mojemu bratu. V zaporu so imeli strica še kak mesec, zanj je pri omenjenem Končiju posredovala nečakinja Nada, partizanka, reševat ga je šel tudi brat Lojz, povratnik iz Dachaua, a zaman. Ostalo je pri zlaganih obljubah. Stric Mirko je zapustil ženo z dvema majhnima otrokoma. Bil je človek vesele narave, pred vojno je prijateljeval z duetom Jožek in Ježek, tako da sta Jože Pengov in Frane Milčinski – Ježek »gostovala« tudi pod našo streho.
Med vojno je moral Mirko ravnati previdno, bil pa je tudi na izpostavljenem položaju. Kot rečeno, ga je župan Titz poslal k mizarju Kovaču in mu naložil še kakšno podobno nehvaležno opravilo, na primer vlogo tolmača. Šele po vojni sem od brata Lojzeta slišala zgodbo, ki ji je težko verjeti. Ne zato, ker je šlo za mojega strica, ampak ker so o pomorjenih širili neresnične informacije. Nekoč naj bi Titz dobil ukaz, naj za aretacijo odbere nekaj ljudi, osumljenih sodelovanja s partizani. Nalogo naj bi zaupal Mirku, ki se je menda oklenil takšne rešitve: na seznam je uvrstil umsko zaostale, ki jim je tako ali tako grozilo najhujše. Kaj je bilo res, bo najbrž za vedno ostalo nepojasnjeno.
Konči, v katerega je Mirko po aretaciji polagal vse upe, je bil Konrad Pevec – Zdenko (1906–2004), šef celjske okrožne OZNE. Za njegovo funkcijo sem izvedela šele pred nekaj leti iz televizijske oddaje, v kateri so pokazali tudi njegovo sliko. Na začetku okupacije je bil videti zelo navdušen nad Nemci, potem je zamenjal ploščo. Mirko mu je med vojno veliko pomagal, vsaj dvakrat v za Končija odločilnem trenutku, toda žal je o sokrajanu tudi preveč vedel. Končija je šel pred nevarnostjo posvarit na njegov dom, ko ta še ni bil v gozdu. Dobro se tudi spomnim, kako je partizanom poslal pisalni stroj in kako jih je šel sredi noči na Kal opozorit, naj se umaknejo, ker bo naslednje jutro nemška hajka. Konči je za celih 59 let preživel strica Mirka in umrl v 98. letu, iste dni kot moj mož. Na Dolfijevem pogrebu so se pogovarjali o njegovi osmrtnici. Po vojni ni več živel v Hrastniku.

stran: 052

Za Mirka Kovača († 1975), ki se je prav tako odselil, so vedeli povedati, da se je s v prvih tednih po vojni vrnil s polnimi žepi zlata. Pa tudi, kako naj bi v Turju nad Dolom jeseni 1944 med begom pred nemškimi kroglami ubil soborca, že omenjenega dolskega trgovca Franca Laznika. To je veliko let po vojni v nekem celjskem lokalu glasno zanikal Laznikovi ženi Ani, vnovič poročeni z Dolfijevim bratom Karlom, in to pred obema. Krivdo je prevalil na partizanko, gospodarico kmetije, ki je mejila z Laznikovim posestvom. Laznik je dobil strel v trebuh, Nemci so ga ujeli in po njegovi smrti v trboveljski bolnišnici ugotovili, da smrtonosni naboj ni prišel iz njihovega orožja.
Med občinskimi uslužbenci ni bil edina žrtev Mirko Podlogar. Ustrelili so Franca Lipovška iz Steklarne, ki ni nikomur nič storil in je med vojno vodil naš oddelek z nakaznicami. Njihova žrtev je postala občinska uslužbenka Ela Plaznik (1904–1945), katere mož Mihael, Čeperlinov Miha s Kala (1912–1995), je ušel z morišča, pozneje živel in umrl v Münchnu, pokopan pa je na Dolu. Izgubila sem tudi dve dobri sodelavki: Elico in »Frau Strassnig«. Elico Tušek, rojeno Ačkun (1921–1945), so skupaj s starši ustrelili na Zeleni Travi med Trbovljami in Zagorjem. Očitali so ji, da je bila ljubica župana Titza, vendar tega ne bi mogla potrditi, saj nisem nikoli opazila nič takšnega. Elica mi je iz zapora v Trbovljah poslala pretihotapljeno pismo: »Valči, prosim, pomagaj mi, saj veš, da sem tudi jaz pomagala tebi.« Res, med vojno mi je gotovo pomagala njena dobra beseda pri nadrejenih, zdaj pa ni bilo mogoče zanjo storiti ničesar. Vse zaman. Njena mama, ki ni bila Slovenka, je rada govorila nemško, njen mož je bil nemški vojni pilot, po vrnitvi domov zaprt. Eličin brat je po vrnitvi iz nemške vojske našel samo zaklenjeno hišo in se na dvorišču neutolažljivo zjokal. V tistih dneh je umrla tudi »Frau Strassnig«, županova tajnica. Z vlakom so jo peljali proti

Opis slike: Štiri medvojne sodelavke hrastniške občine: prva z desne je umorjena Elica Tušek, rojena Ačkun, druga z leve pa avtorica spominov. ..Last Valerije Dragar.

Zidanemu mostu, med postajama Hrastnik in Zidani Most je nekako preslepila stražo, skočila skozi straniščno okno, a je padec na cesto z višine več metrov preživela. Polomljena se je s ceste privlekla do Save in v reko tiščala glavo, dokler ni izdihnila. V takšnem položaju so jo našli.
Žrtev povojnih pobojev je bil tudi Alojz Legvart, ki smo ga poznali kot gasilca in očeta mojega sošolca Ladka, s katerim sva skupaj hodila v meščansko šolo. Ne vem, zakaj se jim je zameril, po ničemer ni izstopal. Sin Ladko je kot nemški vojak padel v angleško ujetništvo, ostal v Angliji in se tam tudi oženil. Prepoznal me je kakšnih dvajset let po vojni na letovanju na Rabu. V povojnih pobojih je končalo več ljudi iz Steklarne. Teh nismo poznali ali le na videz, spominjam se mirnih zakoncev Zaletel. Že med vojno so pobili večji del rudniških paznikov.
V širši družini moje mame, pri Podlogarjevih, sta življenje izgubila dva od treh stricev, Jože in Mirko, uradno vsak na svoji strani. Jožeta, rudniškega paznika, so šteli k padlim partizanom, Mirkovega imena ni nikjer, vpisali so ga šele po ženini smrti (1962) na nagrobnik njene družine. Maminega polbratranca Milka Jana, starojugoslovanskega narednika (1909–1943), je kot vojnega ujetnika v Nemčiji ubila bomba. Smrti se je za las izognil njegov brat, drugi mamin polbratranec dr. Branko Jan (1909–1964), domobranski kapetan, ki je edini od sorodnikov živel pod italijanskim okupatorjem, v Ljubljani. Pred vojno je vsako leto za praznike prihajal v Hrastnik in mi v spominsko knjigo, ki jo še hranim, zapisal te besede: »Zaprmejdun, Valči, ne vem, kaj naj ti napišem. Bodi pridna in bogaboječa. Stric Branko.« Ko se je moj petnajstletni brat Lojze jeseni 1944 s Šlandrovo brigado znašel na Dolenjskem, se je zanašal, da bi mu stric Branko lahko pomagal, če bi ga zajeli. Sokrajan, ki je imel na Dolenjskem brata duhovnika Viktorja Ramšaka (bila sem družica pri njegovi novi maši), je Lojzetu rekel: »Skupaj se drživa, če si bova morala pomagati. Ti imaš Brankota, jaz Viktorja.« Stric Branko se ni maja 1945 nikamor umaknil, aretirali so ga, mu sodili, smrtno obsodbo nato po posredovanju vplivnih znancev z »vrha« nove oblasti spremenili v dvajset let ječe in ga po odsluženi dobri polovici kazni bolnega izpustili na prostost. Zadnja leta je preživel kot blagajnik pri izolskem Delamarisu. Stric Alojz – Lojz Podlogar je imel z njegovo družine stike v času Brankovega zapora, in vsaj enkrat po izpustu ga je bratranec tudi obiskal, prav tako mojo mamo in teto Bino, ki sta tedaj še živeli v stričevi hiši. Ni mi znano, koliko so se pogovarjali o vojni in politiki. Vem le to, da stric Lojz po vojni pri nekaterih ni bil zaželen. Ker je mislil s svojo glavo, mu je grozil zapor, pa čeprav so se prvi hrastniški partizani preoblekli prav v njegovi hiši. Tolerirali so ga samo zato, ker je bil v kraju preveč spoštovan, kar je, ko je leta 1956 nenadoma umrl, potrdila nepregledna množica pogrebcev, dolga menda več kot kilometer.

stran: 053

Še en dogodek iz tednov po »svobodi« mi je živo ostal v spominu. Neke nedelje malo po »svobodi« Dolfija po orglanju v dolski cerkvi ustavi sokrajan Rudi Bantan, nekaj mlajši od njega, z opozorilom, da ga pred cerkvijo čaka prej omenjeni mrzli bratranec Avgust Povše – Dušan (1918–2003), partizanski komandant, pozneje direktor enega trboveljskih podjetij. »Pa revolver ima, pazi se,« je dodal Rudi, pred vojno in med njo tudi sam zaposlen na občini, občinski kurir. Povše se je z Dolfijem na vsak način hotel nekaj pogovoriti, in to na samem. Peljal ga je na travnik nad stavbo kmetijske zadruge in ga začel precej trdo spraševati razne stvari ter mu groziti. Dolfi se je znašel z izmišljenim s sklicevanjem na to, da ima kot referent za ugotavljanje zločinov okupatorjev svoje naloge in navodila, ki se jih mora držati. Tako se je pogovor hitro končal.
Dolfi, sicer iz organistovske družine, že dolgo ni bil veren, je pa ob nedeljah na Dolu orglal pri maši. Pozneje nekaj časa tudi skupaj z mojem stricem Alojzom Podlogarjem v Hrastniku, dokler mu niso iz Ljubljane poslali na kor glasnika z grožnjo, da bo ob službo, če takoj ne zapusti kora. Služba je bila seveda pomembnejša.
Na občini sem kot uslužbenka delala do junija 1945, ko sem že pričakovala četrtega, zadnjega otroka, hčerko Manjo, rojeno 10. marca 1946. Na moževo željo sem pustila službo in ostala petnajst let doma. Dolfija so hoteli zadržati v vojski, kar mu nikakor ni dišalo. Vojaški zdravnik v Mariboru je razumel mojo stisko in se domislil, kako mi lahko pomaga. Napisal je potrdilo, da sem v šestem mesecu nosečnosti, čeprav sem bila šele v tretjem. S potrdilom sem dosegla, da so mojega moža septembra 1945 demobilizirali. Dobil je solidno civilno službo v živilski branži in tej je ostal zvest do upokojitve 1972 oziroma še nadaljnji dve leti. Sama sem se ponovno zaposlila leta 1960, ko sta bili hčerki že gimnazijki, in sicer kot vzgojiteljica v vrtcu, dokler nisem leta 1983 stopila v pokoj, občasno pa sem delala še naslednja štiri leta.
Usodni čas, ki sem ga opisala, smo pozneje v pogovorih imenovali »med vojno«, skoraj pogosteje pa »med rajhom« in tudi »med Nemčijo«. Koncu vojne smo rekli »svoboda«, času po njem »po svobodi«, onemu do leta 1941 pa »v prejšnji Jugoslaviji« ali »v stari Jugoslaviji«. »Hitlerjance« sem že omenila, o povojnih zagretih komunistih smo se pogovarjali kot o »(zelo) vročih«, o ubijalcih pa prezirljivo kot o »likvidatorjih«.
Takšen je bil torej vojni in zgodnji povojni čas v Hrastniku v mojih očeh, v letih moje izgubljene mladosti. Zdaj, po sedemdesetih letih, ko se bližam 89. letu, mi je, kadar poslušam in berem o po vojni pobitih, čedalje bolj hudo, da se je zgodila ta strašna stvar. Vedno znova se mi misli vračajo k pobitim in k morišču. Kdor koli so bili, kar koli so bili, bili so nedolžni ljudje in tega jim ne bi smeli storiti. Nekatere žrtve smo vendar dobro poznali, za druge si lahko mislimo, da niso mogli biti veliko drugačni od njih. Koliko nedolžnih življenj. Zadnje čase veliko molim in v molitvah se spominjam tudi njih.

stran: 054